Danes imam spet enega tistih dni ko ne vem kaj naj naredim z življenjem. Poročena sva 10 let, že veš čas so trenja, nesoglasja, ljubosumje, on se noče pogovarjat, rajši mulo kuha. Imava 2 otroka, ki seveda dobro čutita da nič ne štima. Zaradi njiju požiram, hiram v praznem odnosu ampak ne zmorem več. Je boljše odraščanje v zakonski zvezi brez ljubezni, komunikacije, spoštovanja ali se ločiti in zaživeti na novo. Zaradi otrom mi je grozno. Jaz zase vem da mi bo lepše, kaj pa otrokoma?
Hvala za mnenja.

Mislim, da sta navadna nezrela jebatorja. Ko so otroc v zvezi, je treba najti kompromis, postopoma partnerja na felerje, ki jih ima, opozarjaj,…… seveda ne pozabit omenit tudi svoje pomanjkljivosti, ki jih je verjetno več kot partnerjevih, tuke jej treba bit še posebej prizemljen in realn in trpi naprej.
Otroc se ne delajo za hec, otroc se delajo z dušo in srcem, seveda pa to ni nič, če ni taprave reakcije iz zgornje glave v spodnje organe, hehe.

Se strinjam.
Si kdaj možu povedla, da je njegovo obnašanje povsem nezrelo in otročje?

Poiščita si pomoč

in kaj te je pred desetimi leti gnalo, da si dala noge narazen?
Kvaliteta zakonske zveze ni nekaj samo po sebi umevnega. Pojdi do kakšnega terapevta in kaj naredi s seboj, preden vržeš puško v koruzo. Na otroke pa se ne izgovarjaj.

Zaradi otrok?
Najprej in takoj si izbij iz glave, da ostajaš zaradi otrok. Otroci niso prav nič krivi.
Kako bodo otroci živeli s tem, da se bodo čutili krive, za vajino nesrečo?
Če sta še za skupaj ali ne, to morata sama presoditi. Ampak nikoli in nikdar, ne govori, da ZARADI otrok ostajaš. Otroci niso nič krivi.

se strinjam s tem mnenjem.
btw: vajin slab odnos, vajino slabo počutje … je slabše za otroka, kot ločena družina.

Ne spomnim se da bi kje napisala da sem jaz popolna in za nič kriva. Gre za to da se trudim že ves čas da bi se pogovarjala, da bi šla k svetovalcu ampak on pravi da ne rabi pomoči. Na začetku je človek slep in zaljubljen in prepričan da lahko gore premika. Tudi jaz sem bila prepričana da nama bo uspelo in da se bo naučil da je pogovor bistvo. Ampak on ima svoj prav in ne odstopa. Kadar ni po njegovo se mulasto vede. Pridem kasnej iz službe, mi zvoni telefon ko kliče kolegica, nikogar ne mara, moje prijateljice so bedne, hodim na telovadbo, kuha mulo, se vpišem na faks, sledi vprasanje zakaj ga rabim itd. Nisem popolna, ampak nisem pa zato na svetu da se bom 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podredila moškemu in delala tako kot on hoče. Zakon je kompromis ja. Drži. Ampak pri nama ga nikoli ni bilo. Zato pa živiva v tišini zadnje leto. In mislim da zmerjanje z vaše strani ni potrebno. Sem samo želela slišati več mnenj. Hvala vseeno.

Če te prav razumem, se sama nikakor ne morete zmeniti.
Potem pa mu povej, da je to zadnji ultimat: da gresta k svetovalcu, psihologu ali kaj takega, da skušata s strokovnjakom rešiti situacijo. Če ni za, ima drugo izbiro ločitev. Samo ne bodi potem cagava. Bodi odločna.
Mogoče še ena varianta: da mu preprosto napišeš kaj vse te moti pri vajini vezi, kaj si želiš drugače. In potem vidiš odziv.
Ampak, zadnji čas je, da mu daš ultimat, da rešita zadevo, če mu ni do reševanja pa ločitev.

Če bi 10 let nazaj sem postavila enako vprašanje, ti odgovori ne bi bili všeč in bi užaljeno dvignila nos in se kljub vsemu poročila z njim. Danes ti tudi odgovori niso všeč. Nisi tukaj, da slišiš mnenja, ker si se že odločila, da greš. Zdaj rabiš samo čimveč DA-jev. Naslednjič naredi anonimno anketo z DA in NE, ker ti nasveti, da se potrudi niso po volji. Žal boš za to, ker si takrat midlila, da ga boš spremenila, zdaj morala toliko več vložiti v zakon. Upam, da ne misliš, da te zunaj čaka princ? Razno raznih Mirzanov in njim podobnih je čedalje več.

Avtorica, zrelo prevzemi svoj del krivde za tak odnos. Tudi če si ti okej partnerka, si pa očitno zelo nezrelo in slabo presojala, ko sta se zvezala, mogoče si bolj poslušala okolico kot sebe, kaj bodo rekli ljudje, če gresta narazen, kako neprijetno bo to za žlahto in podobno. Skratka, verjetno prej iz udobja in tiščanja glave v pesek si sprejela življenjsko pomembno odločitev.

Če mož noče k terapevtu, pojdi sama. Po mojem ti bo koristilo. Če nič drugega zato, da se boš postavila zase in možu razložila, kaj pomeni zakon. Ne samo biti skupaj v dobrem in slabem, ampak biti kdaj tudi vsak zase in ostati svoj človek. On tega očitno ne ve, ti mu tega očitno ne znaš dovolj razumljivo razložiti ali pa mogoče niti sama nisi prepričana v to.
Kakšen pa je v osnovi, razen da je očitno rahlo omejen in nezrel? Je dober prijatelj, dober oče, se zna pogovarjati s tabo, če je treba (in se ravno ne prepirata)?
Ločitev je težka zadeva in ti bo vzela nekaj let življenja. In če misliš, da boš po ločitvi laže študirala kot zdaj, se bridko motiš, razen če ne kaniš otrok in gospodinjstva naprtiti svojim staršem.

Glej, se zgodi, da nekdo od partnerjev drugega enostavno organsko ne prenese več. Če sta ves čas v sporu in je med vama napetost, potem se vprašaj, ali predstavlja tako matranje sploh smisel tvojega življenja?
Ne dvomim, da sta se s partnerjem že pogovarjala o vajinem odnosu in menim, da kakšnega posebnega rezultata ni videti.
Če si materialno neodvisna in če imaš streho nad glavo, potem ni najmanjšega razloga, da bi morala v imenu otrok še dalje vztrajati v konfliktni zvezi. Otroka ti bosta hvaležna, če bosta živela v miru. To pomeni sproščeno mamo in sproščenega očeta (ki bo po vajinem razhodu to zagotovo postal).
Kar pogumno naprej – ne nazaj!

Slovenska družinska folklora zadnjih nekaj let.

Velika ljubezen s sanjsko poroko, cedita se med in mleko.

Potem v nekaj letih dva otroka, oče in mati, ljubimca in
starša trčita v realno življenje boja za preživetje družine in vsakdanjih skrbi.

Med in mleko sta polizana, do 1. razreda otrok pa že vsi odtujeni, skregani in ločeni.

Srečno ločeni? Pa ja!

Edina družina, skupni stari, starši, skupne tete in strici, ki v večini primerov potlej še leta ali pa nikoli ne sedejo za isto mizo.

Eno samo uničenje. In kdo je kriv? Pa samo vsak bi moral vsaj malo stopiti s svojega ega, sprejeti slabosti in napake eden drugega. Ker možje in žene, matere in očetje niso samo dobri ali slabi ali samo črni ali beli.

Živjo!
Prvo moram pokarat vse tiste, ki kar nekaj obsojajo, tudi če ne poznajo podrobnosti, a to je očitno tipično slovensko. Strinjam pa se z nasvetom, da možu postavi ultimat: ali na zakonsko svetovanje, ali pa ločitev. Lahko greš tudi na individualno svetovanje, da razčistiš pri sebi, kaj je tisto kar zares želiš. Kot otrok ločenih staršev ti lahko povem, da je ločitev lahko pravi pekel za otroke, če se bivša zakonca obnašata neodgovorno. Je pa lahko pravi pekel za otroke tudi to, da vaju gledajo tako nesrečna en z drugim. Pretehtaj vse razloge za in proti ločitvi. Pa veliko sreče!

Ne, ne bo ti lepse. Zakaj? Ker gojis neka pricakovanja, ker si se postavila v dolocen modus (ne-)delovanja.

Ko nekdo ne komunicira s teboj, ti sporoca, da zanj ne obstajas. Ce ta poza ni izzvana z neko travmo, potem je skorajda izkljucno izzvana s pasivnostjo. Ker te v odnosu “ni”, se je tvoj partner temu prilagodil.

Napisi nam, kaj vse si ze storila, da bi mu izrazila spostovanje? Pri cemu vsemu si ga podprla, da je (v okviru svojih sposobnosti in zmoznosti) on uresnicil svoje sanje in je to tudi tebi veliko pomenilo v zivljenju?

Vztrajala v zakonu in bila nesrečna. Otrok je še kako dobro čutil, da ni vse v redu, napetosti, prepiri…
Ljubezni bolj malo. Otrok je postal problematičen – če ti je to kaj v pomoč pri odločitvi.
Ločila po 15 letih, otroku se je kljub vsem prepirom sesul svet. On bi, da smo še vedno skupaj kot ena hepi družina, čeprav to nikoli nismo bili.
Če bi se odločala še enkrat, bi se ločila pred 10 leti.
Sva hodila k svetovalcu, vendar je mož mislil da bo tista ena ura na mesec rešila zakon, brez da bi sam karkoli spremenil ali naredil. Tako da brez muje se še čevelj ne obuje.
Poiščita zunanjo pomoč. Brez nje ne bosta naredila nič. Če se bosta naučila pogovarjat, se zares slišat, bosta rešila družino. In to je tisto,kar šteje.
Če boš samo kao žrtvovala sebe, boš zares žrtvovala tudi svoje otroke. In časa ne boš mogla nikoili zares zavrteti nazaj.

Sem starejša in imam to za sabo, sem zmogla potem študij, doštudirat otroke itd, vendar je bila v mojem primeru še pijaća in zapravljanje premoženja, da sem se ločila,
pa vednar. Pogovoriti se ne moreš, ker se noče, to je največja bremza, to je najhuje, če ne pokaže interesa za usklajevanje. Pomoč iščeš pri ljudeh, ki je mogoče ne bodo znali dati. Premisli, prej kot se ločiš, ker najbrž tudi potem ni lahko premagovati samoto, iskati drugega partnerja, študirati, si prati slabo vest, reševati otroke iz hudih stisk…in še in še…ok jaz če bi se bi se še enkrat ampak naredi prej vse, kar lahko in se loči , če res čisto nič ne bo delovalo. Ker tudi potem ni lahko, nisi le svobodna, ampak pride mnogo stisk. Torej pojdi raje sama najprej po nasvet k strokovnjaku in začni reševati kar pri sebi in se prepusti, kamor bo šlo, usmeri se, da bo za vse prav. Mislim, da ne iščeš nasveta na pravem mestu. Saj strokovnjak, če je dober menda pozna največ takih primerov, ko eden ni za pogovor, drugi pa, pa imajo taktiko kako naprej. To ne bi smel biti prevelik zalogaj. Če si ga kdaj imela iskreno rada, zmagaj.

Nič se ne sekiraj preveč, pri nas je podobna zgodba. Razlika je samo v tem da ona rada kuha mulo na dolgi rok mesece in mesece .Kaj hoče s tem povedat si pa lahko vsak sam predstavlja.
Ljudje smo tu, da se pogovorimo o zadevah kako bi bilo potrebno kaj izboljšat popravit, spremenit.
Le komu to koristi ?
Kaj hoče s tem izsilit?
Mogoče si ga želi podredit.

Jaz sem najprej sam zacela hodit k druzinskemu terapevtu. Kasneje se je na moje presenecenje pridruzil se moz. Zacela sva se zares pogovarjati. Z otroki sem vzpostavila neprimerno boljsi odnos. Ze zaradi tega se je splacalo iti, ker otrokom omogocis preseci svoje slabe vzorce. Terapija je bila ena mojih boljsih odlocitev. Zame, za naju in za nas. Daj sebi in svoji druzini priloznost, preden jo odpises. Zelim vam vse dobro in veliko poguma, socutja in empatije.

Avtorica: prijateljice super, da imas, ampak one niso tvoja druzina. Druzino na prvo mesto, telovadi pa rajši z možem in ne na neki telovadbi.. vec druzenja z mozem in otroki, pa bo takoj boljse. Oni so tvoja družina.

Faks se pa ponavadi dela preden se delajo otroci.. potem pa samo take mamice, ki to res zmorejo, brez da jim to prinese druzinske tezave.

Zaradi otrok trpiš? Pa komu lažeš? Otroka trpita bolj v tem sranju!

Moj zakon je tak, kot si ga ti opisala. Isto, kot ti, sem se morala odločiti, kako naprej. V službi sem ostajala dlje, vpisala na faks, … mož kuha mulo, podobna situacija. Zate ne vem, verjetno si že odločena. Jaz sem se odločila za družino. Vsedla sem se v kot in razmišljala: ženska drži družino skupaj, pa če nam je to všeč ali ne. Če nas ni doma, gre vse k hudiču. Seveda nam to ne paše. Luštno je hoditi okoli, kot doma kuhati in pospravljati, se ukvarjati z odnosi. Ampak. Razporedila sem svoje obveznosti tako, da sem načrtovala čas za vse. Za študij, delo, otroke in moža. Najprej, sem zanemarila moža in seks, ja, res je. Ni se mi dalo. Ko sem se odločila za družino, sem morala najti voljo tudi za to, zakonske dolžnosti, in je šlo na bolje. Spremenila sem se, bila sem več dobre volje, tudi na silo, možu sem najprej dala krožnik, potem sebi in otrokom. Vem, staromodna gesta, ampak dela čudeže. Vsak dan sem mu pokazala, da je pomemben zame, z majhnimi koraki, ampak sedaj se imava tako dobro, kot na začetku. Otroka gresta po svoje, midva sva sama doma. Pogovarjava se ne veliko, zato imam prijateljice, tudi na sprehod ne hodiva skupaj, ne rabim teh dokazov. Biti sam z otroci, ni enostavno in ni lahko, vprašanje, če boš potem res srečna. Zdaj si polna zamere in prva misel, je dovolj imam, grem. Vem, poznam to. Ni enostavno vztrajati, mož se ne bo potrudil, ženska je tista, ki z nasmehom spreminja svet, kar zakon je.

Kdo pa sploh pravi, da si ti to napisala ?
Čeprav si sama o tem prepričana, le priznala tega ne boš. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podrejanje niti ni možno in zato ni stvar v tem, da bi se ti naj podrejala, ampak v tem, da se sploh nočeš prilagajati. Zato se ti že manjše odstopanje od tvojih egoističnih želja zdi kot 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podrejanje. Ti slediš le svojim željam, mož in družina pa so ti postranska stvar. Hočeš le, da se tebi mož podredi in morebitno svetovanje bi ti le izkoristila v te namene, da se mož odpove svojim idejam o tem kako bi naj izgledala družina in partnerski odnos.
Prav tako nekdo, ki resnično ljubi svojega partnerja, ne govori o podrejanju in kompromisov ter spoštovanje partnerjevih želja ne doživlja kot nekaj, kar ga postavlja v manjvreden položaj.
Zato tebi sploh ni mar za partnerja, ampak le za tvoje nezrele in egoistične želje.
Zato predlagam, da se ločita.

NI se mi dalo razlagati. Seveda se pogovarjava, vendar ne toliko, kot z prijateljicami, to sem hotela reči. Napisala sem, da se imava tako dobro, kot na začetku. Pozoren je do mene in obratno, seks je boljši kot prej. Smejiva se več, skupaj sva, eno. Zdaj razumem, tudi moje starše in njihove starše, da ljubezen pride z leti. Zjutraj vstanem za njim, skuha kavo za oba, se vsedem zraven njega, me objame, poljubi, greva v službo. Pri meni je delovalo, ampak jaz sem tista, ki je zakon rešila, lahko bi se loćila, vsi pogoji so bili za to. Sem pač premislila in se odločila za naju, za nas vse. Moški se prilagaja, saj nočejo ločitve, tudi zahtevni niso. Res je, da sem znižala merila, kar precej. Poslušala sem nasvete mame, babice, … Vsak se odloči po svoje. Želela sem samo napisati, da je ločitev samo beg, vprašanje, če bo res pravilna in če bo res srečna. Vztrajati in se ukvarjati z odnosi, tudi z samo sabo. Sama sem imela z sabo največ dela, dobesedno sem se prisilila, da sem ga videla v drugi luči in pokazal mi je svojo plat, ljubečo in ja, zahtevno in ni mi žal. Kar stopim se, ko me pogleda na tisti način, kot da sem zanj edina. Ni treba besed. Je pomembno srce, ampak odločitve so v glavi. Takšne in drugačne.

Ti pa res nimaš pojma.
Veš kaj je bilo najbolje, kar je moja mama naredila zame?
To, da se je ločila. Samo žal veliko prepozno. Ja, imam posledice zaradi tega. Namreč leta in leta sem kot otrok trpela v grozljivem vzdušju. Ja,ločitev zna biti rešitev za otroke, da se rešijo pekla.
[/quote]
Od dveh je izbrala manjše zlo, ostat v nesrečnem zakonu ali se ločit, da bi zakon popravila ni bilo opcija, ker je bilo prenaporno?
Ni večje sreče za otroke kot to, da se starša razumeta, vse ostalo je mnogo, mnogo manj od tega, podrejeno.