V šoli zasmehovani, kako sedaj, če srečate sošolce?
Tsiti, ki ste bili v šoli tarča posmeha za sošolce, kako je sedaj, ko ste odrasli in koga od teh srečate?
Se normalno menite kot, da ne bi bilo nič? Imate občutek, da so še vedno vzvišeni? Se vam je kdaj kdo opravičil?
Pri nas smo bili tarča posmeha tisti, ki so bili kaj od naštetega: druge narodnosti, kmetje, revni. Pa spomnim se, da je bil en tarča posmeha, ker je imel polno bradavic po rokah.
bila sem tarča posmeha skozi celo OŠ, ker sem prihajala iz revne, delavske familije. Ne s strani vseh, jasno. Smo se pa sošolci razkropili po celi Sloveniji, nekaj tudi izven meja. Ne srečujemo se na obletnicah in tudi sicer mogoče srečam bolj po naključju koga. Pozdravim, mogoče s kom rečem besedo ali dve o vremenu in kakšnih splošnih stvareh, in gremo dalje.
Ne, meni se ni nikoli nihče opravičil, verjamem, da tisti, ki so se tako znašali nad mano (in še katerimi drugimi sošolci, ki so bili kakorkoli drugačni), sedaj niti nimajo občutka, da so počeli karkoli narobe. jaz sem šla čez to in se ne obremenjujem s preteklostjo, imam urejeno življenje in me neke osnovnošolske zgodbe ne prizadanejo več.
Sem že pred časom tukaj na to tematiko, bom na hitro še enkrat.
Ja, v OŠ tarča posmeha zaradi nekaj kg preveč, ne toliko, da bi bila valeča gmota, ampak ravno toliko, da si tarča posmeha.
Bajsa debelajša, bađa, ipd ( nihče ni vedel, da je moja debelost bila posledica takrat nepravilnega delovanja ščitnice, ne prežeravanja – zdravniška dokumentacija).
Nekaj svetlih izjem je bilo
Plošča se je obrnila, ko sem čez cca 4 leta dozorela v pravo dolgonogo lepotico, so hoteli bit vsi v moji družbi, z menoj bit videni, so se slinili okoli mene, dekleta tudi hotela bit v moji družbi. A ni to grdo, kako znajo ljudje gate obrnit, masko na obrazu zamenjat, v notranjosti pa še vedno gnili ?
Sicer tisti luzerji ne samo iz razreda, tudi iz paralelk, generacije, ki so se takrat norčevali iz mene, pa bili že takrat “frajerčki, frajle”, pomembneži v svoji glavi, cvet lepote v brstenju in frlenju, so večinoma 30 let kasneje tudi doživeli svojo zgodbo: ločenci, samski, zapiti, sami predebeli zaradi čustvenega prenažiranja, nič dosegli v življenju, na kar bi bili lahko ponosni. Kar žanješ, to seješ.
No, cca 2 .leti nazaj smo imeli “okroglo” obletnico valete- nekaj oseb iz razreda se mi je osebno opravičilo: da jim je sram, da jim je žal, da so se norčevali iz mene, da je puberteta delala svoje. No, lepo. Tem je oproščeno, z nasmehom na obrazu, Drugim ne.
Niso se. Če je pa že kdo poskusil imam podedovan po mami dolg, hiter in zelo strupen jezik že od nekdaj. Vsak poskus se je slabo končal za oba. Jaz sem jo ponavadi odnesla s kako klofuto od sošolca, sošolec pa z opominom ker ga je bilo preveč sram ponoviti pred učiteljem kaj se mu rekla. Seveda je bil na koncu vedno kriv on. So me pustili pri miru. S sošolkami pa smo si bile vredu. Ne zamerim nič.
Jaz se včasih sprašujem, če ti sošolci tudi učijo svoje otroke, da se naj iz vrstnikov norčujejo, ker so revni, druge narodnosti, debeli…?
Za en primer vem, da so starši doma otroke učili, da so sosedje slabi, ničvredni, da so zgube in podobno, ker so bili revni. Seveda so potem otroci to v šoli prakticirali na polno.
Tudi jaz sem imela nekaj slabih izkušenj z “bullyji”. Bila sem v razredu, kjer smo bili Slovenci v manjšini in tako si bil tarča posmeha zaradi pravilne slovenščine (še posebej določene stare slovenske besede, ki jih nekateri še niso nikoli slišali). Pa seveda lepe ocene, si bil takoj zasmehovan kot piflar.
Tiste, ki jih slučajno srečam v trgovini, niti ne pozdravim, tudi oni mene ne. Mislim, da se me večinoma sploh ne spomnijo (zanimivo, kako si zasmehovani bolje zapomnimo svoje “rablje”, obratno pa ponavadi hitro pozabijo). Nekaterim pa sem sedaj nadrejena. Tega ne izkoriščam za kakšna zapoznela maščevanja, glede na to, da so na malo več kot minimalki, imajo dovolj svojih problemov. Ampak kakšne posebne ljubezni med nami pa ni.
Tole me je spomnilo na enega z naše šole. K sreči ni bil v našem razredu, ampak poznali smo ga pa vsi, ker je pretepal mlajše, zasmehoval sošolce. Jaz sem imela srečo, da sem samo par žaljivk in nekaj posmeha prejela od njega, ni me imel skoz na tarči.
No par let nazaj pa berem v S. novicah kako ta tipček ima 6 otrok in sta oba z ženo brez službe in kako prosita za denar.
No iz domačega okolja mu verjetno ne bodo darovali, ker je bil okrog in okrog poznan po grdih rečeh.
Ja, bo žal kar tako. Nobene morale, spoštovanja do take drugačnosti , se mi zdi, da je še huje, kot v naših časih. vem za primere, ko so bili stari kot otroci nastrojeni proti drugačnosti in v tem duhu vzgajajo tudi svoje potomce.
Napi otroc so zadnja triada OŠ. SO spoštljivi in tolerantni do drugačnosti, ker so bili tako vzgojeni in naučeni. Stvar vgoje, zgleda doma in spoštovanja moralnih vrednost neke družbe je to.
Moj sin je naprimer ima eno tako sošolko, zelo okrogla za svoja leta je, zelo rada je, zavestno, ker ima tak zgld tudi za domačo mizo, žal. Je prijazen in dober do nje za razliko od drugih, se nikakor ne norčuje iz nje in njene debelosti.
Se pa sošolci prav nesramno zabavajo na njen račun, ko se vsedejo za njo, ona ritne razpočnice pokaže skoraj v celoti, ker ji hlače in spodnjice dol zlezejo, fantje pa pikado s svinčniki not med poukom mečejo. Takrat jim tudi reče, naj si gredo hormone raje drugam sproščat, že zato, da je mir med poukom. In dajo mir. Naš je sicer miren, pa med taboljšimi učenci, nepiflar, brihta. Ga imajo tudi baraabce v razredu za respect, ko jim usta z znanjem zapre, ali pa kdaj kakšno leno neučljivo luftarsko rit reši, ko se javi, da ni tisti vprašan.
Tole me je spomnilo na enega z naše šole. K sreči ni bil v našem razredu, ampak poznali smo ga pa vsi, ker je pretepal mlajše, zasmehoval sošolce. Jaz sem imela srečo, da sem samo par žaljivk in nekaj posmeha prejela od njega, ni me imel skoz na tarči.
No par let nazaj pa berem v S. novicah kako ta tipček ima 6 otrok in sta oba z ženo brez službe in kako prosita za denar.
No iz domačega okolja mu verjetno ne bodo darovali, ker je bil okrog in okrog poznan po grdih rečeh.[/quote]
Mu bodo pa drugi. S šestimi otroki pa res ne rabi službe. Pa vedno lahko kakšnega novega otroka naredi.
Tole me je spomnilo na enega z naše šole. K sreči ni bil v našem razredu, ampak poznali smo ga pa vsi, ker je pretepal mlajše, zasmehoval sošolce. Jaz sem imela srečo, da sem samo par žaljivk in nekaj posmeha prejela od njega, ni me imel skoz na tarči.
No par let nazaj pa berem v S. novicah kako ta tipček ima 6 otrok in sta oba z ženo brez službe in kako prosita za denar.
No iz domačega okolja mu verjetno ne bodo darovali, ker je bil okrog in okrog poznan po grdih rečeh.[/quote]
Mu bodo pa drugi. S šestimi otroki pa res ne rabi službe. Pa vedno lahko kakšnega novega otroka naredi.
Tole me je spomnilo na enega z naše šole. K sreči ni bil v našem razredu, ampak poznali smo ga pa vsi, ker je pretepal mlajše, zasmehoval sošolce. Jaz sem imela srečo, da sem samo par žaljivk in nekaj posmeha prejela od njega, ni me imel skoz na tarči.
No par let nazaj pa berem v S. novicah kako ta tipček ima 6 otrok in sta oba z ženo brez službe in kako prosita za denar.
No iz domačega okolja mu verjetno ne bodo darovali, ker je bil okrog in okrog poznan po grdih rečeh.[/quote]
A ni to žalostno, kako se taki prdaniči znajdejo, znajo “zabrenkat” na struno dobrodelnosti ljudi, ki v tem vidijo samo stisko? Mršššš..
Jaz takim nič ne namenim, nikoli.
Dam oziroma kar kupim ( najraje šolske poterbščine pa kakšna oblačila, osnovna živila) pa res takim, za katere vem, da so v pravi stiski. Takim, ki fehtarijo z gručo našteoanih otrok javno po TV, nikoli – otroke je luštno štepat, seksat je luštno, to ve vsak bedak. Saj je res, da naštepani otroci niso krivi, da imajo take starše, samo da pa ti starši to izkoriščajo iz naslova dobrote nekaterih, in nekateri jim celo nasedejo, je pa podlo.
Bila zasmehovana, ker nisem bila oblečena in obuta skladno z modnimi smernicami pač 9 let stara sestrina oblačila in najcenejše superge. Starša sta se zelo trudila, da bi nama nudila kar lahko, to se jima očitno ni zdelo življenjsko pomembno. Pred leti na obletnici sem od nekaterih začutila prezir kot nekoč. Odločila sem se, da na obletnice pač ne grem več. Čeprav sem z nekaterimi prijetno obujala stare čase me je vzvišenost drugih prizadela.
Zanimivo.. nimam nobene zamere do sošolcev in sošolk iz OŠ. Mi smo se ogromno pretepli v šoli (tudi punce) in vse je bilo tako po gručah. Pomagali smo si med sabo.
Ena grupa je bila tistih, ki so že v OŠ kadili, pili, pohali – ena je celo zanosila že takrat..
druge grupe pa smo bili tisti, ki smo nekako spadali skupaj (ali po vaseh ali po krožkih) in redko se je dogajalo, da bi se koga ustrahovalo/zasmehovalo.
Danes pa hodim k eni sošolki na nego obraza (v njen salon), k drugi k frizerju (tudi njen salon), z enimi se službeno dobivamo, ker delamo na istem področju… skratka vse pozabljeno in nič zamer. 🙂
Zato je pa tema za tiste, ki pa so bili tarče posmeha :).[/quote]
No to je tako, koliko si vzel osebno. Zakaj misliš da smo se tepli? :)[/quote]
Veš bo kar dražlo kot je ena zgoraj napsiala, da si žrtve rabljev spomnijo, rablji pa ne žrtev.
Tisto, kar smo se tepli, me ne boli, tisto so jih dobili nazaj po betici. To, ko te pa zasmehujo le zaradi revščine, to pa boli.
Se sprašujem, kako “furate” skozi življenje z vsemi temi zamerami v srcu – celo zamere iz otroških let.
Seveda, bila sem tarča posmeha zaradi nekaterih zgoraj omenjenih stvari – ni bilo prijetno takrat – ampak, da bi vse življenje nosila zamero s seboj kot neko neprijetno prtljago? Ali celo pričakovala nekakšno opravičilo od ljudi, ki so bili takrat otroci? Smešno.
Sicer pa, drage moje, kar pojdite MON brat in boste tu našle veliko zmerjanja in posmehovanja. Od odraslih ljudi tokrat. Oziroma takih, ki si domišljajo, da so odrasli. Hehe.
No to je tako, koliko si vzel osebno. Zakaj misliš da smo se tepli? :)[/quote]
Veš bo kar dražlo kot je ena zgoraj napsiala, da si žrtve rabljev spomnijo, rablji pa ne žrtev.
Tisto, kar smo se tepli, me ne boli, tisto so jih dobili nazaj po betici. To, ko te pa zasmehujo le zaradi revščine, to pa boli.[/quote]
Verjetno je res vse v občutljivosti oz. v tem koliko si zmerjanje vzela osebno. Pri nas se je tisti čas gradilo, sem bila najmlajša torej sem nosila kar je “ostalo” oz. je sestra prerastla. Zmerajnja so bila, a nikoli nisem bila taka, da bi stvari tenstala v sebi. In kot je napisala ena pred mano – ali sem se stepla ali sem nadvladala intelektualno. Zamere mi niso ostale. Mogoče so komu za mano a dvomim, ker nisem napdala drugih.
Od kje ti pa ideja, da so to zamere pa vse to?
Samo dobila sem vabilo na obletnico in se namrdnila, da ob takih tepcih pa res ne bo izgubljala časa.
Me pa zanima kako je to pri ostalih. Menda to ni prepovedano?
Hja, tule je polno zmerjanja ja, in verjamem, da so zraven tudi moji nekdanji sošolci, ker če so bili nekoč gnili, so verjetno tudi sedaj.
Prihajam iz kar dobro stoječe družine, ki pa ji znamka na obleki in čevljih nikoli ni kaj prida pomenila. Temu primerno smo bili zmeraj oblečeni malo bolj na easy, ne pa zanemarjeno.
Iz mene so se delali norca samo zato, ker pač nisem zapadala v kolektivne norosti, vsi moramo imeti A in poslušati bend C.
V srednji šoli sem imela svojo grupo punc, ki so bile nekako iste mantalitete (imele pa smo se kar dobre ocene), glavnim razrednim frajlam smo se prikrito posmehovale. Potem je prišel faks in zgodila se je zanimiva evolucija. Tudi nekatere teh srednješolskih prijateljic je odnesla fina družba in se posledično niso hotele družit z navadno rajo.
Danes smo že vsi 15 let + po službah. Sem relativno uspešna, dom, mož, družina poštimana (še vedno sem zelo na easy glede must have stvari, sem pa precej zajebana glede teh eskapad do mojih otrok, ker jih je mama ene bolj prepotentnih sošol od mene že fasala, da če že sama vzgaja mentalnega uniformiranega Kitajca, naj poskuša razumet, da je v očeh katerega od nas bedna kreatura zaradi tega). Na obletnice grem sem pa tja. Kakšno rečem s tistimi, ki so ostali na nivoju. Z ostalimi … kaj naj rečem. Ne morem mimo tega, da se ne smejem pri sebi, ko frajerji še vedno skušajo nabacivati svojo pomembnost.
Po svoje je precej žalostna usoda ene od tistih sošolk, ki smo si bile v srednji šoli fajn, na faksu pa jih je odneslo. Tista, ki je postala najbolj fina, zagrebena in kobajagi najbolj uspešna karieristka, ne more imeti otrok, tista družba s katero se je družila se je za hrbtom tako delala norca (da se je še meni smilila), njena kariera pa … glede na to, koliko je zanje plačala v socialnem smislu, je ena velika žalost.
Skratka, moje mnenje je, da so bullyi eni taki revčki, ampak res revčki
Veš bo kar dražlo kot je ena zgoraj napsiala, da si žrtve rabljev spomnijo, rablji pa ne žrtev.
Tisto, kar smo se tepli, me ne boli, tisto so jih dobili nazaj po betici. To, ko te pa zasmehujo le zaradi revščine, to pa boli.[/quote]
Verjetno je res vse v občutljivosti oz. v tem koliko si zmerjanje vzela osebno. Pri nas se je tisti čas gradilo, sem bila najmlajša torej sem nosila kar je “ostalo” oz. je sestra prerastla. Zmerajnja so bila, a nikoli nisem bila taka, da bi stvari tenstala v sebi. In kot je napisala ena pred mano – ali sem se stepla ali sem nadvladala intelektualno. Zamere mi niso ostale. Mogoče so komu za mano a dvomim, ker nisem napdala drugih.[/quote]
Veš ti si bila iz urejene družine. Jaz sem bila pa iz disfunkcionalne družine. In to so potem stvari čisto drugačne. Doma nasilje, revščina, v šoli posmeh. Bila sem pa odličnjakinja. Vedno med prvimi tremi v razredu, kar se ocen tiče (so nas fejst mešali med sabo tako, da včasih sem bila najboljša, včasih je bil kdo drug).
Je bila pa še ena punca, isto iz disfunkcionalne družine, doma problemi, žal je imela probleme tudi z učenjem. Sošolci so jo tako matletirali, da je imela resne psihične težave.
Učitelji pa so to itak podpirali. Še organizirali so čim dražje športne dneve, izlete, da se je ja takoj videlo kdo zmore zraven in kdo je luzer in ne more zraven.