Spodaj v temi o otroku, ki ga ločenec pripelje v novo zvezo berem, da bi se po mnenju nekaterih (mogoče ločenih žensk) nova partnerka ločenca morala zavedati, da nikoli ne bo na prvem mestu partnerjevih prioritet, da bi to vedn moral biti njegov otrok iz prejšnje zveze.

Pa me zanima, ali menite, da je otrok na prvem mestu moškega tudi, ko je ta moški še v zvezi z otrokovo materjo?

Ali si “nova” ženska ne zasluži pozornosti moškega, kot jo je bila deležna bivša partnerka?

(nisem bivša ali nova, preden kdo napačno sklepa)

Otrok je vedno na prvem mestu v katerikoli družini.
Žensko jutri lahko tudi zamenjaš – otok pa bo vedno tvoj.
Kri ni voda.

Prvi je partner, otrok je samo posledica razmerja. Postavljanje otroka na prvo mesto obvezno vodi do frustracij in razočaranj, ker normalno vzgojen otrok v povračilo čustvenem razmerju ne bo postavljal staršev na prvo mesto.

Ne moreš tako posploševati. Najbolje je, če je čimmanj situacij, v katerih se je treba drenjati, kdo je glavni. Ko pa take situacije so, je v nekaterih stvareh na prvem mestu partner, v drugih otrok. Odvisno, za kaj gre. Daj konkretno sutiacijo, pa bomo ocenili.

V spodnji temi nisem nikjer videla, da bi kdo zagovarjal, da je otrok “več vreden” od partnerja. Kje si ti to prebrala?

Kako pa takšna hierarhija deluje, ko dobi moški z novo partnerko otroka? Je ta otrok nižje na lestvici od tistega od prej?

A je tudi v primeru, da je rojen istim staršem, drugorojenec vreden manj?

Drugorojenec je rezerva prvorojencu.

A je to tekmovanje v pridobivanju pozornosti? 1,2 3 mesto… ?
Katastrofa… kdor razmišlja na tak način, naj niti ne rine v take situacije.

Tu si pa precej mimo usekal. Npr. odnos “mama-otrok” ni niti slučajno tak kot je odnos “otrok-mama”. Mama, vsaj večina njih, bo svojega otroka vedno postavila na prvo mesto, pred svojimi starši in pred svojim možem. Zato pa je za zdravo vzgojenega otroka mama na prvem mestu samo toliko časa, dokler je otrok. Ko odraste in najde svojo ženo in si skupaj z njo ustvari svojo družino, bi morali biti ti na prvem mestu, ne mama.
Torej se odnos razlikuje. Pri mamah gre pogosto za brezpogojno ljubezen do svojega otroka, obratno pa seveda ni tako.

Potem je to nepošteno razmerje. Jaz od vsakega, ki ga postavljam na prvo mesto zahtevam recipročnost. Ne vem no, primer, moj najboljši prijatelj je Peter. Peter pa me komaj pozna in ko ga kličem reče, kdo si že ti, daj spomni me 🙂

Sporočilo že v osnovi teži k napačni odločitvi. Nikoli se ne bi smelo gledati na ta način – kdo je na 1. mestu v partnerjevih očeh – ali otrok ali partnerka oz. žena.
Normalno, da je za otroka potrebno skrbeti po najboljših močeh, vendar morata partnerja oz. zakonca paziti, da to ne pomeni, da si ne bosta vzela še kako potrebnega časa za svoj odnos in tudi – to je moje mnenje – da bosta kot odrasla postavljala pravila otroku, ne on njim – glede na spodnje sporočilo. Saj se ja jasno vidi, kdaj gre za normalne zahteve do najstnika in kdaj za nepotrebne kaprice. Če mama ali mačeha pravi, da je potrebno za seboj pospravljati, je pač treba. Vsaj nekdo, ki najstniku postavi meje, sploh če gre za red – le komu je še škodil?!
Npr. če čez dan preživljamo čas z otrokom, imamo zvečer dogovor, da gre otrok npr. k babici in dediju (pa sta še ona dva zadovoljna) ali prijateljem, da imata partnerja lahko večer samo zase. Kaj otroku pomaga, če je na 1. mestu (ja, res to je neumestna opredelitev), če odnos med dvema peša in če se na koncu zaradi tega, ker ne negujeta odnos (ki vključuje pogovore, še kako potrebno samo skupno preživljenje časa), šel odnos oz. zakon v franže. Otrok mora začutiti, da je odnos oz. zakon nekaj posebnega, jaz rečem svetega in ga je kot takšnega tudi potrebno obravnavati!

Meni je najbolj všeč varianta, ko otroka zvečer pošlješ k babici in dediju, in sta potem še onadva srečna, starša pa se nesebično odpovesta tej večerni sreči 🙂

čak … a se pogovarjamo o dinamiki takšnih in drugačnih družin oziroma skupnosti ali se gremo tekmo, kdo je bolj taglavni in več vreden od koga?

Tekma je. Babi in dedi sta na zadnjem in predzadnjem mestu :))

Ne moreš tako posploševati. Najbolje je, če je čimmanj situacij, v katerih se je treba drenjati, kdo je glavni. Ko pa take situacije so, je v nekaterih stvareh na prvem mestu partner, v drugih otrok. Odvisno, za kaj gre. Daj konkretno sutiacijo, pa bomo ocenili.

V spodnji temi nisem nikjer videla, da bi kdo zagovarjal, da je otrok “več vreden” od partnerja. Kje si ti to prebrala?
[/quote]

Citiram iz teme “partnerjev otrok”:

Probbli
27 Jun 2017 20:55
Verjetno nisi mama,niti ne maras prevec otroka. Bolje,da zakljucis,ker to ni zate-otrok je del njega in vedno bo in ima upam prioriteto pred tabo. Face it.

Se strinjam.
Prvi je partner, otrok bo vedno tvoj otrok, a ni dan tebi, ampak sam sebi.
V zdravem družinskem okolju bo otrok znal povzeti vzorce, ki mu bodo pomagali normalno zaživeti samostojno življenje.
Oklepanje otrok in čustveno obremenjevanje pa lahko otroka pohabi.

V prvi vrsti avtorše bi se moral spoštovat otrok in otroka kaj vprašat, ne priležnice. Porkamadona, vsaj 18 let , da vsaj malo odrastejo, bi pa lahko vsak skrbel za otroka in mu namenil to kar potrebuje, drugače ga ne rabi imet.

Nevenič – zato nisi mama 🙂 ( narava ve koga postaviti v katero telo )

tema znucana do amena … kot, da ima soseda od avtorice nov WC pa avtorico zanima, če lahko v svoj bide zliva kavino usedlino … čizs

Nevenič – zato nisi mama 🙂 ( narava ve koga postaviti v katero telo )
[/quote]

Jaz pa sem mama. In ker je na prvem mestu moj mož, sva skupaj srečna že 25 let in imava tudi porihtane in zrele, praktično odrasle otroke. Partner je VEDNO na prvem mestu, je pa res, da je včasih treba otrokove potrebe zadovoljiti takoj. Ampak še vedno je prvi partner. Najini otroci to vedo in se jim zdi povsem normalno. Otroci pridejo in gredo, partner pa ostaja. Ampak kako bi to razumeli monovci, ki zagovarjajo, da je treba partnerja menjat vsaj vsake 10 let.
Če imaš izpolnjujočo zvezo s partnerjem tudi ni neke silne potrebe, da bi čustveno visel na otrokih. Imajo vso svobodo, da odidejo. In najini odhajajo in se zadovoljni in radi vračajo na obiske.

Nevenič – zato nisi mama 🙂 ( narava ve koga postaviti v katero telo )
[/quote]

Jaz pa sem mama. In ker je na prvem mestu moj mož, sva skupaj srečna že 25 let in imava tudi porihtane in zrele, praktično odrasle otroke. Partner je VEDNO na prvem mestu, je pa res, da je včasih treba otrokove potrebe zadovoljiti takoj. Ampak še vedno je prvi partner. Najini otroci to vedo in se jim zdi povsem normalno. Otroci pridejo in gredo, partner pa ostaja. Ampak kako bi to razumeli monovci, ki zagovarjajo, da je treba partnerja menjat vsaj vsake 10 let.
Če imaš izpolnjujočo zvezo s partnerjem tudi ni neke silne potrebe, da bi čustveno visel na otrokih. Imajo vso svobodo, da odidejo. In najini odhajajo in se zadovoljni in radi vračajo na obiske.
[/quote]
Krasno, otroci pridejo in gredo, itak. Pri ločenih starših še prej, otrok itak nič ne čuti. Partner pa ostane do prve “menstrulane” muhe. Mater, same ničvredne usekane babe ste tukaj, pa naj bo ločena ali ne.

Jaz pa sem mama. In ker je na prvem mestu moj mož, sva skupaj srečna že 25 let in imava tudi porihtane in zrele, praktično odrasle otroke. Partner je VEDNO na prvem mestu, je pa res, da je včasih treba otrokove potrebe zadovoljiti takoj. Ampak še vedno je prvi partner. Najini otroci to vedo in se jim zdi povsem normalno. Otroci pridejo in gredo, partner pa ostaja. Ampak kako bi to razumeli monovci, ki zagovarjajo, da je treba partnerja menjat vsaj vsake 10 let.
Če imaš izpolnjujočo zvezo s partnerjem tudi ni neke silne potrebe, da bi čustveno visel na otrokih. Imajo vso svobodo, da odidejo. In najini odhajajo in se zadovoljni in radi vračajo na obiske.
[/quote]
Krasno, otroci pridejo in gredo, itak. Pri ločenih starših še prej, otrok itak nič ne čuti. Partner pa ostane do prve “menstrulane” muhe. Mater, same ničvredne usekane babe ste tukaj, pa naj bo ločena ali ne.
[/quote]
Kaj hudiča si pa ti zdaj povedal?

Nevenič – zato nisi mama 🙂 ( narava ve koga postaviti v katero telo )
[/quote]

Morda ti bo kdaj dano razumeti tudi tak sarkazm kot je zgoraj…

Nevenič – zato nisi mama 🙂 ( narava ve koga postaviti v katero telo )
[/quote]

Jaz pa sem mama. In ker je na prvem mestu moj mož, sva skupaj srečna že 25 let in imava tudi porihtane in zrele, praktično odrasle otroke. Partner je VEDNO na prvem mestu, je pa res, da je včasih treba otrokove potrebe zadovoljiti takoj. Ampak še vedno je prvi partner. Najini otroci to vedo in se jim zdi povsem normalno. Otroci pridejo in gredo, partner pa ostaja. Ampak kako bi to razumeli monovci, ki zagovarjajo, da je treba partnerja menjat vsaj vsake 10 let.
Če imaš izpolnjujočo zvezo s partnerjem tudi ni neke silne potrebe, da bi čustveno visel na otrokih. Imajo vso svobodo, da odidejo. In najini odhajajo in se zadovoljni in radi vračajo na obiske.
[/quote]

Ne, ravno obratno je. Partnerji pridejo in grejo, tvoj otrok pa je tvoj otrok za vse življenje. Ogromno je ljudi, ki niso več skupaj s partnerji, veliko je ločitev. Ampak otroci pa so vedno tvoji otroci.
Sicer to ne pomeni, da bo tvoj otrok ostal s tabo vse življenje, na srečo si bo ustvaril svojo družino. Vendar bo ŠE VEDNO tvoj otrok, dokler boš živa. Partner pa lahko zamenja tebe, če že ti ne boš zamenjala njega. Če bo partner našel kakšno mlajšo, lepšo, bolj seksi in se vanjo zatrapal, je čisto možno, da te bo zapustil. Otrok bo šel stran od tebe, ker bo imel svojo družino. Vendar te ne bo nikoli zapustil, če si ga dobro vzgojila, bo vedno imel stike s tabo, imel te bo rad, poklical te bo, se ponudil, če ti kaj prinese iz trgovine ali lekarne, ko boš stara ali ko boš zbolela.
Da eni ljudje postavljate svoje partnerje PRED svoje lastne otroke, je popolnoma nerazumljivo.

Torej, po tvoje je zaukazano spoštovanje ter v prvi vrsti upoštevanje otrokovega mnenja.
Ciljaš na to, da bi morala starša pred nameravano spremembo partnerskega odnosa o tem povprašati otroka, na to, da se starša ne bi smela ločiti pred otrokovim 18-tim letom starosti, ali na kaj drugega?

Ja, verjetno je to res nerazumljivo nekomu, ki si vzgaja butlerje.