Stara sem nekaj čez 50 let, poročena, imam otroke, nimam (še) vnukov.
Poslušam sodelavke in prijateljice, ki pripovedujejo o svojih “ta mladih” in njihovih otrocih, torej vnukih. Seveda je odnos z gornjimi odvisen od vlaganj v razmerja v preteklosti, karakterjev, pripravljenosti na kompromise, morebitno finančno odvisnost ali sobivanje, vendar, kolikor slišim, so mladi starši danes svojo starševsko vlogo v povprečju (jasno ne vsi) vzeli zelo “na easy”.
Sodelavke z vnuki so še zaposlene in po delovniku primerno utrujene (psihično), pa potem mnoge od njih drugi delovnik na račun svojih otrok in vnukov oddelajo še doma.

Sodelavkina hči npr. si je dom ustvarila pod domačo streho, s partnerjem imata otroka. Zjutraj tega otroka v vrtec odpelje dedek (pred svojo službo), da “mlada dva lahko malo pospita” (službo začneta uro kasneje). Sodelavka zjutraj pred službo pripravi kosilo za vse v hiši, četudi hči dela 6-urni delovnik, ker “je utrujena, ko pride domov”. Popoldne in zvečer je vnukinja spet pri babici, ker “ima babi večjo dnevno sobo in več prostora za igrače” in ker ima babi veliko kopalno kad, pa je fino, da deklico še skopa. Ob vikendih se “ta mladi” odpravijo na bivakiranje k drugi babici, k sodelavki pa v soboto zjutrraj svoje tri otroke pripelje sin, ki z družino živi drugje – najj jih babica malo počuva, da gresta z ženko po nakupih in na pizzo. Otroke prevzameta šele zvečer ali v nedeljo po kosilu (na katerega pride vsa družina). Otroci imajo pri babici svoje postelje in omare z oblačili, ker “je tako bolj enostavno, da lahko sproti pere in pripravi”.

Sin druge sodelavke (30 +) sicer živi v svojem stanovanju, ampak dnevno hodi na pozno kosilo k mami, ki zato teče iz službe, da bo jed pravočasno na mizi.
Njen upokojeni mož že prej pobere iz šole in vrtca otroka starejšega sina, ki pri dedku in babici vsak dan počakata na starše do večera. Ob nedeljah je na mizi babičina pečenka za vse. Naši skupni nedeljski hribovski izleti so zato prestavljeni na soboto.

Prijateljica ima 3 otroke in 7 vnukov in vsak vikend je zaradi “izvenšolskih dejavnosti” (nakupovanje, izleti, jadranje..) svojih otrok zasedena s skrbjo za vnuke. Če se zmenimo, da gremo na predstavo, koncert, pogosto zadnji hip odpove, ker “moram paziti vnuke, kaj pa hočem”. Letos je bila na morju v svoji hiški 1 mesec , najprej s 4-imi in nato še tremi vnuki – pri tem so ji otroci zamerili, ker ni cel mesec pazila vseh, ona pa je po prihodu domov zbolela od utrujenosti.

Sin druge prijateljice ima 5-mesečnega dojenčka. Prijateljica in njen mož sta navadno vikende preživljala na potepih blizu in daleč – peš, s kolesi, v hribih, z avtodomom, bila sta zelo aktivna. Zdaj je vsaka sobota namenjena gostitvi sinove družine; pridejo menda že dopoldan, starša oddata otroka in se vrneta ob času za kosilo, po kosilu vsi trije spijo, pojedo popoldansko malico ter večerjo in se odpravijo domov.

Gornji primeri so ekstremni, vse moje sodelavke in prijateljice niso take cankarjanske matere in babice in vse ne grulijo od navdušenja (v prisotnosti otrok in vnukov) ter ne škrtajo z zobmi (v prisotnosti drugih) , ko lahko cele dneve samo strežejo.
Četudi smo jim ostali že nakazali, naj postavijo meje in se postavijo zase, tega ne zmorejo narediti, vse trdijo, da se bojijo zamere otrok in tega, da vnukov ne bodo več smele videti.
Prosim? Izsiljevanje?

Resno se vprašam, kakšna generacija mladih je to med 25-tim in 35-tim letom – kje vraga smo zafrknili, da je med mladimi te starosti toliko egoističnih parazitov, ki mislijo le nase, zahtevajo le zase in gredo kot tank čez vse?

Tile dedki in babice so si kar sami krivi, ker tamladim v vsem ustrežejo.

Dedki in babice so svoje otroke že spravili h kruhu!
Sedaj je od njihove dobre volje odvisno, da kdaj pa kdaj tudi popazijo na svoje vnuke.
Ni pa to in tudi ne sme biti obveznost in izkoriščanje.

Dedki in babice, ko vas ne bodo več potrebovali, vas tudi ne bodo več obiskovali in poklicali, razen takrat, ko bodo zavohali kakšno premoženje ali denar.

takole je. koliko so pa ti starsi skrbeli za otroke, ko so bili ti majhni? koliko so se jim posvecali? koliko so jih navajali na samostojno zivljenje: ucili kuhat, pospravljat itd. otrok ki je vajen kuhat pospravljat in ki ina v spominu to, da druzina mora poskbet zase in bit samostojna ne po bivakiral ali odstopil otrok starim starsem.

Sami smo si krivi, ker smo tole sami vzgojili in jim tako izkoriščanje tudi dovolili ali jim ga še dovoljujemo. Ker imamo stari starši neskončno radi svoje vnuke, seveda tole izkoriščanje v celoti potrpimo. Potem bomo pa tako in tako stari in bodo ta mladi komaj čakali, da čimprej umremo, ker imamo prevelika stanovanja/hiše in je to treba seveda čimprej prodat. Pa še država ta mladim pomaga s tem, da je pravkar izbrisala vse hipoteke, ki bi jih morali plačevati za socialno podporo, ki jo njihovi onemogli starši dobivajo. Sami smo krivi – v celoti!

Moji vedo, da se je treba za varstvo naročiti vsaj teden prej. Izredne primere rešujemo takoj.
Vse drugo je pravljica za bedake!

Moja mama ima več kot deset vnukov, tašča skoraj 30… pazita, če je potrebno, a da bi mi ta mladi v tistem času luftali, da bi nam obe prali, kopali vnuke ipd. nikoli
Tile primeri so res izredni

Izkoriščani so toliko kolikor sami pustijo. Z vnuki uživajo kolikor časa imajo z njimi.

Ne vem, kaj ni jasno, To so otroci, ki so bili v otroštvu blazno razvajeni, ki se jim je vse k riti prineslo in jim ni bilo treba nikoli s prstom migniti. Razvajeni otroci – razvajeni starši. Kar so vzgojili, to imajo.
No, priznam, da sem bila tudi jaz precej razvajen otrok, ampak imam svoje starše preveč rada, da bi se takole obesila nanje. Čeprav živijo 5 minut proč, so vedno vskočili samo za občasno varstvo, ko res ni šlo drugače. Pa sta v penziji!

Ne bi verjela napisanim če ne bi primera videla sama. In mislim da je stvar v vzgoji.
Tudi sama gledam primer, ko se mlada mamica samo preklada iz kavča na kak sprehodek in za mizo pa nazaj na kavč. Tašča kuha, pere, otroka nosi itd. Par dni tašča, par dni mami..
Sama sem istih let in imamo čisto svoje gospodinjstvo. Ampak veš kaj? Za taščo nisem bila nič vredna, nagajala je kjer je le mogla, težila, grozila…
Sedaj pa mi včasih reče, kako je bilo pri nama drugače in predvsem manj obremenjujoče.. jah lej.. se strinjam s predhodnicami – toliko kot dovoliš, tako imaš.

Jaz sem cisto za to, da dve generaciji zivita skupaj in da si medsebojno pomagata. Ampak zgoraj opisano niti od dalec ne sodi v to kategorijo.

Ti starsi so pac vzgojili sebicne parazite. Glede na to, kaj vse pisejo mame predsolskih in solskih otrok na monu, vescina zajedanja starsev se ne bo kmalu izumrla. Gostitelje in zajedalce ocitno se kar vztrajno proizvajajo.

Ti ekstremni starši, dedki in babice, so že v rani mladosti tudi ekstremno garali. Svojim otrokom pa niso dovolili niti žlice premakniti, da bi ne doživeli istega, kot so oni.
Lahko so študirali do poznih dvajsetih, potovali, raziskovali svet in sebe, dobili so zgotovljena stanovanja, ni jim bilo treba skrbeti za nič drugega, kot skrbi osnovnošolec, včasih še to ne.
Pri tridesetih so diplomirali, magistrirali, se napotovali, naužili sveta in čas je za otroke. Včasih tudi za iskanje kake službe.
Navadno eden zasluži, drugi nekaj freta.
Ampak otroci so pa večinoma starih staršev, ki so vzradoščeni, ker so se njihovi otroci po desetletju potepanj po svetu in raznih študijih, diplomi, končno z majhnim otrokom, vrnili v njihovo naročje.
Glavno je, da so dosegli tisto, o čemer so sami sanjali: študij in brez garanja od jutra do večera.
Njim ni bilo dano, zato so omogočili to svojim otrokom, ki jim je to samoumevno.
Vzemite tem ljudem to njihovo obvezo, pa boste občutili tako sovraštvo, ki ga niste niti spodobni si zamisliti. Kot bi medvedki vzel mladiče.
Oni so prezadovoljni. Oni so uspeli. Kar naj se matrajo. Oni se imajo za kaj. Vi pač ne.

Kar so posejali, to žanjejo…

Jaz pa mislim, da je moja generacija dobila veliko, ogromno pozornosti staršev. Večina staršev je delala od šestih do dveh, nekateri od sedmih do treh. Imeli smo veliko več pozornosti staršev, kot je ima večina današnjih otrok. Očitno nam je bilo v otroštvu tako lepo, da smo se odločili ostati večni otroci.

Jaz otroka nimam komu pustiti in ga zato nikomur tudi ne pustim. Od vseh starih staršev imava samo enega dedka, ki pa zaradi zdravstvenih težav otroka ne more dvigniti. In ne moreva človeku, ki ne more dvigniti otroka, pustiti otroka, ki ne hodi. Bi ga kdaj pustila, priznam, čeprav nekaterih stvari, ki jih slišim, se pa tudi ne bi šla. Imamo v soseski ene stare starše, ki gredo v petek po dva vnuka v vrtec in ju v ponedeljek zjutraj peljejo v vrtec. Babica pravi, da se morajo starši med vikendom odpočiti od napornega tedna. Ko otroka ob petih poberejo v vrtcu in ju dajo ob osmih spat. Spet en ekstremen primer. In ni malo podobnih. Ampak verjamem pa, da večina staršev sama skrbi za svoje otroke.

Imam sodelavko, ki je neizmerno ponosna, da edino ona zmore poskrbeti za vso razširjeno družino. Domači ji že postavljajo spomenik s sedmimi pari rok, dvama vnukoma v naročju, z motiko, kuhalnico, likalnikom in traktorskim volanom v rokah.

He he. prvo imate nehvaležne sončke. Čez katere se pritožujete, d aniso nič ustvarili, po možnosti še v vaših bajtah živijo. Potem imajo ti sončki ko malo odrastejos voje sončke, ki vam jih naložijo v skrb, da lahko sončki -starši še malo žurajo. Kako carsko.

Saj tega je vedno bilo, otroci so tudi odraščali pri dedkih in babicah, medtem ko so starši gastarbajtali v nemčiji. Odvisno je od navad in vzgoje. Avtorica, saj pri tebi bo drugače, ko bodo na vrsti vnuki.

Naj ima vsak urejeno tako kot mu paše. Meni je vseeno. Naj babice (in dedki) vsak ljubi dan pazijo vnuke, kuhajo, naj perejo tamladim.
Jaz se tega ne grem.
Pa da ne bo zvenelo tako hladno. Skuham za vse cca 1x na 14 dni. Vnuki prespijo občasno. Obvezno jih vzamen na dopust za en teden.
Za otroke in vnuke naredim v izrednih razmerah vse.
Do danes si še ni nihče drznil reči, da jih ne bom več videla, če jih ta trenutek ne pazim. Ker točno vedo, da se pač ne bi videli nekaj časa.

Oh, se obremenjujete s tem, kar drugim čist služi in odgovarja. Moja sestrična še vedno hodi po zlikane cunje k mami, čeprav je le ta že prababica. In bo poskrbela tudi za pravnuke, če bo tako treba. Cela družina visi skozi skupaj, vsi so zelo povezani in navezani med sabo. Vzgoja? Ne, tako jim paše, zato je to win-win situacija. Osebno pa nisem koristila, niti ne bom ponujala, imamo pa kot družina temu primerno manj intenzivne stike, posledično navezanost, čeprav še zmeraj v pričakovanjih normale.

Ne paše vsim. Sosed mojih staršev se boji povedat hčerki, da ne more in ne želi pazit vnukov. Zdaj je v penziji in je vedno kakšen izgovor, da mu jih pošlje. Prej je bilo pa vedno kaj, ko je bil on ali žena na dopustu ali bolovanju. Sosed hodi z njimi stalno na obiske k sosedom, da se rezbremeni, ker se otroci igrajo s kom drugim. Ko je bila hčerka noseča in ko se je rodil dojenček, je bila starejša punčka ogromno pri starih starših (niso blizu) in se ji je poznalo, da se boji kaj bo z njo – je hotela bit vedno pri dedku ali babici v naročju in se jih je oklepala. Namesto, da bi bili skupaj kot družina, so se je znebili. Češ, da je preveč naporno bit noseča in pazit na majhnega otroka in je preveč naporno skrbet za dojenčka in pazit na starejšo. Že res, da so jo sami tako vzgojili, a danes jim je žal in jim ne paše. Ni res, da so povezani samo tisti, ki so stalno skupaj in ne znajo nič sami. To je bolna navezanost. Lahko ima vsak svoje življenje in si še vedno povezan in imaš rad svojo primarno družino. Si pomagaš, ko nekdo potrebuje pomoč. Sem opazila, da mnogi skušajo to, da jim matere odnašajo rit opravičit s tem, da imajo dobre odnose in ostale obtožujejo, da se ne razumejo. Pa ni res, poznam tudi primer, ko mati hodi pomagat hčerki in jo ves čas žali in kritizira.

Glede teme pa še en primer: Znanki je čisto normalno, da je njen oče prodal avto in kupil večje vozilo, da lahko notri spravi njene in bratove otroke ter jih cele popoldneve prevaža po dejavnostih.

Ne gre za vzgojo, problem je v odnosu mladih, avto govori o izkoriščanju brez moralnega odnosa do dedkov in babic…. , če pa ne paziš, ti pa zamerijo in to dedka pa babico bolj boli kot pa vse ostalo. Mladi so freh.

Že prvi komentar je čisto vse povedal, zato gremo ostali lahko kar lepo “domov” 🙂 Če jim preveč dajajo od vsega začetka ne vem, zakaj bi nehali to pričakovati od njih. Saj so jih tega vendar navadili.

Samo to bom rekla. Ne moji ne mozevi starsi niso NIKOLI delali po 12, 13 ur 5 dni na teden. V casu delovne sobe so obojni zidali bajto. Noben se ni upokojil starejsi od 58 let. Niti en od 4 trenutno ne prejema nizje pokojnine kot je najina placa, niti eden od 4 ni sedel z nami pri mizi in obdeloval snov, ki bi jo morali jemati v soli. Pri svojih 65+ so manj zgarani, bolje “placani” in veliko bolj zadovoljni ter izpopolnjeni kot mi, ki se tresemo za nesigurne sluzbe, zakopani v kredite za streho nad glavo in izmozgani od izkoriscevalskih sluzb.
Nikoli se ni noben tresel kje in pri komu smo mi v varstvu a kljub temu sva bila oba z mozem nenehno pri babicah in dedkih.

Noben od teh 4 ne cuva otrok in jih nikoli ni nihce od njih peljal na dopust, izlet, obcasno kdo koga zapelje v kako glasbeno ali kaj podobnega. Niti nam noben ne kuha. Naporno nam jw za popeezdeet.

Trenutno so drugi casi in zdi se mi cisto prav, ce kdo mladim v tezavah da kako roko v pomoč.

Pa si jih kdaj vprašala, kako so zidali bajte. So kar same zrasle. IN danes so ko rožce. Razen če so iz tiste 15{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} elite socializma.

Nobena elita. Ze samo solski sistem je dopuscal da smo otroci rastli po svoje in so oni ob 14.00 ze zidali.mi ob 19.00 niti trave ne pokosimo okoli hise. Seveda tiste hise, ki je nimamo.