Pozdrav,

pišem v zvezi s hčerko, študira v Lj, med vikendom prihaja domov. Zadnje dva meseca opažam, da je zelo malo, ravno toliko v bistvu, da se umaže krožnik. Ker je že itak suha, si lahko predstavljate, da me skrbi zanjo. Vem, da je polnoletna in marsikdo bo rekel, da pišem trapaste ….a me skrbi.
Nakupim sadje, kuham določene stvari , ki so ji bile všeč,….na koncu se ničesar ne dotakne.
Če karkoli omenim glede tega, pravi, da jaz pretiravam, da sem obremenjena s hrano…. pride do pravega prepira, ki ga v bistvu nočem, a ….. Prav razburi se, da je čisto dovolj, da sem jaz tista obsedena……, potem utihnem , grem iz kuhinje….bojim se, da je vse v njeni glavi, da je morda predebela, bojim se…..
Prosim za kakšno pozitivno misel, pa ne me obsojati,
lp

Ona v Lj se ukvarja tudi s takimi primeri, probaj jo prepričati naj gre sem http://www.sprostitvene-tehnike.si/

Da te potolažim, jaz sem bila enaka kot tvoja hči. Stara 22, začela študirati v Ljubljani. Naenkrat nisem več potrebovala toliko hrane. Rast se ustavi.
Razumem, da te skrbi. Ne razumem pa, da svoje skrbi razvijaš v prepire. Hči ima prav. Pusti jo na miru, kar se hrane tiče. Odnosa ne boš gradila na hrani. Pogovarjaj se o drugih zadevah, delaj na odnosu preko drugih stvari in ne hrane. Zato je ne sprašuj o tem, koliko poje, niti ji ne govori in pametuj. Pogovarjaj se o drugih zadevah. Pri motnjah hranjenja ne gre za težave s prehranjevanjem, ampak za težave s samopodobo, samozavestjo … Šele iz tega potem nastane težava: sem predebela. To kaj misli o sebi in kako samozavestna je, pa lahko ugotoviš na vse druge načine – in ne na količini zaužite hrane.
Poznam ženske, ki kuhajo, in orgazmirajo, ko postrežejo zvrhano skledo hrane nekomu. Mogoče nisi v tej skrajnosti, ampak odnos se ne gradi na hrani. Pusti hčerko, naj poje kolikor želi. Naj si sama skuha … Z njo se pa pogovarjaj o temah, ki jih imata skupaj.
Sicer boš na koncu naredila razdor med vama, ker bo hči imela sliko, da se lahko s tabo pogovarja samo ohrani in svoji presuhi postavi. In bo dobila odpor, ker bo tebe podzavestno in zavestno povezovala s prepirom. Srečno!

samo Čak Noris je znal mater prepričat, da ni lačen 🙂

umiri se, mati! namesto hrane ji ponudi svoj čas, ljubezen, pogovor! tega ne znate!

mame res pretiravate … naša tudi študira v LJ, doma nič ne je oz. nekaj malega, v LJ pa si punce same kuhajo in kolikor pove, jedo kar različno hrano

ker je v LJ že 4 leta, vidim, da ni nič narobe, če malo je, študira uspešno!

trenutno imam bitke z eno mamico, ki šopa svojega otroka, tako da je pri 15-ih mesecih že pravi debeluh … nisem je še videla, da bi se z otrokom igrala, smejala … ne, nonstop mu nekaj v usta tišči!

Ja skrbi možno da so res odveč. Sicer nisem mati še ampak možno da je skrb res odveč. Takrat hrane ne rabiš toliko več. Vsaj jaz pri 22ih je nisem več toliko rabila kot npr. do 14.leta 🙂

Anoreksija. Tudi v tej starosti se zgodi. Tvoja hči je v stiski. Edina kontrola, ki jo obvlada, je njeno telo. Zato pa se krega s tabo, ker bo z jedjo zgubila še zadnjo kontrolo nad samo. Punca potrebuje strokovno pomoč

Če se razburi ko nanese pogovor o hrani, je nekaj narobe. Sploh če se hrane skoraj ne dotakne.

Ker pise mama, je tezko reci, katera ima problem. Za mame vsi jemo “kot eni vrabci”. Pav vsec mi je zgoraj tista o Chucku Norrisu. :)))

Ce hci ne izgublja teze, se ni za sekirat. Je tisto “lih da umaze kroznik” normalna in zadostna porcija. Ce je ze suha in ce se hujsa, ali ce kdaj omenja “zlaufe”, ki jih vidi samo ona, potem pa je problem in potrebuje pomoc, ne ponujanja hrane in nerganja, da premalo je.

Čisto enoznačno, češ, pustite jo, ima manjše potrebe po hrani, ravno tega ne gre jemati. Osebno poznam, tega je že skoraj trideset let, bilo je pri nas, da se je dekletce izstradalo do smrti. Ampak takrat se o anoreksijah ni niti govorilo, kaj šele, da bi pomislil, da bi lahko bila na pragu lastnega doma.
Avtorica, res pa je, da se anoreksija ne zdravi s hrano. S hrano se hrani samo zahiranost, ne pa tudi vzročne bolezni. Glede na to, da je hči večino časa v Ljubljani, boste zelo težko kaj naredili. Veliko večjo vlogo lahko imajo pri tem prijateljice, s katerimi živi in deli življenje. Sicer pa pri njenih letih ne morete narediti nič, s čemer se sama ne bi strinjala. Če bi bila življenjsko ogrožena, se lahko z izvedencem preko sodišča doseže, da nekdo drug prevzame odločitve v zvezi z zdravljenjem, ampak to je skrajni ukrep in v skrajnih razmerah. Tako daleč pa verjetno vaša hči ni in vam želim, da nikoli ne bo.

Kaj pa, če se mama pogovori s hčerinim osebnim zdravnikom? Lahko jo potem on povabi na zdr posvet in pregled..
Vse dobro želim.

Ce si spregledala, je ta hcerka polnoletna, opravilno sposobna studentka. A mislis, da lahko gre kar vsak k nekemu zdravniku malo na cvek o zdravju sosede, sodelavke ali odrasle hcerke?

Hvala za vse nasvete.Vidno še ne izgublja teže, vsak na videz ima
enako postavo, tako, da se bom začasno umirila. Tudi sama sem že pomislila na anoreksijo.
Je pa pridna študentka, res pa je, da na hranjenje v Lj nimam vpliva. Morda sem sama malo preobremenjena s tem.
Tudi sicer se obnaša do mene, kot, da je v puberteti, ali je lahko to pozna puberteta, saj okrog 16 leta je bila čisto ok, nič ni bilo čutiti. Karkoli rečem, vse je narobe, non stop sem najbolj trapasta.
Bom pozorna na vse, kar ste mi svetovali, tudi sama se bom umirila.
Hvala vsem za nasvete.

Ni dolgo nazaj ko je naša najstnica hujšala. Bila na meji anoreksije. In verjemi mi. Če punca ne je gredo kg dol in dol. Hujšanje je vidno iz tedna v teden. Če pri vas ni taka situacija potem nimaš kaj skrbet.

Varianta je, da je zaradi vseh študijskih obveznosti pod stresom in zato nima teka. V takem primeru pomaga neka redna (rekreativna!) športna aktivnost, ker sprosti glavo (psiho) in hkrati sproži tek. Naj ne bo preveč intenzivna. Bistveno je samo, da gre za eno uro ali dve odklopit glavo, se malo razgibat in naredit nekaj za svoje telo.

Ampak pazi, pri anoreksikih je pa ravno šport običajno škodljiv, ker ga izrabljajo za dodatno zmanjševanje telesne teže in porabo kalorij in ga nimajo za zdrav način sprostitve, ohranjanja kondicije in gibanja. Tako da bodi pozorna, kakšna je hčerina teža in ali kaj niha.

Če hči vzdržuje stalno težo, ti ni treba preveč skrbeti, čeprav je sicer suha.

Pomisli pa tudi, če morda ti gledaš nanjo drugače, kot si nekdaj, ker si se morda v zadnjih letih sama zredila in hčerino postavo primerjaš s svojo? To omenjam, ker se je to zgodilo nekaterim mojim sorodnicam. V času menopavze so pridobile nekaj kg in kar naenkrat začele meni na veliko govoriti, kako sem suha. Ob tem, da sem jaz imela popolnoma enako težo ves čas (leta pred tem in leta za tem). Očitno so zaznale, da je med nami večja razlika v teži, kot so bile vajene, in to spremembo pripisale meni namesto sebi.

Srečno!