Vsem, ki seveda svojih staršev ne bi nikoli dali v dom.

Skrbim za enega sama že 5 let, preostalih 12 let skupaj s pokojnim drugim staršem. Skupaj vse traja že 17 let.

Starš je skoz že v plenicah. Naredi morda korak dva. Tako je stanje 17 let.

A vam nekaj povem? Danes je prišel dan, ko bom ponoči si ogledala domove za ostarele, ker preprosto ne morem več.
Sem psihična razvalina, z diagnozo izčrpanost, na antidepresivih.

Ne morem in nočem več vsake nekaj mesecev hoditi skoz v bolnico na obisk. Nočem več klicati 112, ker je starša spet majhna kap, spet krvavitev, spet padec, dušenje zaradi hrane…
Nočem več hoditi v lekarno po inekcije, zdravila, podloge, plenice, fiziološko, bepanten, hladilno mazilo, slinčke.
Nočem več brisati smrklje, slino, bruhanje, kakanje, lulanje, na pol polite in izbljuvane hrane.
Na živce mi grejo bergle, vozički, sobni WCji in sirene rešilcev, 5 obrokov na dan, v pasirani obliki, vnetja kože, ki smrdijo po gnilobi.
Hočem dopust. Od prvega do zadnjega dne počivanje. Ne dan, dva mira, potem pa spet živčnost, ker bom čez nekaj dni, ur, spet doma.

In sovražim dneve kot je ta. Ko je potrebno SPET dati odvajalo. Ne vem, kaj si bolj želim, da odvajalo ne prime, ali prime. Katastrofa v rjavi. O vonju ne bom. O magičnosti, ko odraslo, nepokretno osebo spravljaš iz posrane mikice, tudi ne… Hvala Bogu za usta, da ne dihaš skozi nos.
Vse to 17 let.
In sovražim ljudi, ki niso nikoli dalj časa skrbeli za ostarelo osebo in serjejo okrog, da oni pa niti pomislili ne bi na dom.

Joj,no.Res si reva.Stars,ki ti je dal zivljenje-in ti ga zdaj dajes njemu,dobesedno.Res ni lahko.Ce financno zmores,izberi opcijo dom.17 let tvojega zivljenja je ze slo,koliko casa bos se zivotarila,ne zivela?Pogumno,svojemu zivljenju naproti.Dovolj si se razdajala!
In poisci si podporo,ker te je tole posteno zdelalo.

Vas razumem. In ne, sem velikooooo manj časa skrbela za taščo, pa smo se potem, hvala bogu, vsi skupaj strinjali, da je bolje, da se jo namesti v Dom. Seveda, še danes nekaj let po njeni smrti, poslušam od ljudi, da oni pa tega ne bi mogli……. Eno je vrtet jezik, drugo pa skrbet za nekoga, ki potrebuje 24-urno nego. tašča je bila zaradi zloma 2 vretenc, od pasu navzdol paralizirana in ni nadzirala ne urina ne blata. Potrebno ji je bilo nameščat plenice, jo umivat,…., kar pa ni tako enostavno pri človeku, ki ima zlomljene vretence. Da bi ona kakorkoli pomagala z rokami, ni šlo, ker je imela 130 kg in ni šans, da bi njene roke zdržale težo.
Zaradi množice zdravil, je bila zaprta in ji je bilo potrebno dajat odvajala, tudi klistirat precej pogosto. Zaradi teže jo je bilo potrebno non stop umivat in pivnat kožo.
Zaostajal ji je urin v mehurju in je bilo potrebno klicat reševalce.
Bili smo v bloku, v drugem nadstropju brez dvigala in predstavljajte si kako je bilo taščo spravljat gor in dol,ko je morala na urgenco ali na kak pregled. S tem, da so jo boleli vsi premiki (kostne metastaze). Pa morfij in obliži in antidepresivi in pomirjevala pa uspavala……. Bila je napadalna, na momente prav hudobna, ker ona umira, mi pa ne oziroma ziher komaj čakamo, da jo pobere ipd…
Če smo šli kam od doma, je klicala vsakih 5 minut in, če nas ni bilo malo več kot par uric, je potrebovala urgentno oskrbo.
v glavnem, zdržala sem skoraj 1 leto in se mi je mešalo. Kar nekaj časa sva s partnerjem prelegala pogovor o domu, ampak ko sva to omenila, se je takoj strinjala in do smrti ni nikoli očitala, kvečjemu je večkrat omenila, da bi morali to narediti že od začetka. Tudi njej je bilo namreč tako lažje, ker tam so jo umivali in jo obralači trije, tudi s posebnimi napravami…..
lp

Vsak zase ve, koliko zmore. In ko ne zmoreš več, je treba poiskat pomoč. Sesut človek še zase ne more skrbet, kaj šele za drugega v takšni meri, kot je potrebna.
Vse dobro!

Naredial si vse, kar si lahko. Pravzaprav mnogo več, porabila si dobršen del svojega življenja in verjetno več kot za 17 let energije. Iskreno se čudim, da se za dom nisi odločila prej, če je le kakšna možnost.
Želim, da ti uspe, čeprav bo morda težko, saj mora starš podpisati, da se z namestitvijo v dom strinja.

Joj, prav imaš, ni človeško, da toliko življenja porabiš na stand-by. Vse ima svojo mero, tvoja je polna in imaš pravico do tega. Izbori si prostor in čas zase. Že tako si dala nekajkrat preveč. In res je, eni ne razumejo, ne vedo, kako to gre in nikoli ne bodo. Ne ukvarjaj se s takimi!
Vrni si svoje življenje in ga uživaj!

Ob branju napisanega sem prvič pomislila, povsem egoistično, da je končno nekaj dobrega tudi v tem, da sem imela (in še imam) ne ravno perle od tastarih, čustveno hladno mamo, egoističnega fotra, in ignorantsko vzgojo, posuto s kritiziranjem in nenehnim tlačenjem v nič.
Se bom vsaj lažje odločila, bolj mirne duše, ko bo čas za to, ju dati v dom.

Me pa zanima ali je na začetku, pred 17 leti in kako dolgo, ta tvoj starš, pri polni zavesti, razumsko prisoten?

Kajti, če je bil, ni kaj dosti prida od starša in ne razumem, kaj si zaboga toliko let čakala..?!?..

Starš, ki mu je karkoli do lastnega otroka, in je umsko zdrav, ne bi nikoli dopustil kaj takega in bi sam želel, da si njegov lasten otrok ustvari življenje, ki si ga zasluži, sam pa bi sprejel pomoč doma oz.drugih, usposobljenih za nego in skrb pomoči potrebnih.

Želim ti, da končno postaviš sebe na prvo mesto in začneš živet!

Ne vem kaksni so to ljudje, ki bi kaj takega obsojali.
Pri primeru, kot ga opisuje avtorica, se mi zdi edino pravilno, da se da cloveka v dom, da tam zanj skrbijo, svojci pa ga obiskujejo, kolikor lahko. Gotovo pa vsaj enkrat tedensko.

Dobra si in zelo požrtvovalna. A ni nikogar ki bi te zamenjal? Koliko je starš star?

Veliko si dala skozi, nekateri to poznamo, in vemo kako je.
Nekateri so pa komot, pa še obrekujejo take kot si ti.

Dobra oskrba, zaposleni razumejo slovensko, preko meje, peljes skozi Nedelišče in dalje, 4 domovi takoj za mejo, kar stane samo 600 eur mesecno za nepokretnega! Odpocij si ljuba dusa! Morda je bolje imeti cloveka v slovenskem domu, no, kot je tebi lazje, samo da ves. Socustvujem s tabo. Hudobni ljudje pa so nevedni!

In Vse to delam vsak dan v domu za upokojence….za ubogih 600 eur…

Vso spoštovanje ti. Dobra in prava odločitev.
Problem pa je drugje. Najti prostor v domu in tista cena, ki znaša za takšne okoli 1.300 € plus še kaj, ki se potrebuje.

Zanimivo razmišljanje.Tudi ti jih nisi dala v dom. Si torej bedak. Lahko sovražiš tudi samo sebe. Ker, verjamem, da, ko se je to začelo, nisi mislila, da bo trajalo 17 let in več. Torej tudi ti spadaš v skupino ljudi, ki staršev ne bi dali v dom. Večina bi jih v toliko letih umrla. Ti si imela “smolo”. Če je ne bi imela, bi spadala med med bedake.
p.s. ni nobene potrebe sovražiti in zmerjati ljudi, ki mislijo enako kot ti :-))) (pa tudi, če bi drugače)

Pri vas gre za službo in 24-urno obveznost. Še vedno si lahko vzamete dopust, na katerem dvomim, da vas oskrbovanci kličejo nazaj. Ko zbolite, imate bolniško. Pri oskrbi starša ni ne dopusta, ne bolniške, ne praznika……. Z oskrbovanci niste čustveno ali družinsko vezani. In po enem letu vsakodnevnega obiskovanja doma, vem, da nekateri zaposleni niso ravno biseri in dvomim, da bi kdorkoli delal s starši tako kot s tistimi v domu.
lp

[/quote]
Pri vas gre za službo in 24-urno obveznost. Še vedno si lahko vzamete dopust, na katerem dvomim, da vas oskrbovanci kličejo nazaj. Ko zbolite, imate bolniško. Pri oskrbi starša ni ne dopusta, ne bolniške, ne praznika……. Z oskrbovanci niste čustveno ali družinsko vezani. In po enem letu vsakodnevnega obiskovanja doma, vem, da nekateri zaposleni niso ravno biseri in dvomim, da bi kdorkoli delal s starši tako kot s tistimi v domu.
lp

V domovih mene najbolj moti to, da v neposreden stik z oskrbovanci prihajajo najslabše plačani in najbolj nezadovoljni delavci. Utopično je od takih ljudi pričakovati ne vem kako kvalitetno uslugo. Še več, že če želijo dobro opraviti delo, jim preobremenjenost preprečuje, da bi ga.

Delam v nadstandardnem domu. Oskrba IV. za dementne znaša okrog 1.100 EUR. Za nepokretne je manj.

V domu, ki ni nadstandarden so cene nižje.

Kar pogumno starša v dom, dovolj si se razdajala. Poskrbi zase. Ne vem, kako si do sedaj zdržala vso to agonijo ;( Kapo dol.

Ne morem razumeti staršev,ki se jim zdi normalno,da uničijo otroku življenje s skrbjo za njih. To je višek egoizma.
Mojim staršem in meni ne pride na misel,da bi naši otroci morali menjati nam plenice.
Živimo samo enkrat.

Ne morem verjeti, da obstaja otrok, ki ni pripravljen poskrbeti za starše. Škoda, da so starši tebi menjavali plenice, da te niso raje zaprli v sirotišnico. Takšni tja spadate.
Starši živijo samo enkrat.

ker sem 15 let skrbela za taščo, ko se navadiš niti več ne vohaš. In še nekaj 17 let plenic, malo morgen, ko oseba več ni sposobna opravljati tako osnovne funkcije, kot je odvajane, je njena življenjska doba, tam nekje do 5 let.

Ne morem verjeti, da obstaja otrok, ki ni pripravljen poskrbeti za starše. Škoda, da so starši tebi menjavali plenice, da te niso raje zaprli v sirotišnico. Takšni tja spadate.
Starši živijo samo enkrat.[/quote]
Tvoja logika hudo hudo šepa. Starša sta naredila otroka, ga spravila na svet, zato je prav, da sta zanj tudi poskrbela. Ni bila želja otroka, da je prišel na svet, pač pa od staršev. Celo tako je, da se starš lahko odpove svojemu otroku, otrok staršem se ne more. Zato je tale tvoja primerjava čisto mimo. Skrbeti za otroka je čisto nekaj drugega, kot pa skrbeti za odraslo osebo. Lahko komot poskusiš. Upam pa, da nimaš otrok, ki so po tvoje na svetu samo zato, da povrnejo vložek, ki si ga ti kot starš vložil vanj. Grdo in egoistično.

ker sem 15 let skrbela za taščo, ko se navadiš niti več ne vohaš. In še nekaj 17 let plenic, malo morgen, ko oseba več ni sposobna opravljati tako osnovne funkcije, kot je odvajane, je njena življenjska doba, tam nekje do 5 let.[/quote]
A potem invalidi živijo samo so pet let? Nekaj ne štima s tvojo teorijo, a ne?

Ne morem verjeti, da obstaja otrok, ki ni pripravljen poskrbeti za starše. Škoda, da so starši tebi menjavali plenice, da te niso raje zaprli v sirotišnico. Takšni tja spadate.
Starši živijo samo enkrat.[/quote]
A tebi so starši 17 let menjavali plenice, te preoblačili, ti si bruhala, se slinila, dobivala llistirje, driskala………….. Nimaš pojma o čem je govora. Raje začepi.

Te razumem – enostavno ne moreš več. Mera je polna. Izčrpana si tako telesno kot psihično. Daj mamo ali očeta v dom in ga po svojih močeh obiskuj. Tako bo boljše za oba.
Srečno in vse dobro.
Ja, najlažje je filozofirati tistim, ki tega niso poskusili. Ne plenic, ne urgenc, ne reševalcev, ne bolnic, ko se tvoje življenje vrti samo še okrog tega.

V dno duše se mi smilite vsi ki daste to skozi in vsaka čast za pogum ! Moj poklon!