Kaksno skrivnost ki vam jo je zaupala prijateljica?

Če zaupate nekaj prijateljici, prijatelju.. morate upoštevati, da ste s tem svojo .skrivnost” izdali tudi boljši polovici prijateljice, prijatelja.

Partnerstva so stvar odkritosti in iskrenosti, kar pomeni, da si partnerja ne bosta tajila ali prikrivala stvari. In tu potem nastopi dilema: je nekaj intimno zaupanega od prijateljice, prijatelja del te osnovne odkritosti?

Boste torej zaradi prijateljčine, prijatelejve skrivnosti lagali svojemu partnerju? Prikrivali, se delali, da nič ne veste?

Veliko bolj odkrto vedenje je, da prijateljici, prijatelju poveste, da med vama s partnerjem ni skrivnosti.. in če ne želi, da tudi vaš partner izve, potem naj zadrži skrivnost zase.

Zaradi prijateljice, prijatelja lagati partnerju?
Lagati je osnova vseh prevar.

Ga ne zanimajo take stvari. Ne sprašuje kaj se ženske pogovarjamo.

Laganje????
Mislim halo!
Ce partnerju ne povem skrivnosti prijateljice, to ni laganje, ampak molcanje!
Ce partner ni sposoben spostovati zasebnosti mojih prijateljic, je za en Q partner!

Kaj pa, ce bi skrivnost partnerja povedala prijateljici?
Moz je moj najboljsi prijateLJ, ona pa moja najboljsa prijateLJICA…

Medčloveške relacije so širše od tistih, ki zajemajo le partnerski odnos.

Če bi mi prijateljica zaupala nekaj, kar ni za vsaka ušesa, bi partnerju lahko na vprašanje, kaj mi je povedala, rekla: “Menim, da moram zaupano obdržati zase.” Ali pa bi prijateljici že vnaprej povedala, da bom skrivnost delila z njim. Nenazadnje bi to pričakovala tudi od nje.

Kar ni laž. Je iskrenost do vseh vpletenih.

Zame to ni laganje. Saj tudi on meni ne poroča o vsem, o čemer se pogovarja s prijatelji. Bi se mi zdelo čudno, če bi. Če bi pa že bila kakšna takšna situacija, da bi neslo pogovor v to smer, pa mu tudi ne bi lagala, ampak bi rekla, da mislim, da gre za stvar, ki je moja prjateljica ne bi želela deliti z njim, ker si nista tako blizu.

Ne vem, no, meni se zdi že samo vprašanje otročje. Saj smo odrasli, se pa ja razume, da določene stvari iz obzirnosti do drugih ohranimo zase, če so nam bile zaupane privat.

Prijateljica je zaupala tebi, ne tvojemu partnerju.
Vidva s partnerjem nista ena oseba.
Odgovor je na dlani…

Laganje????
Mislim halo!
Ce partnerju ne povem skrivnosti prijateljice, to ni laganje, ampak molcanje!
Ce partner ni sposoben spostovati zasebnosti mojih prijateljic, je za en Q partner!

Kaj pa, ce bi skrivnost partnerja povedala prijateljici?
Moz je moj najboljsi prijateLJ, ona pa moja najboljsa prijateLJICA…
[/quote]

Če partner MOLČI, da je do smrti povozil žival.. je kaj?
Če partner MOLČI, da je do smrti povozil človeka.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol z drugo osebo istega spola.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol z drugo osebo drugega spola.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol na masivni orgiji, kjer niti ne več, kdo je bil katerega spola.. je kaj?

Če potem VI molčite, da je vaša najboljša prijateljica naredila stvari naštete višje?

Pa recimo, da so “skrivnosti” bolj banalne.. ima ravnokar vrasel noht na nogi.. ali kaj podobnega.

Je torej to bolj pomembno od vašega partnerja?

Podvprašanje: za koliko vaših lastnih “skrivnosti” torej partner enako ni “obremenjevan”?

Medčloveške relacije so širše od tistih, ki zajemajo le partnerski odnos.

Če bi mi prijateljica zaupala nekaj, kar ni za vsaka ušesa, bi partnerju lahko na vprašanje, kaj mi je povedala, rekla: “Menim, da moram zaupano obdržati zase.” Ali pa bi prijateljici že vnaprej povedala, da bom skrivnost delila z njim. Nenazadnje bi to pričakovala tudi od nje.

Kar ni laž. Je iskrenost do vseh vpletenih.
[/quote]

V kvalitetnih razmerjih se zgodi ravno to dvoje.. partner zaupa vaši presoji, a pri tem sodeluje, je povabljen, je del tega.
Ker je bistvena razlika, če zgolj VI odločate o tem, kaj se mu pove ali ne.
Če se sam strinja s tem, je vse OK.

Je pa res, da takšnih

O tem, kaj je in kaj ni LAGANJE, ne odločaš ti.. To je stvar OBEH.
Prav je tisto, s čimer se strinjata OBA.

Enostransko prikivanje je laž. Tudi zakon na to enako gleda.. če molčite pri kapitalnih kriminalnih dejanjih, ste zakonsko SOODGOVORNI.

Zato je vse odvisno od tega, v kakšnem razmerju pravzaprav živite, kakšne prijatelje imate in koliko je zaupanja med vsemi vami.
Znotraj pravih prijateljstev ne bo takšnih “per-partes” prikrivanj.. kjer se enemu to pove, drugemu ne – kakšni so to prijatelji, če si ne morajo zaupati med seboj?

Moralna dilema je, kot rečno, če ta “prijateljica,prijatelj” izrecno prosi za diskretnost.. potem je še vedno možnost, kot rečeno: povedati, da bosta vedela oba s partnerjem.. ali pa partnerja neke parcialnosti ne zanimajo toliko in sta znotraj kvalitetnega odnosa toliko zaupanja zgradila, da so ob strinjanju OBEH določene stvari lahko skrite.
Prav je tisto, s čimer se strinjata oba, oz. vsi, če jih je več vpletenih.

Imate pa diplomatski izhod: “prijatelja, prijateljico” napotite k izpovedi, kjer je duhovnik s kodeksom zavezan k molčečnosti, partnerja itak nima (celibat), bog pa itak že vse ve (celo preden se je kaj zgodilo, saj je tak božji plan).

Če se odločimo enostransko, za “obozirnost”, s tem ne spoštujemo osnove partnerstva: zaupanja in odkritosti.

Prijateljica je zaupala tebi, ne tvojemu partnerju.
Vidva s partnerjem nista ena oseba.
Odgovor je na dlani…
[/quote]

S partnerjem nista ena in ista oseba.. ravno zato je potrebna odkrita, nenehna komunikacija, da partnerstvo lahko obstaja.

Partnerstvo na osnovi nekakšnih družbenih javnih ter poljavnih delitev, ni partnerstvo. Je zgolj fasada, kjer je dovoljeno zamolčati vse tisto, kar vam osebno ni za zaupati.

S kakšnim partnerjem to živite, da niti ena od prijateljic, prijateljev ne more zaupati partnerju, vam pa?

skrivnosti prijateljice? Glih ga brigajo take bedarije od babjih čvekov…še jas se jim izogibam. Sem pa na voljo, kadar rabijo pomoč…to pa ja.

Laganje????
Mislim halo!
Ce partnerju ne povem skrivnosti prijateljice, to ni laganje, ampak molcanje!
Ce partner ni sposoben spostovati zasebnosti mojih prijateljic, je za en Q partner!

Kaj pa, ce bi skrivnost partnerja povedala prijateljici?
Moz je moj najboljsi prijateLJ, ona pa moja najboljsa prijateLJICA…
[/quote]

Če partner MOLČI, da je do smrti povozil žival.. je kaj?
Če partner MOLČI, da je do smrti povozil človeka.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol z drugo osebo istega spola.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol z drugo osebo drugega spola.. je kaj?
Če partner MOLČI, da se je pravkar dal dol na masivni orgiji, kjer niti ne več, kdo je bil katerega spola.. je kaj?

Če potem VI molčite, da je vaša najboljša prijateljica naredila stvari naštete višje?

Pa recimo, da so “skrivnosti” bolj banalne.. ima ravnokar vrasel noht na nogi.. ali kaj podobnega.

Je torej to bolj pomembno od vašega partnerja?

Podvprašanje: za koliko vaših lastnih “skrivnosti” torej partner enako ni “obremenjevan”?
[/quote]

tebe je zgleda ena ženska morala fajn scat pelat….

Tole s tem molčanjem zgoraj si fajn v temo brcnil!
Če partner/ka molči, da je ona/ona naredil ali ne naredil nekaj, je popolnoma druga situacija, kakor če molči o dejanjih nekoga tretjega! Si sposoben ločiti te stvari ali si taka “baba tračara”, da moraš vedeti vse o vsehženinih prijatljicah, sodelavkah, sosedah itd? Pa kaj imaš od tega revše eno?

Prijateljica je zaupala tebi, ne tvojemu partnerju.
Vidva s partnerjem nista ena oseba.
Odgovor je na dlani…
[/quote]

S partnerjem nista ena in ista oseba.. ravno zato je potrebna odkrita, nenehna komunikacija, da partnerstvo lahko obstaja.

Partnerstvo na osnovi nekakšnih družbenih javnih ter poljavnih delitev, ni partnerstvo. Je zgolj fasada, kjer je dovoljeno zamolčati vse tisto, kar vam osebno ni za zaupati.

S kakšnim partnerjem to živite, da niti ena od prijateljic, prijateljev ne more zaupati partnerju, vam pa?
[/quote]

V kakšnem svetu ti živiš, ne vem, jaz sem v realnm in to z možem že več kot 25 let! V zaupanju IN spoštovanju!

Sem bil v situaciji, ko sem morala nekaj pomagati prijateljici, ki je svojo skrivnost zaupala svojemu partnerju in meni, a ji partner tega pač ni mogel narediti in sem vskočila jaz. Ker je moj čas zadeval tudi mojo družino, semji povedala, da bom morala svoj izostanek od doma opravičit in povedat resnico možu in sem jo in ni bilo nobenga problema.

Bila sva v situaciji, ko sta se ločevala najina rijatelja, moja zelo dobra prijateljica in možev kar dober prijatelj. Njuna zaupnika sva bila midva, jaz njena, mož njegov. Doma sva sicer komntirala situacijo, a sva oba pazila, da ne poveva zaupanega in nisva, sva se ustavila in rekla en drugemu, e, od tu naprej ne morem komentirat, ker je zaupno…
Ti lahko povem samo to, da sva se po tej situaciji samo še bolj spoštovala! Ohraniti zaupanje nekoga, pred svojim najbližjim, pred svojim življenjskim sopotnikom, imeti tak odnos, je zame neprecenljiva človeka lastnost!
Babe tračare pa n maram in ti mi deluješ kot en tak. Bljak! Pa še moški si! Fuj!

Smesno!
Zapomnite si: skrivnost je skrivnost le toliko casa, dokler jo ve tocno ena oseba!

Laganje????
Mislim halo!
Ce partnerju ne povem skrivnosti prijateljice, to ni laganje, ampak molcanje!
Ce partner ni sposoben spostovati zasebnosti mojih prijateljic, je za en Q partner!

Kaj pa, ce bi skrivnost partnerja povedala prijateljici?
Moz je moj najboljsi prijateLJ, ona pa moja najboljsa prijateLJICA…
[/quote]

Ja. Točno tako.

Svojemu (ne)zakoncu zaupam.

Pri zaupanih skrivnostih pa velja upoštevati pregovor: “Kar je med dvema, je med tema, kar je med tremi, je med vsemi.”

Čveke niti mene ne zanimajo in se čvekarskih debat ne udeležujem. Kar pa si zaupamo s prijateljicami, se pa vedno vprašamo, če lahko zaupamo partnerjem. In meni je včasih dobrodošlo slišati še kakšen drug moški odziv, ali pa predebatirati kakšno težjo stvar z možem.
Vedo pa vsi vpleteni, da je pri meni daleč na prvem mestu mož. Z njim sva eno.

To zame nima nobene veze. Od mene tuje skrivnosti ne bo izvedel nihče. Tu ta skrivnost nima sploh nobene veze, gre za mojo čisto vest, mirno spanje in mojo čast. Da mi kdo reče, ti si pa topato povedala naprej… Si raje jezik odrežem!

To zame nima nobene veze. Od mene tuje skrivnosti ne bo izvedel nihče. Tu ta skrivnost nima sploh nobene veze, gre za mojo čisto vest, mirno spanje in mojo čast. Da mi kdo reče, ti si pa topato povedala naprej… Si raje jezik odrežem!
[/quote]

Je fora predvsem v tem, da možu ne zaupaš, da ne bo nosil naprej.

Glej, moja najboljša prijateljica mi je zaupala, da je na službenem potovanju imela afero s sodelavcem. Afere nima več in je ne misli nadaljevati. Svojemu možu o tem ni povedala nič in tudi jaz sem se strinjala, da je tako najbolj prav.
Tega svojemu možu nisem povedala. Moj mož in njen sta namreč kar dobra frenda, 2x tedensko skupaj igrata tenis in tudi ze na kakšno potovanje smo šli skupaj.
Naj povem možu, da bo potem on povedal njenemu možu???

O tem, kaj je in kaj ni LAGANJE, ne odločaš ti.. To je stvar OBEH.
Prav je tisto, s čimer se strinjata OBA.

Enostransko prikivanje je laž. Tudi zakon na to enako gleda.. če molčite pri kapitalnih kriminalnih dejanjih, ste zakonsko SOODGOVORNI.

Zato je vse odvisno od tega, v kakšnem razmerju pravzaprav živite, kakšne prijatelje imate in koliko je zaupanja med vsemi vami.
Znotraj pravih prijateljstev ne bo takšnih “per-partes” prikrivanj.. kjer se enemu to pove, drugemu ne – kakšni so to prijatelji, če si ne morajo zaupati med seboj?

Moralna dilema je, kot rečno, če ta “prijateljica,prijatelj” izrecno prosi za diskretnost.. potem je še vedno možnost, kot rečeno: povedati, da bosta vedela oba s partnerjem.. ali pa partnerja neke parcialnosti ne zanimajo toliko in sta znotraj kvalitetnega odnosa toliko zaupanja zgradila, da so ob strinjanju OBEH določene stvari lahko skrite.
Prav je tisto, s čimer se strinjata oba, oz. vsi, če jih je več vpletenih.

Imate pa diplomatski izhod: “prijatelja, prijateljico” napotite k izpovedi, kjer je duhovnik s kodeksom zavezan k molčečnosti, partnerja itak nima (celibat), bog pa itak že vse ve (celo preden se je kaj zgodilo, saj je tak božji plan).

Če se odločimo enostransko, za “obozirnost”, s tem ne spoštujemo osnove partnerstva: zaupanja in odkritosti.
[/quote]

Če bi prijateljici rekla, da bom vse iz pogovora povedala možu in da naj to ali “odobri” ali pa se gre raje izpovedat duhovniku, ne vem ali bi počila od smeha ali me imela za noro. Mogoče je razlika v tem, da imaš ti za sabo neko hudo izkušnjo, v mojem krogu pa niti ni nekih tako hudih skrivnosti, da bi pogovori sploh predstavljali resno moralno dilemo.

Pa res ne razumem, res, res ne razumem, zakaj bi bilo slabo za partnerstvo, če možu ne povem nečesa, kar mi je zaupala prijateljica in se njega niti najmanj ne tiče. Kot rečeno, tudi jaz se strinjam s tem, da mi on ne poroča o čisto vsaki stvari, ki jo sliši od prijatelja in se mene ne tiče. V končni fazi, če bi si vsi hoteli vse deliti, bi se družili vsi skupaj. Pa se ne, razen pač občasno na večjih druženjih/zabavah, ali pa tudi kdaj privat, ampak takrat se držimo bolj splošnih, manj osebnih tem. Torej se razume, da to pač niso takšni odnosi, da bi bil čisto vsak vpleten zelo dober prijatelj od vseh ostalih vpletenih (da bi bila dobra prijatelja recimo jaz in možev prijatelj).

Ampak jaz tukaj ne govorim o nekih hudih stvareh in skrivnostih, ki bi bile primerljive s kriminalnimi dejanji, ker se očitno gibljem v bolj suhoparnih krogih. V kakšnih se pa ti, pa ne vem, ampak očitno je mad vami kar pestro.

Glej, moja najboljša prijateljica mi je zaupala, da je na službenem potovanju imela afero s sodelavcem. Afere nima več in je ne misli nadaljevati. Svojemu možu o tem ni povedala nič in tudi jaz sem se strinjala, da je tako najbolj prav.
Tega svojemu možu nisem povedala. Moj mož in njen sta namreč kar dobra frenda, 2x tedensko skupaj igrata tenis in tudi ze na kakšno potovanje smo šli skupaj.
Naj povem možu, da bo potem on povedal njenemu možu???
[/quote]

Svojemu možu ne zaupte niti preproste zgodbe človeškosti?

Prikrivate stvari, da bo lahko ostal, bel in čist.. otroško nedolžen? Ne bo poznal “krute resnice”?

Hej, morda mu je ta isti prijatelj povedal, kako je nategnil eno drugo žensko.. a ker ima on enako zaupanja do vas, kot vi do njega.. tega ne veste.

Varianta dve, prevaro si je prijateljica izmislila, ker z možem testirata vajino partnerstvo.. bo vaš mož pristopil do njenega moža in “vse izblebetal”?
V obeh primerih se bosta doma smejala.. razen v primeru, kjer ste vi mirnega srca povedali vašemu možu, ker mu zaupate.. on pa ne pove naprej, ker ve, da si mora vaše zaupanje tudi zaslužiti.

O tem, kaj je in kaj ni LAGANJE, ne odločaš ti.. To je stvar OBEH.
Prav je tisto, s čimer se strinjata OBA.

Enostransko prikivanje je laž. Tudi zakon na to enako gleda.. če molčite pri kapitalnih kriminalnih dejanjih, ste zakonsko SOODGOVORNI.

Zato je vse odvisno od tega, v kakšnem razmerju pravzaprav živite, kakšne prijatelje imate in koliko je zaupanja med vsemi vami.
Znotraj pravih prijateljstev ne bo takšnih “per-partes” prikrivanj.. kjer se enemu to pove, drugemu ne – kakšni so to prijatelji, če si ne morajo zaupati med seboj?

Moralna dilema je, kot rečno, če ta “prijateljica,prijatelj” izrecno prosi za diskretnost.. potem je še vedno možnost, kot rečeno: povedati, da bosta vedela oba s partnerjem.. ali pa partnerja neke parcialnosti ne zanimajo toliko in sta znotraj kvalitetnega odnosa toliko zaupanja zgradila, da so ob strinjanju OBEH določene stvari lahko skrite.
Prav je tisto, s čimer se strinjata oba, oz. vsi, če jih je več vpletenih.

Imate pa diplomatski izhod: “prijatelja, prijateljico” napotite k izpovedi, kjer je duhovnik s kodeksom zavezan k molčečnosti, partnerja itak nima (celibat), bog pa itak že vse ve (celo preden se je kaj zgodilo, saj je tak božji plan).

Če se odločimo enostransko, za “obozirnost”, s tem ne spoštujemo osnove partnerstva: zaupanja in odkritosti.
[/quote]

Če bi prijateljici rekla, da bom vse iz pogovora povedala možu in da naj to ali “odobri” ali pa se gre raje izpovedat duhovniku, ne vem ali bi počila od smeha ali me imela za noro. Mogoče je razlika v tem, da imaš ti za sabo neko hudo izkušnjo, v mojem krogu pa niti ni nekih tako hudih skrivnosti, da bi pogovori sploh predstavljali resno moralno dilemo.

Pa res ne razumem, res, res ne razumem, zakaj bi bilo slabo za partnerstvo, če možu ne povem nečesa, kar mi je zaupala prijateljica in se njega niti najmanj ne tiče. Kot rečeno, tudi jaz se strinjam s tem, da mi on ne poroča o čisto vsaki stvari, ki jo sliši od prijatelja in se mene ne tiče. V končni fazi, če bi si vsi hoteli vse deliti, bi se družili vsi skupaj. Pa se ne, razen pač občasno na večjih druženjih/zabavah, ali pa tudi kdaj privat, ampak takrat se držimo bolj splošnih, manj osebnih tem. Torej se razume, da to pač niso takšni odnosi, da bi bil čisto vsak vpleten zelo dober prijatelj od vseh ostalih vpletenih (da bi bila dobra prijatelja recimo jaz in možev prijatelj).

Ampak jaz tukaj ne govorim o nekih hudih stvareh in skrivnostih, ki bi bile primerljive s kriminalnimi dejanji, ker se očitno gibljem v bolj suhoparnih krogih. V kakšnih se pa ti, pa ne vem, ampak očitno je mad vami kar pestro.
[/quote]

Takoj “ad hominem”? Ni dolgo trajalo 🙂

Gre preprosto za razmišljanje o tem, kaj je prav in kaj ni. Kot na začetku povedano: “Prav je tisto, s čimer se OBA strinjata.”

Že ta del, kjer se oba strinjata bodo različni pari imeli različno razdeljeno. Še večja pestrost različnosti bo tam, kjer se enostransko odloča.

V realnem življenju ljudje verjetno različno reagiramo.. do sedaj še nisem naletel na takšne prijatelje, ki bi mi imeli povadati takšno “skrivnost”, ki bi jo moral skrivati pred partnerjem. Ravno obratno, običajno se o tem skupaj pogovorimo, če ni partner že v osnovi poleg.
In ker živimo v zaporednih monogamijah (paradoks že v poimenovanju), so se razvrstili pač različni prijatelji, partnerke.. in do sedaj ni bilo potrebe po nekih silnih skrivnostih.

Nazadnje morda v vrtcu.. ampak sem že pozabil, kaj je takrat skrivnost sploh bila?

S partnerjem nista ena in ista oseba.. ravno zato je potrebna odkrita, nenehna komunikacija, da partnerstvo lahko obstaja.

Partnerstvo na osnovi nekakšnih družbenih javnih ter poljavnih delitev, ni partnerstvo. Je zgolj fasada, kjer je dovoljeno zamolčati vse tisto, kar vam osebno ni za zaupati.

S kakšnim partnerjem to živite, da niti ena od prijateljic, prijateljev ne more zaupati partnerju, vam pa?
[/quote]

V kakšnem svetu ti živiš, ne vem, jaz sem v realnm in to z možem že več kot 25 let! V zaupanju IN spoštovanju!

Sem bil v situaciji, ko sem morala nekaj pomagati prijateljici, ki je svojo skrivnost zaupala svojemu partnerju in meni, a ji partner tega pač ni mogel narediti in sem vskočila jaz. Ker je moj čas zadeval tudi mojo družino, semji povedala, da bom morala svoj izostanek od doma opravičit in povedat resnico možu in sem jo in ni bilo nobenga problema.

Bila sva v situaciji, ko sta se ločevala najina rijatelja, moja zelo dobra prijateljica in možev kar dober prijatelj. Njuna zaupnika sva bila midva, jaz njena, mož njegov. Doma sva sicer komntirala situacijo, a sva oba pazila, da ne poveva zaupanega in nisva, sva se ustavila in rekla en drugemu, e, od tu naprej ne morem komentirat, ker je zaupno…
Ti lahko povem samo to, da sva se po tej situaciji samo še bolj spoštovala! Ohraniti zaupanje nekoga, pred svojim najbližjim, pred svojim življenjskim sopotnikom, imeti tak odnos, je zame neprecenljiva človeka lastnost!
Babe tračare pa n maram in ti mi deluješ kot en tak. Bljak! Pa še moški si! Fuj!
[/quote]

Govoriva pravzaprav eno in isto stvar.. tako, da ne vem, zakaj osebni napad na koncu?

Je to v smislu, “močnega argumenta”?

Vsaka situacija v življenju je različna.. ne moreš sprejeti univerzalnega pravila. Sprašujem se zgolj o tem, kaj je prav?

In izhajajoč iz tega, da bi se morala pravzaprav OBA partnerja o tem strinjati.. potem to skušaš prenesti v realno situacijo in življenje.
Kot rečeno, nimam takšnih prijateljev, ki ne bi zaupali mojim partnericam.. resda pa je včasih lažje kaj povedati njej ali meni.. a to en pomeni, da se naju sili v ohranjanje nekakšnih “skrivnosti”.

A je to “High school musicle”? Španska tele novela?

Zaupano ostane zaupno.. in znotraj zakona si zaupamo. Ne gre naprej. Ta del je čisto jasen. Zato ni problem, tudi v teških situacijah, se obrniti na partnerja.

Nenazadnje, ljudje včasih svoje skrivnosti govorijo prav zato, da se razbremenijo.. kar pa je osnovna vloga spovedi pri religijah.
Če ti torej nekdo naloži svoje težko breme.. ali ni logično, da si ga deliš s svojim življenjskim sopotnikom?

V dobrem in slabem.