Se vedno slečete, kolikor vam zdravnik reče?
Jaz ne. Sem sramežljive sorte in mi ni do tega, da bi me gledali slečeno bolj, kot je nujno potrebno. Pri ginekološkem pregledu, uz srca ali ekg s tem nimam problemov. Na medicini dela pa imamo enega smotanega zdravnika, ki mi ni nič simpatičen, niti mi ne vzbuja zaupanja in njemu sem razložila, da se nič ne bom slačila, lahko pogleda kartoteko, dala sem kri, vodo, sestra mi je naredila ekg in to je to. Ja, pustila sem, da je zmeril pritisk. Pa grem ravno tako skozi kot tisti, ki se slečejo. Ostali vedno ubogate?
Vse ne, ampak greha vrednih je pa bolj malo. Res majhen procent med množico tistih žensk, ki se čutijo ogrožene, ima prav. Velika večina pa si umišlja, da so prav njihova telesa nekaj posebnega med množico tistih, ki jih dohtarji videvajo dan na dan leto za letom. Že med študijem se ti pogled na telo, tudi žensko, oziroma moško, če gre za dohtarco, zelo spremeni.
Čeprav mi je skrajno zoprno, se vedno slečem, če zdravnik reče. Moje izkušnje so take, da kadar ni nujno, ne zahtevajo tega. Sploh moški zdravniki so še bolj obzirni.
Imam samo eno slabo izkušnjo iz urgence na Hrvaškem. Imela sem vnetje ušes, zdravnica je rekla naj se slečem in ker se nisem takoj, je vprašala, če me je sram in mi kar dol potegnila modrček. Tako da ne grem več k zdravniku na Hrvaškem, dokler sem se sposobna odpeljat domov. Takrat sem bila stara 18 let.