Mož je pred dvema letoma preživel hud infarkt. Huda izkušnja za vse nas. Sedaj je ok, pazi nase, na kondicijo, prehrano ipd. Vedno težje pa živim z njim, ker se mi zdi, da postavlja samo sebe na prvo mesto. Prej je delal preveč, zdaj bi samo hodil okoli, se družil s prijatelji, ali želi, da pri vseh teh druženjih sodelujem tudi jaz. Razumem in prav je, da je postavil sebe na prvo mesto, ampak najbolj me je zabolelo, ko je bila njegova mama v bolnici in je šel s prijatelji na jadranje, ker ima mama tako vso oskrbo v bolnici. Ne vem, kaj je prav, jaz ne bi mogla iti. Včasih se mi zdi, da sva se odtijila, da greva zaradi takega rzmišljanja vsak po svoji poti, čeprav se midva, načeloma, ujemava. Občutek imam, da postaja brezčuten in da kmalu tudi jaz ne bom mogla več računati nanj. Ali se ljudje po takšnih boleznih spremenijo?

Da, spremenijo se in to zelo. V katero smer se bodo spremenili, je pa vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti.

Ja, po bolezni so kar pogoste spremebe pri ljudeh. Sploh, če je človeka smrt povohala. Pa kot pravi predhodnica, je težko reči v katero smer.
Malce se pomenita o teh zadevah. Mogoče je pa težava v tem, da ti sebe ne postavljaš na prvo mesto in te zato ta spremeba moti?
Privošči si tudi ti, samo enkrat živimo. Je pa tako na daljavo težko reči ali je tvoj mož res brezčuten ali pa si preprosto privošči tisto, kar bi si vsak moral.
Tebe imam na sumu, da sebe ne daješ na prvo mesto :). Poskusi se dajat pa boš videla kako bo mož reagiral na to. Držim pesti za oba, da vama uspe to rešiti. In seveda ti želim, da mož ne postane egoistična rit.

Pa saj je imel prav, kaj ti sploh kompliciraš – ko je bila mama v bolnici, je imela res vso oskrbo v bolnici, kaj hoče tam okrog skakat več, kot tisti obisk, ki je dovoljen. pomembno je potem ko pride domov :)))

Tudi jaz imam mamo v bolnišnici dva dni po operaciji, pa ne visim tam cele popoldneve, ker vem, da potrebuje po naporni operaciji počitek in da tam velja tudi hišni red in da je za njo odlično poskrbljeno s strani osebja na oddelku, pa dohterji so pri roki, v hiši. Ima vse, če bo kaj rabila, sva dogovorjeni, da me pokliče in prinesem na obisk. Kaj čem torej komplicirat? Komot bi lahko šla kam na dopust za kasnejše mesece, ko bo rabila pa absolutno mojo pomoč zunaj bolnišnice, takoj, ko bo prestopila njen prag na poti domov 🙂

Pri tebi je sedaj nekaj drugega – ti se ne zavedš, da se človek po infarktu ponovno rodi; tvoj mož se tega zaveda. in zato želi življenje uživati sedaj drugače, kot ga je prej. In postala si čimrna. Vejrentomisliš, da bo sedaj bolj čičkal doma. Eh, nor bi bil, če nebi življenja užival sedaj, ko ve, ko je bil na robu 🙂

Veš kaj, najbolje bo, da še tebe infarkt trefi, pa boš videla, kako boš potem gledala popolnoma drugače na življenje. 🙂 ( sarkazem on).

Smo minljivi, prehitro. In nekateri so že bili na pragu minljivosti ( tudi tvoj mož) in jim je bilo podarjeno ponovno življenje in tega se dobro zavedajo.

Moj je pred več leti preživel hudo prometno nesrečo in je (prav tako kot tvoj) vsako leto večji egoist. Če si zaželi nekam na izlet, pa ve, da npr. jaz ne morem vzeti dopusta, gre enostavno sam. Pa to niso izleti po SLO… Najbolj me boli, ko se ne ozira več na otroka.

Zvezdica zaspanka, jaz pa to razumem malo drugače. Napisala si, da mož želi, da si ti pri teh druženjih zraven. Želi, da si zraven njega. Torej ni postavil samo sebe, vaju oba je postavil na prvo mesto. Ali nisi tega vesela? Želi te zraven, želi, da skupaj z njim uživaš življenje. Mogoče je v njem res za kanček preveč egoizma, ti bi pa rada igrala mater Terezo. Stopita vsak en korak nazaj, pa bo ravno prav za oba. Veliko sreče!

Citiran komentar je zelo dober. Ampak samo, če mož pomaga pri soustvarjanju in skrbi za dom in družino. Če žena vse sama dela (skrb za gospodinjstvo; skrb za taščo, ko se bo ta vrnila iz bolnice; skrb za otroke; skrb za …), potem je čisto mogoče, da žena je mati Tereza, pa tega niti ne vidi. Mogoče je celo vzgojena kot ženska, ki mora vse to narediti. V tem primeru mož ne more zahtevati od žene, da gre z njim, in njo pusti samo doma, brez da bi ji pomagal. Ali pa se vsaj pogovoril z njo in jo poskusil razumeti, zakaj ona ne more ali ne želi na določen izlet. Možnosti sta pa obe.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da se ljudje spremenijo, ko jih doleti takšna preizkušnja in se zavedajo, da jim je bilo na novo podarjeno življenje. Tudi jaz sem bila hudo bolna. Pred tem mi je vedno bila na prvem mestu družina, služba in prijatelji. Na sebe sem pozabila, nikoli si skoraj nič nisem privoščila za svojo dušo. Vedno sem gledala na to, da sem drugim ugodila, da so se dobro počutili zraven mene in to mi je bilo zadovoljstvo. Po takšni preizkušnji sem naredila analizo svojega življenja in se odločila, da se moram končno začeti “sama sebe cartat”. Sedaj grem velikokrat kam sama, če mož ne more ali noče. Tudi se ne sekiram, če imam kak dan kakšne opravke ali si kaj privoščim za svojo dušo, da ne skuham kosila, če cel teden ne posesam ali ne pokosim trave. Bo že počakalo. Jaz sem zdaj na prvem mestu in bom zagrabila novo priložnost z obema rokama. Nisem pozabila na druge, samo ne posvečam jim več vse pozornosti kot sem to počela prej. Tudi pri nas je bilo tako, da se niso mogli sprijazniti s tem, da sedaj pa sem jaz na prvem mestu, ker so bili vsi vajeni, da vsakemu vse ustrežem in takoj priletim ter skačem okrog njega. Zaradi tega še nisem egoist in brezčutna. Imam pa pravico, da izkoristim drugo priložnost na polno. Veliko in preveč sem se razdajala za druge. Zdaj sem jaz na vrsti pa če je to komu prav ali ne. Avtorica imam občutek da podobno dojemaš moževo početje kot moji in si zaradi tega užaljena in zaskrbljena, ker nisi več na prvem mestu. Ne bodi majhen otrok in ga razumi, ter se sprijazni, da ima pravico uživati drugo priložnost na polno. Nimaš zakaj biti užaljena, ker te povabi zraven in potem takem si ti egoistična , če od njega pričakuješ, da ne bo šel ali nekaj naredil, ker ne bo tebe zraven, ker nočeš ali ne moreš. Pa tudi ti počni kaj za svojo dušo brez moža.

Govorim iz izkušenj.
Ja človek se spremeni vsaj večina od nas in prav da se ker nas je prejšnje početje pripeljalo do bolezni. Je pa razlika in sicer neka meja, ki je še dopustna. Npr. Su privoščim izlet s prijatelji kljub temu, da je mama v bolnici in s tem prepustim več dodatnih skrbi in obiskov svoji ženi. Ali ker hočem zdaj samo uživati me ne ganejo več vsakodnevna opravila, ki pa žal morajo biti narejena in s tem spet prelagam delo na bljižnje.
Avtorica vsekakor je čas, da se z možem pogovorita. Povej mu kaj te moti oz skrbi. Nikakor pa ne prevzemaj nase njegovih obveznosti ker se boš sesula ti. In če je potrebno zmanjšaj pričakovanja ter pioritete. Če ne bo danes čas ali volje za pokosit travo boste pa jutri.
Tvoj mož malo pretirava in mora prevzeti nase tudi del nalog in obveznosti v ukviru ki jih zmore. Žal življenje ni SAMO uživanje.

Sama poznam pa kontra primer. Znanec je imel pred leti hudo prometno ter komaj preživel. Pred prometno je bil vedno glasen, za vse pameten, najboljši od vseh, podret je hotel vsako ki je mimo prišla ter se sploh ni oziral na nikogar. Ko je prišel domov iz bolnišnice (po kar dolgem času) pa čez noč totalna sprememba. Kar naenkrat se je začel brigat za ljudi okrog sebe, našel si je resno punco, zaključil šolo, dobil fajn službo, lani se je poročil, komaj čaka da postane očka, priden za vse,… Prej mu vse to sploh ni padlo na pamet. Nekaj mu je takrat preskočilo v glavi ter se je čez noč zresnil.