Za očete
Mi je jasno, da bo tema pozela kup kritike, norcevanja, zgrazanja itd…Je ne bom niti odprla, da bi brala, ker nimam nic za vprasat, le za povedat, po bogatih izkusnjah…. Ocetje, postavite se kdaj za svojega otroka, se posebej za hcerko…ne na vsak nacin branit mame in vedno potegnit z njo, ceprav je vse naokoli jasno, da se oba motita. Dajte hceri vedet, da je vredna, ljubljena, spostovana…..cenjena. Dajte vsak enkrat jo javno pohvalit/podpret….in jo BRANIT- ce je to potrebno. Nimate pojma, kaksne so posledice za mlado zensko, ki od oceta nikoli ni imela nobene pozornosti, pa se je trudila za to. Tukaj ne pomaga noben vas denar… Kaj bi dala, da bi bila raje iz revne, a ljubece druzine. In nihce ne ve in nihce ne sme vedet, ker bi jaz izpadla zguba. Samo povem, ker ne privoscim tega drugim. Ocetje, vas vpliv na hcerke je mnogo, mnogo, mnogo mocnejsi, kot si mislite. Ceprav sem ze pred 30, uspesna…..pa sem na znotraj ranjena in se vsak dan po tiho spopadam s tem. In nikoli, nikoli se ne bom popolnoma sprejela.
Avtorica, ne vem, kaj bi rekla. Zal mi je in drzi se. Si pa na napacnem forumu….tukaj se bodo vsi spravili nate…en se je ze. Pricakuj se hujsi naval sovrastva…. Glede tega glej na stvar takole; trideset se ti jih bo smejali, vsak enaintrideseti pa bo po prebranem stisnil k sebi svojega otroka. Srecno.
Prišla je čisto na pravo mesto, če si hoče pomagat.
Če hoče pa smo jamrat in drugim pametovat, potem je pa seveda zgrešila na celi črti.
Saj ima prav vse, kar je pvedala, ampak pri 30 se imet za uspešno,potem pa jokca, kako ji oče ni namenil lpe besede in da še zdaj zato trpi, sori, to ni uspešnost!
Moj oče je imel zame večinoma samo kritike, še ko sem bila najboljša, je rekel sicer, da je super, a da jaz bi lahko še bolje. Seveda sem razvila komplekse, da nisem dovolj dobra in da nič ne naredim dovolj dobro. Te komplekse sem predelala malo po 20., pred 30. pa tudi odnos z očetom – analizirala sem ga, kak je, zakaj je tak in spoznala, da me je kritiziral iz čiste jubezni, ker zanj sem bila najboljša in si je zame želel, da sem še boljša. Od takrat nimam več težav ne sama s sabo, ne z očetom.
Zakaj bi požela kritike, mislim da imajo današnji očetje, hčerke raj kot sinove. Problem postane takrat, ko se začne deklica razvijat in postajat ženska, takrat jo čist preprosto treba odrint od sebe, kot v živalskem svetu, kaj čes neki sočustvovat zaradi njene neuslišane pobertetniške ljubezni in jo crkljat zaradi tega..
Oce odrinit od sebe hcerko v puberteti ? Takrat, ko ga najbolj potrebuje? Upam, da se hecas.[/quote]
Pa dobr ne tako dobesedno, sej takrat je pa mati, da jo tolaži naprej. Da jo pa stalno objemaš pa tolažiš pa tud ne gre, preprosto moreš se umaknit, da se pol še bolj ne prilima na očeta.[/quote]
Ne, ne, narobe si razumel.
Oče ni rama za jokanje, ampak skala za podpiranje.
Ravno v puberteti dekle najbolj potrebuje očeta, da ji pove, da je lepa, pametna in močna, da ji da vedet, da bo zanj princeska vse življenje, pa če se zgodi ne vem kaj in da je oče tista njena skala v življenju, na katero se lahko vedno opre in zanese.
Za solze brisat so pa mame.
Pa dobr ne tako dobesedno, sej takrat je pa mati, da jo tolaži naprej. Da jo pa stalno objemaš pa tolažiš pa tud ne gre, preprosto moreš se umaknit, da se pol še bolj ne prilima na očeta.[/quote]
Ne, ne, narobe si razumel.
Oče ni rama za jokanje, ampak skala za podpiranje.
Ravno v puberteti dekle najbolj potrebuje očeta, da ji pove, da je lepa, pametna in močna, da ji da vedet, da bo zanj princeska vse življenje, pa če se zgodi ne vem kaj in da je oče tista njena skala v življenju, na katero se lahko vedno opre in zanese.
Za solze brisat so pa mame.[/quote]
Pa dobr, sej to je logčno, da jo bo podpiral z besedami, samo tisto stalno jokanje pa objemanje zarad tega pa zna bit problematično. dobr na kratko, da jo pa tam stiskaš šepaše časa je pa res preveč, tako je žviljenje.
Pa dobr ne tako dobesedno, sej takrat je pa mati, da jo tolaži naprej. Da jo pa stalno objemaš pa tolažiš pa tud ne gre, preprosto moreš se umaknit, da se pol še bolj ne prilima na očeta.[/quote]
Ne, ne, narobe si razumel.
Oče ni rama za jokanje, ampak skala za podpiranje.
Ravno v puberteti dekle najbolj potrebuje očeta, da ji pove, da je lepa, pametna in močna, da ji da vedet, da bo zanj princeska vse življenje, pa če se zgodi ne vem kaj in da je oče tista njena skala v življenju, na katero se lahko vedno opre in zanese.
Za solze brisat so pa mame.[/quote]
Pravzaprav je veliko bolj pomembno, da ima močno mamo, ki ji z zgedom pokaže, kako se pogumno živi lajf in bori zase. Ma kakšna princeska neki, a je tvoj fotr kralj? Odraščanje je namenjeno temu, da se naučiš zanesti nase, ne pa na dedce. Al misliš, da je najboljša klasika z dvema otročokma
Domov prijokat?
Ne, ne, narobe si razumel.
Oče ni rama za jokanje, ampak skala za podpiranje.
Ravno v puberteti dekle najbolj potrebuje očeta, da ji pove, da je lepa, pametna in močna, da ji da vedet, da bo zanj princeska vse življenje, pa če se zgodi ne vem kaj in da je oče tista njena skala v življenju, na katero se lahko vedno opre in zanese.
Za solze brisat so pa mame.[/quote]
Pravzaprav je veliko bolj pomembno, da ima močno mamo, ki ji z zgedom pokaže, kako se pogumno živi lajf in bori zase. Ma kakšna princeska neki, a je tvoj fotr kralj? Odraščanje je namenjeno temu, da se naučiš zanesti nase, ne pa na dedce. Al misliš, da je najboljša klasika z dvema otročokma
Domov prijokat?[/quote]
Močna mama je imela za sabo svojega dobrega očeta.
Vse to je povezano.
Ne, da se ne da živet brez očeta ali mame, se da, imaš pa nekaj več materiala za predelat.
Res je, draga avtorica- se najdem v tvojem zapisu.
Pri nas je še kar šlo, do moje pubertete. Kako lahko je imeti rad dojenčka, majhnega otroka, ki še nič ne odgovarja, razmišlja s svojo glavo in lahko z njim počneš, kar te je volja.
Kot prvo sta naša dva imela (no, ga še kar imata, čeprav sta se vmes želela že 50x ločiti, pa potem se mati zaradi materialnih razlogov ni odločila) grozen zakon- kjer mati ni ljubila očeta, kar nam je vsem povedala, on pa se vseskozi trudi dokazovati ji, da je on tisti mačo- s kopičenjem bogastva, podjetnostjo. Pa nikoli ni dovolj zanjo, vedno nekaj dobi, da ga potepta, ne spoštuje.
Tudi varanje je bilo prisotno, pri mojem 5 letu. To je spremenilo samo moj pogled na mamo, ki je tedaj padla s piedestala.
In potem je prišla puberteta- tedaj se je začel pekel za brata, še posebej pa zame. Moj dom ni bil več dom, počutila sem se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} neljubljeno, nedobrodošlo. Začela sem tičati v svoji sobi in samo čakala, da vsi odidejo od doma, da se nam ni bilo treba srečevati v hiši.
Bila sem osel, ki za sabo pušča dlake, bila sem svinja, pa kura, ki hitro počepne in me lahko vsak nategne, kurba itd…
Čeprav sem bila odličnjakinja z vzornim vedenjem in dokaj pridna gimnazijka.
In res, imela sem fanta od 17 leta dalje- iskala sem svojega princa na belem konju, ki me bo rešil, odpeljal iz tega kačjega gnezda. Lahko rečem hvala bogu, ker me je imel zares rad – v bistvu prvi v življenju- in je izhajal iz ‘normalne’ družine, brez nekih bolestnih vzorcev obnašanja.
Lahko rečem, da sem tudi sama že poizkušala najti logiko v vzorcu obnašanja naše družine- katere rezultat je bila odvisnost od mamil, anoreksija in depresija pri nas otrocih.
Nekaj časa se nisem prav nič sekirala glede njiju (v študentskih časih, ob začetku veze z možem). Potem pa se to vprašanje vrne nekako, ko imaš svoje otroke. Vprašanje- kakšen odnos bodo imeli vnuki in tvoji starši- kako blizu jim boš dopustil, kako blizu si zaslužijo..
Nekako jim ne privoščiš- če mene niste imeli radi, zakaj bi imeli pravico, da ljubite moje otroke, vaša priložnost je minila. Po prvem porodu sem imela kar krizo- malce zaradi hormonov, malce pa je očitno to že vrojeno v človeku, da želi ravno tedaj razčistiti, ker smo družabna bitja, pa če želimo ali ne.
Potem je bilo tako, da sem jim glede otroka morala prav hitro postaviti meje, ko so me hoteli komandirati, potem je bilo dokaj ok. Saj sedaj se itak vidijo le občasno, tako da takrat ne morejo delati kake škode z njihovim obnašanjem, čeprav sem že zasledila podobne vzorce, kot so bili pri vzgajanju nas, otrok.