Kako ste jih seznanili z dejstvom, da se boste poročili, ali ste jih kako pripravljali na novico?
Ste se poročili prej kot eno leto po ločitvi? In če, zakaj tako hitro?
Kaj pa če vaše ta nove otroci ne marajo?

Ko/če se bom poročila na novo, se bom poročila JAZ, ne otroci. In bo šlo za odnos med mano in partnerjem. Otroci pa niso niti neumni, še manj pa blesavi, zato ne vem, zakaj neke dolgotrajne priprave. Če ne marajo? No, zna ta nova/novi zelo trpet v tem odnosu/zakonu. In nemalokrat zato ta nova zveza tudi razpade. Kriv pa je starš, ki ni znal postavit meje.

Saj te nekako razumem. Ampak zakaj bi ti recimo rinila v zakon z nekom, če te otroci ne marajo. Ali ne bi poskusila prej, da te sprejmejo, da zgradite tudi z otroci nek dober odnos?
Zakaj bi rinila z glavo skozi zid? To kar kliče po težavah. Se ti ne zdi?

Jaz sem se poročila tri leta po ločitvi. Prej se mi zdi, da še ne bi bila pripravljena na novo zvezo, kaj šele poroko, saj je prebolevanje in žalovanje trajalo.
Hčerka je bila na koncu pubertete in je bila najprej proti, češ. saj sta lahko skupaj tudi brez poroke itd.
Pa sem jo posedla in vprašala, ali bo tudi ona meni dovolila, da odločam s kom bo in na kakšen način, ko odraste? In ji je bilo v hipu vse jasno.

Saj te nekako razumem. Ampak zakaj bi ti recimo rinila v zakon z nekom, če te otroci ne marajo. Ali ne bi poskusila prej, da te sprejmejo, da zgradite tudi z otroci nek dober odnos?
Zakaj bi rinila z glavo skozi zid? To kar kliče po težavah. Se ti ne zdi?
[/quote]

Kot sem rekla, poročila se bom jaz z nekom, s katerim nameravam preživeti preostanek življenja, svojo starost in vse, recimo 50 let. Z otroci zgolj nekaj nadaljnjih let. In ne, ne bodo otroci odločali o tem, s kom imam ali nimam pravico biti v zvezi, živeti z njim, se poročiti. In če to daš otrokom jasno na znanje že na začetku (po ločitvi), ti otroci ne bodo delali nobenih težav in zgage, ker se bodo zavedali, da v zvezo nimajo pravice posegat. In ti garantiram, da bodo spoštovali tako tebe, kot novega partnerja.

Saj te nekako razumem. Ampak zakaj bi ti recimo rinila v zakon z nekom, če te otroci ne marajo. Ali ne bi poskusila prej, da te sprejmejo, da zgradite tudi z otroci nek dober odnos?
Zakaj bi rinila z glavo skozi zid? To kar kliče po težavah. Se ti ne zdi?
[/quote]

Kot sem rekla, poročila se bom jaz z nekom, s katerim nameravam preživeti preostanek življenja, svojo starost in vse, recimo 50 let. Z otroci zgolj nekaj nadaljnjih let. In ne, ne bodo otroci odločali o tem, s kom imam ali nimam pravico biti v zvezi, živeti z njim, se poročiti. In če to daš otrokom jasno na znanje že na začetku (po ločitvi), ti otroci ne bodo delali nobenih težav in zgage, ker se bodo zavedali, da v zvezo nimajo pravice posegat. In ti garantiram, da bodo spoštovali tako tebe, kot novega partnerja.
[/quote]

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.

Kot sem rekla, poročila se bom jaz z nekom, s katerim nameravam preživeti preostanek življenja, svojo starost in vse, recimo 50 let. Z otroci zgolj nekaj nadaljnjih let. In ne, ne bodo otroci odločali o tem, s kom imam ali nimam pravico biti v zvezi, živeti z njim, se poročiti. In če to daš otrokom jasno na znanje že na začetku (po ločitvi), ti otroci ne bodo delali nobenih težav in zgage, ker se bodo zavedali, da v zvezo nimajo pravice posegat. In ti garantiram, da bodo spoštovali tako tebe, kot novega partnerja.
[/quote]

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Od kod si pa to potegnila? Zakaj ji pa otroci ne bi nič pomenili? Ker jim ne pusti, da bo ji določali s kom lahko živi in s kom ne? Do kdaj pa lahko to traja? Dokler so otroci doma, ali tudi potem, ko se oni poročijo in odselijo? Aja, a otroci si pa lahko sami izbirajo partnerje, ali tudi za njih potem enako velja, da jim mora mama dovoliti? Pa ja ne bodo šli živet svojih življenj in jo pustili na stara leta samo?

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Od kod si pa to potegnila? Zakaj ji pa otroci ne bi nič pomenili? Ker jim ne pusti, da bo ji določali s kom lahko živi in s kom ne? Do kdaj pa lahko to traja? Dokler so otroci doma, ali tudi potem, ko se oni poročijo in odselijo? Aja, a otroci si pa lahko sami izbirajo partnerje, ali tudi za njih potem enako velja, da jim mora mama dovoliti? Pa ja ne bodo šli živet svojih življenj in jo pustili na stara leta samo?
[/quote]
Zakaj bi ti jaz karkoli dokazovala, če si slepa in gluha kot noč? O čustveni inteligenci pa verjetno tvoja celica še ni slišala.
Samo ponavljam še enkrat:
Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.

Od kod si pa to potegnila? Zakaj ji pa otroci ne bi nič pomenili? Ker jim ne pusti, da bo ji določali s kom lahko živi in s kom ne? Do kdaj pa lahko to traja? Dokler so otroci doma, ali tudi potem, ko se oni poročijo in odselijo? Aja, a otroci si pa lahko sami izbirajo partnerje, ali tudi za njih potem enako velja, da jim mora mama dovoliti? Pa ja ne bodo šli živet svojih življenj in jo pustili na stara leta samo?
[/quote]
Zakaj bi ti jaz karkoli dokazovala, če si slepa in gluha kot noč? O čustveni inteligenci pa verjetno tvoja celica še ni slišala.
Samo ponavljam še enkrat:
Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Hehe…meni, da sem slepa, a ti niti ne vidiš komu odgovarjaš in kaj.
Kaj pa če bi pri sebi začela z urejanjem sveta?

Jaz se s partnerjem ne bi preselila skupaj, če bi otroci nasprotovali, dokler pač živijo pri meni.

Postavite se v njihovo kožo. Da morajo gledati v umivalniku kocine od enega drugega odraslega tipa – tako kot jaz nočem gledati kocin od njihovih fantov/deklet, tako tudi njim ni treba gledati kocin mojega partnerja. In ker nočem, da bi oni pod “mojo streho” pripeljali svoje partnerje in živeli skupaj z njimi, enako tudi jaz ne bi svojega, če bi nasprotovali.

Jaz bi to vsekakor upoštevala in skušala najti srednjo pot. Moja prijateljica se je poročila, ko so se otroci odselili, takrat sta tudi z možem zaživela skupaj. Ne boste verjeli, nič jima ni manjkalo ne prej in nič jima ne manjka zdaj.

Kot sem rekla, poročila se bom jaz z nekom, s katerim nameravam preživeti preostanek življenja, svojo starost in vse, recimo 50 let. Z otroci zgolj nekaj nadaljnjih let. In ne, ne bodo otroci odločali o tem, s kom imam ali nimam pravico biti v zvezi, živeti z njim, se poročiti. In če to daš otrokom jasno na znanje že na začetku (po ločitvi), ti otroci ne bodo delali nobenih težav in zgage, ker se bodo zavedali, da v zvezo nimajo pravice posegat. In ti garantiram, da bodo spoštovali tako tebe, kot novega partnerja.
[/quote]

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Meni se prej smilijo vaši otroci in vi z njimi. Ker vi ste čustveni in intelektualni invalidi, iz njih pa ravno to delate. Meni otroci pomenijo največ na svetu, mi pa ravno tako največ na svetu pomeni moj partner. Trade off tu ni in ga ne sme biti. če je, gre za pogojevanje in ne ljubezen. In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja. Vprašat se morate vi, zakaj vašega ne sprejmejo? In težava ni v njih, je v vas samih.

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Meni se prej smilijo vaši otroci in vi z njimi. Ker vi ste čustveni in intelektualni invalidi, iz njih pa ravno to delate. Meni otroci pomenijo največ na svetu, mi pa ravno tako največ na svetu pomeni moj partner. Trade off tu ni in ga ne sme biti. če je, gre za pogojevanje in ne ljubezen. In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja. Vprašat se morate vi, zakaj vašega ne sprejmejo? In težava ni v njih, je v vas samih.
[/quote]

Tule je odgovor, ki ga ne slišiš, a si ga celo sama napisala in se z njim strinjam.
” In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja.”

In ker otroci sprejemajo novega partnerja – sploh ni dileme, ali poroka, ali ne.

Ampak če ga ne, je problem, ki ga ne moreš zanikat s tem, da otrokom odvzameš pravico da povedo, kako bodo živeli ali ne želeli živeti. Ker s tem povoziš njihovo mnenje, ignoiraš njihova čustva. Ignoiraš svoje lastne otroke.

malo bolj redno pucaj pa ne bo kocin v umivalniku. saj s takim načinom razmišljanja itak za kaj drugega nisi. poleg obnašanja riti svojim sončkom

Žal mi je za tvoje otroke, ker ti očitno ne pomenijo nič. Ali pa jih nimaš in tega nisi sposobna razumeti.
[/quote]

Meni se prej smilijo vaši otroci in vi z njimi. Ker vi ste čustveni in intelektualni invalidi, iz njih pa ravno to delate. Meni otroci pomenijo največ na svetu, mi pa ravno tako največ na svetu pomeni moj partner. Trade off tu ni in ga ne sme biti. če je, gre za pogojevanje in ne ljubezen. In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja. Vprašat se morate vi, zakaj vašega ne sprejmejo? In težava ni v njih, je v vas samih.
[/quote]

Kaj pa če bi si ta želel veze resne s teboj in ne srečevanja ob vikendih – ti bi ga ljubila, ampak ker je otrok rekel, ne, se mu torej ti odpoveš. OK…
Ta te ne bo čakal in si bo našel drugo, ker si želi resne veze, ne pa najstniškega srečevanja in čakanja,da ta otrok odraste, ti boš pa ves čas žalovala za ljubeznijo svojega življenja recimo, ki si jo izpustila zaradi otroka… bo ta otrok celo življenje s teboj v zahvalo,da ti bo delal družbo? Se bo on odpovedal svojim partnerjem,da bo tebi delal družbo in bo s teboj živel namesto z njimi? kako ti bo ta otrok nadomestil to manjkajočo ljubezen…. in vprašaj se- sama pri sebi bi vedela,da si zaradi otroka to izpustila – kaj če bi v sebi kasneje, sploh, ko bi ostala sama začela gojiti jezo in zamero do otroka, ker si se tako žrtvovala in na koncu ostala sama in osamljena?
V življenju so prilagajanja – in tako izsiljevanje in odrekanje vodi v razočaranja v odnosih slej kot prej…
kako bo pa ta otrok živel v študentskih domovih npr., kjer si sostanovalca ne moreš izbrati?

Butara, ki piše zgoraj je zrela, da se ji otroke odvzame. Pizda pa človk to ne more verjet kakšen gnoj ima to otroke!

Butara ali je tebi jasno, da IMAJO otroci pravico in, da to da imaš ti novega fukača še ne pomeni, da mora biti njim to všeč? In, da ne živiš sama z njim AMPAK MOJA Z NJIM ŽIVETI TUDI OTROCI?
Verjetno ti ni jasno. Samo, da je pička poštimana!Butara blesava!

Meni se prej smilijo vaši otroci in vi z njimi. Ker vi ste čustveni in intelektualni invalidi, iz njih pa ravno to delate. Meni otroci pomenijo največ na svetu, mi pa ravno tako največ na svetu pomeni moj partner. Trade off tu ni in ga ne sme biti. če je, gre za pogojevanje in ne ljubezen. In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja. Vprašat se morate vi, zakaj vašega ne sprejmejo? In težava ni v njih, je v vas samih.
[/quote]

Tule je odgovor, ki ga ne slišiš, a si ga celo sama napisala in se z njim strinjam.
” In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja.”

In ker otroci sprejemajo novega partnerja – sploh ni dileme, ali poroka, ali ne.

Ampak če ga ne, je problem, ki ga ne moreš zanikat s tem, da otrokom odvzameš pravico da povedo, kako bodo živeli ali ne želeli živeti. Ker s tem povoziš njihovo mnenje, ignoiraš njihova čustva. Ignoiraš svoje lastne otroke.
[/quote]
razumem, da je treba otroke upoštevati – ampak v prilagajanju sobivanja za vse, ne pa v skrajnosti odpovedovanja nekoga.
In te resno vprašam – če ta tvoj otrok gre v srednjo šolo v internat ali kasneje na faks v študenta – boš tudi tako razumljiv, ko bo otrok rekel zelim živeti tako in tako – in to je sam, ker drugih nočem gledati zraven in jih ne prenesem – boš ti skeširal pač garsonjero, ker otroka je treba poslušati in ima pravico določati po tvoje kje in s kom bo živel in kako?
kaj pa če bo to že srednja šola- kjer se ne bo samostojen za življenje… kako bo po internatu uveljavljal svobodno voljo s kom bo živel?

pri tebi marsikaj ni poštimano – začenši s spoštovanjem in kulturo – tako da težko sodiš druge.

Meni se prej smilijo vaši otroci in vi z njimi. Ker vi ste čustveni in intelektualni invalidi, iz njih pa ravno to delate. Meni otroci pomenijo največ na svetu, mi pa ravno tako največ na svetu pomeni moj partner. Trade off tu ni in ga ne sme biti. če je, gre za pogojevanje in ne ljubezen. In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja. Vprašat se morate vi, zakaj vašega ne sprejmejo? In težava ni v njih, je v vas samih.
[/quote]

Kaj pa če bi si ta želel veze resne s teboj in ne srečevanja ob vikendih – ti bi ga ljubila, ampak ker je otrok rekel, ne, se mu torej ti odpoveš. OK…
Ta te ne bo čakal in si bo našel drugo, ker si želi resne veze, ne pa najstniškega srečevanja in čakanja,da ta otrok odraste, ti boš pa ves čas žalovala za ljubeznijo svojega življenja recimo, ki si jo izpustila zaradi otroka… bo ta otrok celo življenje s teboj v zahvalo,da ti bo delal družbo? Se bo on odpovedal svojim partnerjem,da bo tebi delal družbo in bo s teboj živel namesto z njimi? kako ti bo ta otrok nadomestil to manjkajočo ljubezen…. in vprašaj se- sama pri sebi bi vedela,da si zaradi otroka to izpustila – kaj če bi v sebi kasneje, sploh, ko bi ostala sama začela gojiti jezo in zamero do otroka, ker si se tako žrtvovala in na koncu ostala sama in osamljena?
V življenju so prilagajanja – in tako izsiljevanje in odrekanje vodi v razočaranja v odnosih slej kot prej…
kako bo pa ta otrok živel v študentskih domovih npr., kjer si sostanovalca ne moreš izbrati?
[/quote]

Prava in zrela ljubezen prenese tudi to, da ni 24 ur na dan skupaj z drugo osebo.

Še ko nimaš otrok, se ne vseliš skupaj po parih tednih, nekateri pari čakajo celo nekaj let, preden zaživijo skupaj.
Če je prava ljubezen, se vse uredi. Če pa ni, pa razpade in v tem primeru bolje, da je tako. Veš kaj vse še lahko življenje prinese, in ločeno življenje je prava malenkost v primerjavi s tem. Nenazadnje pa, kaj je večja žalost, da ti otroci zamerijo, ker jim vsiljuješ sostanovalca, in se zato skrhajo odnosi (in zastrupljeno družinsko vzdušje tako ali tako vpliva tudi na odnos med zakoncema) ali to, da te partner pusti zgolj in samo zato, ker ni pogojev za skupno življenje?

Mimogrede, poznam tudi par, ki “hodi” že 20 let, sta že zdavnaj v zrelih letih in tik pred penzijo, pa ne živita skupaj.

Kaj pa če bi si ta želel veze resne s teboj in ne srečevanja ob vikendih – ti bi ga ljubila, ampak ker je otrok rekel, ne, se mu torej ti odpoveš. OK…
Ta te ne bo čakal in si bo našel drugo, ker si želi resne veze, ne pa najstniškega srečevanja in čakanja,da ta otrok odraste, ti boš pa ves čas žalovala za ljubeznijo svojega življenja recimo, ki si jo izpustila zaradi otroka… bo ta otrok celo življenje s teboj v zahvalo,da ti bo delal družbo? Se bo on odpovedal svojim partnerjem,da bo tebi delal družbo in bo s teboj živel namesto z njimi? kako ti bo ta otrok nadomestil to manjkajočo ljubezen…. in vprašaj se- sama pri sebi bi vedela,da si zaradi otroka to izpustila – kaj če bi v sebi kasneje, sploh, ko bi ostala sama začela gojiti jezo in zamero do otroka, ker si se tako žrtvovala in na koncu ostala sama in osamljena?
V življenju so prilagajanja – in tako izsiljevanje in odrekanje vodi v razočaranja v odnosih slej kot prej…
kako bo pa ta otrok živel v študentskih domovih npr., kjer si sostanovalca ne moreš izbrati?
[/quote]

Prava in zrela ljubezen prenese tudi to, da ni 24 ur na dan skupaj z drugo osebo.

Še ko nimaš otrok, se ne vseliš skupaj po parih tednih, nekateri pari čakajo celo nekaj let, preden zaživijo skupaj.
Če je prava ljubezen, se vse uredi. Če pa ni, pa razpade in v tem primeru bolje, da je tako. Veš kaj vse še lahko življenje prinese, in ločeno življenje je prava malenkost v primerjavi s tem. Nenazadnje pa, kaj je večja žalost, da ti otroci zamerijo, ker jim vsiljuješ sostanovalca, in se zato skrhajo odnosi (in zastrupljeno družinsko vzdušje tako ali tako vpliva tudi na odnos med zakoncema) ali to, da te partner pusti zgolj in samo zato, ker ni pogojev za skupno življenje?

Mimogrede, poznam tudi par, ki “hodi” že 20 let, sta že zdavnaj v zrelih letih in tik pred penzijo, pa ne živita skupaj.
[/quote]
prava in zrela ljubezen ne izsiljuje tako partnerja… to kar ti pišeš je izsiljevanje, da bi nekdo za tvoje želje in probleme moral se odpovedovati svojemu življenju in željam. kaj pa če bi bil to partnerica recimo, in partner z otrokom od prej – in bi si ta partnerica želela svojih otrok… po tvoje v imenu prave in zrele ljubezni se morata oba ta odpovedati tem, ker pač prvi otrok diktira dom… bi se ti odpovedala temu, da bi imela kdaj svoje otroke – recimo če bi bila brez, in bi spoznala to pravo in zrelo ljubezen z otrokom od prej. In bi ta otrok diktiral, da ne smeta živeti skupaj imeti skupnega življenja – bi se odpovedala lastnim otrokom?
Vidiš materinsko ljubezen – bi se odpovedala materinstvu zaradi tega?
Ali bi si iskala drugega partnerja?

Tule je odgovor, ki ga ne slišiš, a si ga celo sama napisala in se z njim strinjam.
” In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja.”

In ker otroci sprejemajo novega partnerja – sploh ni dileme, ali poroka, ali ne.

Ampak če ga ne, je problem, ki ga ne moreš zanikat s tem, da otrokom odvzameš pravico da povedo, kako bodo živeli ali ne želeli živeti. Ker s tem povoziš njihovo mnenje, ignoiraš njihova čustva. Ignoiraš svoje lastne otroke.
[/quote]
razumem, da je treba otroke upoštevati – ampak v prilagajanju sobivanja za vse, ne pa v skrajnosti odpovedovanja nekoga.
In te resno vprašam – če ta tvoj otrok gre v srednjo šolo v internat ali kasneje na faks v študenta – boš tudi tako razumljiv, ko bo otrok rekel zelim živeti tako in tako – in to je sam, ker drugih nočem gledati zraven in jih ne prenesem – boš ti skeširal pač garsonjero, ker otroka je treba poslušati in ima pravico določati po tvoje kje in s kom bo živel in kako?
kaj pa če bo to že srednja šola- kjer se ne bo samostojen za življenje… kako bo po internatu uveljavljal svobodno voljo s kom bo živel?
[/quote]
Jaz mislim, da je pomembno to, da poiščeš pot, da otroci razumejo tudi tvoje potrebe po partnerju. Da jim daš čas, da se ujamejo, da ga sprejmejo.
Ne pa da jih postaviš pred dejstvo- to je moja odločitev in to je to. Odslej bo živel / živela tu. Kar privadite se. Otroci pa jo / ga ne marajo. Ker je prekmalu, pa bi ppotrebovali samo več časa…ker so za novega otroci samo nebodigatreba, ki ga morajo prenašat zraven partnerja… ipd.

pa še pomislek – ali ta otrok tako diktira potlej obema staršema? In če ne zakaj ne – zakaj je do enega kao prizanesljiv, da lahko ima nove partnerje in celo več otrok z njimi, in ga nihče ne vpraša za dovoljenje in vse sprejme,; drugemu staršu bi pa diktiral lajf…
japajade… ljubezen pa taka

Tule je odgovor, ki ga ne slišiš, a si ga celo sama napisala in se z njim strinjam.
” In ker moji otroci vejo, da jih ljubim brezpogojno, nimajo nobenih težav s sprejemanjem novega partnerja.”

In ker otroci sprejemajo novega partnerja – sploh ni dileme, ali poroka, ali ne.

Ampak če ga ne, je problem, ki ga ne moreš zanikat s tem, da otrokom odvzameš pravico da povedo, kako bodo živeli ali ne želeli živeti. Ker s tem povoziš njihovo mnenje, ignoiraš njihova čustva. Ignoiraš svoje lastne otroke.
[/quote]
razumem, da je treba otroke upoštevati – ampak v prilagajanju sobivanja za vse, ne pa v skrajnosti odpovedovanja nekoga.
In te resno vprašam – če ta tvoj otrok gre v srednjo šolo v internat ali kasneje na faks v študenta – boš tudi tako razumljiv, ko bo otrok rekel zelim živeti tako in tako – in to je sam, ker drugih nočem gledati zraven in jih ne prenesem – boš ti skeširal pač garsonjero, ker otroka je treba poslušati in ima pravico določati po tvoje kje in s kom bo živel in kako?
kaj pa če bo to že srednja šola- kjer se ne bo samostojen za življenje… kako bo po internatu uveljavljal svobodno voljo s kom bo živel?
[/quote]

Sori, ti to dejansko resno sprašuješ, ker tole te ni resno za jemat no.

Ja pa daj privleci si loverja domov in se valjajta po kavču pred otroki, če ti je vseeno in če ti otrok pač življenja diktiral ne bo. Samo nehaj zdaj na suho neke neumestne primerjave vlečt.
Ja uh, kaj če otrok ne bo hotel v starostni dom? Itd.

razumem, da je treba otroke upoštevati – ampak v prilagajanju sobivanja za vse, ne pa v skrajnosti odpovedovanja nekoga.
In te resno vprašam – če ta tvoj otrok gre v srednjo šolo v internat ali kasneje na faks v študenta – boš tudi tako razumljiv, ko bo otrok rekel zelim živeti tako in tako – in to je sam, ker drugih nočem gledati zraven in jih ne prenesem – boš ti skeširal pač garsonjero, ker otroka je treba poslušati in ima pravico določati po tvoje kje in s kom bo živel in kako?
kaj pa če bo to že srednja šola- kjer se ne bo samostojen za življenje… kako bo po internatu uveljavljal svobodno voljo s kom bo živel?
[/quote]
Jaz mislim, da je pomembno to, da poiščeš pot, da otroci razumejo tudi tvoje potrebe po partnerju. Da jim daš čas, da se ujamejo, da ga sprejmejo.
Ne pa da jih postaviš pred dejstvo- to je moja odločitev in to je to. Odslej bo živel / živela tu. Kar privadite se. Otroci pa jo / ga ne marajo. Ker je prekmalu, pa bi ppotrebovali samo več časa…ker so za novega otroci samo nebodigatreba, ki ga morajo prenašat zraven partnerja… ipd.
[/quote]

je ta otrok do obeh svojih staršev tak? Ali drugemu staršu dovoli celo vse kar ga je volčja in se še vseeno krasno razume z njim.
Čas ja – če je čas, če pa ta čas pomeni,d a se nekdo odpoveduje svojim življenjskim željam zaradi tega – in ogroža celo morebiti svoje zdravje – pa je to izredno nespoštljivo do tega kao novega in je grdo izsiljevanje.

Ja pa daj privleci si loverja domov in se valjajta po kavču pred otroki, če ti je vseeno in če ti otrok pač življenja diktiral ne bo. Samo nehaj zdaj na suho neke neumestne primerjave vlečt.
Ja uh, kaj če otrok ne bo hotel v starostni dom? Itd.
[/quote]
nobene neumestne primerjave ne dajem – na uni post pa nisi odgovorila – bi se ti odpovedala materinstvu lastnemu, zaradi tujega otroka, ker bi ti diktiral,d a z ljubeznijo, ne smeš zaživeti skupaj in si ustvariti družine, dokler on ne reče?
Nisi odgovorila… ti imaš tako rada svoje otroke… ta tanova bi svoje tudi rada imela – in zato se logično ne bo odpovedala materinstvu in si bo raje poiskala partnerja drugega. Tolk o tvoji teoriji ljubezen prava zmore vse…
ti sebe ne vidiš ti zahtevaš popolno prilagajanje zate in za tvoje otroke kao v imenu ljubezni, sama pa ne daš nič…
najbrž si se prej ti nerazumno in nepremišljeno dol dajala z loverji in imaš zdaj kot posledico tega otroke iz propadle zveze, ne jaz… zato zdaj ne projeciraj lastnih dejanj na druge… in iz lastne krivde zdaj pustiš otrokom vse kao pod pretvezo,d a si odgovorna… če bi bila bi že prej razmišljala s kom si te otroke naredila