Zakaj ste se odločili imeti otroke?
Pozdravljeni.
Zanima me, zakaj ste se odločili imeti otroke? Berem, kako so otroci strošek, kako več let ne spiš, kako si oddahneš, ko odrastejo in lahko končno nadaljuješ s svojim življenjem. Razumem, da jih nekateri imajo, ker v njih vidijo finance (starševski dodatek, otroški dodatek…), nekateri želijo na tak način obdržati partnerja… Ampak ali obstaja kak dober razlog, razen biološke naravnanosti in pritiska okolice?
Prosim za kak konkreten odgovor, ne ‘ker so otroci nekaj najlepšega na svetu’.
Tistih, ki se zavestno ODLOČIJO za otroke in ki racionalno razumejo v kaj se spuščajo, je po moje manj kot 1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Večina ljudi sploh ne razmišlja in ne razume, kaj pomeni imeti otroke, sploh pa ne razmišljajo o tem, s kom imeti otroke – kar je v bistvu najpomembnejše od vsega.
Narava je pač s seksom, nagonom in užitki poskrbela, da se želimo razmnoževati – in racio ima tu žal (ali na srečo) bolj malo zraven.
Odvisno kakšna oseba si. Če si potrpežljiva, ti ni problem se odrekat drugim stvarem, nisi veliko na terenu (potovanja ali službeno), če zdržiš s z enim partnerjem 30 let, če če če če če
Saj ni tako težko, premisli malo saj se sama najbolje poznaš. Mi ti tu ne bomo znali nikoli svetovat glede tega. Vzemi si nekaj časa za premislek in se odloči in se tega drži. Najslabše je nekaj vmes (potem boš trpela ti, partner, otroci in še kdo)
jih še nimam, si jih pa želim bolj kot vse na svetu. Uživam v družbi otrok, zame so dotok pozitivne energije, sprostijo me, nasmejijo. zabavajo me njihovi pametni odgovori, opažanja sveta, odnosov in kako to potem komentirajo doživljajo, uživam v igri z njimi, uživam v tem, da jim lahko dam svojo energijo, pozitivo, da jim lahko kaj pomagam, jih osrečim, da jim lahko prisluhnem. Uživam v času z njimi in si neskončno želim to doživeti s svojim otrokom, ker vem,da imam toliko ljubezni za dati in si želim doživeti ta odnos. v duši to čutim… pa vem,da ni vse pozitivno vedno, da so odrekanja – v smislu neprespanih noči, itd. ampak vidim to kot del odraščanja otroka -z zavedanjem da sem tudi sama bila takšna, na tej poti in če bi me nekdo zaradi tega se odrekel, ker bi mu bilo to naporno – bi ostala jaz danes brez življenja – me sploh ne bi bilo nikoli na ta svet… to se mi zdi tragično … gledam na otroke in otroštvo z vidika, tudi vsi mi smo bili nekoč otroci in prav takšni zvedavi, trmasti, z željo uveljavljati svoje, tudi kdaj neposlušni, itd… vse to smo bili tudi mi nekoč… in zato na to ne gledam kot nekaj – da je otrok samo takšen, zdaj ga bi pa jaz zato obsojala in se starševstvu zato odpovedala… kaj če bi vsi odrasli tako razmišljali- se rod nikoli ne bi nadaljeval
jaz si želim podariti nekomu življenje in ga mu bogatiti s svojo ljubeznijo in da on s svojo prisotnostjo, izkušnjami, dejanji tudi obogati moje življenje, me česa nauči… to se mi zdi neprecenljiva izkušnja življenja in doživetje in starševstvo je edinstveno lepo doživetje, ki si ga želim doživeti tudi sama – zato si želim otroke.
Jaz si jih sploh nisem želela. Dokler niso prišli. Takrat sem doumela, da se ne rodi samo otrok, ampak da se v tistem trenutku rodi tudi mama.
Razumem tvoje vprašanje, ker sem si ga tudi sama dolgo postavljala. Takrat si nisem znala predstavljat življenja z otroki. Nisem vedela, zakaj naj bi jih imela, kaj naj bi z njimi, motili so me, mislila sem si, kaj bom izgubila. Danes si ne predstavljam življenja brez otrok, vesela, da se takrat vseeno bisem odločila prekinit nosečnosti, čeprav sem imela vse možnosti urejene za obdržat otroka.
Tako da razumem tvoje vprašanje. Odgovor pa sem ze napisala: dokler ne držiš svojega v rokah, si ne predstavljaš, da je to en najlepših trenutkov. Z otrokom se rodiš na novo. In potem razumeš, zakaj.
Upam, da sem ti vsaj malo odgovorila.
Danes imet otroke noben ne jemlje več resno. Tisti, ki se odločijo za otroke je to danes recimo kot nakup novega avtomobila, čisto materialistično gledano.
Rodi se novo bitje, po enem letu se ga naveličata. Veza začne razpadati, po 4 letih se ločita.
Kupita nov avto, po enem letu se ga naveličata. Avto začne se kvariti, po 4 letih ga prodata in kupita novga.
Najprej bi rad imel potomca. Potem uživam, ampak res uživam v dojenčkih in delu okrog dojenčkov. Moji so večino spali ponoči.
Uživam v učenju otroka. Pa hoja, pa govorjenje, pa držanje žlice,… Pa crklanje, lubčkanje. Potem se nasmejim prvim trmam. Ko je nekaj mesecev vse NEEE. Rada se igram z večletniki. Sploh pa mi je lepo v družbi odrastajočih. Pogovori o smislih, nesmislih življenja. Ko odkrivajo prve ljubezni.
Delo z otroki, mladimi je super. Če so tvoji, pe toliko boljš.
Jaooo….
Evo, tako “razmišljanje” je običajno razlog za številne komplikacije v življenju (otrok in staršev).
Odločitev za otroka bi morala biti precej bolj rigorozna kot postopek sprejema v najzahtevnejšo službo. Namreč večina ljudi razmišlja samo o barvi oblekic in otroške posteljice, ne pa o tem kakšen bo življenjski scenarij, če gre kaj narobe. In ravne te zadeve so najbolj pomembne: npr. – ali je partner s katerim želim imeti otroke res zaupanja vreden, mi bo stal ob strani v dobrem in slabem, me bo prevaral in pustil samo z otrokom, bo tu tudi, če jaz ali otrok težko zboli(m), in ali bo tu tudi, če se bo rodil otrok s kakšno neozdravljivo boleznijo ali če bo otrok s posebnimi potrebami. Kako bom zmogla, če partner zboli ali umre, ali obratno, če mene ne bo, bo partner skrbel za otroka….
Evo, tudi take stvari je treba obkljukat, kot se odločaš za otroka… Partner s katerim boš imela otroka ni samo semenodajalec (ali jajcedajalka) 😉 DALEČ OD TEGA!!!
Jaooo….
Evo, tako “razmišljanje” je običajno razlog za številne komplikacije v življenju (otrok in staršev).
Odločitev za otroka bi morala biti precej bolj rigorozna kot postopek sprejema v najzahtevnejšo službo. Namreč večina ljudi razmišlja samo o barvi oblekic in otroške posteljice, ne pa o tem kakšen bo življenjski scenarij, če gre kaj narobe. In ravne te zadeve so najbolj pomembne: npr. – ali je partner s katerim želim imeti otroke res zaupanja vreden, mi bo stal ob strani v dobrem in slabem, me bo prevaral in pustil samo z otrokom, bo tu tudi, če jaz ali otrok težko zboli(m), in ali bo tu tudi, če se bo rodil otrok s kakšno neozdravljivo boleznijo ali če bo otrok s posebnimi potrebami. Kako bom zmogla, če partner zboli ali umre, ali obratno, če mene ne bo, bo partner skrbel za otroka….
Evo, tudi take stvari je treba obkljukat, kot se odločaš za otroka… Partner s katerim boš imela otroka ni samo semenodajalec (ali jajcedajalka) 😉 DALEČ OD TEGA!!!
[/quote]
nikjer nisem pisala o barvi oblekic in o vsem rožnatem in oh in sploh… oprosti, ampak ne znaš brat… sama sem primer, ko bi že zdavnaj imela otroka, če bi bilo po oji trezni in odgovorni presoji, imam solze v očeh, ko mi nabijaš,d a ne razmišljam o tem kako je če se ti lahko rodi boln otrok… ko pa se s temi in tisoči scenariji obremenjujem pa ne po svoji krivdi, ker bi bilo pred leti že veliko manjše tveganje… samo je moja želja po starševstvu tako močna, da bom naredila vse kar je v moji moči, da bom starš in z vso odgovornostjo te nevarnosti potencialne obšla…
sram te je lahko, da takole sodiš na pamet ljudi, ko sploh ne veš kakšne so njihove zgodbe… drugič raje razmisli, ker lahko človeka globoko v rane zadaneš…
in imam izkušnjo odrasel človek je neodgovoren in se dere, saj imaš čas pri 40 letu rojevat, ker zdaj se men ne da, pa zdaj se moram jaz finančno obogatit, pa zdaj to in ono, mar mu ni pa ne za žensko in njeno telo, zdravje njeno, za zdravje tega otroka… taki neodgovorni tipi obstajate, ki niste vredni, da ste s katerokoli žensko, ker jo postavljate v nevarnost zaradi svojih nekih glupih materialnih interesov in še nerojenega otroka tudi in potem boš ti meni nabijal obsodbe… sram te je lahko res.
Jaooo….
Evo, tako “razmišljanje” je običajno razlog za številne komplikacije v življenju (otrok in staršev).
Odločitev za otroka bi morala biti precej bolj rigorozna kot postopek sprejema v najzahtevnejšo službo. Namreč večina ljudi razmišlja samo o barvi oblekic in otroške posteljice, ne pa o tem kakšen bo življenjski scenarij, če gre kaj narobe. In ravne te zadeve so najbolj pomembne: npr. – ali je partner s katerim želim imeti otroke res zaupanja vreden, mi bo stal ob strani v dobrem in slabem, me bo prevaral in pustil samo z otrokom, bo tu tudi, če jaz ali otrok težko zboli(m), in ali bo tu tudi, če se bo rodil otrok s kakšno neozdravljivo boleznijo ali če bo otrok s posebnimi potrebami. Kako bom zmogla, če partner zboli ali umre, ali obratno, če mene ne bo, bo partner skrbel za otroka….
Evo, tudi take stvari je treba obkljukat, kot se odločaš za otroka… Partner s katerim boš imela otroka ni samo semenodajalec (ali jajcedajalka) 😉 DALEČ OD TEGA!!!
[/quote]
nikjer nisem pisala o barvi oblekic in o vsem rožnatem in oh in sploh… oprosti, ampak ne znaš brat… sama sem primer, ko bi že zdavnaj imela otroka, če bi bilo po oji trezni in odgovorni presoji, imam solze v očeh, ko mi nabijaš,d a ne razmišljam o tem kako je če se ti lahko rodi boln otrok… ko pa se s temi in tisoči scenariji obremenjujem pa ne po svoji krivdi, ker bi bilo pred leti že veliko manjše tveganje… samo je moja želja po starševstvu tako močna, da bom naredila vse kar je v moji moči, da bom starš in z vso odgovornostjo te nevarnosti potencialne obšla…
sram te je lahko, da takole sodiš na pamet ljudi, ko sploh ne veš kakšne so njihove zgodbe… drugič raje razmisli, ker lahko človeka globoko v rane zadaneš…
in imam izkušnjo odrasel človek je neodgovoren in se dere, saj imaš čas pri 40 letu rojevat, ker zdaj se men ne da, pa zdaj se moram jaz finančno obogatit, pa zdaj to in ono, mar mu ni pa ne za žensko in njeno telo, zdravje njeno, za zdravje tega otroka… taki neodgovorni tipi obstajate, ki niste vredni, da ste s katerokoli žensko, ker jo postavljate v nevarnost zaradi svojih nekih glupih materialnih interesov in še nerojenega otroka tudi in potem boš ti meni nabijal obsodbe… sram te je lahko res.
[/quote]
Tale moja replika ni bila mišljena OSEBNO, ampak me je zmotil zgolj način razmišljanja: Imela bom tega otroka, pa če se svet podere, pa s komerkoli že. Nagon pač. Tipično za ženske, ki jim tiktaka biološka ura.
Otrok je velika odgovornost, seveda tudi radost in veselje – ampak velika odgovornost. Sploh, ko gre kaj narobe. In mislim, da se ljudje tega premalo zavedajo. Današnji odnosi so res preveč potrošniško naravnani. Ko se neke igrače (partnerja) naveličamo, jo enostavno zavržemo in zamenjamo z novo. Kje so pa otroci v tej zgodbi – halo?
nikjer nisem pisala o barvi oblekic in o vsem rožnatem in oh in sploh… oprosti, ampak ne znaš brat… sama sem primer, ko bi že zdavnaj imela otroka, če bi bilo po oji trezni in odgovorni presoji, imam solze v očeh, ko mi nabijaš,d a ne razmišljam o tem kako je če se ti lahko rodi boln otrok… ko pa se s temi in tisoči scenariji obremenjujem pa ne po svoji krivdi, ker bi bilo pred leti že veliko manjše tveganje… samo je moja želja po starševstvu tako močna, da bom naredila vse kar je v moji moči, da bom starš in z vso odgovornostjo te nevarnosti potencialne obšla…
sram te je lahko, da takole sodiš na pamet ljudi, ko sploh ne veš kakšne so njihove zgodbe… drugič raje razmisli, ker lahko človeka globoko v rane zadaneš…
in imam izkušnjo odrasel človek je neodgovoren in se dere, saj imaš čas pri 40 letu rojevat, ker zdaj se men ne da, pa zdaj se moram jaz finančno obogatit, pa zdaj to in ono, mar mu ni pa ne za žensko in njeno telo, zdravje njeno, za zdravje tega otroka… taki neodgovorni tipi obstajate, ki niste vredni, da ste s katerokoli žensko, ker jo postavljate v nevarnost zaradi svojih nekih glupih materialnih interesov in še nerojenega otroka tudi in potem boš ti meni nabijal obsodbe… sram te je lahko res.
[/quote]
Tale moja replika ni bila mišljena OSEBNO, ampak me je zmotil zgolj način razmišljanja: Imela bom tega otroka, pa če se svet podere, pa s komerkoli že. Nagon pač. Tipično za ženske, ki jim tiktaka biološka ura.
Otrok je velika odgovornost, seveda tudi radost in veselje – ampak velika odgovornost. Sploh, ko gre kaj narobe. In mislim, da se ljudje tega premalo zavedajo. Današnji odnosi so res preveč potrošniško naravnani. Ko se neke igrače (partnerja) naveličamo, jo enostavno zavržemo in zamenjamo z novo. Kje so pa otroci v tej zgodbi – halo?
[/quote]
če bi tako razmišljala, kot ti to navajaš, potem bi ga že imela, pa ne enega več njih, kot imajo nekatere… tipa za otroka nardit pa res ni problem najt,
in ja se zavedam,da je otrok velika odgovornost, je tudi s tega vidika, da bi tipi malo bolj resno razmišljali o tem in da njim ni to ena igra ah saj še maš čas, zdej je vse drugo in vsi drugi prej, boli pa mene za tvoje zdravje in tveganje, ki ga boš nosila ti zase in za tega otroka, ker bo pač prišel na svet tako pozno, ker se meni ne da prej in mi je vse drugo bolj pomembno…
kje je pa potlej tukaj odgovornost do otrokovega zdravja, pa do zdravja partnerke… boli take briga, ki lajajo,da je čist ok, če ima ženska prvega otroka pr 40 , ker prej bi oni vse drugo, za zdravje in odgovornost do drugih, ki jih to hudo lahko prizadane in jim škoduje, jih pa ne briga… ker oni itak mislijo samo nase, svoj denar in uživanje naokoli,
Tale moja replika ni bila mišljena OSEBNO, ampak me je zmotil zgolj način razmišljanja: Imela bom tega otroka, pa če se svet podere, pa s komerkoli že. Nagon pač. Tipično za ženske, ki jim tiktaka biološka ura.
Otrok je velika odgovornost, seveda tudi radost in veselje – ampak velika odgovornost. Sploh, ko gre kaj narobe. In mislim, da se ljudje tega premalo zavedajo. Današnji odnosi so res preveč potrošniško naravnani. Ko se neke igrače (partnerja) naveličamo, jo enostavno zavržemo in zamenjamo z novo. Kje so pa otroci v tej zgodbi – halo?
[/quote]
če bi tako razmišljala, kot ti to navajaš, potem bi ga že imela, pa ne enega več njih, kot imajo nekatere… tipa za otroka nardit pa res ni problem najt,
in ja se zavedam,da je otrok velika odgovornost, je tudi s tega vidika, da bi tipi malo bolj resno razmišljali o tem in da njim ni to ena igra ah saj še maš čas, zdej je vse drugo in vsi drugi prej, boli pa mene za tvoje zdravje in tveganje, ki ga boš nosila ti zase in za tega otroka, ker bo pač prišel na svet tako pozno, ker se meni ne da prej in mi je vse drugo bolj pomembno…
kje je pa potlej tukaj odgovornost do otrokovega zdravja, pa do zdravja partnerke… boli take briga, ki lajajo,da je čist ok, če ima ženska prvega otroka pr 40 , ker prej bi oni vse drugo, za zdravje in odgovornost do drugih, ki jih to hudo lahko prizadane in jim škoduje, jih pa ne briga… ker oni itak mislijo samo nase, svoj denar in uživanje naokoli,
[/quote]
In zakaj vztrajaš v zvezi s takšnim tipom?
Jaooo….
Evo, tako “razmišljanje” je običajno razlog za številne komplikacije v življenju (otrok in staršev).
Odločitev za otroka bi morala biti precej bolj rigorozna kot postopek sprejema v najzahtevnejšo službo. Namreč večina ljudi razmišlja samo o barvi oblekic in otroške posteljice, ne pa o tem kakšen bo življenjski scenarij, če gre kaj narobe. In ravne te zadeve so najbolj pomembne: npr. – ali je partner s katerim želim imeti otroke res zaupanja vreden, mi bo stal ob strani v dobrem in slabem, me bo prevaral in pustil samo z otrokom, bo tu tudi, če jaz ali otrok težko zboli(m), in ali bo tu tudi, če se bo rodil otrok s kakšno neozdravljivo boleznijo ali če bo otrok s posebnimi potrebami. Kako bom zmogla, če partner zboli ali umre, ali obratno, če mene ne bo, bo partner skrbel za otroka….
Evo, tudi take stvari je treba obkljukat, kot se odločaš za otroka… Partner s katerim boš imela otroka ni samo semenodajalec (ali jajcedajalka) 😉 DALEČ OD TEGA!!!
[/quote]
In tako razmišljanje, ravnotako! 🙂
Jao..
Druga skrajnost!
Če bi razmišljali, da lahko partner zboli, ti sam zboliš, ne tebe, ne mene, pravzaprav nikogar že nekaj generacij ne bi bilo več!
Lahko razmislimo vse v nulo!
Idealen partner, oba zdrava, oba precej zagarantirana služba za ned.čas, oba lastnika nepremičnine, brez kreditov, skratka zrihtana od glave do pet, in tudi finančno, zdravstveno itn., pa te še vedno lahko doleti;
– nenadna bolezen
– prometna nesreča
– izguba službe, zaradi razlogov, ki jih tudi v sanjah nisi mogel predvidet
– sprememebe v ožjem krogu družine, ki vplivajo psihično kot tudi finančno na oba
Tvoja vprašanja v osnovi niso napačna, a ne garantirajo ničesar.
Lahko se sprašuješ, verjameš, zaupaš, pa se ti ŽIVLJENJE še vedno lahko obrne v popolnoma kontra smer!
In ravno ti bi lahko to (že) vedel! 😉
Jaooo….
Evo, tako “razmišljanje” je običajno razlog za številne komplikacije v življenju (otrok in staršev).
Odločitev za otroka bi morala biti precej bolj rigorozna kot postopek sprejema v najzahtevnejšo službo. Namreč večina ljudi razmišlja samo o barvi oblekic in otroške posteljice, ne pa o tem kakšen bo življenjski scenarij, če gre kaj narobe. In ravne te zadeve so najbolj pomembne: npr. – ali je partner s katerim želim imeti otroke res zaupanja vreden, mi bo stal ob strani v dobrem in slabem, me bo prevaral in pustil samo z otrokom, bo tu tudi, če jaz ali otrok težko zboli(m), in ali bo tu tudi, če se bo rodil otrok s kakšno neozdravljivo boleznijo ali če bo otrok s posebnimi potrebami. Kako bom zmogla, če partner zboli ali umre, ali obratno, če mene ne bo, bo partner skrbel za otroka….
Evo, tudi take stvari je treba obkljukat, kot se odločaš za otroka… Partner s katerim boš imela otroka ni samo semenodajalec (ali jajcedajalka) 😉 DALEČ OD TEGA!!!
[/quote]
In tako razmišljanje, ravnotako! 🙂
Jao..
Druga skrajnost!
Če bi razmišljali, da lahko partner zboli, ti sam zboliš, ne tebe, ne mene, pravzaprav nikogar že nekaj generacij ne bi bilo več!
Lahko razmislimo vse v nulo!
Idealen partner, oba zdrava, oba precej zagarantirana služba za ned.čas, oba lastnika nepremičnine, brez kreditov, skratka zrihtana od glave do pet, in tudi finančno, zdravstveno itn., pa te še vedno lahko doleti;
– nenadna bolezen
– prometna nesreča
– izguba službe, zaradi razlogov, ki jih tudi v sanjah nisi mogel predvidet
– sprememebe v ožjem krogu družine, ki vplivajo psihično kot tudi finančno na oba
Tvoja vprašanja v osnovi niso napačna, a ne garantirajo ničesar.
Lahko se sprašuješ, verjameš, zaupaš, pa se ti ŽIVLJENJE še vedno lahko obrne v popolnoma kontra smer!
In ravno ti bi lahko to (že) vedel! 😉
[/quote]
Seveda, zato ker vem, tudi govorim.
Najpomembnejše odločitev, ki jo boste sprejeli v svojem življenju je – koga boste izbrali za starša svojih otrok.
Seveda mi je jasno, da “grda” vprašanja za prokreacijo niso ravno stimulativna – ampak se jih je treba vseeno zavedati ob odločitvi za otroka. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} garancije, da se bo naš rožnati plan uresničil gotovo ni. Prej obratno.
Vsakomur, ki se odloča za starševstvo, bi kot obvezen ogled priporočal film Boyhood (Fantovska leta) Richarda Linklaterja.
Pa saj ne vem, če bi to pomagalo, ker ga večina itak najbrž ne bi razumela… 😉
če bi tako razmišljala, kot ti to navajaš, potem bi ga že imela, pa ne enega več njih, kot imajo nekatere… tipa za otroka nardit pa res ni problem najt,
in ja se zavedam,da je otrok velika odgovornost, je tudi s tega vidika, da bi tipi malo bolj resno razmišljali o tem in da njim ni to ena igra ah saj še maš čas, zdej je vse drugo in vsi drugi prej, boli pa mene za tvoje zdravje in tveganje, ki ga boš nosila ti zase in za tega otroka, ker bo pač prišel na svet tako pozno, ker se meni ne da prej in mi je vse drugo bolj pomembno…
kje je pa potlej tukaj odgovornost do otrokovega zdravja, pa do zdravja partnerke… boli take briga, ki lajajo,da je čist ok, če ima ženska prvega otroka pr 40 , ker prej bi oni vse drugo, za zdravje in odgovornost do drugih, ki jih to hudo lahko prizadane in jim škoduje, jih pa ne briga… ker oni itak mislijo samo nase, svoj denar in uživanje naokoli,
[/quote]
In zakaj vztrajaš v zvezi s takšnim tipom?
[/quote]
Kdo pa je rekel da vztrajam in da sem v vezi z njim?