Celo življenje se matramo na koncu pa itak vsi umremo …
Rodimo se, nato se skoraj 16 let šolamo, se poročimo (ne vsi, nekateri), se zaposlimo, ce imamo srečo, se zakreditiramo za 30 let, nato pridejo prepiri s taščo ali partnerjem, garamo za drobiž, da lahko poplačamo položnice, nekateri se ločijo, potem pridejo razne bolezni, počasi se staramo, postajamo vedno bolj betežni in nebogljeni … vedno je nekaj kar nam otežuje življenje … na koncu pa umremo in vse za kar smo garali in ustvarili pustimo tukaj.
Nekaj so o tem govorili v prav zadnjem Polnočnem klubu, če koga resnično zanima:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/polnocni-klub/174485776
Mislim, da tole žuli vsakega mal razmišljujočega osebka, pa vztrajamo.
Če lajf gledaš s tega zornega kota in tako eno plastno, je žal res tako.Obstaja veliko(preveč) filozofij.Bistvo (pa je očem prikrito) pa je osvoboditi se vse navlake omejočega predvsem prepričanj(osebnih, političnih, tudi religijoznih…) in zaživeti v ljubezni do sebe in svobodi, kar pa je po eni strani veliko bolj zahtevno kot se sliši, po drugi pa zelo preprosto, saj je iluzija materije gromna.Sam, če človek želi, lahko gre v velike globine in doseže res čudežne stvari, sam takrat izstopi iz folklore družbenih okvirjev in začne živeti po svoje, če ima srečo-sanje.Je pa to delo na sebi, za sebe in druge.
Pa verjetno je res žal potreben čas okoli 55 kot je že napisal nekdo, se pač, do takrat, trenira še potrpežljivost, kar je pa največja vrlina.
Ne sekiraj se. Obstaja karma in reinkarnacija, peklenski in rajski planeti, nad vsem tem pa antimaterialna večnost., duhovni svet. Dejansko smo večni, le telesno prekrivalo je smrtno.
Bhagavad Gita:
Vsi planeti, od najvišjega do najnižjega, so mesta trpljenja, kjer se odvijata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntijin sin, pa se nikoli več ne rodi.
Kakšen pesimizem!
Daj še kaj lepega registriraj v življenju.
Bo lepše zate in za tiste, ki te spremljajo na življenjski poti.
Kaj pa uživanje v lepoti narave, ljubezen, lepa glasba, druženje s prijatelji?
[/quote]
Se strinjam z napisanim. Življenje je kot oder, mi pa smo igralci. Poskušajmo to svojo vlogo čim boljše in čim lepše odigrati.
Smrt je konec zemeljskega življenja in prehod v neko novo, drugačno obliko.
V ta svet se rojevamo zato, da imajo, “nevidni voditelji tega sveta” oz. SISTEM …. sužnje, kateri za njih delajo ….
Iskanja smisla v naravi, veri, dobri glasbi ali ljubezni … je največji nesmisel!
Brezpogojne ljubezni na tem svetu ni, ker vse deluje po principu daj – dam.
Bog in ostale pravljice (npr. demokracija) so pa itak največja prevara za manipuliranje z ljudmi.
Smisla ni!
Smo samo NEPOMEMBNA bitja, ki se proizvajajo za služenje SISTEMU!
Tako kot imamo mi naprimer živali (pse za družbo, krave in pujse za zrezke, miši in opice za eksperimente in testiranje …)
Še dobro, da se večina ljudi ne zaveda zakaj so rojeni … se jih pa večina res tolaži in išče smisel v majhnih in nepomembnih stvareh, ker žal drugje smisla res ne bi našli!
Saj krave se pred zakolom tudi pasejo na prelepem zelenem travniku, obsijanem s soncem (seveda tiste, ki imajo srečo). Njihov smisel je prežvekovanje trave …
Smiselno so ti že odgovorili – na kratko je pa tako, da je smisel v majhnih stvareh.
Pa tudi v vsemu tistemu, kar spremlja vse mejnike, ki si jih naštela – kaže se pa predvsem v narejenem dobrem, ki spremeni karkoli okrog nas.
V osnovi zelo preprosto – pa večini nemogoče čustveno ponotranjiti in živeti.
Iskanja smisla v naravi, veri, dobri glasbi ali ljubezni … je največji nesmisel!
Kakšno iskanje? Jaz v tem, kar naštevaš, preprosto uživam.
O veri ne bi, ker to itak ni nivo za MON.
Samo to še3 rečem, da imam srečo, da ne živim med takšnimi zahojenci, kot se kažete nekateri v tej temi.
Glede smisla življenja pa največ komplicirajo pubertetniki. Mi ta stari smo ga dojeli počasi :)))
Izkoristi vsak dan, ki ti je podarjen, za lepoto in ljubezen. Življenje prehitro mine.