kaj ima ženska v resnici od kariere?
Opazujem sina in hči, ki se postavljata na noge. Oba sposobna, izobražena, zaposlena na primerljivih delovnih mestih v isti dejavnosti. Sinu nekako uspeva plezati dokaj hitro, čeprav ne vlaga pol toliko truda kot sestra, ki za isto plačo dela še popoldne. Pogosto dobiva nespodobne ponudbe in nekorektne pogoje za delo, vedno je v dvomih ali ji bodo sploh podaljšali pogodbo o zaposlitvi. Pri obeh nosečnostih so jo brcnili v rit. Trenutno ima dva majhna otroka, hvala bogu varuško, ki vskoči tudi popoldne pa je kljub temu stalno v nizkem štartu med službo in vrtcem ter službenimi potmi in izobraževanjem. Pri 37 je že čisto izgorela, včasih povsem na robu živčnega zloma, pa se tega sploh ne zaveda, saj je nenehno v pogonu tega norega vrtinca. Če bi bila moški bi že zdavnaj dobila tajnico ali asistentko, ker je ženska ni šanse.
Sin si mirno vzame čas za šport, dopust sploh ni problem, ker je spočit deluje bolj “poslovno” in še hitreje pleza navzgor. Oba imata solidno finančno situacijo in družini, tudi o snahi in zetu ne morem reči ene slabe besede.
Kaj ima torej ženska od kariere? Meni je razpadel zakon, ker mož ni mogel sprejeti, da zaslužim več od njega in sem posledično včasih v službi ostala tudi po 14. uri. Moja služba je bila zahtevna vendar sem si popoldne lahko vzela za materinstvo, na dopustu smo bili vedno po 3 tedne brez javljanja na telefon ali meil.
Leta 2017 so zadeve kar se nas žensk tiče bistveno slabše, mislim, da so pod celofanom feminizma še bolj gnile.
Kot ženska, ki skuša usklajevati kariero in družino, lahko rečem, da ni tako enostavno, kot sem si predstavljala. Izbrala sem poklic, v katerem lahko uspešno delam in celo napredujem, čeprav želim biti v povprečju doma ob 16h ali 16.30 in imam tudi zelo fleksibilen delovnik, tako da lahko vmes kam skočim (zdravniki, napotnice, roditeljski sestanki), pa potem preostalo delo naredim drugi dan, zvečer ali čez vikend. Pa je vseeno zelo težko.
Svetujem ti, da če imaš možnost, da hčerki kdaj priskočiš na pomoč: meni neizmerno pomaga, da kakšno bolniško namesto mene oddela mama, ali pa da kdaj ona pelje katerega od otrok na kakšno dejavnost/na pregled ipd., ali pa da vzame en kup nezlikanega perila in namesto mene zlika. Pomaga tudi, če ima človek možnost varuške ali pomoči v gospodinjstvu, pa da nima previsokih standardov glede pospravljenosti. Da vključi dovolj velike otroke. V službi pa: v mejah danosti in lastne osebnosti se postaviti zase, postaviti mejo, do kod zmorem, kakšne pogoje za delo potrebujem, reči kdaj ne. Pogovarjaj se s hčerko o tem, če gre, že to jo bo razbremenilo, ji dalo drugačen pogled na stvari, jo vzpodbudilo k razmisleku, ali se je res treba raztrgati zaradi službe.
Na mantre moških šovinistov pa ne odgovarjam. Živim in delam tako in toliko, kot zmorem, sposobnosti in ambicij pa samo zato, ker sem ženska, ne zatiram ali zatajujem.
Se strinjam, ni enostavno peljati kariero in družino. In hočeš nočeš enkrat malo nastrada družina, drugič kariera.
Jaz vem, da bi mi zelo težko (ali celo ne) uspelo če ne bi imela takega partnerja, kot ga imam in svojih staršev, ki so pripravljeni vskočiti, ko rabim (občasne bolniške, prevozi, kako kosilo).
Poleg tega tudi meni pomaga fleksibilni urnik, ko grem lahko kak dan prej, pa pridem zvečer nazaj ali pač med vikendom.
Ni enostavno a ob pravi volji in dobri podpori gre.
Jaz pa mislim, da ni tako hudo.
Res pa je, da nimam moža in otrok, torej imam več časa zase.
Pa glede kariere mi je seveda pomembno to, da nisem cele dneve v službi, ker mi je pomembno, da imam čas za svoje hobije, potovanja, športanje.
Opažam pa ja, da so sodelavke kar precej izgorele, izmučene, ker so vedno one na bolniški za otroke, ker doma večinoma vse same postorijo. Ampak tu jaz vidim problem v njih: pač so si izbrale moške, ki ne vzamejo bolniške za otroke, ki so cele dneve v službi in nič kaj ne postorijo doma. Tu ni služba kriva, da so se tako odločile.
Ko sem bila jaz še brez otrok, to sploh ni bilo hudo ampak mi je bilo v užitek.
Ko imaš otroke, pa ni več tako enostavno, ker otroci rabijo tudi čas s tabo in ne le nove igrače. In zato je toliko več usklajevanja in odrekanja.
Sploh če imaš sestanke, izobraževanja, dogodke na katerih moraš biti, itd.
Ko sem bila jaz še brez otrok, to sploh ni bilo hudo ampak mi je bilo v užitek.
Ko imaš otroke, pa ni več tako enostavno, ker otroci rabijo tudi čas s tabo in ne le nove igrače. In zato je toliko več usklajevanja in odrekanja.
Sploh če imaš sestanke, izobraževanja, dogodke na katerih moraš biti, itd.
[/quote]
To je pa stvar posameznika kako se odloči. Nihče te ne sili, da moraš imet otroke.
Pa nihče te ne sili, da imaš moškega, ki nikoli ne vzame bolniške za otroke, če imaš otroke. Jaz opažam, da vse sodelavke, vzamejo to breme na svoje pleče. Nikoli ata ne vzame bolniške, vedno mame za otroke. Ne vem kako je drugje, ampak pri nas je vedno tako, da je vse na mamah, kar se teh neg za otroke tiče.
Ko sem bila jaz še brez otrok, to sploh ni bilo hudo ampak mi je bilo v užitek.
Ko imaš otroke, pa ni več tako enostavno, ker otroci rabijo tudi čas s tabo in ne le nove igrače. In zato je toliko več usklajevanja in odrekanja.
Sploh če imaš sestanke, izobraževanja, dogodke na katerih moraš biti, itd.
[/quote]
To je pa stvar posameznika kako se odloči. Nihče te ne sili, da moraš imet otroke.
Pa nihče te ne sili, da imaš moškega, ki nikoli ne vzame bolniške za otroke, če imaš otroke. Jaz opažam, da vse sodelavke, vzamejo to breme na svoje pleče. Nikoli ata ne vzame bolniške, vedno mame za otroke. Ne vem kako je drugje, ampak pri nas je vedno tako, da je vse na mamah, kar se teh neg za otroke tiče.
[/quote]
Tema je od kariere in družine, še veš?
In zgoraj sem napisala, da bi brez partnerja bilo težko, torej je verjetno jasno (ali moram napisat) da tudi on (ali predvsem on) jemlje bolniške in uredi otroke takrat ko me ni?
Ni treba se spravljat name. Napisala sem ti le, da ni isto ali si brez družine ali jo imaš.
In kaj ti predlagaš, naša dragi, dolgočasni, monovski šovinist? Da je brez veze hodila v šolo in na fakulteto, se izobraževala in trudila. Bilo bi bolje zanjo, da bi si našla nekega jamskega človeka kot si ti, mu stregla spredaj in zadaj, mu rojevala otroke, živela in obstajala samo zanj in za otroke ter bila popolnoma odvisna od njega in njegovih financ? To predlagaš?
Ja, težko je furati uspešno kariero in srečno ter zadovoljno družinsko življenje. AMPAK SAMO, ČE SI ŽENSKA.
[/quote]
V tem stavku je bistvo vseh težav.
Če bi moški, ki imajo otroke, se tudi kaj angažirali, bi bilo ženskam lažje.
Kako bo ženska kam napredovala, če pa je tako pogosto na porodniški, bolniški, mora prej iz službe, ker je otrok v vrtcu zbolel…? Če bi del tega bremena prevzeli očetje otrok, bi bilo za ženske v službi bistveno lažje. Zdaj pa sem marsikater delodajalec boji mladih žensk, ker pričakuje porodniške, bolniške…
To je pa stvar posameznika kako se odloči. Nihče te ne sili, da moraš imet otroke.
Pa nihče te ne sili, da imaš moškega, ki nikoli ne vzame bolniške za otroke, če imaš otroke. Jaz opažam, da vse sodelavke, vzamejo to breme na svoje pleče. Nikoli ata ne vzame bolniške, vedno mame za otroke. Ne vem kako je drugje, ampak pri nas je vedno tako, da je vse na mamah, kar se teh neg za otroke tiče.
[/quote]
Tema je od kariere in družine, še veš?
In zgoraj sem napisala, da bi brez partnerja bilo težko, torej je verjetno jasno (ali moram napisat) da tudi on (ali predvsem on) jemlje bolniške in uredi otroke takrat ko me ni?
Ni treba se spravljat name. Napisala sem ti le, da ni isto ali si brez družine ali jo imaš.
[/quote]
Jaz se spravljam nate? Od kje ti pa to? Ne vem pa kaj si ti vsa penasta
Tema, kolikor sem opazila, je o ženskah in karieri, vsaj tako avtorica teme piše. Tako, da ni treba zdaj name besneti.
A bejž no, nisi prebrala, da je njej razpadel zakon, ker mož ni prenesel, da ima ona višjo plačo. Po tem veš koliko je ura in kake vzorce je hči dobila v betico. jaooooo
[/quote]
Nisem pisala o tistem delu, le o usklajevanju kariere in družine. Tudi o tem ne “kaj ima ženska v resnici od kariere”.
Mislim sicer, da se avtorica sprašuje o smiselnosti truda, ki ga moramo vlagati ženske za to, da dosežemo toliko (ali še ne) kot nek moški z levo nogo. In ja ima po svoje prav.. čeprav delam zaradi sebe in svojega zadovoljstva, konec koncev delam za denar, vseeno pridejo dnevi ko bi zaradi takih stvari kar koga ugriznila. 🙂
Kakšni so pa vzorci? Kaj pa vem.. pri meni je imel vpliv oče. Najprej dokazovanje da zmorem in sem sposobna, nekje v sredi dvajsetih pa mi je vse skupaj postalo všeč in sedaj je bolj kot ne zaradi sebe.
Stvar je povsem enostavna. V večini parov je tako, da ima on višjo plačo kot ona. Zakaj je tako ne vem. Se mi pa zdi, da je razlog v tem, da moški ne prenesejo ženske z višjo plačo.
In pa ponavadi je tako, da kar pričakujejo, da bo ženska gospodinjila poleg službe, oni pa bodo dalj časa v službi in podobno.
Posledično se pričakuje, da bo ona vzela nego, ker ima on menda bolj pomembno službo. In ona res vzame nego. Kar pomeni, da je pogosto odsotna. Poleg porodniške in pogosto bolniške v času nosečnosti, potem še številne nege za otroke. In posledično ni ravno veliko v službi, zato ni delodajalec preveč zadovoljen z njo in težko napreduje. Pa smo v začaranem krogu. Več bolnišk, več neg, bolj stagnira v službi. Delodajalec bo podpiral tistega, ki mu prinaša več koristi. Torej moškega, ki ni tako pogosto v bolniški kot ženska. In se razlike samo še povečujejo. Ženska pa za več truda, dobi manj.
same ste si izbrale partnerje, zato ne jokat…..noben vam ni pištole na sencih držal pred fukom za oploditev z vašim izbrancem…..iskale sta alfa samca, ki preživlja familijo in to ste dobile…tip dela cele dneve, da ustreže vašim muham po potovanjih, večjem stanovanju, novimi čevlji in torbici, novem avtu…..vmes pa vsi pozabljate, da življenje teče mimo vas….enako tudi tipi, ki cele dneve delajo, potem pa jih pri 50 zbudi infarkt in se zavejo, da ne vedo, kdaj so otroci odrasli.
si res želite takega življenja? če je odgovor da, potem ne jamrat in gremo delat.
Če je odgovor ne, potem se je treba sprijaznit s slabšo službo, nižjo plačo, 10 let starim avtom in cenejšimi počitnicami ter nefirmato robo….ampak imaš pa čas in manj stresa ….čas preživiš z otroki, se imaš lepo, otroke dobro vzgojiš, si srečen in vesel, da živiš polno življenje.
Kaj pa zet dela, da je hči tako izgorela? Pomaga kaj ali se samo po jajcih čoha? Otroka sta si skupaj naredila, pedena ga pa samo hči in razne varuške?
[/quote]
Točno v tem je problem.
Sicer je verjetno bistvena razlika od delodajalca do delodajalca in ima sin pač boljšega. Ampak dejstvo je: sin je prepustil delo svoji ženi, zet pa tudi svoji ženi oz. avtoričini hčeri. Zet in sin si privoščita, snaha in hči pa izgorevata.
Ti jaz povem zakaj, ker jim paše. In po eni strani je tudi prav tako, nekaj kar je recimo pri nas absurd je v eni Nemčiji povsem normalno, ženske tam po večini ostanejo doma do starosti otroka 6-8 let ali se poslužujeo skrajšanega delovnika. Pa ne mi rečt, da je Nemčija zaostala z emancipacijo in so tam ženske prikrajšane.
Za predhodnico pa, še kako ima feminizem veliko s tem, ampak ne v tej smeri kot namiguje avtorica, temveč v smeri, da je domišljavost bab atronomsko velika, sposobnosti ob sklicevaju na papir izobrazbe pa praktično ničelne.
Do neke mere imaš prav.
Ampak vseeno je to za žensko hudo rizično.
To pomeni, da si tip dobi drugo žensko, ona je pa brez službe. In ker je bila nekaj let kar doma, bo tudi težko našla službo, ker noben delodajalec ne bo vzel eno, ki že več let ni bila zaposlena v svojem fohu.
Pa pogosto pomeni, da mora ženska, ki ni v službi, delati še več kot tista v službi, vseeno po mora požreti vse mogoče: recimo, da ji mož očita, da žre za njegov denar in podobno (večkrat slišano in vidino pri generacijah rojenih v 50ih, 60ih in seveda prej, ko je še bil na podeželju pogost pojav, da so ženske ostale doma na kmetiji in niso hodile v službo).