… vsa “trda”. Zelo ga imam rada, vse je ok, dober človek je, ima me rad, zaupam mu ipd.
Vendar bo poroka prinesla tudi več sprememb kot npr. selitev ipd. Pa pojavljajo se mi vrašanja: ga res dovolj dobro poznam? Ker je poroka zame zelo resna zaveza tudi: kaj pa, če ….?? Mi je kar malo stresno … Kako je bilo pri vas?

Enga večera sva se pogledala in si rekla: “v bistvu bi se lohka poročila, a ne?”
Pa sva se, na easy, brez cirkusa in velikih stroškov – keš je šel za potovanje.

Ni sans, da nekomu recem, da se porocim z njim, ne da bi prej probala z njim ziveti.

Ves kaj – dejtanje je eno, skupno zivljenje pa cist neki druzga. Tu se tudi 7 letne idealne zveze koncajo.

Sej je fajn – snubitev, poroka, pa to.
Ampak potem pride realno zivljenje.

Ma ga ni!

Na koncu koncev – dejta probat 1 let prvo skupi zvet, pol mu pa odgovor na njegovo vprasanje.

če razmišljaš, pomeni, da še ni pravi! ko bo, ne boš nič pomišljala

Od zaroke do poroke je lahko zelo dolga pot, sicer pa poroko lahko opraviš tudi popoldne v pol ure na občini brez ceremonije, zapravljanja denarja. Kaj se bo spremenilo? če oba želita nič samo da bosta na papirju zakonca.

Midva sva bila oba mnenja, da se ni pametno poročiti, brez da bi par prej nekaj časa živel skupaj. Po letu in pol zveze sva se preselila skupaj, po letu in pol skupnega življenja pa sva se potem poročila.

Tudi jaz sem bila v dvomih, pa sem si rekla, dajmo probat. Pa sem prvo letodvomila, drugo leto sem se bolj dvomila, tretje ze malo manj, sedmo me je presenetili, da sva se skupaj, za trinajsto sem bila prepricana, da bo zadnje, pa se ni zgodilo nic pretresljivega… Ob osemnajstem sem ugotovila, da ne dvomim vec. Zdaj jih je ze kar nekaj cez 20 in ugotavljam, da je vsako leto boljse.

Če dvomiš in to niso ravno strahovi pred spremembo, se moraš resno vprašati, kaj si želiš v življenju. Ali želiš ostati z njim ali ne. Ali je on tisti, s katerim se vidiš v prihodnosti. Ali želiš preživeti življenje (oziroma njegov del, ker ne vemo, kaj vse se zgodi) z njim in skupaj ustvariti družino? Če te tukaj stiska, potem še definitivno počakaj. Iz mojih izkušenj je bilo nekaj podobnega, zelo dolga veza, a če sem pomislila, da me zasnubi, me je stisnilo. Je že bil razlog za to, saj danes nisva več skupaj.

Če pa gre za strahove pred tem, kar si ti predstavljaš kot poroko in spremembe v tvojem življenju, se moraš pa vprašati druge stvari. Poroka namreč ne spremeni razmerja tako, kot bi nekateri želeli, da torej iz nekega bežnega znanstva zdaj kar naenkrat ustvarimo trdno vez in je to za zmeraj. Lahko je, ni pa nujno. Seveda je poroka pomemben institut, a življenje se ne spremeni z dnem ceremonije in dajanjem prstana na roke.

Resnično pa, če še ne živita skupaj, to prej poskusita, sicer so lahko kakšna neprijetna presenečenja;) Recimo kako se vidita v gospodinjstvu, kako drug drugega jemljeta za samoumevnega ipd.

Če sem prav razumela še ne živita skupaj. To je predpogoj. Tisto vikend spanje pa 2x 10 dnevni dopust skupaj, ko je vse rožnato in super fajn pa solze tečejo ob povratku……..no, s tem skupno življenje nima kaj dosti. S fantom sva bila skupaj 4 leta, pa sva res videla vsakodnevno, in je bilo vse super – do selitve. KOmaj sva jo čakala, izbirala opremo kaj je še manjkala v najetem stanovanju, tisti dan šla na hudo romantično večerjo. Naslednji dan se je realnost začela. In prvi teden tolko, da nisem pobegnila nazaj domov. Mogoče bi, če ne bi bilo to 100 km stran. Začne se prilagajanje, na dan pridejo njegove (družinske) navade, vidiš tisto, kar je uspešno skrival pred tabo. In seveda velja tudi obratno.
V glavnem, preživela sva prvi teden, prvi mesec in šele tam po nekaj mesecih sva lahko rekla, da sva “za skupaj”.

Tisto, kar so nekateri zgoraj pisali, da v kolikor razmišljaš potem že ni pravi zate. Lahko drži, lahko pa ne. Nekateri razmišljajo, analizirajo situacije in ne padejo kar noter in to ni nič slabega. Če si ena teh je ok, če pa dvomiš (in ne razmišljaš) in te stiska zaradi dvoma ali je on pravi, potem pa….. Probaj prit do pravih občutkov preden izdavi vprašanje ali pa mu namigneš, da še nisi pripravljena na poroko.

lp

Najprej poskusita živet skupaj, da ne bo kasneje šokov – v obe smeri…

sva prej skupaj živela 8 let. Ko je prišel čas za otroke (diploma, služba za nedoločen čas, adaptacija) sva se pa poročila. Ne morem rečt, da ga nisem poznala :).

popišita premoženje in redno vodita evidenco prihodkov in porabe, ko bosta skupaj.

Razvezo naredijo na sodišču po hitrem postopku ☺

Ene par odgovorov je prav nerealnih.
Dvomi so normalna stvar in ne pomenijo, da je nekaj narobe pač pa, da ne maraš skočit na glavo v prazno strugo. Nihče nima kristalne krogle in ali vama bo šlo, je odvisno od vaju. Vprašaj se ali te ima rad in ali imaš ti njega. Od tu naprej je vse v redu in so dvomi tisto, kar ti pomaga, da se bolje odločaš, predvsem pa težave rešuješ sproti, ko pridejo. Ne si jih vnaprej naložiti in se strašiti.
Ne, ni ti treba prej nekaj let živeti z njim za “probo”, saj ne boš večno živela, da bi kar nekaj probavala.
Idelana druga polovica ne obstaja, to je nek pravljični mit, tržno blago, prazna stvar in utvara za ljudi, ki nasedajo tej propagandi in sanjajo do svoje smrti o tem, kako nekje obstaja nekdo – tega, kar imajo pa ne cenijo. So konstantno nesrečni in so dobri potrošniki. Realno življenje je čisto nekaj drugega. Imaš rad, si ljubljen? Go for it! Težave bodo, naučila se jih bosta reševati in skupaj postala boljši team z vsako novo prehojeno lepo in manj lepo stezo.

“Ne, ni ti treba prej nekaj let živeti z njim za “probo”, saj ne boš večno živela, da bi kar nekaj probavala.”
Jaz sem nasprotnega mnenja, nič otrok in poroke preden ni vsaj 1 leto skupnega življenja. Ja, ne boš večno živela, samo glede na statistiko boš živela pa najmanj 86 let… Nikamor se vama ne mudi. Vse življenje se učimo oz. probavamo;))) Časi devic do poroke so že zdavnaj minili.
Šele za štirimi stenami po približno treh tednih začnejo padati maske z obraza…, da o navadah in drugih stvareh sploh ne govorim. In tvoj strah je realen in imaš vso pravico predlagati kakršenkoli kompromis.
In zapomni si, da tako kot si bosta delo, kar se tiče skupnega doma razdelila na začetku, prvi teden tako bo do smrti. Če boš od samega veselja, vzhičenosti, da ga razvajaš kot kralja vse ti postorila, potem nimaš kaj jamrati v prihodnosti, ko bodo prišli še otroci, da ti pa tvoj dragi nič ne pomaga, da si za vse sama… Tako kot si boš postlala, tako boš pa spala. In ne poročiš se samo z moškim, ampak še celo njegovo familijo…

Jst se na poročni dan nebi šele prvič skupaj selila. Ni šans. Moraš prej nekaj časa živeti skupaj, da veš če sploh znata funkcionirat. Tisto morje, vsak dan na obisk…ni nič. Kolegica je mislila, da je tisto kao ful dosti…pa se je k njemu preselila šele naslednji dan po poroki. En teden kasneje sta se skoraj že ločila. Vsak je bil navajen po svoje in sta imela obupne probleme. Šele po 1 mesecu sta nekako skupaj prišla kako in kaj. Danes sta poročena skoraj 8 let pa imata še vedno probleme…ampak vztrajata. Jst se tega nebi šla.

Sami ziheraši, ko gre za zvezo, sicer pa vsi zasvojeni gemblerji. Ni lepšega gušta, da se poročiš in na poročno noč greš na svoje. Tako poroko ceniš, ti da pečat, je neka prelomnica v življenju, neka nadgradnja zveze. Če pa že prej živiš skupaj, vse to odpade, poroka postane kot fešta za rojstni dan, nekaj vsakdanjega, je ne ceniš.
Skupno bivanje je vedno kompromis, če osebo ljubiš, ti ni tezko in se veseliš in čakaš, da se lahko zbudiš ob ljubljeni osebi…..
Vem, sem mogoče staromoden, amapk imam čudovite spomine in traja že 20/ let….brez nekih travm, obžalovanja.

Super si napisal. Poroka je res prelomnica in nadgradnja zveze. Mnogi rečejo, da je to samo papir. Seveda je, če prej že leta živijo skupaj. Če pa greš živet skupaj po poroki, s tem človeku pokažeš, da mu zaupaš in ga ljubiš do te mere, da si pripravljen tudi tvegati, da ti kaj v vajinem skupnem življenju ne bo všeč. To je pa itak jasno, da vedno ne bo vse štimal, saj ni nihče popoln. Ampak, a ljubim človeka tako, da sem pripravljen sprejeti tudi njegove manj lepe plati? Čemu bojazen, da bo prehudo? A niso dobre plati tako močne, da bodo prevladale ? Če ne verjamem tega, potem morda sploh nisem zrel za nobeno zvezo, ne s to osebo, ne s katero drugo. Res je, v ljubezni ne moreš biti ziheraš. Ali ljubiš, ali pa ne. Tu ni toliko razuma in preračunljivosti. Saj poročna zaobljuba “v dobrem in v slabem” tudi sama veliko pove.