Ker bi želela, da kdo napiše iz svoje izkušnje in sploh bi bila vesela kakšne pozitivno rešene… sprašujem po svoje večno vprašanje…

Družino sva si pred leti ustvarila na svojem,… zakreditirana, ampak po svoje osvobojena od staršev, ker se je pač izkazalo, da ne pri enih, ne pri drugih ne bi imeli lastnega življenja brez vtikovanja. Nekako so se navadili, da pa res ne bomo vsak vikend viseli pri njih na kosilih, da bomo šli kam tudi po svoje, da praktično ne bodo vedeli vseh podrobnosti našega življenja, kot ga vedo od družine drugega otroka (in po tem o teh razlagajo drugim)… To pa ne pomeni, da se nismo obiskovali, praznovali osebnih praznikov, tudi družinskih, otroka sta hodila na počitnice itd. Počitnice, ne varstvo! Z otroki jih nikoli nismo obremenjevali, niti s svojimi problemi, itak so bili po službah takrat, ko sta bila otroka še majhna. Imeli so kup svojih obveznosti in še hobijev, kar se mi je zdelo prav fino. Ni šlo naenkrat, ampak vzpostavili smo eno zdravo distanco, kar se mojih pogledov tiče.

No, razmere so se nekako precej spremenile. Moja mama je ovdovela, moževa sta se upokojila. Moja mama živi sama, moževi imajo v sosednji hiši družinico svojega drugega otroka, v varstvu njihovega otroka pa še zadnjega od staršev na skrbi (ki se je k njima preselil pred nekako pol leta). Do takrat so imeli vedno koga od staršev, pač medtem so pomrli, zato pravim, razmere se pač spreminjajo. Gre se za aktivna stara starša, ki pa sta začela kar opuščati hobije, ki sta se jim prej posvečala. Zdaj vedno bolj opažam, da njun hobi postaja nadzorovanje drugih in deljenje nasvetov. Enako bi rekla za mamo, da se ne bo kdo vtaknil zdaj v razmerje snaha-tašča, tast, ker to se mi tukaj sploh ne zdi toliko pomembno. Res pa je, da z njihovimi življenjskimi nazori se pa nikoli nisem prav strinjala, niti moj mož ne. Nisem jim pa solila pameti, kako naj oni živijo, tako da se mi ne zdi prav, da bi se mi ravnali po njih. Enako z maminimi. Pač mama je sprejela to dejstvo, (pa čeprav ravno ona živi sama in bi potemtakem rabila več naše družbe) moževi ga pa kar ne morejo. Zadeve se namreč kar slabšajo, odkar sta otroka odrasla. Ker ne morejo k nam v hišo v copatih, seveda s pridom izkoriščajo telefonske komunikacije otrok. Dnevno klicanje najmanj enkrat, pogosto pa celo zjutraj in zvečer. Spraševanje: kaj delaš, kdaj si se zbudil, kaj boš počel, kaj je bilo v šoli, kaj delate, kam greste, kaj je za kosilo, kaj še niste jedli, kaj, zakaj, kdo, kako… Grrr, vse no. Danes mi je dvignilo pokrovko. Nedelja je in mi ob vikendih nismo naravnani na budilko, z nespečnostjo pa tudi nimamo težav, kot očitno nekateri. In potem te namesto budilke ob pol osmih zbudi telefon in jutranje poročilo iz otroške sobe. Vljudno sem počakala na konec klepeta in potem poklicala otroka v posteljo na družinski pogovor. Najprej sem vprašala, če rad klepeta z babico, da ji tako podrobno o vsem odgovarja in poroča. Pa pravi zmedeno, da ne ravno vedno. In sem vztrajala, da je do mene iskren, da ne bom nič zamerila, če pač to rad počne, da pa pač meni pa ni všeč. In pravi, nočem se babici zamerit. Hmmm… Torej vsa telefonijada očitno iz vljudnosti. Pa sem pač povedala, da to se meni ne zdi ravno prav ali normalno in da mi smo ena družina, oni so pa druga družina. In sploh ni nujno, da en za drugega vse vemo. Ker jaz jih tudi ne kličem in sprašujem kje so, kam grejo, kaj bo za kosilo in podobne. Pa ne vem, ali sem čudna, da me to sploh ne zanima. In povedala, da je razlog, če sta ona na počitnicah in jaz ne kličem vsak dan, ne pomeni, da ne mislim nanju, ampak da želim, da se imata fajn, brez motečih pogovorov, ker se bomo tako kmalu spet videli in si povedali glavne stvari.
Ok, telefon je ena od stvari, drugo so še ostale, katerim se na daljavo da izognit. Nočem pretrgat vezi otroci-stari starši, ne bi se rada kregala z njimi… ampak ali se da sploh na lep način povedat, kje je zdrava razumska meja dveh generacij, ki živita vsaka v svojem gnezdu? Izgovori, kot so, pogrešajo otroka, ne kupim. Ker ko sta tam, dostikrat gledata risanke skupaj z drugim vnukom, veliko manj se ukvarjajo zdaj z njima kot takrat, ko sta bila majhna (logično, ker ni treba), ampak za varuško se mi pa tudi zdi za malo ju tja vozit na počitnice, če pa si imata doma za počet kaj veliko bolj njunim letom primernega. Kosilo si tudi znamo skuhat, in na lepše it znamo tudi brez njih. Ali pride to nagajanje z leti in sta se začela panično bat, da bosta sama na stara leta?? Jaz samo zase vem, da nenehnega rinjenja ne prenašam dobro in me to še bolj odbija. Potem še takrat, ko gremo tja grem iz vljudnosti in ne iz veselja. Oni pa zadnje čase sploh ne pridejo več kaj k nam, ali pa se že skoraj na peti obrnejo, ker je 101 izgovor, zakaj morajo nazaj domov ali pa zakaj ne morejo. Včasih jih skoraj ni bilo doma, zdaj pa samo vabijo in vabijo in vsi bi morali k njim in oni skuhajo in strežejo in… Ne vem, v glavnem ne razumem sploh. Kot da je tam naenkrat središče vesolja.

Ali sem pa jaz nora?

Ja lepo napisano in nažalost sem se velikokrat zamislila, sem babica in imam svoje otroke in njihove družine da ne govorim vnuke zelo rada, prav tako tudi mož vendar bolj razumsko :))). Res da ne kličem vsak dan vnukov, včasih me pokličejo sami sama pa vnukov ne kličem, ker tudi nimajo svojih telefonov so v starosti od 8 do 4 leta, vendar pa hčere kličem zelo pogosto, tudi one me pokličejo ena zelo pogosto skoraj vsak dan oz. vsak drugi dan pa se sigurno slišimo, tako par besed kako sva in kaj počnemo pa malo o otrocih, rada jih povabim na kosilo smo v razdalji cca 150 km in radi pridejo, ampak ob tvojem pisanju sem se zamislila…….nebi bila rada preveč vsiljiva oz. jih obremenjevala . Hvala za iskreno izpoved! Verjemi pa da ni vohunjenje vsaj jaz jih pogrešam in jih imam rada.