Čustveno zanemarjanje je nevidna in tiha oblika nasilja in je v psihologiji v veliki meri spregledan pojav. V nasprotju s fizičnim zanemarjanjem ali zlorabo, kjer so vidni jasni znaki, je čustveno zanemarjanje težko prepoznati, saj pogosto ni jasnih znakov. Čustveno zanemarjanje otrok se običajno ne prepozna, dokler se simptomi ne pojavijo v odrasli dobi.

Otrokova psiha vpija vse, kar starši rečejo, ali naredijo, kako se vedejo do njih, drug do drugega in do drugih ljudi. Njihovo vzorno vedenje vpliva na kasnejši zdrav ali nezdrav odnos do samega sebe in posledično tudi do drugih. Vse več raziskav kaže na številne posledice zanemarjanja, predvsem čustvenih stanj, ki pa v otroku ne bodo spodbujala odnosa k razvoju, ampak nezdravih odnosih. Torej razloge za to razdeljenost najdemo v zgodnjem otroštvu, v odnosu otrok – starš.

Vabimo vas, da se nam pridružite, v torek, 24. 10. 2017, ob 11.00 uri, ko bo na forumu Starševski čvek na vaša vprašanja, ali izkušnje povezane s čustvenim zanemarjanjem otroka ter kasnejšimi posledicami v odnosu do sebe, odgovarjala Sabina Gombač, univ. dipl. soc. ped., dipl. integrativna psihoterapevtka[/url], ki kot psihoterapevtka dela v zasebni praksi z odraslimi posamezniki, ki se soočajo s posledicami travmatskih dogodkov, tesnobo, strahovi, izgorelostjo, depresijo, izgubo in drugimi težavami, ki vplivajo na njihovo življenje. Na spletu pa z vami deli znanje in izkušnje[/url] ter predstavlja storitve, ki so lahko prvi korak na poti k sebi.

S psihoterapevtko Sabino Gombač, univ. dipl. soc. ped. se bomo pogovarjali o:
• Razlika med zlorabo in zanemarjanjem?
• Kako prepoznamo čustveno zanemarjanje?
• Kako se otrok odziva na čustveno zanemarjanje s strani starša?

V javni tribuni lahko postavite konkretno vprašanje, ali delite svoje osebne izkušnje. Pogovor je odprt in že lahko postavljate vprašanja.

Vabljeni, da se nam pridružite!

Uredništvo
Med.Over.Net

Pozdravljeni,

doma imamo situacijo, da se z možem malo pogovarjava in sva nekoliko odtujena, čeprav se trudiva , da zaradi otroka vzdržujeva dobre odnose. Vsemu temu botruje predvsem stres in službene obveznosti. Hčerkici, kljub najinemu hladnemu odnosu, želiva posvetiti ves prosti čas in se z njo precej ukvarjava. Zanima me, kakšno je vaše mnenje, ali je možnost, da bo imela zaradi najinega hladnega odnosa kasneje posledice, npr. da se ne bo želela vezati, ali bo pretirano iskala toplino, ali pa bo najine težave “preslikala” v svoje partnerske veze?

Hvala za vaš odgovor.

Kako je s hipnim “agresivnim” reagiranjem na otroka? To opazam pri mozu ki je zelo vrocekrvem. Takoj ko sin naredi kaj narobe se nanj mocno zadere, tudi zgodilo se je ze, da ga je udaril. Potem mu je takoj zal in mu rece oprosti…ampak zal ne more iz svoje koze. Kako naj ravnam pri tem?

Ko prebiram nagovor za javno tribuno, me malo stisne. Na hitro preletim dogodke doma in opazim, da tudi v naši družini ni vse rožnato.
Ob tem se mi pojavlja vprašanje, če je možno popraviti kar je bilo slabega storjenega ali smo s temi dejanji otroku že dali neke vzorce, ki se jih ne da kar tako popraviti.
Hvala za nasvet.

Sam sicer ne opažam čustvenega zanemarjanja pri svojih otrocih, zavedam pa se, da je možno, da kaj delam narobe in se tega ne zavedam. To je verjetno prepoznavno. Zanima me kakšni so znaki čustvenega zanemarjanja. Bojim se, da otroci to potlačijo v sebi in nam niti ne pokažejo.

Lep pozdrav.
Imam že odraslega sina. Zavedam se, da smo ga v otroštvu na nek način čustveno zanemarjali, saj smo imeli v družini kar nekaj težav. Lahko bi rekla, da je bilo stanje včasih nevzdržno. Sin je sedaj odrastel, se odselil in si ustvaril svojo družino.
Opažam, da smo mu povzročili kar nekaj težav in s posledicami se srečuje sedaj. Občutek ima, da ni bil ljubljen, sam s seboj je nezadovoljen, veliko je slabe volje, ne najde veselja v življenju.
Zelo mi je hudo. Takrat sem bila žal nemočna, da bi reševala situacijo.
Kaj lahko naredim danes, da popravim posledice, ki izhajajo iz preteklosti.

Danes odprem MON in naletim na tole temo. Odlično. Kot nalašč zame.
Moja hčerka ima hude težave v šoli. Ker ima preveč kilogramov jo vsi dajejo v nič, zanemarjajo, se norčujejo iz nje. Imajo jo za črno ovco.
Ne mara hoditi v šolo, zato dostikrat “zboli”, ima slabe ocene, je nedružabna, nima prijateljev, noče na dejavnosti in se počuti nič vredno.
Lomi se mi srce a sem nemočna. Prosim za pomoč.
Hvala.

Moj fantek je star 5 let. Je tak sramežljiv in miren. Zelo prijazen in ljubeč.
Ali je ta sramežljivost in zadržanost lahko razlog čustvenega zanemarjanja?

Pozdravljeni,

čez vikend smo imeli situacijo, ko smo šli v restavracijo in je hčerka na vsak način takoj želela sladoled. Le-tega bi ji kupili, ampak ne takšnega, kot si je želela, ampak drugega, ki se ne cedi in teče. Ker sva vztrajala pri svojem, ona pa pri svojem, poleg tega pa histerično jokala in se ni in ni mogla pomiriti, smo “spokali” vse stvari in odšli iz restavracije. Ko smo se vozili proti domu je hčerka še pol ure neutolažljivo jokala, da vseeno želi sladoled. Vem, da naju izsiljuje, zato v takih primerih nočeva popustiti, saj želiva, da je starševa beseda, zadnja beseda.
Po vsem tem joku, histeriji, kregu, dretju, zaradi enega brezveznega sladoleda, pa se vedno sprašujem ali nama je res treba tako “besno” vztrajati … Ali ne bodo hčeri, zaradi tega ostale kakšne posledice?

Že v naprej hvala za vaš dragocen in težko pričakovan odgovor.

Mož dostikrat mlajšo hčero, ko je slabe volje, razdražljiva ali trmasta, malo heca ali izziva. Če joka ali trmari ji reče jokica stokica ali ue,ue … to jo potem še dokončno razjezi, užali, da začne brcat, se dreti, tepsti, včasih metati po tleh. Meni to ni prav nič smešno in se mi zdi, da bo imela hči, zaradi tega neke vrste “travme”. Kako bi lahko spremenila njuno način komuniciranja?

Mene pa zanima kako prepoznamo trmo pri otroku, oz kdaj naj bi se trma lahko zacela. Že pri enem letu? Ali kasneje, 2,3 leta?

In kako zdravo ravnati pri zadovoljevanju potereb…ne fizioloskih..ampah zavestnih, custvenih. Otroku vedno ugoditi..? oz kje in kako postaviti meje. Na kaksen nacin? Vedno namrec ko je prepoved, sledi jok, vcasih hud jok (govorim o 1-letnem otroku). V tem primeru vztrajati in pustiti otroka jokati ali popustiti?
Malo sem zmedena pri vsem skupaj.
Hvala za mnenje.

Pozdravljena gospa Sabina. Na vas se obračam po pomoč, saj sem bila čustveno zanemarjena v otroštvu. Posledice čutim danes, ko sem stara 38 let. Počutim se manj vredno, nisem zadovoljna z življenjem. Kako naj ukrepam?

“Otroci, ki jih nihče ne posluša, se preoblikujejo v spore. Če živijo v okolju, sovražnem njihovi enkratnosti, med odraslimi, ki sodijo, kritizirajo in preobražajo s pohvalo, namesto da bi jih podpirali in jim dopustili, da bi se naravno razvijali v tisto, kar so, zatajijo neljubljene dele sebe. Marsikdo se že v otroštvu oblikuje v sporo in ostane tak večji del življenja. Spore ne rastejo. Vzdržijo. Kar ste morali narediti, da bi preživeli, se pogosto zelo razlikuje od tistega, kar morate narediti, da bi živeli.”
(Remen, Zgodbe ob kuhinjski mizi)

Če kot odrasel srečaš tako osebo, kako ji lahko pomagaš?

Pozdravljeni š partnerjem nisva usklajena. On prenaša posledice z otroštva v odraslo dobo .

Pri nas doma je isto.
V otroštvu sva bila oba z ženo odrinjena od ljubečih odnosov.
Danes imava polomijo zakona v katero so vpleteni najini otroci.
Na njih se vidi hladen odnos ne komunikacije ne topline na splošno stanje porazno.
Velika žalost pa nič ne moreš.
Žena je zapadla v veliko depresijo, je čedalje slabše, obiskuje psihoterapevta ,rezultat je brez napredka.
Žalost da je ni para………..

Pozdravljeni,

Začenjamo z današnjo javno tribuno, ki bo za vprašanja odprta do 12.00 ure.
Dobrodošla so vsa vprašanja in tudi uporabniške osebne izkušnje.

Pozdrav gostji Sabini Gombač, univ. dipl. soc. ped., dipl. integrativni psihoterapevtki, ki kot psihoterapevtka dela v zasebni praksi z odraslimi posamezniki, ki se soočajo s posledicami travmatskih dogodkov, tesnobo, strahovi, izgorelostjo, depresijo, izgubo in drugimi težavami, ki vplivajo na njihovo življenje, ki bo odgovarjala na vaša vprašanja ali izkušnje povezane s čustvenim zanemarjanjem otroka ter kasnejšimi posledicami v odnosu do sebe.

Vabljeni, da sodelujete!

Uredništvo
Med.Over.Net

Lepo pozdravljeni tudi iz moje strani. Hvala za vsa vprašanja in izkazano zanimanje za današnjo temo.

Razumljivo je, da se ob stresu in službenih obveznostih pojavljajo različne stiske, ki se odražajo na vajinem partnerskem odnosu. Pomembno se je zavedati, da je vajin odnos prva izkušnja in zgled partnerskega odnosa za hčerko, ki bo pomembno vplival na njeno predstavo o partnerskem odnosu in na izbor partnerja, zato je pomembno, da aktivno pristopita do vajinih težav v odnosu in jih ustrezno rešita.

S strani starša je pomembno, da se zmore s spoštovanjem odzvati na otrokova čustva, dejanja. Dobro je, da starš prevzame odgovornost za svoja dejanja, se otroku opraviči in pogovori o njegovem ravnanju. Pomembno pa je ozavestiti notranje doživljanje moža ob otrokovi reakciji, ko naredi kaj narobe, in sicer: Kaj mož takrat čuti? Kaj to v njem sproži? Kakšna je bila njegova izkušnja s strani starša, ko je on kot otrok naredil kaj narobe? Ko ozavestimo globlje vzroke za našo neustrezno reakcijo, lažje zavestno izbiramo vedenja v odnosu do otroka in si poiščemo ustrezne načine, da pravočasno umirimo lastno notranje čutenje, doživljanje.

Današnja tema je priložnost za ozaveščanje lastnih ravnanj v odnosu do otrok, za razmišljanja o lastni izkušnji v otroštvu in njenih posledicah. Naj bo to prvi korak na poti k spremembi. Pomembno je, da ozavestimo kje se pojavljajo težave, odkrjemo vzroke težav in začnemo delati v smeri spremembe. Bodimo do sebe potrpežljivi, vztrajni in sočutni. Vse spremembe potrebujejo svoj čas. V kolikor ne zmorete sami, si poiščite ustrezno strokovno pomoč.

He he. Spominjam se ooooOOOgromno let nazaj (po pripovedovanju mame), ko sem jaz videl v izložbi čokolado in sem si jo zaželel. Isto tako histerija pa metanje po tleh….mama pa z menoj v prvi “haustor” na ulici in bum-bum po riti….in je minilo. Haha hehe.

O čustvenem zanemarjanju govorimo, ko starš ne zmore prepoznati in se primerno odzvati na otrokove čustvene potrebe in na njegovo notranje doživljanje. V kolikor otrok izrazi, da je npr. žalosten, jezen, prestrašen in se starš ne odzove ali se ne zmore ustrezno odzvati, bo dobil otrok izkušnjo, da njegova čustva in potrebe niso pomembne, da je on nepomemben. Pomembno je, da preverite koliko zmorete biti vi v stiku z lastnimi čustvi in potrebami, kar pomeni: zaznati, ubesediti, ustrezno odreagirati, se pomiriti ter koliko se zmorete ustrezno odzvati na potrebe in čustva otroka.

Pozdravljeni ga. Gombač,

ker nekatera postavljena vprašanja niso povsem povezana s čustvenim zanemarjanjem, bi prosili za strokovno razlago, kaj je čustveno zanemarjanje.

Najlepša hvala za vaš odgovor.

V življenju se soočamo z različnimi izzivi in pomembno je, da vemo, da smo takrat naredili najboljše kar smo zmogli. Napake, ki smo jih naredili v preteklosti je možno popraviti, če je le prisotna motivacija in energija za delo na sebi. S sinom lahko podelite svoja razmišljanja, se odkrito z njim pogovorite in v kolikor se odloči, da začne vnašati v svoje življenje spremembe, ga lahko pri tem podprete, mu pomagate na njemu ustrezen način. Če sam ne zmore, je modro, da si poišče ustrezno strokovno pomoč.

Pozdravljeni ga. Gombač,

nekatere termine se zamenjuje, zato prosimo za strokovno razlago razlik med zlorabo in zanemarjanjem?

Najlepša hvala za vaš odgovor.