Kako si sinov psihiater in psihoterapevtka dovolita obtoževati njegove starše?

Joj, kako sem besna! Sin, ki ima psihične težave, star je 30 let, je šel k psihiatru – depresija – dobil antdepresive in psihoterapijo. Ok, to je vse ok in razumljivo je, da če imaš zdravstvene težave, da rabiš zdravljenje.

AMPAK!

Ko je prišel k meni na obisk, je začel nakladati, kako sva midva s partnerjem (tj. jaz, njegova mati in njegov oče) kriva za njegove težave, češ, da sta mu tako rekel psihiater in psihoterapevtka. Da ga bojda nisva imela dovolj rada, da sva bila prestroga do njega! Halo??? Od kdaj je pa za zdravstvene težave svojega kriv starš in to kar oba starša hkrati? Saj ne rečem, če bi ga udarila in bi ga s tem poškodovala, ampak psihične težave? Malo morgen! Ni čudno, da so psihiatri na takšnem glasu kot so. Ni čudno!

In kako naj to okrivljanje naju s partnerjem za njegove težave reši njegove probleme? Zdravila in psihoterapija – to razumem, ne razumem pa, zakaj ga psihiater in psihoterapevtka učita kriviti naju? Halo??? Ali mi zna prosim kdo tukaj na Starševskem čveku to razložiti, ker vidim, da ta forum je za starše, ker meni sin tega ne zna oz. ne more razložiti. Samo povedal mi je, kaj mu je rekla psihoterapevtka – da ga je spraševala o odnosu v primarni družini (verjetno je tukaj kaj napačno razumel – ne vem, če sva tukaj res mišljena midva s partnerjem? ) in mu povedala, da večina stvari, ki sem jih naredila, ki jih je omenil, da niso bile ok:
– da sem ga spodbujala, da se čim bolje uči, da bo lahko šel študirat,
– da sem ga vzgajala k redu in čistoči (očitno mi zameri, da smo pri nas zelo čisti, ne verjamem pa, da bi bil to vzrok za njegove psihične težave, vem, da so mnogi ljudje manj urejeni kot smo mi, ampak jaz sem skušala sina vzgojiti, da bo znal biti urejen, ker mu bo to koristilo v življenju – lažje bi dobil službo,… – no, vidim, da to danes ne velja več nič, žal, a pred 30 leti, ko sem ga rodila, je…),
– da mu nisem pustila, da se neomejeno igra (očitno mi zameri, ampak da je to krivo za njegove probleme, pa ne verjamem – vsak otrok ima zadolžitve, odgovornosti in ne poznam nikogar, ki bi se vse otroštvo samo igral),

Skratka, ob tem, kar mi je povedal sin, se zdaj počutim skrajno slabo in ne vem, kaj naj naredim. Kako naj mu pomagam? Kaj je na meni? Da požrem krivdo? Da počakam na morebitno tožbo? Da bomo šli na sodišče? Tam bom vse povedala tako kot je bilo.

Sina sem vzgajala najbolje, kot je lahko. Nikoli ni kadil, pil, se drogiral. Redno je zaključil osnovno šolo (z odličnim uspehom, sicer še osemletko), gimnazijo (s prav dobrim uspehom, maturiral z zelo visokim številom točk, toliko, da ni bil zlati maturant), uspešno doštudiral in se tudi zaposlil. Sicer še nima otrok, ima pa lastno stanovanje, za katerega vestno skrbi. Skratka urejen in v redu človek je – samo psihične težave, ki jim ni vedel vzroka in tudi jaz ne, so ga pripeljale k psihiatru in psihoterapevtki, ki zdaj mečeta v nič vso mojo vzgojo. Pa toliko truda, kot sem vložila vanj! Hodili smo na izlete, skupaj preživljali čas, navajala sem ga na hišna opravila, ko je bil čas za to, postavljala sem mu meje, ne spomnim se, da bi ga kdaj udarila, skratka, bila sem idealna mati – za tiste čase. Danes vidim, da so se nekatere stvari glede vzgoje spremenile, a tukaj žal ne morem nič. Časi se spreminjajo. Moja mati je bila tepena s šibo, ko je bila otrok. Spremembe so del življenja in sprejeti jih je treba. Da sem bila pa slaba mati zato, ker takrat, pred 30 leti ni bilo znano, kaj bo čez 30 let, pa ne sprejmem. ISTO velja za partnerja – ISTO!

Prosim, glede na to, da gre verjetno za strokoven starševski forum, da mi pojasnite, zakaj sta psihoterapevtka in psihiater obtoževala naju s partnerjem za njegove težave in kaj naj narediva midva s partnerjem? Bi bilo ok, če se tudi midva oglasiva pri psihiatru naslednjič skupaj s sinom?

Zakaj sta pa vidva v sporu?
Iz zapisanega imam občutek, da sta s sinom bolj kot ne sprta?

Ista si, kot moja mati, ki zase pravi, da je idealna. Samo zato, ker otroku vse materialno nudis, se nisi najboljsi stars na svetu. Prav zanima me, kaj bi na to znal povedat tvoj sin…

Eh, ponavadi so starši sicer res dosti krivi, ne pa za vse. In če vama je uspelo vzogjit sina v samostojno odraslo osebo, sta naredila več kot danes 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ostalih, po mojem.

Naslednjič pojdite tam skupaj. Pravi psihiater ne išče krivca, pač pa usmerja pacienta, psihoterapevt pa opravi to analizo tako da se stvari izboljšajo.
Očitno ste normalna mati, ker kakšna druga bi se še dodatno spravila na sina.
Glejte naprej!

Od kod vam informacija, da sva s sinom sprta? Ja, sprla sva se, ko je prišel na obisk in povedal, kaj mu je rekel psihiater. Kdo ne bo jezen, ko bo slišal lažne obtožbe? Da sem bila preveč zaščitniška do njega? Da sem ga silila delati stvari, ki jih ni hotel? Ali naj bi ga pustila, da podivja, tako kot tista fanta pred časom, ki sta naredila video na Facebooku in vsej Sloveniji in svetu pokazala, kako sta ubila nedolžnega mladeniča? Ali bi vam in psihiatru bilo to bolje? Žalostna sem, razočarana, prizadeta, ne pa sprta. Lastno stanovanje pa ima samo zato, ker je službo našel v drugem kraju – tam, kjer živimo, žal ni služb za njegov profil…

Napisala si par takšnih zagovejenih stavkov, da bi kar dal možnost prave sodbe psihiatra.

Meni deluješ kot “fasadna baba” – torej važen je zunanji izgled in kaj bodo drugi rekli, manj važne pa so čustvene interakcije v družini.
Starši imamo kot vzgojitelji neizmerno moč upravljanja z otroki.
Mnogi teh nikoli ne predelajo travm, s katerimi so bili soočeni, kar rezultira v duševne odklone ali stiske.

Nihče te ne bo tožil, pogovarjaj se s sinom, poskušajta razčistiti kakšen dogodek, stoj mu ob strani in ne bodi diva, če je jasno, da je trenutno on tisti, ki potrebuje pomoč in podporo ter razumevanje.

Od kod vam informacija, da sva s sinom sprta? Ja, sprla sva se, ko je prišel na obisk in povedal, kaj mu je rekel psihiater. Kdo ne bo jezen, ko bo slišal lažne obtožbe? Da sem bila preveč zaščitniška do njega? Da sem ga silila delati stvari, ki jih ni hotel? Ali naj bi ga pustila, da podivja, tako kot tista fanta pred časom, ki sta naredila video na Facebooku in vsej Sloveniji in svetu pokazala, kako sta ubila nedolžnega mladeniča? Ali bi vam in psihiatru bilo to bolje? Žalostna sem, razočarana, prizadeta, ne pa sprta. Lastno stanovanje pa ima samo zato, ker je službo našel v drugem kraju – tam, kjer živimo, žal ni služb za njegov profil…[/quote]

Ne vem, ampak v prvem postu sem prav začutila, da sta si s sinom v sovražnem odnosu.
Tako, da nekako ne verjamem v sliko idealne mame in super vzgojenega sina.

Tudi jaz sem začutila ledno mrzel hlad avtorice do sina, ki je v stiski.

če bo moj otrok kdaj (bognedaj)imel psihične težave, bom zagotovo del odgovornosti prevzele nase in upam da mož nase..seveda nihče namenoma ne škodi otroku in dela narobe..vsaj kolikor toliko normalni ljudje ne..ampak, se zgodi, da kaj ni bilo prav, pri otroku ni doseglo tega, kar smo želeli itd..
tud jaz imam določene probleme, nisem sicer psihični bolnik, nikoli bila pri psihiatru..ampak vem, kakšno dejanje oziroma ravnanja mame mi je zbijalo samozavest in še kaj..da ima določen probleme, predvsem v družbi sedaj..
in se trudim na vse pretege, da tega ne prenesem na svoje otroke..
pa je ne sovražim, pač verjetno je imela tudi ona tak vzorec iz svoje družine in verjetno tega ni počela namenoma.

Spet, jovo na novo.

Na tem strokovnem starševskem čveku. Beda.

Tvoje čustvene bližine ni nikjer zaslediti. Depresija je pa bolezen današnjega časa, bolj posledica izgube stika s samim sabo kot vzgoje. Ker pač nam je všeč tisto kar je všeč vsem, ne pa tisto kar je res meni všeč. Depresija je posledica neposlušanja samega sebe v veliki večini primerov.

Bi te tudi vprašal če sta imel kdaj pogovor o njegovih problemih, kaj ga teži kako razmišlja. Ti si samo zahtevala.

V oci to, s kaksno lahkoto pises o sinovih tezavah in zdravilih… kot da ti je gladkomalo vseeno in ti je bilo tudi vse do tega casa, ko je prislo tako dalec. Kje je opora in pomoc nekomu, ki ga imas rad ob prvih njegovih tezavah… ocitno je tebi dol mahalo za vse in tako tudi za sina…ne bi jaz rekla, da si tako idealna mati kot se predstavljas… ocitno ti manjka empatije in to je je nak erjetneje tudi skozi sinovo otrostvo… tako, da se zdijo ugotovitve dohtarja kar prave.

O ja avtorica, iz tvojega agresivnega pisanja je razbrat, da jo je sin še dobro odnesel in bi lahko imel še večje duševne posledice kot ji ima in zasluga je tvoja in očetova, nikogar drugega.

Hvala za “kompliment” in nasvet. Zanima me, kaj naj bi naredila, če ima otrok po celi hiši in okolici razmetane igrače, pričakujemo pa obisk? Ne moreš takrat pustiti otroka, češ, da so njegova čustva pomembnejša. Tako ne bo nobene vzgoje. In če bi to pustila, bi iz neurejenega Janezka nastal neurejen Janez. Klošar. Ali naj to storim? Ne razumem, kaj misliš s tem, da je važen zunanji izgled in kaj bodo ljudje rekli, manj važne pa so čustvene interakcije v družini, prosim za razlago???

Hvala za “kompliment”. No, očitno sem nekaj spregledovala vseh teh zadnjih 60 let, kar sem na tem svetu. Bom se morala očitno poučiti o teh stvareh.

V oci to, s kaksno lahkoto pises o sinovih tezavah in zdravilih… kot da ti je gladkomalo vseeno in ti je bilo tudi vse do tega casa, ko je prislo tako dalec. Kje je opora in pomoc nekomu, ki ga imas rad ob prvih njegovih tezavah… ocitno je tebi dol mahalo za vse in tako tudi za sina…ne bi jaz rekla, da si tako idealna mati kot se predstavljas… ocitno ti manjka empatije in to je je nak erjetneje tudi skozi sinovo otrostvo… tako, da se zdijo ugotovitve dohtarja kar prave.[/quote]Saj nisem napisala, da ne podpiram sina, da je šel k psihiatru in psihoterapevtu. Podpiram ga in tudi sama sem mu rekla, da naj kar gre, da mu bodo pomagali. Skratka, dala sem mu nasvet in oporo. Mislila sem, da je to dovolj. Saj ponavadi se potem začne zdravljenje z zdravili in terapijo in to je to – podpiram ga v terapiji, ampak , da žali mene? Ne, to pa ne sprejemam. Ali pa sem res nekaj spregledovala v teh 60 letih, kar živim – ko sem bila otrok, o tem ni bilo niti govora, ko sem bila mlada, tudi še ne, očitno je zdaj spet nekaj novega prišlo, kakšno novo spoznanje. Bom se poučila.

Jaz ne bi rekla popolnoma nič, ker:
– ali je razmetano že dlje časa, pa ti to ni bilo pomembno, dokler ne pride nekdo od zunaj
– ali se otrok igra in ne vem, zakaj bi bilo obiskom to čudno ali moteče
Odgovor v obeh primerih spet pade na fasado.

Si ista kot moja mama….idealna….vendar samo zase, ne pa tudi za svojega sina. Dejansko je tako, da veliko prtljage prinesemo iz primarne družine. Ti si takrat delala v najvišjem namenu mu delat dobro, kar pa se je pokazalo, da je bilo bolj dobro zate kot zanj. Isto je tudi moja mama. Nikoli ne bo priznala, da je kaj rekla, naredila. Ona pa je vedno idealna, tako potiho nabijala slabo vest, da se sploh ne zavedaš! Pa nikoli nisem pričakovala od nje, da bo rekla…ja tako je bilo… Moja želja je samo, da da možnost, da je nekaj rekla, storila…..vendar ne….ona mora biti brez madežna! Pa ji enake stvari govorimo vsi od otrok….

Da ne boš mislila, da sem smrklja. Sem 50+, pa me še danes preganjajo stvari, ki mi jih je počela mama. Mama je še živa, zamere do nje so pa večje, namesto manjše. tudi mene mama pošilja k psihiatru, pa mislim, da je ona bolj potrebna psihiatra kot jaz!

Tudi sama imam sina, vem, da sem naredila veliko napak, ker pač takrat nisem znala drugače in ker so bili takšni časi. Nisem idealna, sem mama z napakami…..priznam njemu in lahko celemu svetu! Delala sem napake….pa jih priznam…..
Ti sinu povej, da ti je žal, če si počela kaj narobe, on se mora zavedat, da si ti delala tako kot si najboljše znala in zmogla! Nisi idealna!!!! Ko boš ozavestila sebe in svoje napake, se boš z vsem skupaj lažje spopadla!!!

Hvala za “kompliment”. No, očitno sem nekaj spregledovala vseh teh zadnjih 60 let, kar sem na tem svetu. Bom se morala očitno poučiti o teh stvareh.[/quote]

Aha… Še ena potrditev. Še dobro, da si je sin, upam da pravočasno, poiskal pomoč.

Hvala za “kompliment” in nasvet. Zanima me, kaj naj bi naredila, če ima otrok po celi hiši in okolici razmetane igrače, pričakujemo pa obisk? Ne moreš takrat pustiti otroka, češ, da so njegova čustva pomembnejša. Tako ne bo nobene vzgoje. In če bi to pustila, bi iz neurejenega Janezka nastal neurejen Janez. Klošar. Ali naj to storim? Ne razumem, kaj misliš s tem, da je važen zunanji izgled in kaj bodo ljudje rekli, manj važne pa so čustvene interakcije v družini, prosim za razlago???[/quote]

Depresija je resna bolezen.
Si sploh kdaj nudila oporo sinu?
Samo bes in bes do sina? A celo življenje ali kako?
Ne vem, amapk občutek imam, da sin ni bil deležen nobene topline. Zdaj, ko je pa v stiski je pa deležen besa, namesto podpore.

Da, imeli smo pogovore o njegovih problemih in to velikokrat. Za zdravstvene težave smo šli čimprej k zdravniku in to je to. Mar ne? Za druge problem smo pa tudi iskali rešitve. Ali ni to prav? Ne vem, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Mu prepovedali, da sploh gre k psihiatru? Ok, morda bi bilo res bolje. Ker vidim, da mu je zdaj bolje, ga je verjetno zima gor na Švedskem zamorila, kjer je bil na službenem potovanju, pa mu je bilo tako bed, da je kar psihiatra poiskal, ker ni mogel več delati, imajo pa veliko posla s Švedsko tam gor… Z možem sva mu ves čas stala ob strani, ga bodrila, spodbujala (o spodbujanju sem pisala že v prvem postu), a naposled se je kljub temu zlomil…

Psihijater je naredil en skupek na osnovi besed tvojega sina. Zaradi tega je prišel tudi do te ugotovitve. Sama pri sebi veš, kakšen odnos sta imela, ali si mu želela najboljše. Zato se ne obremenjuj preveč.