Ostala sem brez njega. Na višku najine ljubezni, ki kljub višku ni imela prav nikakršne poti več pred sabo. Neizpeta ljubezen je zdaj izgubljena, poražena. Verjamem, da on čuti isto praznino, isti občutek, kot bi nekdo v trenutku presekal srce. Pa vendar srčno upam, da je v redu, da ne čuti te izgube. Da je srečen, da mu je lažje kot prej. Pa četudi bi pomenilo, da je bilo vse laž. Upam na čudež, pa vendar se bom mogla sprijazniti, da za naju ni poti. Okoliščine so se res grdo poigrale z nama in izgubila sva oba.

Živeti moram življenje brez njega. Ampak to je še vedno moje življenje. Odkar sem izgubila njega, se ne znam več boriti niti zase. Kako stati na svojih nogah, kako iti naprej? Kako sprejeti?

Bluzim, vem. Drugega ne znam. Zelo bi bila vesela, če bi bil kdo pripravljen deliti svojo zgodbo, kako je prebolel ljubezen svojega življenja in šel naprej.

Ah ne sekeri se, jaz po 11 letih še vedno nisem prebolel punce. Še vedno pride dan ko pomislim na njo.
Priznam, sem takrat sam bil kriv, po parih poskusih, da bi lahko spet kaj bilo mi je pa vrnila.
Tako da, sčasoma se situacija izboljša, pozabljeno pa ne bo nikoli.
Ko bi le lahko čas zavrtel nazaj…

Če te ljubi, želi, da bi bila ti srečna. Bori se zato, da mu to željo izpolniš.

to pa je res tolazba za nekoga, ko je sel ravnokar narazen! da clovek po 11 letih se ni prebolel. bravo

Zdaj če praviš da se imata oba rada pol ne vidim razloga zakaj ne bi bila še najprej skupaj.
Je poročen?

Hvala, sem se prav od srca nasmejala!
Če te ljubi in si želi biti s teboj, se nimaš kaj boriti! Hahaha
Ljubezen ni borba LOL

Če bi mu bilo kaj do tebe, bi bil s tabo.

Prebolevanje je težko. Najtežje je dojeti, da nekdo, ki ti je ves čas govoril kako te ima rad in koliko mu pomeniš in kakšna prihodnost vaju čaka, se potem umakne in čez čas izbere drugo osebo.
Ker tako dejanje, postavi na laž vse kar je prej naredil in rekel. In to boli. Zelo boli.
Te zamaje do korenin.

Potreben je čas. Potrebna je nova strast. Čas vsem enako mineva, strast pa pride, ko pač pride. Če…

imam izkušnje z enim, ki je dolgo časa tako govoril in obljublja, ves ta čas pa je raje živel z takrat že bivšo in njunimi novimi otroci, ki jih je že imela z drugim… stalno iskal izgovore zakaj še vedno mora živeti z njo – kao mora… je bila pa ves ta čas to njegova izbira in želja. če bi želel narediti konec in biti z mano kot je govoril bi to že zdavnaj, pa ni. Ker resnica je ta,d a nikoli ni želel in nikoli ni imel iskreno rad.

leta tega zajebavanja in nategovanja so naredila stvar lažjo, ker praktično ni bolečine in razočaranja. Ker te z dejanji tako prizadene, ga hkrati spoznavaš bolje v resnici kakšen je, česa vsega je sposoben in kako laže, kako te ima za bedaka, kako mu ni mar niti malo za vso trpljenje, ki ti ga povzroča z vsemi dejanji, in te mirno pusti v vsem tem – ko to doživiš od človeka- tak z vsemi temi dejanji čisto sam uniči uspešno vsa čustva, ki si jih kdaj čutil do njega…

tolažiš se lahko na takšen način, da razmišljaš v smeri, če bi recimo ostala skup, vama sploh ne bi bilo tako lepo, kot zdaj idealiziraš situacijo.
Namreč, človek, če je zdrav seveda, gre vsa dan na wc, moški pač s tem nimamo prblemov, ženske pa več al manj v večini s problemi, tam paa,… hehe…., si misliš, ehh, ko ga jebe, isti je kot še ene par miljard drugih tipov…,, drugač pa, brez heca, to zgleda tako, greš na stadion in tečeš, tečeš, tečeš v krogih, dokler ti ne pride…

Ni poročen. Ni bilo varanja. Življenje nama s svojimi okoliščinami ni dalo možnosti. Samo to lahko rečem. V detajle ne morem, ker se naju iz njih prepozna, česar vsekakor ne želim.

Izguba in prebolevanje je proces. Dovoli si čutit, jokat, izjokat. Ne se osamit. Ohranjaj prijateljstva, sklepaj nova. Ukvarjaj se s hobiji. Pejt me ljudi. Poskrbi za svojo osebno rast. Pomisli, da je lep odnos delo dveh. Torej tudi tebe. In če si zmogla enkrat, bi zmogla tudi drugič. Ohrani vero. V sebe, v možnost lepega življenja.

Ko bi se vsaj umaknil. Ko bi zmogel vsaj to. Umaknila sem se jaz, v brezizhodni situaciji. Gledano striktno racionalno, edina poteza, ki mi je preostala, s čimer se strinjajo popolnoma vsi, ki situacijo poznajo.

Čas bo tekel dalje. TIsti če na koncu posta pa se zdi najmočnejši. Nova strast, ja… Dvomim.

enkrat je bilo tu nekje lepo napisano, kako si življenje razdeliš kot pravokotnik na več delov, mislim, da na 9, vsak del je nekaj, s čimer se ukvarjaš na polno: služba, partner, hobi, šport … in ko izgubiš en del, ti jih še vedno ostane 8

če pa se posvečaš samo npr. partnerju in njegovi “ljubezni”, potem ob izgubi trpiš v celoti, drugače samo 1/9 (eno devetino) … to pa se da preživet

Ni poročen. Ni bilo varanja. Življenje nama s svojimi okoliščinami ni dalo možnosti. Samo to lahko rečem. V detajle ne morem, ker se naju iz njih prepozna, česar vsekakor ne želim.
[/quote]

Življenjske okoliščine so izgovor, ne pa razlog.

Razlog je najverjetneje, da mu očitno ni toliko do tebe, da ljubezen očitno ni vzajemna, ampak bolj kot ne enosmerna.

Življenjske okoliščine so izgovor, ne pa razlog.

Razlog je najverjetneje, da mu očitno ni toliko do tebe, da ljubezen očitno ni vzajemna, ampak bolj kot ne enosmerna.
[/quote]

V bistvu je to zame trenutno edini razumen način, da si razlagam situacijo. Najbolj racionalen, pa hkrati na nek način najbolj neverjeten. Tak, ki obrne vsa moja prepričanja o celotnem svetu na glavo.

Ni poročen. Ni bilo varanja. Življenje nama s svojimi okoliščinami ni dalo možnosti. Samo to lahko rečem. V detajle ne morem, ker se naju iz njih prepozna, česar vsekakor ne želim.
[/quote]

Opevaš neko veliko ljubezen, a to življenjsko ljubezen naj bi z.jebale okoliščine? Ajd, bod resna no!
Če bi to bila res velika življenjska ljubezen, ma, če bi bila vsaj malo ljubezen, je neke življenjske okoliščine ne bi za.jebale.
Edino, če sta brat in sestra, je jeba in res ni prav, pa tudi obstajajo primeri, ko sta brat in sestra skupaj. Vse ostalo je samo izgovor in to večinoma slab.

A, to je pa iz tiste knjige Čar samozavesti.
…….
Iz te izkušnje potegni največ kar lahko za svoj osebni razvoj. Saj prebolela boš slej ko prej, če res nimata možnosti, da bi to preizkušnjo preživela in s tem okrepila svojo partnersko vez.

V bistvu je to zame trenutno edini razumen način, da si razlagam situacijo. Najbolj racionalen, pa hkrati na nek način najbolj neverjeten. Tak, ki obrne vsa moja prepričanja o celotnem svetu na glavo.
[/quote]

Se spet ne strinjam. Mogoče bi res potrebovala še kakšno informacijo več, ampak iz tega kar si napisala, jaz vidim predvsem to, da si se končno zavedla realnosti. Do sedaj si pa živela v neki pravljici oz. oblakih, ki z realnim stanjem takim kot je, ni imelo kaj dosti veze. Naslikala si si sliko, ki je bila dosti lepša kot je situacija v resnici. Ti pač realnosti nisi zmogla ali pa nisi hotela videti, dokler ni udarila krepko po glavi. V bistvu še sedaj nisi čisto prepričana, ker še vedno iščeš izgovore v življenjskih okoliščinah in kaj vem kje še vse, ko je pa kristalno jasno (in to že od nekdaj), da me pač ni do tebe.

Zato te tudi vsi, ki poznajo situacijo podpirajo, ker nijim je to jasno že od začetka. Samo ti si šele sedaj spregledala.

In prenehaj z opevanjem velike ljubezni, ki je izgubila – bla, bla, bla. To ni bila nobene velika ljubezen, ampak slepa zaljubljenost s tvoje strani (in verjetno spretna manipulacija z njegove).

Opevaš neko veliko ljubezen, a to življenjsko ljubezen naj bi z.jebale okoliščine? Ajd, bod resna no!
Če bi to bila res velika življenjska ljubezen, ma, če bi bila vsaj malo ljubezen, je neke življenjske okoliščine ne bi za.jebale.
Edino, če sta brat in sestra, je jeba in res ni prav, pa tudi obstajajo primeri, ko sta brat in sestra skupaj. Vse ostalo je samo izgovor in to večinoma slab.
[/quote]

Ja neumno se sliši, okoliščine. Vendar včasih zna življenje res udariti.

Jaz ne rabim izgovora. Mogoče ga je rabil on. Ga bo že čas izdal.

A, to je pa iz tiste knjige Čar samozavesti.
…….
Iz te izkušnje potegni največ kar lahko za svoj osebni razvoj. Saj prebolela boš slej ko prej, če res nimata možnosti, da bi to preizkušnjo preživela in s tem okrepila svojo partnersko vez.
[/quote]

Vprašanje je, kako iz tega sploh kaj potegniti. Ne znam. Razen zidu okoli sebe. Kar spet ne vodi nikamor.

Rešitve nisva našla. Kdove, mogoče jo pa pokaže čas. Na vsak način moram nekako delati na sebi.

Ti morš zdaj nehat sanjat in se spomnit, kako si živela, ko si bila še samska. od tu gre tvoj lajf dalje.

Izguba in prebolevanje je proces. Dovoli si čutit, jokat, izjokat. Ne se osamit. Ohranjaj prijateljstva, sklepaj nova. Ukvarjaj se s hobiji. Pejt me ljudi. Poskrbi za svojo osebno rast. Pomisli, da je lep odnos delo dveh. Torej tudi tebe. In če si zmogla enkrat, bi zmogla tudi drugič. Ohrani vero. V sebe, v možnost lepega življenja.
[/quote]

Hvala…

ekspert tukaj!

Vse floskule kot npr. čas je na tvoji strani itd. DRŽIJO kot pribito, čeprav to sedaj ne verjameš!

Pojdi med ljudi, nikar se ne zapiraj pred svetom! Zamoti se s stvarmi, ki te osrečujejo…prisili se če ne gre. Poišči kak nov hobi. Postavi se na prvo mesto.

Snemi rožnata očala, dovoli si biti jezna…poišči vse slabe plati vajinega razmerja (ker očitno so, če ne bi bila skupaj), napiši na list in preberi ko te prime idealiziranje vajine preteklosti!

In trdno verjemi, vse bo še v redu s tabo! Ker bo! Vse dobre stvari minejo – tega se zavedamo verjetno vsi AMPAK velja tudi obratno…TUDI VSE SLABO ENKRAT MINE!!!

Pogum punca!

Vprašanje je, kako iz tega sploh kaj potegniti. Ne znam. Razen zidu okoli sebe. Kar spet ne vodi nikamor.

Rešitve nisva našla. Kdove, mogoče jo pa pokaže čas. Na vsak način moram nekako delati na sebi.
[/quote]
Ne vem, težko je govoriti o nepoznani situaciji, saj ne omenjaš, kaj je bil konkretni razlog.
Iz vsake take težke izkušnje, lahko potegneš nekaj ven, kar naj bi zdravilo tvoje rane iz preteklosti. To je prilika, da si vzameš čas zase in povrtaš po sebi. Nov zid zazidati okoli sebe res ni rešitev. A spet nekaj na pamet govorit, je brez veze. Sama veš, kaj je bil razlog, za katerega ni bilo, vsaj za zdaj rešitve, in od tu izhajaj naprej. Bodi iskrena s seboj.

Ko bi se vsaj umaknil. Ko bi zmogel vsaj to. Umaknila sem se jaz, v brezizhodni situaciji. Gledano striktno racionalno, edina poteza, ki mi je preostala, s čimer se strinjajo popolnoma vsi, ki situacijo poznajo.

Čas bo tekel dalje. TIsti če na koncu posta pa se zdi najmočnejši. Nova strast, ja… Dvomim.
[/quote]

Vedno se ženska umakne. Tip bi tko fural dokler lahko.

Sama sem bila tako užaljena, žalostna in na tleh, da sem naredila najslabše: umaknila sem se v osamo. Vse mi je bilo brez pomena. Do ničesar več mi ni bilo.
S priročnim izgovorom: samo malo miru rabim, da se najdem. Mhm. Moja največja napaka. Ko si sam se pekel šele začne. In kar ne moreš iz tega. Saj se občasno dobivam s frendicami, pa mi je bila včasih taka muka, ker se mi sploh ni ljubilo biti z njimi in jih poslušati, vse je šlo mimo mene. Sem bila prisotna a ne prisebna. Za strest iz hlač! Sama sem si šla na živce, a dvignila se pa nisem. Čemu? Ni bilo več smisla. O strasti tudi sanjala nisem. Čemu?
V službi delala vse avtomatično. Nobenega interesa. Čemu?
Prav namučila sem se, da sem se dvignila iz kavča in šla ven. Na silo. Ker življenje teče naprej. Ne morem kar umret oz biti živi mrtvec!

Najdi eno malo zadevico, ki te veseli. Čisto malo. To je tvoja lučka!