Kaj bi vi naredili na mojem mesto, isto kot jaz?
Skupaj sva 6 let. On (preden je mene spoznal) kupil staro hišo, prenovil in k sebi vzel svojo mamo,…
Jaz s svojim stanovanjem,…
Živiva vsak pri sebi, razen za vikende grem k njemu, kjer imamo skupno gospodinjstvo…Vendar čedalje manj zahajam tja,….ker
nimava s partnerjem nobene zasebnosti, tudi ko kam greva je vedno vprašanje,….dajta da bosta prav cajt doma….vsak korak je kontroliran, vsako kosilo mučno, ker njegova mama strmi vanj in gleda, da bo dovolj pojedel, da ne bo premrzlo pil, da ne bo stopil koraka, ne da bi ona zanj vedela,….da mu dobeseno bulji v krožnik in z nožem trka po svojem krožniku naj še kaj iz njenega krožnika poje……skratka posesivno, bolano in čez meje.
Sicer sobo, kopalnico, teraso imava zase,….vse ostalo pa dol ko stopiva direktno pred vrata njene spalnice…
Zdaj pa vprašanje: bi se ve pri +45 letih preselile k partnerju, kjer bi bile kot v kletki pod kontrolo tašče??? Bi gledale kako ga spremlja in pedena kot 5 letnega otroka, on pa vse to prenaša. Zgleda da mu že odgovarja, da ne udari po mizi in porihta zadeva in postavi meje??!!!
Ostajam vedno več doma, ker nimam več volje it tja…. Žalostna sem jaz, on……..sem mogoče jaz kriva, da nimava zasebnosti, če želiva bit skupaj? Po moji oceni je on copata in kriv, ker so nama bila ukradena vsa ta leta, ko bi lahko bila lepo skupaj, pa čepi pri mami…
Imam prav??
S takim tipom, ki to dopušča, jaz ne bi bila niti sekundo.
Da bi prišla v situacijo, ko sedimo za mizo, in mamca take dela, bi vstala in šla. Še prej bi jih vprašala, če se hecata.
Da bi mamka samo enkrat rekla. glejta da bosta pravi čas doma, bi jo vprašala: pravi čas za kaj?
Resno povej – se to res dogaja, ali se hecaš?? Ker taka mam je za v norišnico, sinči pa tudi.
Komot lahko zaživita skupaj, vendar pet dni pri tebi, ajd, mogoče vmes en dan po svežo zelenjavo do hiše, vikend pa pri njem. Pri hiši si omisliš malo vrtička, kakšne kokoši, psa za sprehode v naravo. Čez teden naj lepo mama pedena vrt in žvali, da se zaposli, ti njega, čez vikend pa ste malo skupaj, če ravno ne gresta kam. V bistvu bi hiša bila polno izkoriščena, vajin odnos pa tudi bolj vajin.
Odnos med partnerjem in mamo? Tudi jaz pri odrasli in poročeni hčeri še vedno vidim kanček mojega otroka v njej, se tudi pojezim, če ima gol hrbet, če preveč kadi, če kaj malo bolj grdo sikne možu, zato ker to pač mame smo, njenemu sladkosnedu napečem kakšno pecivo, pa me še zet objame in reče mama:-) Saj ne nehaš bit mama, ko odrastejo, ali pač?
Če na sklepanje kompromisov partner ne pristane, potem pa tudi jaz ne bi več pristajala na njegove. Enostavno bi rekla, da ne boš hodila k njemu, dokler ne bo začel ostajat pri njemu.
Ja, onadva že imata bolan in posesiven odnos, samo kaj pa ti počneš v njem? Mora biti s tabo tudi nekaj narobe, da izbereš takšnega in da celo tja hodiš za vikende in vse skupaj prenašaš.
Njegove mame spremenila ne boš, njega pa tudi ne. Vsaj ne z danes na jutri. Zdaj že cca 40 let živi pod njeno taktirko očitno. Zato, če prav predpostavljam, pa tudi nima svoje družine, ker je mama ena in edina, njegova mama, pa še malodane partnerka.
Ti ta njun odnos s svojo prisotnostjo samo kvariš.
Kje je njegov oče? Je bil prisoten? Najbrž ne. Če je bil, je bil čustveno prisoten? Ker bere se, da je pač mama v čustveni hladnosti svojega sinčka zamenjala za partnerja in v njem našla čustveno uteho, česar ji pač mož ni dajal. Ga priklenila nase in seveda nobena ne bo dovolj dobra zanj, ker bo mamici odpeljala njenega sinčka.
Kje pa je prej živel, preden je kupil to hišo? Zakaj z mamo živita v skupnem gospodinjstvu, zakaj nimata vsak svojega gospodinjstva? Zakaj on noče k tebi, če mu ne bi ustrezala materina kontrola, ne bi iskal izgovorov, da pride k tebi. Tako pa poleg njunega odnosa počasi uničujeta še tebe. Si res želiš ostati v takšnem?
Mislim, da je takih mam kar precej. Posebej tistih, ki imajo samo enega otroka (sina) mož ali partner je umrl, ali družino zapustil in potem se vsa materina pozornost, ljubezen in ne vem, kaj še vse odraža na materinem posesivnem obnašanju. Take matere gledajo tudi na 40. letnega sina kot na petletnega otroka. Saj najbrž se tega niti ne zavedajo in najbrž niti ne delajo iz hudobije. Je pa mučno za ženo oz. partnerko, ki mora to prenašati.
Ženske, ki imajo več otrok in imajo z možem normalen odnos, se ne obnašajo tako. Imajo več dela in skrbi, pa tudi pozornost morajo usmeriti na moža in na več otrok in tudi na vnuke.
Skuhaj mu prismojen močnik. Naprimer ko je mlada žena kuhala možu vsak dan močnik za kosilo. On pa njej vedno pove, da je sicer dober ampak ni tak, kot ga je kuhala mama, čeprav ga je vedno znova izboljšala. Nekega dne ga je po naključju prismodila, ker je nekdo zvonil. Odločila se je, da ga vseeno postreže. In mož ji končno reče: no zdaj je pa taprav. Vidiš takega je vedno delala moja mama.
Se pravi, da res moraš točno vse kot opica ali papiga začet ponavljat za taščo, čeprav je bolano. Ker očitno med vama manjka kemija oziroma on rabi mamo in ne punco.
Ne rabiš vajino zvezo kar v koš vreči.
Ker mamo je vzel k sebi z nekim dobrim namenom, morda se je mama povabila sama, ne veš, kako je bilo.
Če zna zrihtati hišo, ni glih copata. Prej bi rekel, da se čuti v hiši kot doma.
Povedal ti bom svoj primer, ti pa presodi.
K ženi sem se preselil na njeno željo, tam je živela tudi njena mama. Dobila sva dva krasna sina. Tašča se je vtikala v kar se je njej zdelo prav.
Recimo moja dva sina je kot novorojenca videla pred mano. Jaz sem potrpežljivo čakal po porodu, ona pa se je kar vštulila v porodnišnico, ter k moji ženi. Niti moji ženi ni bilo najbolj prav. Osebje pa sploh ni vedelo, moja žena zmatrana, dete pa komaj umito. Grozno, no.
Ideja tega “skupnega” življenja je bila, kadar bo tašča stara in onemogla, bo njena hči (moja žena) skrbela zanjo.
To je prispevalo k marsikateremu prepiru, ki sicer ni bil prepir – ampak da moramo nekaj narediti, kar je bilo v bistvu povšeči tašči, ter nikomur drugemu.
Jaz sem sicer jasno povedal (moji ženi) kaj mi ni všeč, ter tudi jasno povedal, kako bi naredil jaz.
Čez čas je to vtikanje tašče postalo neznosno, ter je začelo jeziti tudi takrat starejšega sina, starega 12 let.
Sin je sicer imel sobo grozno razmetano, midva sva ga vzpodbujala, da jo od časa do časa pospravi. V glavnem je po prigovarjanju pospravil.
Tašča mu je ne samo pospravila sobo, polizala je sobo po tleh. Sin pa v razkačen bes. Ker mu je pogsto stvari pospravila tako, da se je na primer ubijal, kam je dala šestilo. To je bila pač osnovna šola, vse so morali imeti s sabo. Igrače mu je pospravila čisto drugače in pravzaprav mu je igrače “podrla”. On je na primer gradil ne most po sobi cel teden, ona pa mu je vse kocke lepo razložila in pospravila v predale.
Recimo mlajšega sina je povsem vrglo s tira, šli smo mu kupit nove copate za košarko, kar mu je itak zelo pasalo, da se malo pokaže pred sošolci. Imel jih je v sobi in se ni ločil od njih. Tašča je šla in jih je postavila v kleti v nek predal. Ko bi sin moral na trening, ni našel copat, iskali smo povsod. Ko smo besno obrnili že celo hišo, se tašča, ki je ves čas prisluškovala situaciji, nedolžno oglasi in pove, kam jih je dala.
Čez 2 leti je žena spoznala, kar sem sicer vedel jaz že zelo dolgo, pa tudi oba otroka, da zasebnosti ne bomo imeli, pa se lahko postavimo na glavo.
Kupila sva novo hišo, ter začela z nule, hišo mukoma prenovila, seveda veliko slabše, kot prvo, ker dejansko sva ogromno denarja vrgla že v prvo hišo.
Tašča pa v šok.
Od takrat je nek notranji mir pri hiši. Moja družina lahko dela, kar želi, otroci so postali mirnejši, sploh mlajši je dobrovoljček.
Bistvo moje izkušnje je, da s partnerjem držiš skupaj, deliš zakon in vse, to pa med drugim pomeni, da ko ti kaj ne paše, to jasno poveš.