skupni denar?

midlim je napisal/a:

kajpaobratno je napisal/a:

danes neprijavljena je napisal/a:

Povej to mojemu hipotetičnemu otroku, ki bi mu zaradi moje zveze padel standard. Povej konec koncev očetu mojega otroka. Kako bi pa ti gledala na to, da drugi starš tvojega otroka naenkrat ničesar več ne kupi otroku, ga izpiše z dejavnosti, ki jih rad obiskuje ... - ker ima novi partner tega starša finančne težave?

kaj pa če ti zapadeš v finančne težave... kaj pa če se tebi zgodi, da ostaneš brez službe in bi tvoj novi imel super službo... ? kaj bo pa potem tvoj otrok? In kako si potem predstavljaš skrb za tvojega otroka in življenje z novim (ki nima finančnih težav) ti jih imaš.

Nekaj je, kar se zgodi v času skupnega življenja, drugo pa, kaj prinese s sabo v nov odnos. Nisem neumna, da bi že na začetku šla na slabše, saj nisem socialna delavka.

a on pa potem mora biti socialni delavec zate in tvojega otroka?

ker po tej logiki kao kredita - ti imaš z otrokom, ki ga pripelješ v zakon oz. partnerstvo "doživljenjski kredit". Moraš zato ostati sama, ker pač ljudje niso socialni delavci, da bi se ukvarjali s takšnimi osebami kot si ti?

kajpaobratno je napisal/a:

ker po tej logiki kao kredita - ti imaš z otrokom, ki ga pripelješ v zakon oz. partnerstvo "doživljenjski kredit". Moraš zato ostati sama, ker pač ljudje niso socialni delavci, da bi se ukvarjali s takšnimi osebami kot si ti?

Ne vem kako je to pri tebi, ampak jaz in moj kredit živiva zelo dostojno, zato krave mlekarice (oziroma, v tem primeru teleta) ne rabim, torej lahko izbiram ali biti ali ne z določeno osebo. Ker mi ne gre slabo, nisem nikogaršnji prisesek, ravno tako pa mi ni treba ukvarjati z njimi.
Tvoja situacija je najbrž bistveno drugačna, razumem.

midlim je napisal/a:

kajpaobratno je napisal/a:

ker po tej logiki kao kredita - ti imaš z otrokom, ki ga pripelješ v zakon oz. partnerstvo "doživljenjski kredit". Moraš zato ostati sama, ker pač ljudje niso socialni delavci, da bi se ukvarjali s takšnimi osebami kot si ti?

Ne vem kako je to pri tebi, ampak jaz in moj kredit živiva zelo dostojno, zato krave mlekarice (oziroma, v tem primeru teleta) ne rabim, torej lahko izbiram ali biti ali ne z določeno osebo. Ker mi ne gre slabo, nisem nikogaršnji prisesek, ravno tako pa mi ni treba ukvarjati z njimi.
Tvoja situacija je najbrž bistveno drugačna, razumem.

glede na to kako se obnasas izrazas, se ne cudim, da si sam/a. Si lahko mislim da si drugemu starsu tudi sponasal/a svoja sredstva,ker tukaj ze mene kar nekaj vnaprej jasnovidno sodis. Lahko se poves kaj si pa ti v tvojem spostljivem jeziku, ce imas partnerja za kravo oz. Teleta. Ubogi otrok tvoj, bolj kot tvoj denar in finance bov zivlnenju kronicno trpel pomanjkanje spostljivosti, ki je ti ocitno nimas in tega se tak denar niti nobena dejavnost popoldanska ne more nadomestiti. Si pa povedal/a vse o sebi... ti svojega ne bi delila, ker cloveka vnaprej preveris, ce pa se tebi zgodi v casu veze, da rabis pa po tvoji egocentricni logiki je pa tvoj partner dolzen tebi dat...ti pa njemu ne bi, ker nisi socialna delavka po tvoje...

travcozakravco je napisal/a:

hm, je napisal/a:

travcozakravco je napisal/a:

Jaz to razumem, kot da si partnerja dovolita zadržati določen znesek, za katerega ne potrebujeta nikomur kazati računov, za kaj sta ta denar porabila. Tako nekako starševska žepnina ;)

kakšen zakon pa je to, če moraš zakoncu kazat račune!
nekdo od njih očitno ni vreden zaupanja in taki pač niso za skupaj...

No, ti še vedno ne razumeš, o čem govorimo. O delu denarja, s katerim razpolaga posameznik povsem samostojno. Pri nekaterih to pomeni, da obdržijo določen znesek v svoji denarnici oz. na računu. Pri drugih to pomeni, da lahko iz skupnega računa vzamejo nekaj za sebe.
Zdaj kaj bolj jasno?

in kaj se zgodi, ko kdo preseže "dovoljeni" znesek.
klečanje v kotu na koruzi, dve po riti, ločitev?

mislim, da ja je napisal/a:

danes neprijavljena je napisal/a:

midlim, da ja je napisal/a:

Mislim, da ja, da se moras prilagoditi skupnemu partnersko-druzinskemu budgetu in se stegnes toliko, kolikor se lahko. Partnerja naj bi delovala v skupno dobro vseh.
Ko si sptejela novrga partnerja, si ga sprejela celega, z vsemi plusi in minusi. Saj ves, zaprisega, v dobrem in slabem.

Povej to mojemu hipotetičnemu otroku, ki bi mu zaradi moje zveze padel standard. Povej konec koncev očetu mojega otroka. Kako bi pa ti gledala na to, da drugi starš tvojega otroka naenkrat ničesar več ne kupi otroku, ga izpiše z dejavnosti, ki jih rad obiskuje ... - ker ima novi partner tega starša finančne težave?

Draga, o tem je treba prej razmisljat, s kom se podajas v skupno zivljenje in kaj vse to prinese za sabo.
Ko si pa z nekom skupaj, si v dobrem in slabem!

Nenavadno razmišljanje. Recimo, da ima oče mojega otroka skrbništvo in skupaj nudiva otroku nek povprečen standard. Če se moj bivši odloči za poroko z nezaposleno žensko z dolgovi, je logično, da otroka izpiše iz vseh dejavnosti, mu vzame mobitel in ga ne pelje več na morje. Res to praviš? Sem torej jaz dolžna prevzeti vse te stroške, če ne želim, da otroku pade standard, ali pa mogoče lahko sodno preprečim to poroko?

Naj te spomnim, da si otroci v novih zvezah ne izbirajo novih partnerjev in se z njimi ne poročajo. Ti praviš dobesedno tole: "če se je mama poročila z revnejšim, je edino logično, da se finančne obveznosti tega partnerja od prej rešujejo tako, da se otroku vzamejo počitnice in telefon. To je kazen za mamo, ker se ni poročila z nekom, ki ima več denarja."

BonicaMellucci je napisal/a:

Pri meni je delovalo brez kakršnih koli problemov, leta dolgo, tako: skupna blagajna, v katero gre vsak mesec z obeh računov enak znesek, naprimer 400-500 eur. Iz tega se poravnajo stroški hrane, stanovanja, položnice, dopusti, skratka, vse kar je skupnega.
Kar ti ostane, porabiš po svoje, varčuješ, itd.

Tale tvoj način gre lahko odlično skozi, vendar samo, če oba zaslužita približno enako, npr. da imata oba 1500 ali 2000 plače. Če ima eden 2000, drugi pa 700, je nemogoče v skupno blagajno dajati enak znesek, ker bi enemu ostalo le 200, drugemu pa še vedno 1500. Ni pošteno.
V takem primeru je bolje varčevati procentualno, torej npr. vsak 20% od plače, ki jo ima.

Odvisno do zaslužka je napisal/a:

BonicaMellucci je napisal/a:

Pri meni je delovalo brez kakršnih koli problemov, leta dolgo, tako: skupna blagajna, v katero gre vsak mesec z obeh računov enak znesek, naprimer 400-500 eur. Iz tega se poravnajo stroški hrane, stanovanja, položnice, dopusti, skratka, vse kar je skupnega.
Kar ti ostane, porabiš po svoje, varčuješ, itd.

Tale tvoj način gre lahko odlično skozi, vendar samo, če oba zaslužita približno enako, npr. da imata oba 1500 ali 2000 plače. Če ima eden 2000, drugi pa 700, je nemogoče v skupno blagajno dajati enak znesek, ker bi enemu ostalo le 200, drugemu pa še vedno 1500. Ni pošteno.
V takem primeru je bolje varčevati procentualno, torej npr. vsak 20% od plače, ki jo ima.

Si pomešala pojme. Varčevanje je eno, skupni denar za stroške drugo. Najemnina ali položnice se tudi ne prilagajajo tvoji plači. Torej: za stroške enaka vsota, kar ostane, pa v varčevanje po odstotkih. Če se že grejo ločene finance.

% ali fiksno je napisal/a:

Odvisno do zaslužka je napisal/a:

BonicaMellucci je napisal/a:

Pri meni je delovalo brez kakršnih koli problemov, leta dolgo, tako: skupna blagajna, v katero gre vsak mesec z obeh računov enak znesek, naprimer 400-500 eur. Iz tega se poravnajo stroški hrane, stanovanja, položnice, dopusti, skratka, vse kar je skupnega.
Kar ti ostane, porabiš po svoje, varčuješ, itd.

Tale tvoj način gre lahko odlično skozi, vendar samo, če oba zaslužita približno enako, npr. da imata oba 1500 ali 2000 plače. Če ima eden 2000, drugi pa 700, je nemogoče v skupno blagajno dajati enak znesek, ker bi enemu ostalo le 200, drugemu pa še vedno 1500. Ni pošteno.
V takem primeru je bolje varčevati procentualno, torej npr. vsak 20% od plače, ki jo ima.

Si pomešala pojme. Varčevanje je eno, skupni denar za stroške drugo. Najemnina ali položnice se tudi ne prilagajajo tvoji plači. Torej: za stroške enaka vsota, kar ostane, pa v varčevanje po odstotkih. Če se že grejo ločene finance.

Če bi jaz imela tipa, ki bi zaslužil 2000 evrov, jaz pa bi domov nosila po 600 ali 700 evrov in bi mi razlagal, da bova za skupne stroške dajala vsak pol, ni problema. Ampak potem bo tudi delal vsak pol, ne bo samo na meni likanje, kuhanje in pospravljanje. Pa me ne briga, če je on v službi do 18h, jaz pa že ob 14h.

Tole ti povem je napisal/a:

% ali fiksno je napisal/a:

Odvisno do zaslužka je napisal/a:

Tale tvoj način gre lahko odlično skozi, vendar samo, če oba zaslužita približno enako, npr. da imata oba 1500 ali 2000 plače. Če ima eden 2000, drugi pa 700, je nemogoče v skupno blagajno dajati enak znesek, ker bi enemu ostalo le 200, drugemu pa še vedno 1500. Ni pošteno.
V takem primeru je bolje varčevati procentualno, torej npr. vsak 20% od plače, ki jo ima.

Si pomešala pojme. Varčevanje je eno, skupni denar za stroške drugo. Najemnina ali položnice se tudi ne prilagajajo tvoji plači. Torej: za stroške enaka vsota, kar ostane, pa v varčevanje po odstotkih. Če se že grejo ločene finance.

Če bi jaz imela tipa, ki bi zaslužil 2000 evrov, jaz pa bi domov nosila po 600 ali 700 evrov in bi mi razlagal, da bova za skupne stroške dajala vsak pol, ni problema. Ampak potem bo tudi delal vsak pol, ne bo samo na meni likanje, kuhanje in pospravljanje. Pa me ne briga, če je on v službi do 18h, jaz pa že ob 14h.

Kaj a tega nimata že dogovorjeno? Ti dejansko vse delaš v gospodinjstvu?

Točno tako, če en partner želi do centa natančno deljene stroške, se na natančno na pol deli pospravljanje, pranje, kuhanje... In naj potem vsak sam presodi, ali raje pospravlja ali pa prispeva več. Veliko se jih je spotaknilo, da hoče živeti na njegov račun, niso pa opazili, da vse sama pospravlja doma. Verjetno marsi kdo od teh doma ne opazi da je treba pospraviti, skuhati kosilo... mislijo, da se to kar samo naredi.