Vsakodnevno lahko beremo in poslušamo, kako je samskost dar ob boga, kako nikogar ne potrebujemo in lepo živimo v ednini.

Toda resnica je drugačna. Življenje brez sorodne duše, je pusto, prazno in žalostno. Tisti pravi žar, veselje in smisel, ti lahko da le druga oseba.

Koliko si vas upa priznati, da imate prazno in bedno življenje, prav zaradi tega, ker greste sami skoz življenje?

Evo, jaz priznam, ena sama beda, ko sam zaspiš in se sam zjutraj zbudiš.

Jaz ravno obratno berem. Non stop se lajna, da smo samski bednki, da je samsksot beda.
Tako, da ne vem od kje tebi, da se samskost časti?

Samo vedi, da življenje v partnerskem odnosu zahteva veliko prilagajanja. Je pa to življensko, taka je radost življenja, da si z nekom v trenutkih sreče in v trenutkih nesreče.
Gorje mu kdor v nesreči biva sam, a srečen ni kdor srečo uživa sam, je napisal pesnik in to zelo drži.
Seveda je prazno, živeti sam, pa da imaš še okrog sebe ljudi, ki te ne razumejo, ki živijo drugače in te zaničujejo in se izživljajo nad teboj.
Vsem svetujem, da izkusijo partnersko skupnost, po izkušnji pa naj bo, kar bo ali preživi ali propade.

Jaz sem imela partnersko skupnost in vem, da je čudovito, ko z nekom deliš življenje v dobrem in sabem. Na žalost je prišla višja sila in ostala sem v ednini.

Ja, res je žalostno, prazno in pusto živeti sam.

Se strinjam, res je ena beda, če si sam.

Tole pa je nasvet! Vsak človek si sam ustvari predstave, ali želi partnerstvo ali ne. Zakaj bi vsi rinili nekam, kamor si nekdo želi in nekdo ne?
Partnerski odnos v življenju prinese, spremeni, prekine… kup okoliščin. Lahko se preseliš, v tvoje življenje pridejo novi ljudje, okolje, služba,… Po izkušnji pa naj bo, kar bo? Kaj pa odgovornost do sebe in partnerja?
Življenje ni laboratorij, v katerem bi delali poskuse na ljudeh in sami s sabo. Predvsem je svoboda odločanja.

Avtorica, tebe pa popolnoma razumem. Če moreš, poglej na situacijo kot na začasno. Izkoristi čas za več hobijev, kakšno potovanje, izobraževanje… Partnerja lahko spoznaš na teku, v planinah, na predavanju, kjerkoli. Skupne teme so dobro izhodišče. Pogumno 🙂

Hja, samo na monu pa tudi v reali je zelo pogosto, da potem po samskih pljuvajo, nas žalijo. Sploh, če gre za samsko žensko.
Toliko žaljivk, kot smo jih deležen samske ženske…

Daj, nehaj ga srat! V življenju se zgodi, da ti vsi bližnji in poznani umrejo v določenem obdobju in ostaneš sam.
Ko žalovanje mine, se zaveš, da je ves svet tvoja družina, le odpreti se moraš in jih povabiti k sebi.
Tako prično prihajati, brez, da s prstom migneš.
Od prodajalca Kraljev ulice, do branjevke, do malčka v vozičku, ki ti pomaha nazaj.
Lahko se ljudem približaš a ta način, da poiščeš tiste, ki so pomoči potrebni in jo tudi iščejo, bodisi volontersko ali profes.

Ne boš verjela, prav zaželela si boš dva dni miru in počitka. Fizično in psihično pa zadovoljna.
Prav vsi imamo nekaj, kar drugi iščejo, brez panike.

Eni so sami tudi v dvoje. Celo zaničevani. Občutek osamljnosti se pojavi vedno takrat, ko sam sebe pustiš na cedilu. Znat se zabavat tudi ko si sam, zna malokdo.

Hja, samo na monu pa tudi v reali je zelo pogosto, da potem po samskih pljuvajo, nas žalijo. Sploh, če gre za samsko žensko.
Toliko žaljivk, kot smo jih deležen samske ženske…
[/quote]

Naučila sem se, da ljudje obsojamo tiste, ki živijo tako, kot mi ne zmoremo in se tega bojimo na smrt!
So ljudje, ki tragedije, ki smo jih mi že pustili za seboj, jemljejo marsikdaj, kot nekaj, na kar smo bili sposobni vplivati, da bi jih preprečili.
Ljudska modrost pravi, da, če bi bil vedež, ne bi bil revež!
In res je tako.
Heroj si takrat, ko svoje tragedije preživiš in ljudi ne obsojaš, ter jim pustiš, da živijo.
Tako gre tudi naše življenje v pravi smeri.
Šele po preživetih tragedijah, ko minejo, spoznamo, čemu smo jih doživeli. Ter preživeli.

Težje od naših lastnih tragedij, je gledati ljudi, ki so nas z nerazumevanjem obsojali, ko se sami znajdejo v res hudih življenskih stiskah in izgubah.
Ko bi jim mi radi priskočili na pomoč, pa so nas sami že prej odslovili.

Po petnajstih letih sem zadnja leta samska. Samska, ne sama!
Imam 3 otroke. Za njih skrbim po svoje. Ko so pri očetu pa uživam svoje samsko življenje. Še nekaj časa bo trajalo, preden se ga bom naveličala.
Če si samska, še ni nujno, da si tudi sama.

Biti sam sploh ne pomeni biti prazen.
Človek brez iskrive vsebine je tudi v dvoje in v množici enako dolgočasen kot če je sam!
Pusto, prazno in žalostno življenje nosi takšen človek v sebi. Ko zaživi v dvoje, deli puščobo, praznino in žalost s sočlovekom. Kdor se veže le zato, da ne bo sam, pričakuje od partnerja nemogoče – da bo iz puščave naredil zelenico, da bo napolnil našo praznino in iz žalosti ustvaril veselje. Sama pričakovanja, ki so za partnerja dobesedno mlinski kamen okrog vratu. Takšna veza ne more uspeti: prvič – zaradi nerealnih pričakovanj, in drugič – zaradi napačnega izhodišča. Le veza iz ljubezni ima bodočnost, ne pa veza zaradi bega pred samim seboj. Šele, ko znamo tudi sami zaživeti polno življenje, se nam odpre možnost kvalitetne veze, ki je brez pričakovanj, da bi nas morali bližnji kratkočasiti.

nekaterim je pac usojeno, da imajo druzbo vedno, spe nam nekaterim daje zivljenje vedno hude preizkusnje. Tudi vi boste enkrat docakali, kaj to pomeni bit sam, ko te noben ne jebe 5 postov. Ce ne v tem zivljenju pa v kaksnem drugem.

Veš samske obsojajo samo tisti, ki so v nesrečnih vezah. Veliko je pljuvanja po samskih. Ampak nikoli s strani srečno vezanih ljudi.

Jaz imam posvojeno psičko in na sprehodih sem spoznala ogromno ljudi, krog znancev se mi je neverjetno povečal. Skoraj z vsakim pasjeljubcem malo poklepetaš. Res pa je, da nisem samska in ne iščem partnerja. Svojega moža sem spoznala na netu.

Kake traparije.
Vedno težite eni samskim, da naj si dobijo psa.
Pa sploh veš koliko skrbi je s psom? In ko gre samski v bolnico, kdo bo skrbel za psa? Ali pa, ko gre nja dopust, kdo bo skrbel za psa? Ali pa, ko ima preprosto kake opravke, kdo bo ob psu?
REs mi greste na jetre s tem teženjem samskim, da si naj dobijo psa. A res mislite, da imamo samski toliko keša, da bomo ob morebitni odsotnosti najeli varuha za psa ali pa jih dali v pasji hotel?

boste res ostali samski do smrti. Če ti je že eno pasje bitje tak grozen problem, potem tudi s partnerjem ne bo šlo. Samo jamrat znate in komplicirat, eh.

Veš, če greš v bolnico, bo partner komot sam doma. Teden, dva, tri. Ni težav.
Psa pa ne moreš pustiti kar samega.
Razen, če ti smatraš, da so moški tako nesposobni in da jih tudi ne moreš kar samih pustiti nekaj dni ali tednov doma?

Tisti, ki trdite, da je samsko življenje prazno, bedno, in da je za ok nujno potrebene partner.
A nimate nobenih hobijev, interesov?
Jaz osebno bi imela partnerja, mi je včasih težko, ker ga nimam. Me boli vse to zmerjanje samskih.
Ampak, da bi bilo življenje prazno in bedno, ker nimam partnerja, to pa ne.

Veš, če greš v bolnico, bo partner komot sam doma. Teden, dva, tri. Ni težav.
Psa pa ne moreš pustiti kar samega.
Razen, če ti smatraš, da so moški tako nesposobni in da jih tudi ne moreš kar samih pustiti nekaj dni ali tednov doma?
[/quote]
Ne vem, zakaj tak strah pred življenjem. Pa takoj, ko bi si samski omislil psa, bi šel v bolnico:))) Sami črni scenariji. Pa menda kakšnega prijatelja imate, ki bi ta čas skrbel za psa? Jaz sem na sprehodih spoznala res fajn ljudi, ki bi mi bili pripravljeni tudi psa počuvat. Pa ene par res fajn moških, za prste obliznit:)))

Naučila sem se, da vzamem, kar mi je dano in vidim, kaj lahko iz tega največ ven potegnem.
Nezaposlena sem že lep čas. Nasekirala in napsihirala sem se še in še.
Zdaj sem pa lepo zadovoljna s tem, kar mi je v tem času dano – imam časa na pretek in uživam v tem. Denarja je premalo, ampak ko bo denar, pa časa ne bo.
Tako je v življenju, nikdar nihče nima vsega, kako boš pa živel, je pa tvoja stvar – boš užival v tem, kar imaš ali jamral ad tem, kar nimaš.

Veš, če greš v bolnico, bo partner komot sam doma. Teden, dva, tri. Ni težav.
Psa pa ne moreš pustiti kar samega.
Razen, če ti smatraš, da so moški tako nesposobni in da jih tudi ne moreš kar samih pustiti nekaj dni ali tednov doma?
[/quote]
Ne vem, zakaj tak strah pred življenjem. Pa takoj, ko bi si samski omislil psa, bi šel v bolnico:))) Sami črni scenariji. Pa menda kakšnega prijatelja imate, ki bi ta čas skrbel za psa? Jaz sem na sprehodih spoznala res fajn ljudi, ki bi mi bili pripravljeni tudi psa počuvat. Pa ene par res fajn moških, za prste obliznit:)))
[/quote]

Hja, ravno par dni nazaj sem bila v bolnici, na operaciji.
Pa, če ne bolnica. Pa dopust. Vsako leto grem na dopust. Kam dati psa? S sabo na avion ali kako?
Ne, nimam nikogar, ki bi vsako leto pazil na psa.
Res, tisti, ki kar naprej ponavljate, da naj samski dobimo psa, ne znate kaj prida uporabljat možganov ali pa ne veste koliko dela je s psom. Pes te rabi vsak dan. Ne samo takrat, ko imaš čas.

Jaz imam hobije in sem tudi v družbi. Na zunaj sem čisto fajn videt in dobro funkcioniram, življenje imam porihtano, ampak to ni to. Nisem obupana, tudi ne iščem za vsako ceno, ampak jaz sem človek dvojine in kakorkoli obrnem, delam, se ukvarjam s sabo, pomagam drugim, je v globini srca praznina.

Ne vem koliko si stara in koliko let si samska.
Ampak z leti se navadiš. POtem se en sekiraš več. Včasih mi je to žaljenje samskih prišlo zelo do živega. Sploh, ko je ženska tam malo čez 30, znajo ljudje biti izjemno nesramni.
Ampak nekako z leti sem se navadila, da bom večno samska, tudi žaljenje me ne boli več toliko. Ok, tu in tam me zadane, ampak bistveno manj kot nekoč.
Tudi nekako sem sprejela dejstvo, da bom pač vedno samska. NI fajn, ampak nekako sem se bolj kot ne sprijaznila.
Včasih me je zelo bolelo, ko sem gledala vse parčke, vsi nekaj srečni, jaz osamljena. Zdaj pa tega niti ne opazim več. OZ. bolj poredko.