Spol otroka
Pozdravljene.
Lahko me zasipate z žalivkami takšnimi in drugačnimi.. 🙂 naj izrazim svoje mnenje, morda je na tem planetu še kakšna “grda” mamica, ki me bo razumela..
In sicer se nikoli nisem videla v vlogi mame to mi je preprosto predstavljalo preveliko obveznost + ogromen strošek. No pa sva se le “odločila” za otroka. (Bil je planiran) ko je test pokazal + sem si v glavo ubila, da je punčka, prav tako partner. In neboste vrjeli vse do 27t smo imeli punčko.. dokler ni gin. na pregledu pokazala jasno veliko “premoženje” čelo sliko mi je natisnila! Fuj! Prosim? Fant? Ne nemogoče! Popkovina je, noga? In da neboste mislile vse stvari sva kupovala v nevtralnih barvah, pastelih saj nemarava ne modre in prav tako ne roza..
Sedaj sm v 35t in ne, nisem se “sprijaznila” ne neželim fanta!.. In ja je zdrav, spočet brez kakeršnega trda(kar povejte mi da se nekatere borijo leta da zanosijo, ker tega pa res nevem!) In dvomim da ga bom uzljubila. Ker je moja srečna nosečnost od 27tedna dalje postala popolnoma nesrečna. Pa me zanima če se je katera mamica spopadla z podobno rečjo. 🙂
Če še nisi/nista vedela, si spola podmladka zaenkrat še ne moremo izbirati.
Zakaj pa je tako strašansko važno, katerega spola je?
Imata že vse splanirano, kaj naj bi v življenju postal/a? Slaba strategija, obsojena na propad, kakor tudi na propad otroka.
Get real…
Ne obsojam vaju! Verjamem, da imajo nekateri s tem velik problem…
Kakšen nasvet??
Ko boš po parih urah rodila, boš z neizmernim veseljem stisnila k sebi malega sinčka, ko bo zajokal te bo kar stisnilo, vesela, da je poroda konec.
Ko ti bo pediater odvzel otroka,boš z nestrpnostjo čakala na novice, ali je vse v najlepšjem redu! Ko boste v porodnišnici zjutraj ob 5.00 čakale (Postojna) da vam pripeljejo lačne kričače ga boš z neverjetno ljubeznijo podojila in umirila samo ti! Ko boš opazovala v sobi druge novorojenčke bo tvoj daleč najlepšji,..
Zdaj si mati! To je tvoj otrok! Vzljubila ga boš tako močno, da ti bo nerodno, da si sploh pomislila, da si to javno spregovorila, pa čeprav anonimno..
Precej razumem. Jaz, če bi šla kupit otroka v trgovino /naročila/ bi imela dve punčki. Kar se mene tiče, so sinovi kazen ali lekcija za feministke.
Vendar pa: če se odločiš za otroka, s tem pride odgovornost do kakršnegakoli otroka že, ki nastane. In če je vse, kar mu fali, to, da mu manjka pol kromosoma, da ni XX ampak XY, je to še precej majhna pomanjkljivost. Sprijazni se. Zdaj imaš možnost, vplivati na to, da bo nastal moški, ki se bo spoštljivo obnašal do žensk, ne bo mamin sinko, bo povedal, ko mu kaj ne bo všeč, bo znal voditi a tudi sodelovati… in vse to, kar se danes pogreša pri moških. Tako bo imel obilo izbire, ko bo čas, da si izbira punce in kasneje ženske.
Zate je pa možnost, da se kaj novega naučiš. Jaz sem se v osnovni šoli vedno spraševala, kaj naredi mama od mojega sošolca, ki je počel same neumnosti, zdaj sem pa jaz ta mama…. Zdaj imaš možnost opazovati, kako nastaja moški. Moram reči, da se vedno bolj sprašujem, od kod ideja, da so fantje kakorkoli večvredni, v primerjavi z dekleti, ki jih šišajo za vsaj dve leti v večini sposobnosti. Po drugi strani, so pa kar nezahtevni. Družba jim postavlja precej manj parametrov glede primernega vedenja, jih pa omejuje pri dejavnostih. Sem se s težavo zmenila s sinom, da ne sme nositi nakita in da je puder in vse ostale barve za obraz samo za pusta. Igre imajo fantje čisto drugačne… gradijo in podirajo, medve s sestro sva se pa vedno igrali igre vlog. Rušenja, podiranja in razbijanja ali valjanja v blatu ni bilo nikoli na sporedu. Mojadva delata najraje to.
Glavno je, da poskrbiš, da iz tvojega otroka nastane spodoben človek, ki se bo znašel v življenju. To je pa lahko fant ali dekle.
Srečno! In pogum… in veliko potrpljenja…
Obsojanju… ampak v resen razmislek, da ti ne bo kdaj zal, da si zamudila najlepse trenutke povezovanja z otrokom v casu nosecnosti. Imas kaj vesti, da si ne bos to ocitala. Celo zivljenje…, ppotroka se otrok to cuti. Cuti tvoj odpor.
Predstavljaj si kako bi se ti pocutila, ce te stars bi tebe zavrgel custveno, ker nidi pp njegovem pravega spola.
Jaz pošiljam vso ljubezen temu nerojenemu otrocku, da jo cuti. Se mi smili. Pa zelim da tudi tebe na polno zadane ta ljubezen do lastnega otroka.
Neboste verjeli vndar kar dobra tretina žensk razmišlja podobno / v tej smeri kot jaz. Le da se jih velik del zapre vase in o tem ne govori.
Ker se bojijo ravno takšnih obsodb..
In ne seveda nebo šel otrok v posvojitev..
Se bomo pač “sprijaznili”.
Načeloma je bil post namenjen “grdim” mamicam.. in ne vam popolnim.. 🙂 ampak spoštujem vsa mnenja.. 🙂
Tudi sama sem bila dolgo čisto nematerinske sorte. Nisem razumela, kaj ljudje vidijo v dojenčkih. Nobene želje nisem imela, da bi kakšnega pestovala in crkljala. Pri tridesetih se je v meni začel buditi materinski nagon. Spola med nosečnostjo nisem želela izvedeti, bilo mi je vseeno, a bila sem skoraj prepričana, da bo punčka. Pa je bil fant. Sem bila kar presenečena, a tisti hip, ko sem ga zagledala, sem vedela, da sem nanj čakala vse življenje. Je res težko opisati to srečo.
Naj še jaz dodam skrajnost,ki ni nemogoča-morda boš na porodu umrla, ne bo ti treba gledat in prenašat nezaželjenega sinčka.
Na jok mi gre,………ubogo detece.
[/quote]
Morda res. Vndar naj vas ne skrbi zame.. sm v odlični življenski formi na vašo žalost. Nekatere ste predvsem nevrjetne.
Če bi razmišljala tako kot vi bi vrjetno šla na oduzem krvi da naredijo izračun xx/xy še ko je bila možnost za splav.. 🙂
Recimo, da je to dobra življenjska lekcija, ki jo lahko posreduješ tudi svojemu otroku: da v življenju ne moremo vplivati na vse in da so fiksne ideje o tem – imela bom 3 otroke, ne bom imela otrok, moj otrok bo fantek, moj mož bo imel modre oči ….. – zelo škodljive, če se jih človek res oprime.
Vsem bodočim staršem v poduk pa: rodi se otrok, ne pa fantek ali punčka – tisto res ni bistveno.
Ja, rodi se otrok, a določenega spola.
Če ta podatek ne bi bil pomemben, ga me bi npr. vpisovali v matično knjigo itn.
Se zelo čudim komentarjem.
Verjamem, da je za mnoge bodoče starše tako ali drugače razočaranje ali vsaj presenečenje, ko izvedo, da bo otrok drugačnega spola, kot so ga želeli, pričakovali oz. mislili, da bo.
Tudi sama sem želela izvedeti spol otroka čim prej v nosečnosti. Nikakor zaradi misli ali želje, da če bo ‘napacnega’ spola, da bi naredila splav.
Ampak enostavno zato, da smo vedeli, kaj oz. koga pričakovati.
In na nek način sem želela spol čim prej izvedeti predvsem zato, da vidim, ali imam pravilni občutek ali ne.
In, ne, noben od staršev ni ‘zadel’ spola. In, ja. Prvotno presenečenje je bilo kar precejšnje, trajalo je kar nekaj časa, da sva ‘preklopila’ na otroka drugega spola.
Ja, in je tudi bil zelo zaželjen otrok, si ga sedaj tudi ne znam predstavljati, da bi bil punčka, saj je krasen fantič, a nekaj tednov nosečnosti sem se tudi jaz počutila podobno kot avtorica, da sem predelala svoja občutja.
Razumsko seveda vsi vemo, da dandanes spol v našem okolju več ni tako pomemben za uspeh otroka, a želje staršev so tako ali drugače čustvena zadeva. In čustva so včasih seveda zelo čudna.
In, ja. Obstajajo tudi starši, ki se zelo dolgo ali celo nikoli ne sprijaznijo s spolom svojega otroka.
Avtorica, dobro je, da si upaš priznati svoje razočaranje in čim prej razčistiš s svojimi čustvi. Bolje, kot da to držiš v sebi.
Kakorkoli se boš že spoprijela s sprejemanjem situacije, želim ti prijetno pričakovanje nepričakovanega. 🙂
Objem.
Jaz sem v prvo tudi pričakovala izključno punčko. Nisem hotela vprašat za spol (ker misli, da bi bil fant sploh nisem prenesla). O imenu za fanta nisem razmišljala, niti se nisem želela o tem pogovarjati z možem. Edina razlika med mano in tabo je bila, da si se ti upala to povedat (čeprav anonimno), jaz pa o tem nisem govorila nikomur (niti možu), ker me je bilo mojih občutkov sram. Rodila se je punčka in ne vem kaj bi bilo če bi bil fant.
Potem sem bila še dvakrat noseča in bilo mi je res vseeno glede spola. Sem očitno dozorela glede tega. In moj najmlajši je fant in vse imam neskončno rada,
Tako, da avtorica nisi edina. In prepričana sem, da boš čutila povsem drugače ko ga boš prijela v roke. Bo pa morda v drugo deklica (meni je bilo tako fino, ker sem imela starejšega brata). In dejansko še najbolj drži, da edino kar je res pomembno pri tem je, da bo otrok zdrav. Želim ti vse dobro.
ja luba duša, po stilu pisanja in smeškotu na koncu bi rekla, da klanfaš iz dolgčasa.
Tvoj post je nastal po tisti temi, kjer obsojajo neplodne.
Če pa morebiti ni izmišljen, ti svetujem, da se odpoveš sinu. Posvojitelji ga bodo oboževali, tebi toplo priporočam Baby Anabel z vsemi ljubkimi dodatki vred, bo primerno razvedrilo tvoji zrelosti.
lp
Ja, rodi se otrok, a določenega spola.
Če ta podatek ne bi bil pomemben, ga me bi npr. vpisovali v matično knjigo itn.
Se zelo čudim komentarjem.
Verjamem, da je za mnoge bodoče starše tako ali drugače razočaranje ali vsaj presenečenje, ko izvedo, da bo otrok drugačnega spola, kot so ga želeli, pričakovali oz. mislili, da bo.
Tudi sama sem želela izvedeti spol otroka čim prej v nosečnosti. Nikakor zaradi misli ali želje, da če bo ‘napacnega’ spola, da bi naredila splav.
Ampak enostavno zato, da smo vedeli, kaj oz. koga pričakovati.
In na nek način sem želela spol čim prej izvedeti predvsem zato, da vidim, ali imam pravilni občutek ali ne.
In, ne, noben od staršev ni ‘zadel’ spola. In, ja. Prvotno presenečenje je bilo kar precejšnje, trajalo je kar nekaj časa, da sva ‘preklopila’ na otroka drugega spola.
Ja, in je tudi bil zelo zaželjen otrok, si ga sedaj tudi ne znam predstavljati, da bi bil punčka, saj je krasen fantič, a nekaj tednov nosečnosti sem se tudi jaz počutila podobno kot avtorica, da sem predelala svoja občutja.
Razumsko seveda vsi vemo, da dandanes spol v našem okolju več ni tako pomemben za uspeh otroka, a želje staršev so tako ali drugače čustvena zadeva. In čustva so včasih seveda zelo čudna.
In, ja. Obstajajo tudi starši, ki se zelo dolgo ali celo nikoli ne sprijaznijo s spolom svojega otroka.
Avtorica, dobro je, da si upaš priznati svoje razočaranje in čim prej razčistiš s svojimi čustvi. Bolje, kot da to držiš v sebi.
Kakorkoli se boš že spoprijela s sprejemanjem situacije, želim ti prijetno pričakovanje nepričakovanega. 🙂
Objem.
[/quote]
Ravno zato sem se odločila sprgovoriti saj si želim odziva mamic ki so bile v podobni situaciji kakor sem jaz. Morda se sliši čudno. Vendar sem izobražena v zdravstveni smeri in vedno sem bila jaz tista, ki sem druge mirila in ponavljala pomembno je le zdravje otroka.. in doklen ni gin. rekla fant bo. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bo fant… je bilo vse super.. nihče se ni ukvarjal z spolom..
Nekako sem v neki blagi depresiji. Partnerja z tem ne želim utrujati in zato sama premlevam… o tem kako bo, ko bom rodila. Ali bo po porodu še huje ali ga bom enostavno sprejela. Po trenutnem stanju ko 3/4 dneva prejočem, ko pomislim, da bo fant in ko z souznimi očmi obračam stran glavo ko vidim mamico z punčko.. upam le na najbolše možno po porodu..
No naj vas razočaram sem dpl. v zdravstvenih vodah.. in sem bila vrsto let jaz tista, ki je govorila zdravje, zdravje, otroka in mamice sta na prvem mestu vse ostalo je kot nakit.. no pa smo tam. Nekako bi raje belo zlato kakor “rumeno” zlato. Če razumere. Vrjetno hormoni in vsi mešani občutki in nekakšna vizija.. in…in sam “odpor” do sina je tukaj..