Zakaj ljudi tako sesuje smrt staršev, ko so že sami stari?
Berem o Eltonu Johnu, da je bil čisto sesut po smrti staršev.
Vsakdo ima pravico do tega, pa vendar morda težko razumem to, če si že sam star pa izgubiš starše, je to bistveno drugače, kot če si mlad. Takrat ti je hudo, ker jih ne bo zraven, ko se boš poročil, ko se bodo rodili vnuki, vnuki ne bodo poznali starih staršev itd.
Skratka biti v eni ali drugi situaciji se mi ne zdi primerljivo.
Ali kdaj razmišljate o tem in kakšno je vaše mnenje?
Jaz na smrt gledam zelo realno, pač vsakega na koncu doleti.
In smrt starša, sploh če je že v letih, je nekaj čisto normalnega in nekaj, na kar bi vsakdo lahko bil pripravljen.
Da je Elton John šokiran, ker mu je umrla 90letna mama, je pretiravanje. Po mojem je to samo medijski izpad, če bi bil res v šoku, ne bi objavljal novice na twiterju.
Poznam ženske, stare čez 50, ki so v šoku, ko jim umre mama, starejša od 80. In pravijo, da se celo leto niso pobrale?!
Lepo prosim, no.
Ravno sem dobro izgubila enega, drugi tudi že precej peša. Partner pred dvema letoma očeta, mama je že zelo slaba in verjetno ne bo več dolgo med nami.
Tudi jaz ne razumem, da te lahko smrt starša, ko preseže v bistvu pričakovano življenjsko dobo, tako spodseka. Ja, vem, nekateri živijo več kot sto let, ampak oprostite, umiramo pri 75 do 80 in to je pač to! Preživeli moramo pa živeti naprej.
Mislim, da so za pretiranim žalovanjem za starši, ko imaš sam 50 ali 60 let, drugi razlogi, neka bolezenska navezanost ali nepredelani problemi, slaba vest in podobno. Ne glede na to, kako radi se imamo med seboj, ko je čas za slovo, se je treba s tem sprijazniti. Sprejmem pa razlago malo više, da je enostavno bolj šok zaradi zavedanja o lastni nesmrtnosti. Zaveš se, da si zdaj pa nepreklicno ti na vrsti, ker v naravi, če je sreča mila, velja tak vrstni red.
Tudi jaz poznam žensko, ki dve leti po mamini smrti ni mogla niti omeniti nje, ne da bi planila v jok. Ne govorim o solznih očeh, govorim o tem, da se je zjokala, zadrgnjeno grlo, ni mogla več nič povedat. V njeni bližini bolje, da ni nihče govoril o svojih starših. Halo!!!!!!
Kako bi ti ljudje prenesli smrt lastnega otroka ali partnerja?
Čak mal, a je tebi umrla ali znanki?
Jaz pa recimo ne razumem bab, ki cel december plozajo o božiču, pa božična smrekca, pa božična darila, pa božična večerja, pa božična toaleta, ob tem pa niti krščanske vere niso. Samo pač, ker je božič “in”, pa da ne bo njihov otrok prikrajšan, ga raje indoktrinirajo v zločinsko krščansko religijo, namesto da bi rekle Ne!, nam božič en kurc nič ne pomeni! Vidite, jaz pa tega ne razumem, ker kar je preveč, je preveč.
Ne vem, zakaj te šokira, da tudi, ko smo starejši, smrti staršev ne vzamemo tako zlahka? Jasno je huje za otroke (male ali najstnike, tudi če se ti zgodi kmalu po koncu šolanja) … A zakaj bi bilo nenavadno, če te pretrese tudi, ko si starejši? Tudi, ko si starejši, s tem izgubiš neko varnost, zaslombo, nekoga, ki te posluša, svojo sliko mladosti … Odvisno je seveda od odnosov … pa tega, kakšen človek si …
Ja okej, normalno, da te strese, samo ne pa tako, da eno leto po smrti zajočeš, če ti kdo omeni preminulo mamo. Ali da padeš v depresijo zaradi tega.
[/quote]
Ljudje imamo boljše in slabše dneve, smo v boljšem in slabšem psihofizičnem stanju. Tako preprosto je to. Tudi tebi se lahko zgodi, da boš kdaj izpadla, da pretiravaš …
Seveda je vse preveč za izrojeno človeče , ki več ni zmožno čustev in je na nižji ravni od vsake živali in to danes dejansko ste, živa nesnaga ne vredna življenja.
[/quote]
A tako, glavno da si ti zmožen čustev, ki presojaš kdo je nesnaga in kdo ni vreden življenja. Se vsak dan iz komposta odgrebeš in nazaj na mon?
Moja dva sta že tudi v letih, peša zdravje, tako da bo to kmalu doletelo tudi mene, pa sploh nisem še stara. Da je logično, ok, ampak da naj ne bi žaloval za staršem, je pa utopija. Izgubiš človeka, ki te ima resnično rad, pa da ne bi bil fejst žalosten? Jaz se z mojima super razumem in ko bosta odšla, bo zelo težko, o tem razmišljam zelo pogosto.
Imam obojne izkušnje:
– očeta sem izgubila kot mlado dekle,
– brata sem izgubila tudi zgodaj, ni imel niti 58 let,
– mamo sem izgubila kot zrela ženska (58 let).
Za vsakega mi je bilo po svoje hudo. Za očetom mi je bilo hudo, ker je umrl premlad, ker je trpel zaradi težke in neozdravljive bolezni in ker sem ga imela zelo rada. Tudi on me je imel nepopisno mlad. Sem pa smrt kolikor toliko hitro prebolela, bila sem mlada, kmalu zatem sem se poročila, rodila otroke, življenje je teklo zelo hitro.
Za bratom mi je bilo nepopisno hudo. Umrl je mnogo prezgodaj, imel je zelo težko diagnozo in si niti pod razno ni zaslužil takega trpljenja. Pol leta sem jokala vsak dan, obenem sem morala biti oporo mami, ki se nikakor ni mogla sprijazniti s sinovo smrtjo.
V tem času sem se na mamo zelo navezala, skrbela sem zanjo po svojih močeh, njena smrt je bila po eni strani odrešitev, po drugi strani pa, starejši kot je človek, bolj se nanj navežeš. Vse moramo sprejeti, kar pride, tudi smrt, je pa zelo boleče. Vsak doživlja in trpi po svoje.
In zopet odgovori v stilu “vsi smo lepi, pametni in bogati..”
Pa logično je, da se ti sesuje svet, če ti umreta mama ali oče.. Navsezadnje gre za naravna zaveznika, ki sta ti vse življenje stala ob strani, te podpirala, bodrila in imela brezpogojno rada…. Ne vem zakaj se vam to zdi tako čudno in neverjetno?
