Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek skupni denar?

skupni denar?

Z mojim partnerjem živiva skupaj dobrih pet let in vseskozi je že tako, da imava denar ločen. Oba imava službi, no, on nekaj privat. Oba sva bila prej že razvezana in sva imela vsak svojo izkušnjo iz prejšnjih zakonov. On dosti bolje zasluži kot jaz, je tudi zelo varčen, po drugi strani pa ni problem – da za dopust, me povabi vsake toliko ven, prispeva če greva vsake kvatre skupaj v trgovino, plačuje večina položnic. Jaz vseskozi kupujem hrano, čistila, v glavnem vse sprotne potrebščine, precej oblačil, obutev… nikoli ga nisem izkoriščala, ampak prav jaz sem tista, ki mi običajno konec meseca “zmanjka” za par dni in plačujem s kreditno kartico. Pa tudi večkrat vmes. Tudi precejšen obrok posojila imam (ki ga bom sicer na srečo vsak čas konec!) In kje je problem? To, da četudi partnerju še tako jasno namigujem, da mi je zmanjkalo in da bi rada, da mi kaj primakne, njemu zlepa ne “klikne”. Mu moram direktno povedati, da rabim za to in to… fehtat. Pa nisem potratna, hodim v skromnih cunjah, ne pijem, na kadim… doma držim tri vogale gor, ker on veliko dela. Sem pa včasih kar malce slabe volje, ko spet ne vem, kako bom “štukala” mesec z mescem ob misli, da ima on pa dosti na računu, vendar varčuje… Še sreča da drugo med nama dobro “špila”… Kako pa pri vas kaj urejate te finančne zadeve – skupaj, ločeno??

Če te prav razumem stroške plačat vsak nekje pol, mislim skupne stroške?
Vendar pa ti večinoma vse sama postoriš, ker je on kar naprej v službi?
Torej, on ima denar, ker si ti brezplačna gospodinjska služkinja. Če te ne bi imel, bi moral najeti pomočnico in jo plačati?

Jaz si enostavno ne prestavljam živet tako, kot živiš ti, vidva. Ker živita v skupnosti, vsaj upam, da.
Pa ne gre za skupni račun sploh, ker tega nimava, niti ga ne želim. Zasluži več, prispeva več in ga za to nisem nikoli prosila. Ker nekako se nama zdi logično, da če živiva skupaj, v zvezi, v skupnosti, bo najin standard menda ja enak.

nova
Uredništvo priporoča

Ce denar sluzis ti, je TVOJ, ne pa skupen…

Midva pa imava že od vedno vrževa denar na kup in ga uporabljamo skupno. Naju ne zanima, kdo zasluži več, kdo manj, kdo si kaj privošči samo zase, kdo ne …
Tako sva počela tudi takrat, ko sva bila še fant in punca – sva šla na morje, vrgla denar na kup in ga uporabljala skupaj.
Ne znam si predstavljati drugače.

Pri meni je delovalo brez kakršnih koli problemov, leta dolgo, tako: skupna blagajna, v katero gre vsak mesec z obeh računov enak znesek, naprimer 400-500 eur. Iz tega se poravnajo stroški hrane, stanovanja, položnice, dopusti, skratka, vse kar je skupnega.
Kar ti ostane, porabiš po svoje, varčuješ, itd.


Tole se mi zdi kratka in jasna poanta.

Tocno tako je tudi pri nas. 400 eur da on, 400 eur dam jaz, zdaj prispevata tudi otroka, ker sta oba zaposlena (oba po 150 eur) in smo vsi zadovoljni. Kar vsakemu ostane, si pac kupi kar zeli ali varcuje itd.

Midva z bivšim sva imela vsak svoj denar, skupaj sva dala za račune, hrano, nakupe za hišo, počitnice ipd. Ostalo je bil denar moj in njegov, čeprav nikoli ni bilo panike, če je eden ali drugi rabil za kakšno stvar.


Tole se mi zdi kratka in jasna poanta.[/quote]

Se podpišem pod tem. Midva prav tako služiva skupaj, trošiva skupaj, varčujeva skupaj – to je to.

Pri nas enako. Jaz imam službo, on firmo, pri kateri glede papirologije tudi jaz pomagam. Ves denar jemljeva kot skupen. Kolikor mesečno skupaj zasluživa, toliko skupaj imava in toliko se lahko porabi. Trenutno imava dogovor, da dam jaz večino svoje plače na stran, ker ima dovolj prometa, da iz njegovega pokrijeva stroške. Seveda je tudi varčevalni fond skupen. Jaz sem tako navajena že od svojih staršev in se mi zdi samoumevno. Je pa res, da to gre, dokler imata oba enake nazore, kako z denarjev in da ne zapravi vsega eden. Ampak v tem primeru se mi pa zdi, da tudi veza ne more funkcionirat.

Do neke mere se strinjam,ampak v tem primeru to pomeni, da mora ON plačevati njej, ker doma večinoma vse sama postori.
Torej, on nič doma ne dela, ker vse sama potori, naj pa plača, a ne?

Kolikor iz tvojega pisanja razumem, mu namiguješ, da rabiš denar in potem ga prosiš za vsako stvar posebej ko ti zmanjka. Jaz bi se na tvojem mestu enkrat direktno pogovorila, mu brez namigovanj povedala točno to, kar si tukaj napisala. Iz pisanja se mi zdi, da se vidva o tem nikoli nista direktno pogovorila in dala stvari na mizo brez olepšav.

Z mojim še ne živiva skupaj, planirava to narediti v roku par mesecev. Sva se pa že pogovarjala o denarju in naredila plan kako bo s tem.

Vesel sem vaših odgovorov, še posebej tega:

Tocno tako je tudi pri nas. 400 eur da on, 400 eur dam jaz, zdaj prispevata tudi otroka, ker sta oba zaposlena (oba po 150 eur) in smo vsi zadovoljni. Kar vsakemu ostane, si pac kupi kar zeli ali varcuje itd.

Pogosto se dogaja, da je samoumevno da ON plača vse, če ONA ostane brez zaposlitve, v obratnem primeru pa se že “slišijo” komentarji komentatork z IQ<60: nogiraj ga!

Zakaj ste takšne?

Vesel oče

Samo to ni skupna blagajna. Vidva samo prispevata vsak enak znesek od plače.

Skupna blagajna je tisto, kar opisuje ena pred tabo – oba ves denar dasta na isti račun in se porablja, kot se porablja.

Pri nas gre za hrano precej več denarja kot za položnice, tudi če upoštevam zavarovanje za avto, vse možne telefone in dodatno zdr. zavarovanje. Sklepam, da nimata otrok; no, če bi še šolske položnice dala zraven, bi bilo pa tam nekje.

Samo to ni skupna blagajna. Vidva samo prispevata vsak enak znesek od plače.

Skupna blagajna je tisto, kar opisuje ena pred tabo – oba ves denar dasta na isti račun in se porablja, kot se porablja.[/quote]
No, imenuj to kakorkoli hočeš. Pri nama je delovalo zelo ok, v 10 letih niti enkrat problemov okrog denarja. Vsi stroški so bili poravnani, poleg tega ni bilo nikoli kakšnega očitanja v smislu “kaj ti je bilo treba še dveh torbic” ali pa “zakaj zapravljaš za športne stave”. Kljub temu da je govora o partnerstvu, če želiš, da je uspešno, morata oba obdržati nekaj individualnosti in svoje (samo)spoštovanje. Vsaj moje mnenje, pač.

Samo to ni skupna blagajna. Vidva samo prispevata vsak enak znesek od plače.

Skupna blagajna je tisto, kar opisuje ena pred tabo – oba ves denar dasta na isti račun in se porablja, kot se porablja.[/quote]
No, imenuj to kakorkoli hočeš. Pri nama je delovalo zelo ok, v 10 letih niti enkrat problemov okrog denarja. Vsi stroški so bili poravnani, poleg tega ni bilo nikoli kakšnega očitanja v smislu “kaj ti je bilo treba še dveh torbic” ali pa “zakaj zapravljaš za športne stave”. Kljub temu da je govora o partnerstvu, če želiš, da je uspešno, morata oba obdržati nekaj individualnosti in svoje (samo)spoštovanje. Vsaj moje mnenje, pač.[/quote]

Se strinjam.


Tole se mi zdi kratka in jasna poanta.[/quote]

Se podpišem pod tem. Midva prav tako služiva skupaj, trošiva skupaj, varčujeva skupaj – to je to.[/quote]
meni se zdi razumljivo, da je tako.
Se pa sprašujem kako je pri tistih, ki dajejo določen znesek v cifri(kot navajajo zgoraj) v blagajno družinsko za skupno porabo.
Meni bi bilo recimo grdo izjemno do moža in nespoštljivo… recimo hipotetično, da bi sama zaslužila 1600 on pa recimo 600 evrov in bi se šla tako kot nekateri zgoraj, da vsak mora dati recimo 400 v skupno blagajno za stroške… meni bi bilo to ogabno grdo do moža in izkoriščevalsko na nek način in ne bi imela srca to narediti… da bi od človeka pričakovala,da da enak znesek od minimalca kot jaz ki bi recimo hipotetično zaslužila jurja več… če bi kaj takega delala, bi živela na plečih človeka z minimalcem, čeprav bi sama zaslužila več … in tisto kao ostanek več od moje plače bi imela pa zase al kako – torej jaz jurja zase na mesec, on pa 200… to je zame egoistično… jaz tega ne bi mogla nikoli narediti…
in potem bi jaz si v dveh mesecih našparala za potovanje v eksotiko, on bi šel pa s svojim našparanim v umag… ne bi mogla kaj takega narediti nikoli človeku, ki ga spoštujem in imam rada… mini bi bilo to skrajno egoistično
potem če že – tisti, ki imajo tak sistem da se da nekaj od vsake plače v skupno blagajno za skupno porabo, bi bilo bolj spoštljivo do partnerja, da se da v odstotkih prejete plače…

Do neke mere se strinjam,ampak v tem primeru to pomeni, da mora ON plačevati njej, ker doma večinoma vse sama postori.
Torej, on nič doma ne dela, ker vse sama potori, naj pa plača, a ne?[/quote]

Se strinjam

Se podpišem pod tem. Midva prav tako služiva skupaj, trošiva skupaj, varčujeva skupaj – to je to.[/quote]
meni se zdi razumljivo, da je tako.
Se pa sprašujem kako je pri tistih, ki dajejo določen znesek v cifri(kot navajajo zgoraj) v blagajno družinsko za skupno porabo.
Meni bi bilo recimo grdo izjemno do moža in nespoštljivo… recimo hipotetično, da bi sama zaslužila 1600 on pa recimo 600 evrov in bi se šla tako kot nekateri zgoraj, da vsak mora dati recimo 400 v skupno blagajno za stroške… meni bi bilo to ogabno grdo do moža in izkoriščevalsko na nek način in ne bi imela srca to narediti… da bi od človeka pričakovala,da da enak znesek od minimalca kot jaz ki bi recimo hipotetično zaslužila jurja več… če bi kaj takega delala, bi živela na plečih človeka z minimalcem, čeprav bi sama zaslužila več … in tisto kao ostanek več od moje plače bi imela pa zase al kako – torej jaz jurja zase na mesec, on pa 200… to je zame egoistično… jaz tega ne bi mogla nikoli narediti…
in potem bi jaz si v dveh mesecih našparala za potovanje v eksotiko, on bi šel pa s svojim našparanim v umag… ne bi mogla kaj takega narediti nikoli človeku, ki ga spoštujem in imam rada… mini bi bilo to skrajno egoistično
potem če že – tisti, ki imajo tak sistem da se da nekaj od vsake plače v skupno blagajno za skupno porabo, bi bilo bolj spoštljivo do partnerja, da se da v odstotkih prejete plače…[/quote]

Ja midva se lahko greva tega, ker že leta in leta zasluživa nekako enako. Oba ca 1000€.
Če bi bila skupna blagajna in velika razlika pa tudi ne bi bilo fer. Eden bi dal vseh 600, dtugi pa vseh 1200. Spet da eden več, precej več.
Skratka ljudje smo si različni. Jaz imam rada svoj skrivni fond. Nikoli ne veš do česa lahko pride. Meni se še vedno zdi najbolj fer nekje 50:50 kot pa vse na en kup.

Ga ne bi nogirala, če bi ostal brez službe. Bi poskrbela tudi zanj. Nekako bi preživeli. Enako pričakujem od njega, če bi jaz ostala brez službe. Drugo pa je, če bi ostal brez službe, nove niti iskal ne bi, bi doma samo poležaval in ničesar naredil itd. V taki situaciji bi se pa tudi nogiranje zgodilo. Če bi ostal brez službe, bi od njega pričakovala, da v tem času doma naredi popolnoma vse: od kuhanja, pospravljanja itd

Se podpišem pod tem. Midva prav tako služiva skupaj, trošiva skupaj, varčujeva skupaj – to je to.[/quote]
meni se zdi razumljivo, da je tako.
Se pa sprašujem kako je pri tistih, ki dajejo določen znesek v cifri(kot navajajo zgoraj) v blagajno družinsko za skupno porabo.
Meni bi bilo recimo grdo izjemno do moža in nespoštljivo… recimo hipotetično, da bi sama zaslužila 1600 on pa recimo 600 evrov in bi se šla tako kot nekateri zgoraj, da vsak mora dati recimo 400 v skupno blagajno za stroške… meni bi bilo to ogabno grdo do moža in izkoriščevalsko na nek način in ne bi imela srca to narediti… da bi od človeka pričakovala,da da enak znesek od minimalca kot jaz ki bi recimo hipotetično zaslužila jurja več… če bi kaj takega delala, bi živela na plečih človeka z minimalcem, čeprav bi sama zaslužila več … in tisto kao ostanek več od moje plače bi imela pa zase al kako – torej jaz jurja zase na mesec, on pa 200… to je zame egoistično… jaz tega ne bi mogla nikoli narediti…
in potem bi jaz si v dveh mesecih našparala za potovanje v eksotiko, on bi šel pa s svojim našparanim v umag… ne bi mogla kaj takega narediti nikoli človeku, ki ga spoštujem in imam rada… mini bi bilo to skrajno egoistično
potem če že – tisti, ki imajo tak sistem da se da nekaj od vsake plače v skupno blagajno za skupno porabo, bi bilo bolj spoštljivo do partnerja, da se da v odstotkih prejete plače…[/quote]
Nespostljivo in izkoriscevalsko? A, tako se po novem reče enakopravnosti? Wow.


meni se zdi razumljivo, da je tako.
Se pa sprašujem kako je pri tistih, ki dajejo določen znesek v cifri(kot navajajo zgoraj) v blagajno družinsko za skupno porabo.
Meni bi bilo recimo grdo izjemno do moža in nespoštljivo… recimo hipotetično, da bi sama zaslužila 1600 on pa recimo 600 evrov in bi se šla tako kot nekateri zgoraj, da vsak mora dati recimo 400 v skupno blagajno za stroške… meni bi bilo to ogabno grdo do moža in izkoriščevalsko na nek način in ne bi imela srca to narediti… da bi od človeka pričakovala,da da enak znesek od minimalca kot jaz ki bi recimo hipotetično zaslužila jurja več… če bi kaj takega delala, bi živela na plečih človeka z minimalcem, čeprav bi sama zaslužila več … in tisto kao ostanek več od moje plače bi imela pa zase al kako – torej jaz jurja zase na mesec, on pa 200… to je zame egoistično… jaz tega ne bi mogla nikoli narediti…
in potem bi jaz si v dveh mesecih našparala za potovanje v eksotiko, on bi šel pa s svojim našparanim v umag… ne bi mogla kaj takega narediti nikoli človeku, ki ga spoštujem in imam rada… mini bi bilo to skrajno egoistično
potem če že – tisti, ki imajo tak sistem da se da nekaj od vsake plače v skupno blagajno za skupno porabo, bi bilo bolj spoštljivo do partnerja, da se da v odstotkih prejete plače…[/quote]
Nespostljivo in izkoriscevalsko? A, tako se po novem reče enakopravnosti? Wow.[/quote]
Ne vem no, jaz si partnerstva ne razlagam ocitno tako kot ti… tako kot zi.pises sem jaz zivela s sostanovalci… s partnerjem pa pac ne bi nikoli tako… se samo vprasam kaj bi ti naredila s partnerjem v.primeru, da izgubi sluzbo…najbrz bi ga vrgla na cesto,ker ne bi imel denarja..in.obratno se ti zdi ok, da bi on na cesto postavil tebe, ce bi ti ostala brezposelna… se vprasam je to partnerstvo in v dobrem in v slabem skupaj… meni se pac ne zdi tako.


Nespostljivo in izkoriscevalsko? A, tako se po novem reče enakopravnosti? Wow.[/quote]
Ne vem no, jaz si partnerstva ne razlagam ocitno tako kot ti… tako kot zi.pises sem jaz zivela s sostanovalci… s partnerjem pa pac ne bi nikoli tako… se samo vprasam kaj bi ti naredila s partnerjem v.primeru, da izgubi sluzbo…najbrz bi ga vrgla na cesto,ker ne bi imel denarja..in.obratno se ti zdi ok, da bi on na cesto postavil tebe, ce bi ti ostala brezposelna… se vprasam je to partnerstvo in v dobrem in v slabem skupaj… meni se pac ne zdi tako.[/quote]
Če eden ostane brez službe, ga drugi preživlja. Govora je o dveh delovno sposobnih in približno enako služečih osebkih, ki tvorita živ.skupnost.

New Report

Close