Dvakrat me je on povabil na kavo, sedaj pričakuje, da ga bom jaz. Rada klepetam z njim, lepo je biti v njegovi družbi, vendar mi je enostavno nerodno izreči povabilo. Vedno me nekje zadaj kljuva – kaj, če reče ne?
Kako rešujete to emancipiranke?

Če pričakuje, da ga boš povabila, potem te menda ne bo zavrnil, razen če nima kakšnega dobrega razloga (obveznosti, višja sila …)
Če te pa zavrne kar tako večkrat zapored, potem pa pač pustiš pri miru in ne travmiraš zato.

A da koga povabiš na kavo, moraš bit emancipiran?

Joooj, jaz sem bila kot najstnica polna same sebe in bog ne daj, da bi komu padlo na pamet, da me zavrne, sesulo bi mi ego v prafaktroje!
Imela sem taktiko, da sem fantom rekla, da bi šla lahko na pijačko in naj me pokliče, ko bo imel čas. Še vsak je prej ali slej poklical, ampak slej jaz nisem imela časa, sem bila že z drugim zmenjena za pijačko.

Saj vem, da je za večino vas enostavno to naredit. Zame, žal, ne.
Ali ne zveni vsiljivo, če ženska moškega povabi na kavo? Ne me vprašat, iz katerega stoletja sem, že ko berem sama sebe, se počutim kot iz srednjega veka. Nekje v meni še vedno tiči prepričanje, da je moški tisti, ki mora dati pobudo.
Kompliciram, a ne?

Ce ves, da pricakuje, da ga povabis, ga le povabi. Pa tudi, ce ne bi pricakoval … Jaz bi ga povabila. Izkazi interes, sicer zna biti prepozno.

Z moškega vidika – če te zavrne, se boš počutila tako, kot se vsak moški ko dobi kakšno zavrnitev. Je kar pošteno, da tudi ženska pozna to stran vabila.

Saj mi ne preostane drugega, zbrati moram pogum, Ena šlevica sem.
Rok1, hvala za lep obet, zelo mi pomaga pri odločitvi. 😉

Totalno kompliciraš!

Cincaš, ker te je strah zavrnitve.
Zakaj?
Kaj se bo pa zgodilo, če si zamisliš najbolj “črn” scenarij, da boš zavrnjena.
In?
Bo to kaj spremenilo Tebe?
Povabi ga, ker si tega TI želiš.
Če te zavrne, je to njegov problem.
Če nima časa, ti bo to verjetno povedal in te drugič sam povabil.
Če “nima časa”, ker noče s tabo na kavo (čeprav ne vem, zakaj ne bi šel, če sta bila že in se rad druži, pogovarja s tabo?), potem se je itak s takim človekom brezveze spoznavat in sekirat, ker ga ne zanimaš.
Njegova pravica a tudi izguba (kolikšna, samo ti veš…ponavadi tolikšna, kot se sama ceniš).

Ti si pa zase še vedno čist ok. 😉

Zanašaj se na matematiko, ta gre v prid povabilu. 🙂
Če ga povabiš imaš pol/pol verjetnosti, da bošta šla ven,
Če ga pa ne povabiš, je možnost nula.

Hvala za brco.
Z velikim veseljem je sprejel povabilo. 🙂

😉

No, vidiš! 🙂

Tisto zgoraj pa ni bil obet, temveč samo ena izmed možnosti. Ne moreš vedno pričakovati zmage – in če niti ne poskusiš…
Poanta je bila pa v tem, da boš mogoče od zdaj drugače dojemala moška povabila.

In kaj lahko izgubiš, če ga povabiš? V najslabšem primeru, da te zavrne, PA KAJ! Ne cincaj v življenju, akcija punca.

Jaz bi te ob tvojem povabilu zavrnil samo zato, ker o tem sprašuješ na MON-u…
Če ti je fino v njegovi družbi, imaš pa problem s povabilom, bi si lahko mislil le, da imaš kaj za bregom, ali pa se me kot prijatelja sramuješ.
Torej, če ni nič od tega res, ga povabi na kavo čimprej, da se vez ne ohladi preveč in bi potem katera druga z njim pila kavice in kramljala…

Če že pr kavi tkole kompliciraš…
Povabi ga, več kot ne, ne more rečt.