Dojenček se ponoči zbuja, prosim za vaše nasvete!!
Pozdravljeni!
Moj 9-mesečni sinek je od 2. do 6. meseca prespal celo noč brez zbujanja, joka in nočnega dojenja. Tudi zaspal je sam v svoji posteljici. Pri 6ih mesecih pa se je kljub vsakodnevni enaki rutini začelo vse to spreminjati… Ni hotel več zaspati sam, je zaspal izključno zraven mene po dojenju, pol tega pa se je začel zbujati na vsake pol ure do uro. Sedaj (po ogromno truda) sicer zaspi sam v svoji posteljici, če sedim zraven posteljice, da me vidi, vendar se zbuja izjemno pogosto, situacija se po treh mesecih ni še nič izboljšala… Zbuja se z jokom, v nekaterih primerih pomaga, če mu dam dudo v usta, v večini primerov pa se ne neha jokat dokler ga ne vzamem iz posteljice. Dostikrat tudi to ne pomaga, se umiri le če se uleže z mano in da ga podojim. Vendar to sigurno ni lakota, ker čez dan veliko poje in tudi večerja obilno, pa še podojim ga tik preden ga dam spat. Drugače je čez dan živahen, vesel in radoveden dojenček, noči pa so katastrofa…
Čisto sem že izmučena od teh neprespanih noči, tudi psihično sem že čisto na koncu…
Nočem ga pustiti jokati ponoči, ker osebno sem proti temu, vendar se bojim, da mi zaradi izčrpanosti ne bo preostalo čisto nič drugega…
PROSIM vaš za vaše nasvete, mnenja, izkušnje. Zelo vam bom hvaležna!
Obupana mamica
Daj ga spat na zakonsko posteljo in se uleži zraven njega. Dojenček bo čutil varnost in bo kmalu sladko zaspal.
Kaj zvečer poje? Se morda zbuja, ker je lačen? Lahko dela zobke. Ga dojiš ponoči?
Imej v termovki topel čaj, ko se ponoči zbudi, ga poskušaj potolažiti s čajem, vse v temi, da se ne prebudi.
Otroci ne spijo iz različnih vzrokov. Tudi moji niso spali, poskušala pa sem prav vse finte. Je kar trajalo, da so se umirili.
Moje mnenje je, da so dojenčki zelo senzibilni in dovzetni za počutje svoje mame. Če je razdražena mama, je razdražen tudi dojenček. Če je mama umirjena, je umirjen tudi dojenček. Zato predlagam, da najprej poskrbiš za svoje počutje, ker se bo s tem rešil tudi problem z dojenčkom. Najprej poskrbi, da se temeljito naspiš, in sicer tako, da spiš tudi čez dan, ko spi dojenček. Za nekaj časa pusti ostala opravila (pospravljanje, likanje…) in bodi samo mama, ki uživa z dojenčkom. Privošči si stvari, ki te sproščajo in umirjajo.
Pri tej starosti se zacne separation anxiety, poguglaj malo. Drugace pa smo mi nocno dojenje ukinili s pomocjo ocka. Ko se je mali zbudil ga je prevzel on, dovoljeno je bilo vse razen dojenja. Prvo noc se je drl uro in pol, drugo samo se pol ure, ne bom rekla da je potem spal kot bubica, a dojil se ni vec, niti ga ni pogresal, razen ko je zbolel. Pitje caja se mi zdi pa brezveze, zamenjas eno navado z drugo.
Jaz sem bila pri prvem zombi,ker ga nisem hotela dati k sebi v posteljo…
Pri drugem, sem bila pametnejša, in ga prinesla k sebi, takod a je po prvem nočnem prebujanju spal v zakonski postelji. Če sem bila po dojenju še budna, sem ga nesla nazaj v njegovo posteljo, večinoma pa ne. Pa je minilo.
Zdaj večinoma lepo spi v svoji postelji, če ga kaj matra pride ponoči k nama in potem gre kateri od naju v njegovo posteljo. In vsi spimo… To je največ vredno. 🙂
Zelo verjetno strah ob samoti in nerazumevanju, kaj se v temi dogaja okoli njega.[/quote]
Ti se pa v spanju zavedaš, kaj se dogaja okoli tebe?[/quote]
Ti bom napisala zelo počasi, da boš razumela:
ko se malček ponoči zbudi in v temi ne more določiti, kaj se dogaja okoli njega oz. kaj so tisti njemu neznani zvoki, ki jih sliši, se lahko prestraši in začne jokati. Potolažiti takšnega otroka je veliko težje, kot otroka, ki, ko se zbudi ali kar v spanju, začuti, da v njegovi bližini spi nekdo od domačih.
In ja, če že sprašuješ – meni se še vedno včasih zgodi, da potrebujem kar nekaj časa, da uspem ob nočnem prebujanju določiti, kje sem in kaj se dogaja okoli mene.
Še naprej ga ‘vzgajaj’ z dudo in osamljenosti v posteljici. Neprespana in nesrečna bosta oba.
Če pa si dovolj pogumna, da iz vajinega odnosa odženeš vse, ki pametujejo pa vaju sploh ne poznajo, boš že bližje rešitvi.
Kot so že povedale, posteljico si daj ob svojo in poskusi s tem, da ga božaš skozi ograjico. Če to ne gre ga pač vzemi s sabo v posteljo in oba bosta bolj spočita, če že ne naspana.
Redna ura za spanje, rutina – podojiš, odstaviš, zaspi ob tebi. Na posteljo daš ograjico in potem ko zaspi prižgeš el. varuško in greš k možu. Če joka greš takoj tja. Poskusiš samo s svojo bližino, če ne gre z dojenjem. V sobi ne prižigaj luči, vsaj ne močne, ko se spi je pač temno. Osebno sem tudi proti čaju ponoči, je slab za zobe in samo za kratek čas pomaga. Nobeden od mojih 4 ni pil čaja.
Meni je za vse tašča težila, da jih preveč pestujeva, da do scrkljani itd – čudno kljub temu nima nobeden težav s pretirano navezanostjo, strahom ali kaj takega. Ko so potrebovali najino bližino so jo dobili kolikor so želeli, še posebej čisto majhni.
In zakaj je treba pri 9.mesecih ukinit nočno dojenje?[/quote]
Zato ker se je zbujal vedno bolj pogosto, tudi na manj kot uro, malo potegnil in spal naprej, jaz pa sem bila vedno bolj zombi. In se mi je zdelo, da od zombi mame ne bo imel toliko kot od naspane mame. Zato ker se mi je zdel pravi cas, da se nauci, da je noc za spanje in ne malcanje. Ne skrbi, dojila sem do 18.meseca, samo ne ponoci.
Poleg ze nastetih vzrokov in nasvetov…res dobro opazujte otroka cez dan. Vsak zvok, pisk, padec itd lahko ponoci podozivlja z jokom. Prav tako kaksne obiske, muziko, druge dogodke ki se cam zdijo mogoce zabavni otrok ponoci lahko z jokom in prebujanjem predeluje. Prvi del dneva naj bo inteziven, drugi in veceri pa namenjaju umirjanju in zvecer priprave na spanje. Aja pa s casom res mine. Ceprov je to en k.tolazba.
Za tiste ki pravite naj si ga da k sebi spat…jaz tak nisem zmogla, ker sta se oz se oba tako premetavata, da ju lovim po pojstli, da mi ne padeta dol. In potem res cele noci nisem spala. Si ju dam k sebi, stisnem, umirim, in ko zacutim, da sta zaspala ju dam nazaj v posteljico. Imam res strah pred tem, da strbunketa na tla. Tudi ko je bil nocni podoj sem podojila, pocakala na kupcek in ju odlozila nazaj v kosek.