Ravno sedaj se ločujeta dobra prijatelja po 22 letih zakona, stara obadva nekaj čez 40. 2 otroka imata.

Vedno iste zgodbe, v zadnjih 10 letih sem opazil da se vedno ene in iste stvari dogajajo. Ljudje ki so se poženili tam v 20tih letih se v 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} poločijo ko so stari nekje od 40-45. Ne razumem zakaj je tako? Mislim razumem na nek način da ko si 20+ star si nezrel, naiven, nimaš pojma od življenja in padeš na šarm, na zunanji videz z lahkoto. Ko si 30+ si že bolj zrel in so ti važne drugačne stvari.

Samo še vedno zakaj je toliko tega? Se ti ljudje ne zavedajo kaj ločitev prinese za sabo? Kako otroci trpijo? Govorim iz lastnih izkušenj kjer sta tudi moja starša se ločila in sem dolgo časa trpel. Zato si verjetno tudi nikoli nisem želel lastnih otrok.

Mladost je pač norost, čez potok skače, kjer je most. Ko je človek starejši, to uvidi in če je možno, tudi popravi. Ločitev je v bistvu popravljanje zafurane odločitve v mladosti.

Se strinjam da je ločitev popraljanje napačne odločitve v mladosti. Pri sebi vidim da sem moral zaradi ločitve svojih staršev na hitro odrasti in seveda sem spoznaval ženske ki bi jih lahko poročil, z njimi imel otroke. Ampak nisem, enostavno sem čutil da bi se končalo pri ločitvi.

To je pa čist logično, ker je bila večina nezrelih pri 18-ih, 20-ih letih…. so s kakšnim tipom zanosili…
pa je bejba imela možnost 1. splav naredit, 2. otroka obdržat in bit samohranilka, otroka pa poturila svojim staršem 3. al pa se na vrat na nos poročila s tipom, čeprav ni bil zanjo….

Taki, ki se zgodaj poročijo, potem marsikaj izgubijo v mladosti, so prikrajšani za marsikaj… potem jih pa prime po 40-ih in hočejo nadoknaditi zamujeno :)))

Kaj imajo pa otroci z ločitvami, da jih zato nočeš?
Če imaš travm zaradi ločitve staršev pojdi to pozdraviti in odpraviti in potem živi naprej, ne pa da to prenašaš na okolico.
Bolj se mi zdi, da ti je to izgovor, zato ker ne maraš otrok, pač se lepše sliši da so ločeni starši krivi zdaj, da jih ti nočeš, ker ne želiš iskreno priznati, da si jih ne želiš zaradi otrok samih.

Točno tako, mi se pa prej znorimo in se kasnej umirimo in si ustvarimo družino pr 35-ih .
Z veliko izkušnjami znamo izbrati pravo partnerko. Pa še vedno te lohka kaj preseneti. Ženske so s hudiča. Zarad varnosti moraš premoženje zamolčat, dober avto skrit, če češ vedet al je ljubezeb do tvoje denarnice ali tebe ha-ha-haaaa

Otroke imam rad, svojih si pa nikoli nisem želel to vem že od svojega 10 leta. In to tudi povem že na začetku zmenkov če spoznam žensko ki me zanima. Sem vedno iskren kar se tiče tega.

To je res, mislim pri meni jaz nisem nikoli bil nek party-goer. Samo enostavno mi je neka zdrava pamet vedno trkala če sem spoznal kakšno ki je bila na pogled huda. Ampak v duši in karakterno pa ni bila ravno v redu za neko dolgo resno zvezo in take sem vedno skensal. Na nek način sem vesel da sem že malce starejši da sedaj še bolj hitro oceniš človeka da se ne zafrkneš. Me pa boli za kolege/kolegice ki so se poparčkali na ruk-cuk v zgodnjih 20 s kar enimi resnično. Sedaj pri 40 jih je pa 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ločenih. Ostali mi pa jamrajo da so nesrečni, da bi se radi ločili pa se ne morejo ker se bojijo da bodo ostali brez vsega.

Mi2 sva se poročila pri 25letih. Ustvarila dom družino. Otroci ze skoraj odrasli. Še vedno skupaj. Oba nekaj malega čez 50.
Zaenkrat furamo dobro.
Si ne predstavljam da bi sedaj imela kakšnega pungartnika.

Mišljeno ja bilo pubertetnika.
Sicer pa kakor kdo

Meni se je pa kot otroku življenje močno spremenilo, ko sta se starša ločila – na bolje.
Drugače pa ja, opažam, da tisti, ki se pri 20ih poročijo, da se ponavadi ločijo ali pa ždijo v gnilem zakonu.
Drugače pa tudi jaz ne maram imet otrok. Pa ne krivim starše za to, ampak mi preprosto ni nikoli bilo do otrok.

Meni se je pa kot otroku življenje močno spremenilo, ko sta se starša ločila – na bolje.
Drugače pa ja, opažam, da tisti, ki se pri 20ih poročijo, da se ponavadi ločijo ali pa ždijo v gnilem zakonu.
Drugače pa tudi jaz ne maram imet otrok. Pa ne krivim starše za to, ampak mi preprosto ni nikoli bilo do otrok.
[/quote]

Pri meni zelo podobno, če gledam na dolgi rok je bila ločitev staršev pravi blagoslov za nas vse. Ker ni slabšega da dva vzdržujeta in trpita v bednem zakonu. Tudi glede otrok sem jaz podoben, nimam želje po njih in sem tudi iskren do tega.

Uzakoniti bi morali poroko šele, ko dva že dolgo časa živita skupaj, imata otroke in sta dokazala, da sta sposobna skupnost uspešno furati še naprej. Ne pa, da se greš neke hude ceremonije in poroko z nekom, ki ga sploh poznaš še ne.

Kot drugo pa je popolnoma logično, da se ljudje po 40tih ločujejo. Zunanja lepota počasi izgublja svoj lesk. Moški dobi sive lase, vamp, ženska + kile v rit, tudi sivi lasje, gube. Znotraj sta oba otopela, skurjena, poznata se do obisti, zdolgočasena. Otroci so odrasli ali bodo kmalu odrasli…oba vidita nove priložnosti….in tukaj je ločitev.
Moški upa, da bo ujel kaj mlajšega, razburljivega, sočnega, si kupil kakšno drago igračko,…ženska upa, da bo potovala, ujela mlajšega sočnega žrebca, si privoščila peglanje, masažice, barvanje..skratka vse, da bo v ogledalu skušala ujeti mlajšo verzijo sebe….

In svet se vrti dalje….

Ljudje ne poznajo osnove:

1. Ljubezen je odločitev. Torej, ko mine zaljubljenost, se je treba zavestno odločit, da boš nekoga imel za svojega.
2. Zakon je prilagajanje. Daj-dam. Vsi bi pa samo daj-daj-daj. Na vseh področjih!!!
3. V srečnih družinah je on hlapec, ona pa dekla. Brez heca: trdo delo, ki daje počasne, ampak dolgotrajne rezultate.
4. Bonton, osnove komunikacije. Ko tu peša, se odnos podira.
5. Prijatelja. Če nista prijatelja in zaupnika, potem živi vsak na svojem planetu, razdalje se merijl v svetlobnih letih.
6. Ego, ego in še enkrat EGO.
7. Zakon kot potrošni material: imaš-zavržeš-kupiš drugo. Namesto popraviti in oplemenititi.
8. ………… in vse ostalo, kar paše zraven

Z eno besedo: NEZRELOST.
Tudi okrivljanje svojih staršev za lastne napake (v odrasli dobi) je nezrelo. Čeprav nam starši ne dajo vedno dobrega zgleda, je lažje celo življenje kriviti njih in balast iz lastne primarne družine, kakor pa se ozreti vase in se samovzgajati, ko napoči čas samostojnosti.
Lažje je iskati izgovore in tujo krivdo.

Zato je toliko ločitev, pa ne sam mes tistimi, ki so se poročili pri 20+, ampak tudi mes tistimi kasneje, ker pari ne znajo komunicirati med sabo. Ker vsak prinese prtljago iz otroštva in nerazrešene probleme, potem pa to še prenašajo naprej na svoje potomce in je krog sklenjen. Taki, ki imate travme iz otroštva pa bolje, da jih prej razčistite, preden se spuščate v nove odnose. Ker potem pa imate samo sranje. Bolje je tudi, da ste brez otrok.

Taki ki smo se že kar dobro samorealizirali in ozavestili naše demone in težave in delamo na njih. Živimo v zavedanju smo iskreni do sebe in do drugih. Ne strinjam se da ljudje ki imajo težave ne smejo imeti otrok. Kar poglej kdo ima otroke? Tisti ki so najbolj težavni, fucked up po domače, ravno taki jih imajo največ. Ljudje kot sem jaz vsaj vemo kaj in kdo smo in kaj želimo.

No, ce se locujejo po 20-25 letih zakona, imajo zeodrasle otrOke, ki naj bi bili zreli in razumeli, da zakn starsev ni nekaj samoumevnega in vecnega.
Sicer pa, ljudem vseka v glavo kriza 40 in ne vedo, kaj bi sami s sabo, zato iscejo spremembe in namesto, da bi se ukvarjali sami s sabo in spreminjali sebe, spremenijo-zamenjajo partnerja. Pac potrebujejo popestritev v zivljenju in si jo naredijo na tak nacin.
Porocena sva od 22. in 26. leta, oba kar nekaj cez 40 in imava sreco, da ne ziviva klasicno druzinsko zivljenje in da naju so 40-ta peljala po nekih drugih poteh, da nama ni dolgcas in si zivljenje pestriva na drugacen nacin. Kaj bodo prinesla pa 50-ta, bomo pa se videli.

Bi napisala sočen zapis, a nima se smisla truditi za misleče skozi tako prizmo doživljanja.

Dodala bom zgolj to, da so zgodaj poročenim po 40. otroci v fazi zapuščanja gnezda – zato marsikdo od njih spet pomisli nase, na čas, ki mu preostaja in kako ga želi živeti. Se zazre v osebo, s katero je bival toliko let in zave, da sta v vmesnem času pozabila druga na drugega in se odtujila. Tudi tisti, ki nimajo otrok, želijo čutiti kot nekoč – a tega ne more nihče izpeljati namesto vas. Predvsem se opaža, da so bolj fokusirani na danes – morda tudi zato, ker je npr. sošolca nedolgo nazaj spodrezal infarkt… Kar okrepi zavedanje, da smo minljivi. Kar povzroči, da se začnejo intenzivneje zavedati ne le vsakega leta, temveč tudi letnega časa, ki jim je dan.

Res je samo sklepni del: karkoli boste storili s svojim življenjem, svet se bo vrtel naprej.

Kaj bo z njimi pri 50, 60, 70,80,90,100,…na koncu pa itak vemo kaj nas čaka. Torej kaj te sploh skrbi?

Tudi razlika v ločevanju se vidi, pri normalnih ljudeh, se pač zmenijo, kako stiki itd. Pri nenormalnih pa se vlačijo po sodiščih, CSD, kazenske ovadbe. Otroci pa trpijo. Taki res nikoli ne bi smeli imeti otrok. in Starši sploh ne razumejo, kako take otroke zavozijo. Se je že pokazalo v tej bedni SLoveniji, ko so ih metali čez balkon, pa mame podavili, za bruhat.

flancaš. ločitev ni noben problem. problemi nastanejo, ko gresta narazen dva, ki imata skupne otroke in premoženje. tisti cedlc papirja je samo formalnost.

če gresta dva, ki dolgo živita skupaj, imata otroke, hišo ali stanovanje, pa nista poročena, narazen, bosta imela isto problemov, s tistim cedlcom, ali brez njega. treba bo uredit skrbništvo za otroke, eventuelne preživnine in razdelit premoženje. kaj ti pomaga tu tvoja varovalka, da nista bila formalno oženjena?

Jaz bi prej rekla, da se tam do 40-ega in malo ljudje še nekako lažje odločijo za ločitev. Kasneje vedno manj, večina si jih nekako “ne upa” več na novo ustvarjat življenja, se bolj bojijo ostati sami itd.

Z resno zvezo in otroki je čisti nesmisel, v to se gre po tridesetem letu in tako oz. takrat, ko se počutiš dovolj zrelega za to.

Smešno – hitenje pravite? Poročila sem se po 6ih letih veze. Ampak vseeno še nisem bila 25. Potem otroci itd.. Nič hitela, uživala sem kolikor sem hotela, ogromno sva potovala – veza nikoli ni bila obremenjujoča itd..
Sedaj pa gledam kolegice (smo 30+), ko imajo občutek, da sedaj bi pa že morale imeti otroke in potem z nekom za katerega ni niti prepričana ali je to to – hop med rjuhe, nezaščitena, da bo ja imela otroke…
Kdo zdaj tu hiti?

Saj se verjetno tudi oni pri svojih 20+/- počutijo že zrele za ta korak.
Kasneje se pa človek spremeni in dozori tudi emocionalno.