kako dostojno umreti, ko ni več upanja
Sem v najlepših letih in neizmerno ljubim svoje življenje, sem optimist in obenem realist. Verjetno bo v kratkem izpeljana rizična operacija, po kateri lahko ob komplikacijah nastopi ohromelost od vratu navzdol. Pri zdravi pameti si ne moreš predstavljati takšnega življenja, če temu sploh lahko rečemo življenje in razmišljam o dostojni smrti, da rešim sebe in svoje bližnje. Veliko je informacij o evtanaziji v Švici in nekaterih drugih državah, vendar je eden od pogojev, da sam prideš v državo na določeno mesto. Torej v mojem primeru, če bi se operacija zalomila kar pomeni ohromelost od vratu navzdol, razmišljam, da potrebujem sredstvo za evtanazijo katerega si moram predhodno priskrbeti in seveda še potrebujem tretjo osebo, da mi ga vbrizga, kajti V takšnem stanju sam ne moreš pod nobenim pogojem izpeljati zadeve. Problem bo priti do sredstva, še težje pa do tretje osebe, ki bi nalogo izvedla, saj bo njeno dejanje tretirano kot kaznivo dejanje, če se ugotovi, da je sodelovala.
V takšnih primerih bi morala obstajati izbira ali živeti takšno izgubljeno življenje ali ga dostojno končati. Živali imajo pravico do evtanazije , zakaj nimamo mi te pravice. Je naše življenje kaj manj vredno, da ga moramo v takšnem primeru vseeno živeti. Vedno je bilo govora o tem, da vsak kroji svojo usodo, zakaj potem v takšnih primerih o naši usodi odloča nekdo drug.
Kako dostojno umreti v takšnem primeru? Kako sploh zadevo izpeljati?
ODLIČEN film (dokumentarec) : How to die-Simon’s choice (2016)
Simon debates whether to end his life after being diagnosed with motor neurone disease.
Zgodba govori o Simonu Binner!
Po ogledu filma lahko kontaktiaš njegovo ženo- Debbie-je na FB-ju!
Mislim, da bo potem tvoja odločitev veliko lažja!
Vse lepo ti želim!
Lp
To ni norčevanje in zdaj še imam zdravo glavo. Ja sredi noči razmišljam o tem, ko ste drugi zdravi in sladko spite, jaz pa ne morem, ker moram prit do rešitve. Močno upam, da bo operacija uspela, ampak kaj pa če ne bo? Zdaj sem še pri močeh in imam to možnost, kaj pa potem, naj leta in leta životarim samo zato, ker ni bilo v meni sposobnosti pogledati pravočasno resnici v oči, se sprijazniti s krutim dejstvom in ukrepati. Kako boš potem končal življenje, ko še prsta na roki ne boš mogel premakniti.
Še enkrat, ne govorim o blagih zdravstvenih težavah in posledicah, ampak o paralizi od vratu navzdol in dostojni smrti.
Se čisto strinjam s tvojim razmišljanjem. Ljudje nimamo pravice do dostojanstvenega, mirnega in nebolečega konca. Država in zdr. stroka na vsak način hoče, da trpimo do konca.
Še ljudi, ki dolga leta životarijo doma, privezani na posteljo, trpijo dolga leta,.. ko pa pride do stanja, trenutka, ko bi lahko tega človeka pustili umreti, pa domači zdravnik reče, da tega ne more dopustiti, da ne more umreti doma, … ga 12 ur vlačijo okoli z rešilcem od ene bolnice do druge, leži na pomožnih posteljah na hodnikih, da na koncu vseeno umre.
V zadnjih dveh letih smo imeli nekaj smrti v družini, to je katastrofa. Okrog živali cel cirkus glede njihovih uspavanj, ljudje pa morajo tako trpeti, predno umrejo. Sploh ne vidim v čem je štos?
Tudi svojcev ne razumem, raje se soočijo s trpljenjem ljubljene osebe, samo da ne umre, da odlagajo njeno smrt in posledično svoje žalovanje.
Se strinjam, da bi bilo prav, da bi imel človek izbiro, da bi lahko priseben vnaprej določil pod katerimi pogoji ne želi več živeti. Je pa po drugi strani res, da je težko tako dobro poznati samega sebe. Vsekakor pa se mi zdi, da tretje osebe v to NI POŠTENO MEŠATI. Verjemem, da bi kdo to celo naredil, ampak ali naj trpi on, da ti ne bi? Ali pa je lažje prenesti obsojanje in sodni postopek, kot vsak dan trpeti ob trpljenju hendikepirane ljube osebe. Žal mi je, tudi sama si velikokrat postavljam podobna vprašanja, odgovora pa ne vem.
Seveda ni pošteno mešati v to tretje osebe. Žal pa je v takšnem stanju ( ne moreš se premikati) nemogoče zadevo izvesti brez tretje osebe. Občutek krivde bi se lahko rešil na čist enostaven način npr. 5 inekcij, v eni je sredstvo, v ostalih pa ne in nihče od vključenih nebi vedel kdo je dal pacientu inekcijo odrešitve. Morala bi obstajati tudi možnost, da bi pacient in svojci lahko zahtevali pred sodiščem, da se takšna smrt ne raziskuje in ne kaznuje.
Medicina gre včasih dejansko predaleč in rešuje življenje za dva nadaljnja dneva mučenja … to ni prav. Vstavlja pace makerje starim ljudem, ki bodo čez leto ali dve mogoče že čisto dementni ali nepokretni, pa ne bodo mogli umreti, ker jim bo srce pač pridno bilo naprej. Svojci včasih zahtevajo oživljanje, čeprav ni nobenega upanja več. Smrt je postala nekaj nezaželenega in tudi ti si dobil-a neumesten odgovor vmes.
No, če bi moj mož postal tetraplegik, bi si v idealnem svetu želela, da ostane z mano. Saj glava bi mu delala in pogovarjal bi se še vedno lahko in jaz bi ga še vedno lahko božala.
Moj oče je bil zadnja leta popolnoma dementen in nekaj let je bil potem v domu. Samo si nisem želela, da bi umrl. Praktično vsak dan smo ga hodili obiskovat, ali mama ali jaz ali sestra ali kdo drug od sorodnikov. Je bil v svojem svetu in je funkcioniral čisto drugače kot mi, ampak neki stik je še bil in ko smo bili skupaj, je bilo prijetno. Mama pa je neozdravljivo zbolela in v tem primeru smo ostali sami, brez vsake zunanje pomoči.
To pa ni bilo prijetno. In starosti se zato zelo bojim. Zgoraj je ena napisala, da so na smrt bolnega vozili naokrog po bolnicah – k moji mami niti patronažna ni prišla. Dokler je bila pokretna, je še šlo, potem pa … ni za govorit. Na srečo je trajalo “samo” nekaj mesecev, da je umrla, čeprav se je meni to vleklo kot leta.
Zato bi si jaz osebno želela možnosti evtanazije. Ne zato, ker ne bi hotela živeti do konca, ampak ker za take primere ni dobro poskrbljeno.
Tudi jaz sem istih mislih. Ampak a ni to egoistično od bližnjih,ki so zdravi in držijo bolanega človeka pri življenju samo zato, da se lahko z njim pogovarjajo in ga pobožajo. Nihče ne pomisli kako grozno hudo je temu bolanemu človeku, ki pa svojih dražjih ne more objeti, niti pobožati.
[/quote]
Zelo egoistično je, enako kot je egoistična želja, da smo čim več z ljubljeno osebo.
Hotela sem povedat, da so tetraplegiki svojim bližnjim morda vseeno v veselje in so srečni, da so lahko še skupaj. Morda ti je to lahko v tolažbo, če se ti operacija res zalomi. Po drugi strani pa …
Imela sem prijatelja, ki je bil vse življenje depresiven in si je želel umreti. Imel je čisto ok lajf, v redu ženo, v redu otroke, materialno preskrbljen, rad je hodil v službo, fizično zdrav, a vseeno je bil nesrečen. Na koncu je naredil samomor, psihiatrično zdravljenje ni zaleglo.
Hočem povedati, da je želja po tem, da se življenje konča, nekaj, kar bi morali dopuščati in razumeti, ne glede na razloge. Njega ni nihče mogel razumeti. Tebe bi razumeli skoraj vsi. Ampak nekako, življenje vseeno ni tako zelo v uber sveto in nenazadnje je na Zemlji itak gneča, ne smemo se oklepat tega življenja, kot da je od nas odvisen obstoj vrste. Pustimo ljudi, ki se nočejo več iti tega vrtiljaka, da sestopijo.
Držim pesti, da bi bilo vse okej s tabo.
Prvo kot prvo, tudi če si paraliziran, se da živeti. Tudi jaz sem na vozičku in še druge težave imam, sem invalidsko upokojen in odvisen od tuje pomči, pa mi je vseeno do življenja.
Zdaj pa drugo. Tudi, če ohromiš od vratu navzdol, se da narediti konec. Ne bom ti svetoval tega, ker bi to bilo kaznivo. Lahko pa ti povem, da lahko z električnim vozičkom zapelješ, če ga boš zmožna upravljati (ljudje, ki so hromi od vratu navzdol, jih imajo) čez stopnice in se prevrneš. Ali pa se z električnim vozičkom zapelješ z mostu v potok, da izgleda kot nesreča (tako se je zgodilo enemu mojemu prijatelju – R.I.P. – dejansko je bila nesreča).
Dignitas v Švici in prijatelj, ki te pelje tja? Pogoj je po moje denar (nisem nikoli res prebrala koliko) in res nekdo, ki je dovolj odprtega duha (in glave), da te spremlja. Bolj kot ne ugibam, ne vem, če je izvedljivo. Kaj pa Nizozemska? Menda imajo evtanazijo uzakonjeno, ampak kako gledajo na tujce?
Vsekakor ti predvsem želim, da bi operacija uspela brez hudih posledic. Želim ti pa tudi, da najdeš rešitev zase v vsakem primeru. Verjamem, da boš potem bolj mirno preživel čas do operacije. Srečno!
V primeru evtanazije v Švici – tebi bi evtanazijo dovolili, tistega, ki te je spremljal, pa lahko potem, po povratku domov, obtožijo storitve kaznivega dejanja pomoči pri samomoru – če je kaj verjeti knjigi “Ob tebi” – tam je vse lepo napisano, upam tudi, da je tudi resnično tako. Je pa v Veliki Britaniji, od koder je bil tisti, ki se je želel ubiti (v zgoraj navedeni knjigi), drugačen pravni sistem kot v Sloveniji, in sicer imajo oni anglosaksonski pravni sistem, ki dopušča tudi ločena tolmačenja sodišč in se dopustijo izjeme, mi imamo pa kontinentalni pravni sistem, kjer ni dopuščenih odstopanj od zakona. Torej, nobena pomoč pri samomoru v nobenem primeru ni zakonita pri nas. Tam pa je v določenih primerih verjetno dopuščena izjema… Življenje je pri nas sveto in to potrjuje tudi naša sodna praksa, ki ne bo dopustila izjem. Žal.
Avtor, zelo se strinjam s tabo in sem vesela, da si odprl temo.
Mi smo bili v situaciji, ko nas je mama prosila, večkrat, naj ji nekaj damo. Mučila se je kot žival.
Še psu dovolijjo civilizirano umreti, človeku pa ne. Človek pa naj trpi in crkne kot pes.
Vsak človek bi moral imeti doma kapsulo, kot so jo imeli Hitlerjevi oficirji.
Koliko izkušenj pa imaš iz stanja popolne paralize, da si se že odločila, da bi želela konec? Kaj pa če je to prvi dan nekega popolnoma drugega toka življenja? Glej, tetraplegik, prijatelj, umreti je hotel, ko se je zgodilo! Dve leti ju umiral v sebi in navzven, pa telo vseeno ni popustilo temveč se je borilo proti njegovemu umu. Danes je najsrečnejši človek, kar jih poznam. Osmislil si je življenje na način, da nobeden od mojih ostalih znancev nima tako zdravega odnosa do življenja. Sam prepoznava svoje telo sedaj le kot orodje za življenje, njegovo življenje pa je dejansko njegov um in sposobnosti, ki jih je razvil šele na tej drugi poti, so neverjetne. Naj omenim, da se je ponovno tudi poročil, ampak šele, ko je našel pot, po kateri sedaj stopa.
Zato te vprašam, zakaj misliš, da bi bilo tvojega življenja konec? Upravičen razlog za evtanazijo bi mi bila izključno neizmerna bolečina, ki se ne odziva na nobeno terapijo.
Želim ti pa uspešno operacijo in da se s takšnimi vprašanji sploh ne bi rabila srečevat. Če že, bi razmišljala o tem, kako naj si organiziram življenje, če bi do tega prišlo.
Vsaka operacija je rizična, po vsaki operaciji so možne posledice in lahko so zelo hude. Na vsakem koraku se stvari lahko hitro zalomijo. Lahko te jutri povozi avto in ostaneš hrom od vratu navzdol. Zato je tvoje razmišljanje popolnoma zgrešeno. O tem in o evtanaziji boš razmišljal, če se ti bo to pač kdaj zgodilo. Daj nehaj blodit.
Tudi jaz podpiram idejo o možnosti evtanazije, če je zdravstveno stanje človeka tako slabo, da ne zmore več, in da ni vredno tega. Dostojanstvo v smrti naj bi bilo omogočeno vsakemu. Kot je lajšanje bolečin. Groza me je misli, da bi/bom lahko enkrat tako bolna, da ne moreš več poskrbeti za samega sebe, da trpim, da se n moreš gibati, ali da te duši. Naj de zakonodaja uredi tako, da lahko človek sam odloči, kdaj je čas za njegovo smrt.
Absolutno sem proti evtanaziji.
Z učenjem in treningom lahko zaobideš dihanje in se odločiš za smrt. To je v literaturi, obstajajo tudi vaje, literature pa ti ne bom svetoval.
Samomor je tudi odločitev. Tudi tu je več načinov…..najlažje ti bo, če poliješ liter, dva dobrega šnopsa…:-):-):-):-)
[/quote]
Si predstavljaš trpeti bolečine več let in nobeni obliži, nobene tablete več ne pomagajo. Imaš sposobnost empatije za takega človeka?! In ti bi takega človeka obsodil na življenje, ki ni ž od življenja?!
Prosim, ne žalit ljudi, ki trpijo in ki bi radi človeško umrli, pa ne morejo. Prosim, ker niste v njihovi koži.
Absolutno sem za evtanazijo in ne obsojam nikogar, ki si na ta način pomaga.