Zgodba o obsojanju

Povsem preprosta zgodba o umazanem perilu nosi sporočilo, ki se ga morda nekje v sebi ves čas zavedamo, a še vedno ponavljamo navado in tako radi obsojamo in ocenjujemo druge.

Novoporočeni par se je vselil v novo stanovanje. Prvi dan, ko sta se vselila v novo sosesko, žena skozi okno opazi sosedo, ki obeša umazano perilo. Možu zakliče: »Poglej jo, kako lahko obeša umazano perilo! Morda si ne more privoščiti pralnega praška? Morda bi jo morala jaz naučiti, kako se pravilno pere!«

Mož jo je poslušal, a ni rekel ničesar. Dan za dnem je poslušal, kako žena ogorčeno opazuje sosedo, ki obeša umazano perilo. Čez kakšen mesec je žena presenečena, saj opazi, da soseda končno obeša čisto perilo. »Končno je nekdo sosedi pokazal, kako se pravilno pere,« zakliče možu.

Mož odvrne: »Ne, danes sem zgodaj vstal in počistil naša okna.«

Tako je v življenju, preden sodimo druge, prvo poskrbimo, da so naše oči in srca čista. Nato pa namesto obsojanja, raje izberimo ljubezen.

Obsojanje

Obsojamo navadno takrat, ko ne razumemo… Zato se poskušajmo izogibati sodbam v čim večji meri. Kajti navsezadnje bo sojeno tudi nam in naš sodnik ne bo nihče drug kot mi sami.

Kako odpraviti sodbe?

Z razumevanjem.

Vsakič ko sodimo, se vprašajmo kaj je tisto, česar ne sprejemamo, zakaj ne sprejemamo in zakaj nas ogroža?

Obsojanje vedno ločuje. Nekoga naredi boljšega, višjega od drugega in s tem izniči enakovrednost, zapre pot ljubezni.

Če ne sprejemamo vedenja nekoga drugega, vedimo, da nam ta kaže na nekaj, kar moramo spremeniti mi, v nas samih.

Mogoče moramo biti bolj iskreni, trdni, prepričani vase in v svojo vrednost, odločni, … poiščimo rešitve v sebi.

Če obsojamo dejanja drugih, se zavejmo, da vsak človek dela tako, kot misli, da je zanj v tistem trenutku najbolje. Če bi menil, da bi bila zanj boljša kaka druga rešitev, bi jo zagotovo izbral.

Če bi bili mi v njegovih čevljih, z vso njegovo zgodovino in prepričanji, ne bi ravnali nič drugače, četudi smo trdno prepričani, da temu ni tako.

To pa ne pomeni, da se moramo vsakič, ko o nekom pomislimo kaj slabega, počutiti slabo. Le zavejmo se teh misli, jih ne podpihujmo in se vprašajmo, kaj nam želijo povedati, nič več. Ne obsojajmo se, kajti tu so, kar nam želijo nekaj sporočiti in ne, da bi nas spravljale v zadrego ali nas poniževale.

Duša nam pomaga poiskati ljubezen v nas samih. Kdo pa je bolj vreden ljubezni, če ne mi? Za našo dušo nismo nikoli nesposobni, izgubljen primer ali nevredni. Smo le otroci, ki se še učimo.

tema je kr zdrsnila mimo, brez kakršnega koli komentarja, ker so movoke in monovci pač takšni, in so si rekli “mene to ne briga” in šli v drugo temo obsojat 😛

Evo, jaz sem zgodbo prebrala in je odlična. Vendar je treba vedeti, da obstaja razlika med tem, ali nekdo ne počisti oken oz. obeša umazano perilo in tem, ali nekdo vara, krade, ali vozi pijan. Obstajajo stvari, ki so obsojanja vredne, čeprav nihče od nas ni brez “greha”, in tiste stvari, ki niso pomembne, čeprav so napačne. Je pa res, da tisti, ki se najbolj ukvarja z drugimi, bi se moral najprej začeti ukvarjati s sabo.

Zgodbo sem prebrala in bi zlahka napisala “dobra zgodba”, vendar sem potem videla, da zgodbi sledi en kup moraliziranja in sem zato ostala tiho. Ampak ker ravno drezaš…sem se pa vendarle oglasila. Povsem možno, da so si podobno mislili tudi ostali, ki so zgodbo prebrali.

Kot je že antilopa napisala, obstajajo dejanja človeka, ki so vredna obsojanja. Npr. Da nekdo zlorablja otroka tega dejanja ni potrebno razumeti, ker zdrav človek ga ne more razumeti. Tako dejanje je treba nujno obsoditi.
Obsojanje je zelo širok pojem odvisen od nekega dejanja-kakšno je bilo to dejanje?

lepo napisano, samo z dvema odstavkoma se pa ne strinjam popolnoma. ja, se strinjam, kadar gre za osebne zadeve nekoga in mi z vedenjem in dejanjem nekoga nismo prizadeti, se pa ne strinjam kadar nekdo naredi nekaj, kar je zavestno nespoštljivo, in s čemer se ve da se lahko prizadane, škodi okolici – taka dejanja pa po mojem si vseeno zaslužijo, da jih obsodimo.
Ker resnica je takšna,da niso vsi ljudje taki ljubeči pošteni in da če bi vedeli bolje, da bi vedno izbrali dobro in bolje, nekateri so tudi zavestno zlobni in prizadanejo okolico. Toliko si tudi moramo priznati.

Tozadevno se tako tudi ne strinjam z odstavkom, da če ne sprejemaš dejanja nekoga, to kaže na to,da moraš pri sebi nekaj spremeniti.
Jaz ne sprejemam dejanja npr. alkoholika, divjaka na cesti, ki zavestno in namerno krši predpise in ogroža okolico – in to ne pomeni,da moram pri sebi se spremeniti. Če se jaz vozim trezna in po omejitvah – potem mi ni treba nič spreminjati. In taka dejanja, ki so narejena zavestno in namerno in se z njimi ogroža okolico – so vredna obsojanja.
V ostalem pa se strinjam.

So zadeve, za katere smo z družbenim dogovorom sklenili, da jih obsojamo. So zadeve, ki so kaznive, pa tudi obsojen si zanje.

So pa stvari, ki niso kaznive, malenkosti, ki nas ne brigajo in se vanje ne vtikamo. Tako je z obsojanjem. V tisti zgodbici pa obsojam moža, ki se posmehuje svoji ženi, namesto da bi jo takoj vprašal, če ve, da okna niso pomita.

Ni to,…. fora je v tem, da je obisk foruma padel, pol pa še … kao nism robot, pa se ljudem, ne da s tem ubadat.
Sem prebral in se nasmejal in se strinjam v nulo, moraliziranje se mi pa ni dalo brat, ker sem itak vedno na strani pravice in vem kaj kdo kaj dela narobe in kdo ne, z mano vred, seveda.

Človeško je in normalno, da se ukvarjamo tudi z drugimi.Da izmenjavamo mnenja, kaj je dobro tudi za nas, kaj ni, kaj je normalno in kaj že ni.Seveda pa vsako pretiravanje škodi, itak.
Nisem pa še srečala v življenju človeka, ki ne bi pogledal skozi okno in malo opravljal sosede.Taki smo vsi, tudi jaz.
Ga ni na tem svetu, da to ne bi delal.
Avtorica, s tabo vred.