Forum.Over.Net

Starševski čvek

Javna tribuna: Posledice čustvenega zanemarjanja v otroštvu na kasnejši odnos do sebe

Default avatar

stokar

jokica stokica je napisal/a:
He he. Spominjam se ooooOOOgromno let nazaj (po pripovedovanju mame), ko sem jaz videl v izložbi čokolado in sem si jo zaželel. Isto tako histerija pa metanje po tleh....mama pa z menoj v prvi "haustor" na ulici in bum-bum po riti....in je minilo. Haha hehe.
Default avatar

Sabina Gombač

267Mmiha je napisal/a:
O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko starš ne zmore prepoznati in se primerno odzvati na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. V kolikor otrok izrazi, da je npr. žalosten, jezen, prestrašen in se starš ne odzove ali se ne zmore ustrezno odzvati, bo dobil otrok izkušnjo, da njegova čustva in potrebe niso pomembne, da je on nepomemben. Pomembno je, da preverite koliko zmorete biti vi v stiku z lastnimi čustvi in potrebami, kar pomeni: zaznati, ubesediti, ustrezno odreagirati, se pomiriti ter koliko se zmorete ustrezno odzvati na potrebe in čustva otroka.
Default avatar

Med.Over.Net

Pozdravljeni ga. Gombač,

ker nekatera postavljena vprašanja niso povsem povezana s čustvenim zanemarjanjem, bi prosili za strokovno razlago, kaj je čustveno zanemarjanje.

Najlepša hvala za vaš odgovor.
Default avatar

Sabina Gombač

Žoga65 je napisal/a:
V življenju se soočamo z različnimi izzivi in pomembno je, da vemo, da smo takrat naredili najboljše kar smo zmogli. Napake, ki smo jih naredili v preteklosti je možno popraviti, če je le prisotna motivacija in energija za delo na sebi. S sinom lahko podelite svoja razmišljanja, se odkrito z njim pogovorite in v kolikor se odloči, da začne vnašati v svoje življenje spremembe, ga lahko pri tem podprete, mu pomagate na njemu ustrezen način. Če sam ne zmore, je modro, da si poišče ustrezno strokovno pomoč.
Default avatar

Med.Over.Net

Pozdravljeni ga. Gombač,

nekatere termine se zamenjuje, zato prosimo za strokovno razlago razlik med zlorabo in zanemarjanjem?

Najlepša hvala za vaš odgovor.
Default avatar

Sabina Gombač

TeTec je napisal/a:
Iz napisanega sodeč vaša hčerka doživlja težko obdobje, zato je pomembno, da ji nudite dovolj podpore, čas in prostor, kjer lahko polno izrazi svoje občutke, dvome, strahove. Pomembno je, da v odnosu z vami dobi izkušnjo, da je takšna kot je o.k., vredna, ljubljena. To pomeni, da zdržite z njenimi občutki, jo poslušate, potolažite.
Dobrodošla bi bila tudi pomoč s strani šole, učiteljev in svetovalne službe, ki bi lahko vzgojno delovala do otrok, ki se iz hčerke norčujejo in jo tako zaščitijo pred nadaljnjim nasiljem s strani otrok. Za hčerko bi bilo dobrodošlo, če bi uspela poiskati aktivnost, ki jo veseli in v kateri se bo lahko potrdila.
Bodite tudi odprti za lastne občutke nemoči: kaj v hčerkinem vedenju jih povzroča in kakšna so vaša pričakovanja do vas samih.
Predvsem pa bodite strpni, potrpežljivi, ljubeči in sočutni tako do hčerke kot do sebe. Srečno!
Default avatar

Sabina Gombač

19102017 je napisal/a:
Žal na to vprašanje težko odgovorim, saj imam premalo informacij, ki bi podale celostno družinsko sliko. Sramežljivost in mirnost sta lahko del karakternih lastnosti otroka in sta popolnoma normalni. O sramežljivosti in mirnosti kot posledici čustvenega zanemarjenja govorimo tedaj, ko se starš ne zmore uglasiti na njegove čustvene potrebe in se otrok posledično umakne vase. Mogoče boste bolj celosten odgovor dobili v okviru celotne javne tribune, sicer se lahko pogovoriva v okviru moje zasebne prakse.
Default avatar

Sabina Gombač

jokica stokica je napisal/a:
Obdobje, ko začne otrok uveljaviti svojo voljo in je čas za postavljanje meja je normalna in pomembna razvojna faza otroka na poti k samostojnosti in velik izziv za vsakega starša. Pri postavljanju meja je pomembno, da vedno ohranimo spoštljiv odnos do otroka, ne glede na situacijo in reakcijo otroka. Naj ve, da ga sprejemate in ga imate neizmerno radi kot osebo ne glede na njegovo reakcijo in da mu boste pomagali, da se pomiri. Na tak način se otrok z vašo pomočjo uči ravnati s svojimi čustvi, tudi ko pride do zunanjih omejitev. Obdobje trme je lahko tudi priložnost za osebno rast, za vprašanja o sebi, o svojem ravnanju s čustvi… Pomembno je, da ostanete izven otrokovega kaosa in mu pomagate k umiritvi.
Default avatar

Sabina Gombač

Izzivanje je napisal/a:
Pomembno je, da starš ohrani dostojanstvo in sočutje do otroka ne glede na otrokove reakcije. Če tega ne zmoremo lahko otrok zaključi, da je njegovo čustveno stanje neustrezno in ga mora skriti, da je z njim nekaj narobe. Pomembno je, da je mož odprt za svoje notranje doživljanje in se vpraša kaj ga v hčerkinem vedenju notranje vznemiri do te mere, da jo začne izzivati? Kakšna je bila njegova izkušnja, ko je on kot otrok jokal s strani njegovih staršev? Kakšen je njegov odnos do izražanja določenih čustev? Ozaveščanje lastnih reakcij in iskanje vzrokov za določena vedenja nam lahko pomaga izboljšati tako lasten odnos do svojih čustev kot omogoča izbiro ustreznejšega odziva na otrokova čustva, kar bo pozitivno vplivajo na otrokovo samopodobo.
Default avatar

Zlarin

Zanima me ,moja mama se ni čisto nič odzivala na moje čustvene potrebe,na moja izražanja.Nič.Videla je samo delo.Jaz pa kot otrok sem jo videla samo jezno,jaz sem bila nežna tako kot moj oče.Vidim kako stojim in gledam ko tepe mojo sestro.Kako tepe brata.mene se ni upala ker sem bila prenežna.Predvidevam da sem vsa nežna čustva pred njo skrila.Sama ugotavljam da sedaj teh nežnih čustev ne živim do sebe.Tudi vidim kako so ljudje tekmovalni,jezni itd zato ne kažem sebe to kar v resnici sem.Kako se naj lotim da bom sama najbolj zadovoljna,da postavim mejo med tem kar zunaj vidim med ljudmi
in kar jaz sem.
Default avatar

Sabina Gombač

Pikapokak je napisal/a:
Trma je normalna faza otrokovega razvoja in se lahko začne izražati že zelo zgodaj, odvisno od otrokovega razvoja. To je obdobje, ko otrok eksperimentira z uveljavljanjem svoje volje, pri tem je pomembno postavljanje meja, saj otrok nima še razvite zmožnosti dojemanja, da dejanja imajo posledice in da v življenju obstajajo omejitve. Pomembno se je zavedati, da s spoštljivim odnosom vstopamo v svet otrokove trme in mu pomagamo razumeti vaš »ne«, ubesediti njegova čustva ter mu pomagati, da se z njimi umiri. Pri tem je pomembno, da ste tudi do sebe strpni in odprti za učenje o sebi. Za večje razumevanje tega obdobja in vam v podporo, v branje toplo priporočam knjigo D.Siegl: Celostni razvoj otroških možganov.
Default avatar

Sabina Gombač

Žalost-no je napisal/a:
Spoštovana. Verjamem, da je to spoznanje lahko boleče za vas, obenem pa pomembno, saj vam daje priložnost, da to spremenite in si daste tisto, česar niste v preteklosti prejeli. Bodite odprti zase, spoznajte sebe, svoja tako prijetna kot manj prijetna čustva, učite se jih poslušati, ustrezno ravnati z njimi; ozavestite lastne potrebe in začnite skrbeti zase na pravi, bolj dostojen način. Pri tem je pomembna velika mera strpnosti in vztrajnosti. V kolikor ne zmorete sami, naj ne bo to priložnost za samokritiko, ampak si poiščite ustrezno strokovno pomoč, saj boste ob pomoči lahko zaživeli bolj polno in zadovoljno.
Default avatar

Brigit

Napisala ste:
"O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko starš ne zmore prepoznati in se primerno odzvati na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. V kolikor otrok izrazi, da je npr. žalosten, jezen, prestrašen in se starš ne odzove ali se ne zmore ustrezno odzvati, bo dobil otrok izkušnjo, da njegova čustva in potrebe niso pomembne, da je on nepomemben. Pomembno je, da preverite koliko zmorete biti vi v stiku z lastnimi čustvi in potrebami, kar pomeni: zaznati, ubesediti, ustrezno odreagirati, se pomiriti ter koliko se zmorete ustrezno odzvati na potrebe in čustva otroka."

Jaz pa vas sprašujem, kako se pravilno odzvati? Kaj je za vas pravilno? Kako ubesditi, ustrezno odreagirati... Prosim razložite na primerih. Hvala.
Default avatar

Sabina Gombač

odpiranje spore je napisal/a:
Kot otroci smo odvisni od staršev in zavoljo preživetja iščemo in glede na naše zmožnosti najdemo načine, da preživimo. V odraslem življenju imamo možnost izbire, možnost spremembe obstaja v kolikor smo odprti zanjo. Takšni osebi lahko pomagamo z informacijami, čustveno podporo ter spoštljivim in sočutnim odnosom do njene bolečine. Še vedno pa je oseba tista, ki bo mogla vložiti svoj čas in energijo v osebno spremembo.
Default avatar

Sabina Gombač

Peko1974 je napisal/a:
Lepo pozdravljeni. Naj bo spoznanje, da mož prenaša posledice iz otroštva v odraslo dobo priložnost za njegovo in vajino skupno rast. Normalno je, da je boleča preteklost pustila posledice, kar se odraža danes v vajinem odnosu. Danes imata tako vidva kot vaš mož možnost izbire, kaj bosta s tem spoznanjem naredila. Strokovna pomoč in medsebojna podpora omogočata predelavo in osvoboditev bolečih spominov, negativnih prepričanj o sebi in drugih ter možnost zaživeti bolj polno življenje s seboj in v odnosu. V kolikor se odločita za to pot, vama želim veliko strpnosti in sočutja.
Default avatar

Med.Over.Net

Spoštovana ga. Gombač,

od uporabnika smo dobili vprašanje, sprašuje se, kako prepoznamo čustveno zanemarjene otroke?

Najlepša hvala za vaš odgovor.
Default avatar

Sabina Gombač

pri nas isto je napisal/a:
Spoštovani, verjamem, da vam ni lahko in sočustvujem z vami in vašo situacijo. Pomembno je, da se zavedate posledic, ki jih nosita iz preteklosti in da z ženo delata na sebi, na spremembi. Res pa je, da je za spremembo potrebno vložiti precej časa in energije, saj so zgodnje izkušnje močno zakoreninjene v nas. Strpno in vztrajno naprej vama želim, zaradi vaju in vaših otrok.
Default avatar

Med.Over.Net

Spoštovana ga. Gombač,

sprašujemo se, kako se otrok odziva na čustveno zanemarjanje s strani starša in kakšen vpliv ima to na otroka?

Najlepša hvala za vaš odgovor.
Default avatar

Sabina Gombač

Med.Over.Net je napisal/a:
Otrok potrebuje potrpežljive starše, ki s sočutjem in spoštovanjem vstopajo v otrokov čustven svet in mu pomagajo, da se nauči ravnati s čustvi, torej mu pomagajo prepoznati, poimenovati, izraziti in pomiriti čustva. Na tak način čustva postanejo za otroka pomemben del svojega življenja in ne nekaj kar je potrebno čimprej skriti.

O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko se starš ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. Starš čustvenih potreb otroka ne zazna, jih ignorira, se odzove neustrezno (npr. s posmehovanjem, kritiziranjem) ali ima do otroka nerealna pričakovanja ( npr. da čustva sam umiri). Čustveno zanemarjanje ni vezano na finančno stanje, družbeni položaj ali status družine, ampak na zmožnost starša, da prepozna in se ustrezno odzove na otrokove čustvene potrebe. Torej ni nekaj kar bi starš naredil otroku, ampak ko starš ne zmore narediti tistega, kar v tistem trenutku otrok potrebuje.

Na primer: Otrok živi v lepi hiši, z ljubečimi starši, ima lepa oblačila, dovolj hrane, obiskuje šolo, vendar se starš ne zmore uglasiti na otrokove čustvene potrebe, in sicer starš ne zazna, ko je otrok žalosten in se ne odziva na način, ki bi otroku pomagal, da se pomiri; starš se ne odzove, ko je otrok razočaran, jezen, ima težave v šoli, s sošolci, z bratom/sestro. Starš ne zmore videti otrokove stiske na način kot bi otrok potreboval. Tako dobi otrok sporočilo, da njegova čustva niso pomembna, njegove čustvene potrebe niso pomembne in otrok razume to sporočilo kot da on kot oseba ni pomemben.

Kasneje v življenju ima posameznik s to izkušnjo težave z doživljanjem sebe, s prepoznavanjem lastnih čustev in potreb, z zaupanjem vase, z občutkom lastne vrednosti. Občutek ima, da je z njim nekaj narobe oziroma da mu nekaj manjka. Obenem je prisoten občutek, da je imel krasno otroštvo in ljubeče starše, zato najpogosteje začne kriviti sebe za svoje težave, saj ne najde druge razlage.
Default avatar

Žalost-no

Sabina Gombač je napisal/a:
Hvala. Zanima me še, kaj je ustrezno ravnanje z mojimi čustvi, kot ste napisala. Kako ravnati, ko sem otožna, otopela, brez volje, veselja,...