Forum.Over.Net

Starševski čvek

Javna tribuna: Posledice čustvenega zanemarjanja v otroštvu na kasnejši odnos do sebe

Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
Čustveno zanemarjanje je izjemno težko prepoznati, saj je popolnoma nevidno, subtilno, brez težkih in bolečih spominov iz otroštva. Kot sem že prej omenila čustveno zanemarjanje ni vezano na finančne zmožnosti, nasilna dejanja starša, ampak na sposobnost čustvene uglašenosti na otrokove čustvene potrebe in se lahko dogaja v urejenem, ljubečem domu. V kolikor smo imeli kot otroci izkušnjo čustvenega zanemarjenja, bomo kot odrasli- starši imeli težave s čustveno uglašenostjo do sebe in drugih.

Pri otrocih jo težko prepoznamo, saj je lahko določeno doživljanje otroka (na primer nesigurnost vase) del razvojnega obdobja ali posledica težkega obdobja (na primer ločitev staršev) ali posledica čustvenega zanemarjanja.

V odraslem obdobju, ko se soočamo s posledicami čustvenega zanemarjanja, pa jih težko povežemo s čim v otroštvu, saj imamo lahko na otroštvo lepe spomine.

V kolikor gre za čustveno zanemarjenje se v otroškem obdobju oblikujejo zametki doživljanja sebe, ki ga pozneje v odraslem življenju posameznik doživlja kot: visoka stopnja samokritike, perfekcionizem, nizka samopodoba, občutek nevrednosti, občutek osamljenosti, umik vase, težave v medosebnih odnosih. Otroci z izkušnjo čustvenega zanemarjanja so pogosto tarča vrstniškega nasilja.
Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
O zlorabi govorimo tedaj, ko odrasla oseba (v našem primeru starš) zlorabi moč nad šibkejšim (otrokom), pri tem lahko uporabi nasilje. O čustvenem zanemarjanju pa govorimo tedaj, ko starš kot odrasla, odgovorna oseba za vzgojo otrok ni naredila tistega, kar potrebuje otrok v določeni razvojni fazi za njegov zdrav razvoj. Starš se zaradi različnih razlogov ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe, torej jih ignorira, je do njih kritičen, posmehljiv, ipd. Na primer: Otrok ima naravno potrebo po raziskovanju okolja, v kolikor se v tem ne čuti varnega, podprtega, vzpodbujenega, bo to potrebo zatrl v sebi, kar se bo lahko kasneje v življenju odražalo skozi nizko zaupanje vase pri vstopanju v nove situacije.
Default avatar

earlyTica

Sabina Gombač je napisal/a:
Mene pa zanima kaj konkretno naj omenjena partnerja delata na sebi. Kakšne spremembe naj naredita. Menim, da sta na neki mrtvi točki, ko ne vesta katera dejanja so prava.
Default avatar

Zakaj neki

Pozdravljeni,

ampak res ne vem, zakaj starši sploh to počnejo in kako potem te izkušnje vplivajo na kasnejši odnos do sebe?

Hvala.
Default avatar

Med.Over.Net

Spoštovana ga. Gombač,

prosil bi za nasvet-e, kaj lahko naredimo, da kot starši čustveno zanemarjanje preprečimo, še posebej, če smo imeli to izkušnjo?

Hvala za vaš odgovor.
Default avatar

Sabina Gombač

Zakaj neki je napisal/a:
Naj najprej odgovorim na prvi del vprašanja: Zakaj starši to počnejo?
Zavedajmo se, da vsak izmed staršev poskuša naredi vse kar je v njegovi moči za svojega otroka, kar pa ni nujno dovolj za otrokov zdrav čustven razvoj. Čustveno zanemarjanje je nevidno, zelo skrito, subtilno in se tiho prenaša iz generacijo na generacijo. Ko govorimo o starših, ki ne zmorejo biti polno z otrokovimi čustvi in potrebami, ni prostora za kritiko ali obtoževanje, ampak je pomembno ozavestiti, kje ima starš na tem področju težave, da lahko to popravi in lastne izkušnje ne prenaša več na svoje otroke.

Najpogostejši tipi staršev, ki čustveno zanemarjajo svojega otroka:

Starši, ki so pretirano usmerjeni v lastne potrebe in ne zmorejo videti čustvenih potreb otroka. Svojim potrebam dajejo prednost pred otrokovim. Otroka ne zmorejo videti kot samostojno osebnost s svojimi potrebami in čustvi. Pričakujejo, da se otrok prilagodi njihovim potrebam in ne obratno.

Starši, ki v vzgojo vnašajo pretirano disciplino in imajo previsoke zahteve do otroka ter premalo pozornosti posvečajo otrokovemu čustvenemu svetu in njegovim potrebam. Občutek je, da ni bilo nikoli dovolj in da bil bilo lahko vedno še boljše.

Starši, ki prakticira permisivno vzgojo, kjer je vse dovoljeno, kjer ni jasne strukture in so otroci prepuščeni sami sebi. Otrok iz potrebe po občutku varnosti sam v sebi ustvari določene zahteve do sebe, ki so običajno pretirane in previsoke.

Starši, ki želijo za otroka najboljše, vendar se v življenju borijo z nečim drugim in ne zmorejo videti otrokovih potreb, na primer: mati samohranilka z dvema službama; starš, ki se sooča z izgubo partnerja, boleznijo, ločitvijo; starš, ki ima otroka s posebnimi potrebami in vso energijo vloži v tega otroka ter zmanjka energije za zdravega otroka. Ti otroci zelo hitro odrastejo, so obremenjeni z družinskimi skrbmi, običajno skrbijo za mlajše bratce/sestrice, od otroštva so imeli zelo malo.

Starši, ki so sami imeli izkušnjo čustvenega zanemarjenja želijo dati otroku najboljše tako po čustveni kot fizični plati (ljubezen, urejen dom…). Starš, ki ni bil dovolj viden s strani svojih staršev in ni dobil polne izkušnje ravnanja s svojimi čustvi, se bo težko polno uglasil na čustva in potrebe otroka. Čustva, ki jih je sam mogel potlačiti, lahko pri otroku doživlja, kot da le-ta dela dramo, pretirava…, v resnici pa je to doživljanje le odraz soočanja z lastnimi čustvi. Tako nezavedno, tiho prenaša izkušnjo čustvenega zanemarjanja na svoje potomce.

Če ste se prepoznali v katerem od opisov, to ne pomeni, da je sedaj prostor in čas za krivdo ali sram, ampak da je čas, da začnete delati na spremembi, da boste lahko globoko v sebi zadovoljnejši in da ne boste svoje izkušnje prenašali na otroke.

Kako te izkušnje pozneje vplivajo na odnos do sebe:
Težave s prepoznavanjem, razumevanjem in izražanjem lastnih čustev ter čustev drugih: Ker so bila otrokova čustva in njegove potrebe v preteklosti nevidne, spregledane, ima posameznik kasneje v življenju težave z zaznavanjem, prepoznavanjem in izražanjem lastnih čustev ter čustev drugih. Čustva jih lahko preplavijo, ko so vznemirjeni, se težko pomirijo. Posledično lahko težko razumejo lastna vedenja ali vedenja drugih. V čustvenem svetu je lahko veliko zmede, kaosa, za kar najpogosteje krivijo sebe, saj nimajo druge razlage.

Ko je zaradi neuglašenosti staršev potrebno svoja čustva potlačiti, se posameznik v sebi sooča z globokimi občutki praznine, ki je ne more povezati z ničemer. Nepovezanost s seboj vodi v nepovezanost tudi z drugimi. V sebi nosi globok občutek osamljenosti, ki se ga lahko sramuje in krivi sebe za zmedo, ki jo doživlja v sebi in v odnosih. Drugim ne zaupa, se ne upa nasloniti na drugega in težko vpraša za pomoč. V družbi se lahko počuti neprijetno, zadržano, ker se ne čuti povezan in se lahko začne umikati v osamo ali se začne skrivati za masko sposobnosti in bahavosti.

Globoko v sebi je prisotna velika potreba po ljubezni, vendar je v izražanju in sprejemanju le-te veliko zmede in strahu, saj smo takrat še posebej ranljivi , kar pa je bila v preteklosti velika nevarnost za čustveno bolečino. Prisoten je velik strah pred zavrnitvijo.

Visoka stopnja samokritike: sebi so postavili izjemno visoka merila, zato so nad seboj pogosto razočarani, jezni, kar je posledica pomanjkanja učenja ravnanja s čustvi v otroštvu.

Usmerjenost k perfekcionizmu kot obramba pred ponovnim čutenjem čustvene bolečine.

Nizka samopodoba: samopodobo gradimo v odnosu z drugimi; če starši iz različnih razlogov niso zmogli videti, zaznati, spoštovati, pohvaliti, potem v globljem občutku o sebi nekaj močno manjka.

Težave z zaznavanjem in zastopanjem lastnih potreb: Če je otrok dobil sporočilo, da njegova čustva, potrebe niso pomembne, bo to razumel kot, da on ni pomemben in da so drugi pomembnejši. V odraslem živlejnju bo dajal prednost potrebam drugih, ker bo globoko v sebi imel občutek, da njegova čustva in potrebe niso pomembne. Drugim bo težko rekel ne, on bo pa druge težko vprašal za pomoč, prisotne so težave z zaupanje v odnosu do drugega. Za druge bo imel veliko sočutja, zase pa ne. Tam je zato, da skrbi za druge in ne zase.

Depresija je pogosta posledica čustvenega zanemarjanja, saj je povezana z potlačevanjem čustev, potreb, pomanjkanjem ljubezni, pomanjkanjem podpore, izgubo, žalovanjem…

Odvisnost je posledica soočanja z nepredelano čustveno bolečino.

Čustvena zanemarjenost ni bolezen, je nekaj kar se ni zgodilo v otroštvu in je čas, da si to zagotovimo kot odrasli. Za to je potrebna motivacija, čas, predanost sebi, da lahko pozdravite lastno bolečo izkušnjo. V kolikor nebi zmogli sami, je modro poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Default avatar

Med.Over.Net

Spoštovana ga. Gombač,

je po vašem mnenju čustveno zanemarjanje občutljiva tema in se zato v družbi o tej problematiki ne govori dovolj?

Najlepša hvala za vaše vprašanje.
Default avatar

Med.Over.Net

Hvala gostji strokovnjakinji Sabini Gombač, univ. dipl. soc. ped., in vsem, ki ste sodelovali v tokratni javni tribuni.

Ustrezen odnos do otroka je ključen za razvoj ter temelj vse vzgoje.
Predvsem pa bodite starši vzor svojim otrokom!

Temo puščamo odprto, da se objavijo še vsi preostali odgovori, z vprašanji pa smo zaključili.

Vse stare in prihajajoče tribune lahko spremljate v rubriki Javna tribuna.

Lep dan,
uredništvo Med.Over.Net
Default avatar

Sabina Gombač

stokar je napisal/a:
Opisani vzgojni prijemi so bili v preteklosti žal pogosto uporabljeni. Danes z novimi spoznanji o vplivu vzgoje na razvoj otroka, o pomenu odnosa starš-otrok na kasnejši odnos do sebe, vnašamo v vzgojo bolj spoštljive in sočutne vzgojne prijeme, ki vplivajo na gradnjo pozitivne samopodobe otroka.
Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
Čustveno zanemarjanje težko prepoznamo, saj ni vidnih posledic, dogaja se zelo tiho in subtilno. Občutek je celo, da je bilo v otroštvu vse v redu. V sebi imamo lahko le globok občutek nepovezanosti, praznine, zmede, prisoten je občutek, da nekaj manjka, da je z nami nekaj narobe, za kar najpogosteje krivimo sebe.
Današnji dogodek je bil priložnost, da o tem spregovorimo in začnemo razmišljati o sebi, o svoji izkušnji v preteklosti v povezavi z današnjimi odnosi. Hvala vsem za sodelovanje, razmišljanja, vprašanja, saj smo skupaj govorili o nečem zelo skritem pa obenem zelo prisotnem v družbi in s tem prispevali k večji ozaveščenosti te tihe epidemije, ki se prenaša iz roda v rod.
Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
Ozavestiti, da občutki kot so zmeda, kaos, sram, dvom, krivda, praznina,notranja osamljenost, ipd. imajo globlji pomen, jih damo vrednost, četudi nimamo oprijemljivih dokazov v preteklosti. Naše notranje doživljanje ima vpliv na nas, na naše odnose, zato dobimo odprti zase in poiščimo resnico o sebi.

Bodimo odprti za vsa svoja čustvena stanja, tako prijetna kot manj prijetna. Bodimo odprti zase in preverimo kako ravnamo, ko smo žalostni, jezni, razočarani, nemočni, veseli, radostni. Koliko zmoremo biti s čustvi drugega? Jih znamo ubesediti, izraziti, se nanje odzvati? Začnimo jih prepoznavati, poimenovati, naučimo se ravnati z njimi. Lahko se boste soočili s tem, da jih ne boste znali poimenovati, ubesediti, kar je popolnoma normalno, glede na vašo preteklo izkušnjo.

Posameznik z izkušnjo čustvenega zanemarjenja ima težave prepoznati in poimenovati svoje potrebe. Pogosto ima tudi občutek, da jih nima pravice imeti v odnosu do drugih. Lahko ima občutek, da je egoističen, če o njih razmišlja, kaj šele, da jih zadovolji. Naravno je imeti potrebe, ne glede na pretekle izkušnje. Na poti zdravljenja je pomembno, da jih začne pepoznavati, poimenovati in iti v smeri zadovoljevanja le-teh.

Naučiti se skrbeti zase, biti prijazni do sebe. Pomemben, a izjemno težak korak, saj je bilo preteklo prepričanje, da so drugi in njihove potrebe pomembnejše od vaših. Pri učenju ravnanja s seboj boditi sočutni, strpni in prijazni do sebe ter dajte si čas…še posebej tedaj, ko se želite kritizirati. Bodite odprti zase in se spoznate kdo v resnici ste.

V kolikor imate občutek, da sami ne zmorete, naj ne bo to priložnost za dodatne občutke krivde in sramu, ampak priložnost, da si poiščete ustrezno strokovno pomoč, kjer boste v varnem terapevtskem odnosu pozdravili svoje čustvene rane.

Pomembno je vedeti, da so posledice ozdravljive in nam lahko prinesejo bolj polno in svobodno življenje znotraj sebe in posledično v odnosu z partnerjem, otroci, prijatelji.
Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
Odziv otroka na čustveno zanemarjanje s strani starša:
Ko otrok izrazi določeno stisko staršu (na primer je žalosten in potrebuje podporo) in tega s strani starša ne prejme, ampak prejme ignoranco, zasmehovanje, kritiko, otrok ne dobi občutka varnosti in sprejetosti v odnosu, kar je pomemben pogoj za zdrav razvoj. Zaradi nereakcije ali neustrezne reakcije dobi otrok izkušnjo, da so njegove potrebe nepomembne, nevidne, napačne, nesprejemljive. V želji po preživetju v odnosu je potrebno, da jih skrije in potlači. Svojih čustev, potreb se lahko začne sramovati ali kriviti, ker jih ima. Otrok glede na njegove razvojne zmožnosti oblikuje številna varovalna vedenja (na primer razvija pretirano samokritiko, perfekcionizem, ipd.), da do bolečine ob neuglašenosti na njegove potrebe nebi ponovno prišlo. Okrog sebe postavi emocionalen zid, z namenom, da nebi bil ponovno čustveno prizadet. Tako se čustveno ogradi tako od sebe kot od drugih.

Kakšen vpliv ima to na otroka:
Otrok od prvega dne svojega življenja v odnosu s starši pridobiva različne izkušnje o sebi, o svojih potrebah, o čustvih, o drugih. Učenje kaj je dovoljeno, zaželeno in kaj ni sprejemljivo, nezaželeno, poteka sprva na popolnoma nebesednem nivoju, preko dotika, pogleda, tona glasu, zgleda, kasneje pa temu delu dodamo še besedno komunikacijo. Glede na odzive staršev se otrok prilagaja okolju. Bolj kot je okolje čustveno uglašeno na čustvene potrebe otroka, bolj bo njegovo doživljanje sebe polno, pozitivno, odnos do drugih bo povezan z varnostjo in stabilnostjo. V kolikor pa okolje ne zmore uglašenosti na otrokove čustvene potrebe, več energije bo otrok potreboval ,da se bo soočal z notranjim stresom, ki ga bo doživljal, ko njegove čustvene potrebe ne bodo zadovoljene.
Nevroznanost dokazuje, da so vse izkušnje, tako prijetne kot neprijetne, shranjene v v našem živčnem sistemu, četudi se jih ne spomnimo. Le-te vplivajo na kasnejše doživljanje sebe, na občutek lastne vrednosti, na odnos do sebe, na vstopanje v odnose z drugimi in na soočanje s stresnimi situacijami v življenju.
Default avatar

Med.Over.Net

earlyTica je napisal/a:
Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Ko je zakon na mrtvi točki sta partnerja, zavoljo dobrobiti otrok, dolžna aktivno pristopiti k težavam, s katerimi se soočata. V kolikor ocenita, da je teža bremena, ki ga nosita za njiju prevelika, si lahko poiščeta njima ustrezno strokovno pomoč. Le ta je lahko individualne narave, če ocenita, da potrebujeta predelati boleče izkušnje iz preteklosti, partnerska terapija pa omogoča podporo pri razreševanju težav v partnerskem odnosu.
Default avatar

Med.Over.Net

Žalost-no je napisal/a:
Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Ko smo otožni, otopeli, brez volje in veselja je v prvi vrsti pomembno, da si to priznamo, da damo tem občutkom vrednost in se zaradi tega ne obsojamo. S sočutjem do sebe in svojega doživljanja bodite odprti za odgovor s čim v vašem življenju so povezani: Kaj v vas prebuja te občutke? Kdaj se tako počutite? Kaj naredite, ko se tako počutite? Kako si pomagate? V kolikor zaznate, da so ti občutki odraz vaše preteklosti, ki vpliva na vašo sedanjost, je modro poiskati ustrezno strokovno pomoč, kjer boste lahko te občutke predelali in se jih osvobodili.
Default avatar

Med.Over.Net

Zlarin je napisal/a:
Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:
Težko je biti v stisku s sabo in svojimi čustvi, če so bila le-ta s strani staršev prepovedana. V kolikor nimamo izkušnje ljubečega starševskega odnosa, imamo lahko težave z ljubečim in nežnim odnosom do sebe. Dokler bo v vas živela boleča preteklost, bo vplivala na vaše doživljanje sebe in drugih v sedanjosti. Z ustrezno strokovno pomočjo lahko predelate in se osvobodite bolečine preteklosti ter zaživite bolj zadovoljno.
Default avatar

Med.Over.Net

Brigit je napisal/a:
Odgovor Sabine Gombač, univ. dipl. soc. ped.:

Na primer: Otrok pride iz šole, boli ga glava in noče ven, kar je zanj precej nenavadno. Umakne se v sobo in naslednje jutro noče v šolo, boli ga trebuh. To se ponovi nekaj dni.

Oglašen odziv na otrokova čustva: Pomembno je, da to opazimo in si vzamemo čas za pogovor. Nekateri otroci potrebujejo več drugi manj vzpodbude z vprašanji. Naj vedno, da imajo vaš čas. Otrok počasi pove, da se nekateri sošolci grdo vedejo do njega. V njegovem opisu zaznate, da je vašega otroka strah in to ubesedite. S tem ko ubesedite in sprejemate njegov strah, otrok začuti, da ga razumete, da s tem kar čuti ni nič narobe in da je normalno, da čuti strah v takšnih situacijah. Otrok čuti, da je s svojimi čustvi sprejet, da jih lahko izrazi. Naj ve, da mu boste v tej situaciji pomagali in da se lahko na vas obrne, ko mu bo težko. Otrok se ob primerni čustveni podpori potolaži in skupaj lahko oblikujeta načrt za razrešitev situacije.

Neuglašen odziv na otrokova čustva: Starš to opazi in ga povpraša o dogajanju v šoli. Otrok pove, da se sošolci grdo vedejo do njega. Pri staršu naleti na odpor, saj mu starš ne verjame, išče krivdo pri otroku ali minimalizira situacijo ali ga zasmehuje, ker ni dovolj močan do ostalih otrok, da bi se jih ubranil. Otrok začuti, da starš ne sprejema njegovih čustev. To razume, kot da je z njegovim doživljanjem v tej situaciji nekaj narobe, da je njim kot osebo nekaj narobe, kar ga čustveno dodatno zaboli. Otrok se čustveno umakne tako, da se začne sramovati, kritizirati, ker čuti kar čuti.