Tašča ima osem otrok. Kot primarna družina so živeli revno, ampak tašča je vedno za svoje otroke poskrbela po svojih najboljših močeh. Tudi kasneje, ko so odšli od doma in se je v drugo poročila, je vsem otrokom pa tudi vnukom brez izjeme pomagala z varstvom in denarjem. Zdaj je ostarela in od teh osmih otrok in trinajstih vnukov jo edinole obiskujeta moj mož(njen sin) in najin sin (njen vnuk) ter še ena hči. Kje so ostali otroci in vnuki? Ko je imela denar, so se vsi gnetli okrog nje. Zdaj ko ga potrebuje zase in ko vedo, da jim nič več ne more dati razen družbe, pa so pozabili na njo.Tako mi je hudo, ko vidim taščo žalostno. Z možem sva se trudila, da bi ji pripravila presenečenje za okrogli jubilej, da bi prišli vsi njeni otroci na slavje, ponudila sva tudi prevoz pa nisva uspela. Sprašujem se kak človek moraš biti, da ne greš enkrat na leto obiskat svojega starša, da ga enkrat na mesec ne pokličeš in vprašaš kako je. Tašča je že prekoračila 90 in mi je jasno, da je to zadnje obdobje njenega življenja in tudi zaradi tega ne razumem njenih otrok. Tako malo časa še imajo za druženje, pa ga ne želijo izkoristiti.
Tašča velikokrat reče, kljub temu da nisem njena hči, se noben njen otrok ne more primerjati z mano in da je bogu hvaležna, da me ima, ker drugače ne ve kako bi živela. Jaz jo vedno poskusim potolažiti v smislu, da njeni otroci vedo, da ji jaz pomagam in če ji nebi, bi pa oni priskočili na pomoč.
Nikoli ne bom pozabila, ko je bila v bolnišnici. Vsak dan sem tekala k njej in podkupovala zdravniško osebje, da so lepo skrbeli za njo. Ko je k tašči prišla na obisk hči, so ji tako zažarele oči kot majhnemu otroku, ki mu daš igračo katero si je neizmerno želel. Tašča je vedno bila dobričina . Imam jo rada in prav zaradi tega mi je hudo, ker se zavedam, da ne morem nadomestiti njenih otrok in ji ne morem pričarati tistega čudovitega žara v očeh katerega si resnično zasluži.
Moj mož ( njen sin) jo tudi redko obišče ker je veliko v tujini, ampak njegovo odsotnost pri tašči krpava do neke mere midva s sinom. Vem, da je to slabo nadomestilo, ampak je vsaj nekaj.

Pozrtvovalna snaha s svetniskim sijem… nikoli ne bos iz prve roke vedela celotne zgodbe njenih otrok, zato se lahko se tok sprasujes, zakaj, zakaj, pa ne bos dobila pravega odgovora.

Koliko cinizma je v tebi SUPER. Res si super.
Avtorici pa: Bodite ponosna nase, da imate toliko sočutja in dobrote v sebi. S temi dejanji vzgajate tudi svojega otroka, mirna vest da ste naredila kar ste lahko pa bogati tudi vaše življenje in prej kot slej se dobrota povrne.
Ne samo starše, prijazno besedo in kakšno pomoč se nameni še ostarelemu sosedu, ki je sam, živali na cesti, bolnemu otroku…..vse to plemeniti nas, drugim pa je topel žarek v življenju.

Niti slučajno ne gledam na pomoč tašči kot, da se žrtvujem ali da bi mi moral kdo za to podeliti medaljo. Jaz grem zato k njej, ker tako čutim, ker jo imam rada, ker sem rada v njeni družbi. Vesela sem, če ji lahko kakorkoli pomagam. Še predobro pa poznam zgodbo njenih otrok in bi jih lahko upravičeno označila za brezčutne izkoriščevalce. Da niti ne omenim kolikokrat je kateremu dala zadnji denar, ona pa potem čakala na zadnjega v mesecu na pokojnino in jedla samo juhe . Kolikokrat sem jo povabila na kosilo in si izmišljevala tisoč in en razlog zakaj naj pride na kosilo, ker sem iz njenega pogovora razbrala, da je spet samo na juhi cel teden. Samo da je dala otroku, ker ona bo že . Otrok pa potrebuje bolj od nje za svoje potrebe ( za nakup novega avta, sedežno, za pujsa, …). Pa še to ni bilo dovolj, ko si je kaj dala na stran in je kateri zvedel, jo je prepričal, da mu posodi, vrnil pa nikoli.

Mogoče jim je dajala denar, ker je vedela da jih drugače ne bi nič videla, kaj pa ti veš kaj se je dogajalo doma ko so bili še otroci, mož ti tudi verjetno ni vsega povedal.

Tašča je velikokrat rekla, da jim zdaj daje denar in pomaga zato, ker jim nič ni mogla nudit, ko so bili otroci. Hodila je sosedom pomagat , da je dobila hrano za otroke. Tudi jaz izhajam iz revne primarne družine, pa staršem tega ne zamerim-nudili so mi kar so lahko takrat po svojih zmožnostih.
Je pa žalostno to, da so hodili toliko časa k njej dokler jim je imela kaj dat. Če misliš, da so ji kaj iz otroštva zamerili, potem pa bi jo tudi takrat pustili pri miru, ko jim je dajala denar in igrala varuško.

Zanimivo, da izmed osmih otrok, le tvoj moz skrbi za mamo. Najbolj verjetno k temu prispevas ti, s svojo najcistejso ljubeznijo in dobroto. Taksne snahe bi si zelela vsaka tasca. Kar tako naprej!

Vsaj iz spoštovanja, če ne iz ljubezni, bi lahko prišli na to slavje.
Imam dva soseda blizu 90, imata sicer samo dva otroka, ki živita razmeroma blizu (cca 20 km proč), pa prideta dvakrat na leto. Sta še vitalna in sprotna dela opravita sama, pri največjih zadevah rabita pomoč in takrat priskoči en ali drug sosed. Mož še vozi, gresta v bližnjo trgovino in sama vse nabavita, sama čistita, pomivata okna.
Ne vem, kako pride do tega, da izgubiš vse sočutje do staršev. Jaz sem šla od doma takoj po srednji šoli, starša sta bila taka, kot sta bila, ena srednja žalost, ampak ko sta obnemogla, sem jima hodila pomagat vsak vikend (100 km proč živim sicer). Sestra je ostala doma, zgornji štuk, pa ju je mogoče prišla pogledat enkrat na teden, njen mož pa kot da ne obstajata.
Ravnaj se po svoji vesti. Zelo lepo je prebrat, da imaš rada taščo.

Od cca 10 ljudi ima morda samo eden od njih srce na pravem mestu. Je pa res, da tudi tisti, ki se sam razdaja je ene vrste egoist oz to počne v prvi vrsti zaradi sebe oz svoje vesti ker ima ob tem občutek da je dober oz boljši.
Kot drugo je pa dejstvo, da so ti otroci z doma že cca 40 let in da je v vseh teh letih ta navezanost otrok mama splahnela. Zdaj so bolj povezani tako z svojimi otroki kot z vnuki.
Njihovi otroci pa do babice ne čutijo veliko ker so se morda videli parkrat na leto oz bistveno manj kot iz kako sosedo.
Sama trdim, da imaš lahko 10 otrok pa si na starost lahko sam. Predvidevam, da je tvoj mož eden izmed mlajših otrok in da je najmanj časa stran od mame zato se z njo počuti bolj povezanega kot morda prvi otrok ki že 60 let ne živi z mamo.

Avtorica, vsaka ti čast, malo je tako dobrih snah! Verjetno si že po naravi dober človek, ki je pripravljen vsakemu pomagati. Ostani taka še naprej, tvoji tašči je čas odmerjen, ampak veš, dobrota se nekje tudi vrača!
Tudi tvoj otrok bo podedoval vzorce obnašanja!
Naj ti Bog poplača dobroto in prijaznost!
In ja, obstajajo tudi nehvaležni otroci, ki so od staršev marsikaj dobili, od denarja do uslug, vendar na starost vse pozabijo.

Na določen način smo res vsi egoisti. Nekateri svojo dušo nahranijo s kupovanjem materialnih dobrin, drugi s športom, tretji s položajem,…. Jaz hranim svojo dušo s tem, če lahko komu uresničim kakšno željo, če vidim zadovoljstvo v drugem človeku katere plod je moj prispevek v kakršnikoli obliki, če pobožam kakšno živalco ali ji kako drugače pomagam, če lahko koga pohvalim za določene zasluge, če mi kdo pokaže, da me ceni, spoštuje in ima rad zaradi mene same.
Jaz ob tem ko pomagam tašči in jo velikokrat obiščem, ne čutim, da se razdajam, niti nimam občutka, da sem več vredna ali boljša od kogarkoli. Enostavno pač čutim potrebo, da jo pokličem, vprašam kako je, če kaj potrebuje, letim k njej na čvek, jo kam peljem. Kaj pa vem. Mogoče je krivo to, da sem zelo mlada izgubila oba starša in skozi taščo zadovoljim določeno potrebo po bližini staršev.
Ne verjamem pa, da bi na količino obiskov vplival čas odhoda od doma, ker gledam druge ostare podobne starosti, pa jih pridejo otroci obiskat kljub temu, da imajo svoje družine inso tudi že mogoče stari starši. Zato ni opravičila, da pozabiš na svojega starša takrat ko ti nima več kaj dati.
Jaz zase vem, da tudi če tašča ne bi več mogla govoriti ali me ne bi videla in slišala, bi vseeno šla k njej in jo vsaj objela, da bi se začutili.

Mogoce je samo enemu zapustila svoje premozenje, ali vecino njega, mogoce je slabo ravnala ko so bili majhni (To se je meni dogajalo)

Doloceni starsi, oziroma vecina njih ravna z enim otrokom(vecinoma sinom) kot z zlatom, z drugimi pa zelo slabo, enemu vse dajo , drugim skor nic, to se dogaja pri moji partnerici, katere starsi so celo novo hiso dali svojemu zlatemu sinu (kateremu se cuvajo otroke, pomagajo skoz) drugim pa drobtinice ce so ostale.

Poznam celotno zgodbo in nikogar od svojih otrok ni obravnavala manjvredno. To je pokazala tudi takrat, ko je prišla do denarja-vsem je pomagala nekje v istem razmerju. Noben ni izstopal. Nikomur ni nič zapustila in tudi ne bo, ker živi v najemu. Vse je obravnavala enako, edino mogoče imela rada vsakega na svoj način. Pomemben podatek je to, da so VSI prihajali k njej od otrok do vnukov dokler so jo lahko molzli, jo vabili domov za varuško ali ji vozili vnuke v varstvo. En od sinov jo je celo odpeljal v drugo državo, da je šla čistit in mu za par mesecev pustila ves prislužen denar. Tudi ostalim je pomagala približno v istem znesku.

Žal je to pogosta zgodba in v dosti primerih velja, da mama lahko skrbi za 10 otrok, 10 otrok pa ne more za eno mamo. So pa tudi primeri, ko so starši grdo ravnali z otrok, jih zanemarjali in od takih odraslih potem težko pričakujemo skrb in ljubeznivost na stara leta. Sploh, ker v sebi nosijo frustracije in nižjo stopnjo sočutja. Ampak praviš, da v vašem primeru ni bilo tako.
Tukaj ti ne moreš nič. Tudi trkanje na njihovo vest ne bi pomagalo. Ostane ti samo, da sprejmeš tako kot je. Res pa verjamem, da se nam dobre stvari vrnejo… Če ne drugače tudi z dobrim zgledom in že zdaj veš, da se usoda tvoje tašče, v tvoji starosti, ne bo ponovila.

Vsa pohvala vam, pa čeprav pišete, da ne delate dobro zaradi tega. Premalo je tega na svetu in je zato še bolj vredno.

Mi je pa v tej zgodbi tudi meni najbolj nerazumljivo, da na 90. rojstni dan mame ni prišel razen vaših, noben drug otrok. In lahko samo pritrdim vam – tudi jaz tega ne razumem.

Meni zadošča, da je snaha napisala to kar je – da je tašča poskrbela za svoje otroke po svojih najboljših močeh. Vsak “normalen” starš tako naredi, poskrbi za svoje otroke po najboljših močeh, je pa malo otrok, ki se tega zavedajo oz. kasneje “osvestijo”. In ja, tale zgodba o tem, kako ostarele matere ne pridejo njeni otroci več pogledat, s tem, da so tudi oni verjetno večinoma že v tretjem življ. obdobju, mi da misliti. Ker vse večrat tudi sama opažam, da več kot se trudiš in žrtvuješ da čimveč nudiš svojim otrokom, manj hvaležnosti je.

Na okroglo sta prišla zraven nas samo še en sin in ena hči. Drugi so se izgovarjali da je predaleč ali da nimajo denarja ( vsi so zaposleni ali pa že prejemajo pokojnine-noben ni brez denarja), en celo, da njemu ni za čage in kljub temu, da sva z možem vsakemu posebej povedala, da ni problem za prevoz , da jih pripeljeva in odpeljeva brez da bi kdo moral dati kaj za bencin, plačava tudi nastanitev čez noč, če bi kdo želel prenočiti v penzionu, ponudila tudi svojo hišo za prespat. Tudi glede denarja sva rekla, da bova midva kupila darilo in rekla, da je od vseh otrok in da bo njej največje darilo po toliko letih vsi otroci skupaj z mamo. Žal ni zaleglo.

Ti si pa očitno ena ničvredna hčerka. Vrani vrani pač ne izkljuje oči.

Ti torej spadaš v skupino tistih otrok, ki starše obiskujejo samo, če v zameno nekaj dobijo/podedujejo??
Žalostno!

Pa saj se ne gre niti toliko za ta okrogli jubilej. Nekaj med njimi jih je skreganih in večina s težkimi karakterji se ne bi uklonili en drugemu v istem prostoru kljub temu, da so vedeli, da je to največja tiha želja njihove mame. Še to nekako razumem. Samo to, da pa je nihče ne pokliče, je ne pride niti enkrat na leto pogledat, se ne spomni na njo za rojstni dan, za božič ali novo leto, da bi jo povabil k sebi za kak dan. Ena od hčer je celo začudeno izjavila, češ a toliko je že stara. Moji starši so pokojni že dobri dve desetletji, pa se vedno spomnim na njiju za rojstni dan in grem prižgat svečko kljub temu, da bi jima lahko upravičeno zamerila določene poteze v času njunega življenja, katere so mi v veliki meri otežile sanje o karieri.

Ti, tvoja tašča in tvoj mož ste čudoviti ljudje. Vsi ostali so gnoji.

Tako, da skrajšam tole tvoje pisanje. Meh.

Vsekakor ni lepo od njih, vendar vsi so odrasli in dovolj stari, da bi lahko vedeli kaj je prav in kaj ni. Praviš, da so skregani med seboj in težki karakterji. Tudi to je verjetno razlog za njihov neprihajanje. Predvidevam, da so en drugemu zamerili ker je mama enemu več drugemu manj pomagala. Marsikoga je razjezilo, ko je nor. Šla v tujino čistit za sina in mu dala ves denar in tega je verjetno na lagarju še več. Drugo kar je so ti otroci z doma cca 50 let. Predvidevam, da vi živite blizu tašče in, da je tvoj mož najmlajši in posledično tudi od otrok najmanj časa od mame.
Samo moj primer: živimo skupaj s taščo in tastom. Tašča je bistveno bolj navezana na moja otroka saj ju spremlja vsak dan kot na otroke od svoje hčerke, ki se vidijo poredko. In obratno moja otroka sta bolj navezana nanjo kot otroka od njene hčerke.

Lej ti delaj po svoji vesti. Si še toliko bolj čustveno vezana na to situacijo ker veš kako je ko mame ni več. Oni bodo spoznali pozno oz prepozno. Lahko pa narediš vse za taščo, pa ne bo tok vredno kot en obisk njenih otrok. Kri ni voda.

Vedno več je tega in bojim se kako bo z nami, ki smo starejši in imamo odrasle otroke. 2 sina, snahi, vnuki….ali bo kdo imel čas zame, ko ne bom zmogla? Nimam upanja, ker vidim kaj in kako se dogaja okoli mene s starejšimi. Upam, da mi bo služila pamet, da bom zavestno izbrala dom starejših, šla še koliko toliko dobra vanj , se vključila v aktivnosti in ne gojila zamer, ker pozabljajo name. Hiša je namenjena oskrbi in če bo kaj ostalo bodo dobili oni.

Kako grdo je to. tega tudi sama nisem in nikoli ne bom razumela!

Sanja se ti ne, kakšno zgodbo in nerešene zadeve imajo drugi z njo. Človek v svojem bistvu ni zloben, to si je človek izmislil. Ali je jeza, potlačene zamere, strah ipd. Vedno je nekaj. Pa vedeti moraš, da starši na stara leta včasih grehe za nazaj probajo poglihati z denarjem, ampak denar ne more rešiti čustvenih bolečin. Ne vem, kaj je v vašem primeru problem, ampak za odnos starš-otrok je vedno, ampak VEDNO odgovoren starš. Sem mama in za tem stojim! Če z otrokom izgubim kontakt, če zaideva vsak na svojo, neko oddaljeno frekvenco, vem, da sem jaz kriva. Otrok od rojstva dalje išče kontakt z mamo. Ne glede na leta, to je dejstvo in samo vprašaj se – kdo je bil prvi na tem svetu in kdo je imel možnost graditi odnos z otrokom ter ga vzgajati???

Tudi mi ne gremo do tasta in tašče, ampak sta čisto sama kriva. Bi lahko knjigo napisala, kako sta mačehovska do lastnih otrok. Moj mož je to spregledal, njegova sestra pa si še malo zatiska oči, ampak kmalu pride tudi ona na vrsto, da spregleda. Verjetno naju ona zdaj obsoja, ampak njen problem, če je namenoma slepa. Predvidevam, da je podobno pri vas.