Rojen je v tem kraju, tu je preživljal (-a) otroštvo, hodil v osnovno šolo, ok, morda je v srednjo hodil nekam proč z avtobusom. Na šiht ali ne hodi ali je to v istem kraju ali nekje kvečjemu 20 min oddaljeno. In tako celo življenje.

Je to dobro ali slabo? Zakaj?

Če clovek zivi v mestu, je celo zivljenje tako…

Če mu je všeč, je zanj dobro. Če mu ni, pa se ne potrudi za spremembe, je zanj slabo.

Slabo je, če celo življenje živi s starši. Ostalo se mi pa ne zdi nič posebnega. Sploh za mestne.

Jaz sem na drugem koncu sveta, ampak samo ta podatek ne pomeni, da sem bolj ali manj zaplankana kot kdo, ki nikoli ni zivel nekje drugje.

Poznam. Dve sestri, živita v domači hiši, ena ima družino, druga ne. Pa še to, najprej je ena hodila z enim fantom, na koncu se je pa druga poročila z njim.
Meni je to nepredstavljivo, da se nikoli ne premakneš iz domače hiše.

Naslov teme bi bil krasen naslov za knjigo.

nekateri zafustrirani. Celo življenje živijo, se šolajo in potem še služba v istem kraju, samski, doma.
Jamrajo, kakšni so ljudje. Ja dobro, pa pojdi in jih menjaj.
Jaz sem se preselila, tudi s tem namenom, da spoznam nove……

Jaz jih poznam nekaj, ki vse zivljenje zivijo v istem majhnem kraju in so zelo zadovoljni. Od rojstne hise so se preselili par sto metrov stran, kjer so si postavili svoje hise, prijatelje imajo iste iz otroskih let, dobro se razumejo in uzivajo zivljenje. Priznam, da jim zavidam.

Točno tako bi napisala sama…

Če je med ljudmi polovica takih, ki se selijo, drugi polovici ni treba hodit nikamor, da spoznajo nove. 🙂

Se mi zdi, da to velja za večino mojih sošolcev iz OŠ.
Dve sošolki sta poročeni v tujini, jaz živim sto km proč od rojstnega kraja, za enega sošolca vem, da okoli 30 km, ostali so pa ostali v radiu 5 km od domače hiše ali celo v domači hiši.
Meni se to v bistvu zdi normalno. Hočem reči, nič tako blazno nepojmljivega in posebnega.

Večina mojih sošolcev je ostala v istem kraju. Nekaj se jih je premaknilo za cca. 15 do 20 km. Najdlje sem jaz, ki sem se odselila za 60 km. Ko se srečam sedaj z nekaterimi … kot da sem z Marsa …

Odvisno od želja in potreb!
Eni letajo po svetu drugim je domače dvorišče dovolj veliko.

Nič posebnega.

Od kolega mama se je preselila 500 m (iz hiše staršev v svojo).
V 90+ letih življenja pa je zamenjala 4 države (še več valut denarja), 4 režime, preživela WW1, WW2, SVN osamosvojitev … na šiht je hodila 350m daleč v trgovino pa 270m
Najdlje je šla redno v cerkev, cca 1,5 km daleč

Tudi meni se zadnje čase zdi kar malo smešno, na primer, da bi imela partnerja iz istega kraja. Če drugega ne, je dobro, da se geni malo bolj premešajo med sabo, da so si malo bolj različni, grejo na oplemenitenje 😉
Drugače ni nič čudnega, če človek ne gre iz svojega kraja, verjetno mu je malo lažje, ker ostaja tam, kjer so njegove korenine. Večini je tako, da jim je vedno najlepše tam, kjer so živeli kot otroci in se tam tudi počutijo kot doma. Verjetno je večina ljudi, sploh Slovencev naravnanih tako, da se ne premikajo, selijo, če je trebušček poln in morda še glede partnerja,če je iz drugega kraja. Skupnosti še izpred 50 let, so delovale trdno, so bile dobra opora za ljudi v stiski.
Predstavljajte si mlado družino ‘izseljencev’ v LJubljani, ki nima nobene babice, dedka.. ko so otroci bolni in na splošno ,nimajo nikogar, ki bi jim priskočil na pomoč.
jaz sem se tudi preselila v 30 km oddaljen kraj in mi je bilo prva 3 leta kar hudo- nobebega nisem poznala, s kom se nisem imela pogovarjati. Sčasoma sem pridobila nekaj prijateljic in je ok. Sedaj mi je čuden občutek, da te vsi poznajo.

Poznam kar nekaj takih. V sš so se vozile z busom (30 km v eno smer), na faks v lj so se večino vozile vsak dan, ker tam niso želele bivati. Komaj so čakale, da so spet doma ter da si najdejo fanta iz svoje občine. Poročile so se takoj po diplomi. Od mame do moža so se preselile do max 5 km stran. Za nekatere je že to ogromno. Ena se je preselila v sosednjo vas – od moža do mame ima 300 metrov čez travnik pa še to ji je ogromno. Če jim je to všeč kar naj. Meni to pač ni.

Tale tvoja trditev je zelo relativna. Kar je za tebe slabo, ni nujno, da je tudi za koga drugega. Eni se s svojimi starši dobro razumemo.

Jaz sem bila utelešena že po celi galaksiji.
Reinkarnaciji na Zemlji in za povrh še v Sloveniji pa pripisujem slabi karmi.
Zdaj moram nujno delati samo dobro, da ne grem v naslednjem življenju še na slabše.

Moj mz recimo, zivi v svoji rojstni hisi, osnovna sola v vasi, srednja 10 km stran, firma pa sedaj 3 m cez dvorisce. Kaj pa vem, danes gre na sluzbeno pot 1000 km do jutri zvecer, zadnjic na jadranju, prej in potem vikend na jugu, poslovno velikokrat Azija, Amerika in Z Evropa. Prejsnji teden gost iz Amerike, ta teden spet, govori tekoce 2 svetovna jezika, tretjega pa za prezivet dovolj. Meni ni nek nerazgledan zapeckar.

Ne vem če bo to držalo kar za večino, ker večina pač ne živi v kraju s porodnišnico.

Torej rodila sem se v enem kraju, otroštvo in mladost preživela v drugem. Potem sem se preselila v tretji kraj (bližina službe). Sedaj pa spet živim v kraju, kjer sem preživela mladost.

Selim se predvsem zato, da si poenostavim življenje. OK v kraju rojstva in otroštva nisem imela izbire. V tretji kraj sem se preselila zaradi službe. Nazaj pa sem prišla predvsem zaradi logistike zaradi otrok. Moja mama je že v penziji (izkoristila je še zadnjo možnost za “mlado” penzionistko) in sva bili dogovorjeni, da gre po otroke v vrtec in kasneje v šolo. Aja pa še to, ne živimo pa pri mami. Ker pa otroci hitro rastejo pa zopet razmišljamo o selitvi v četrti kraj (velika želja mojega moža).

Drugače pa to da živiš skoz v istem kraju, še ne pomeni, da si zapečkar. Za potovanja še niste slišali?

Ko sem jaz študirala, ni bilo veliko mest v študentskih domovih, prednost so imeli tisti iz bolj oddaljenih krajev, tako da nas je večina tistih, ki smo bivali v radiu 30 km izviselo. Moja starša sta nam privoščila marsikaj, a privat namestitev bi bil za nas velik finančni zalogaj. Pa tudi nesmiseln, glede nato da je bil javni prevoz poceni, v Ljubljani si bil pa v 45 minutah z vlakom.

.

To je vse drugače od primera, ki sem ga jaz navedla. Oni ne gredo nikamor, edino mogoce na morje poleti, pa še to nisem sigurna ker živijo ob reki primerni za kopanje poleti.

Veliko jih poznam, v večini primerov gre za Ljubljančane. Tisti iz vasi so vsaj v SŠ in na faks hodili drugam.

Pri teh Ljubljančanih opažam, da nimajo pojma, kako poteka življenje izven Ljubljane.
Za ilustracijo: menijo, da v vaseh ponoči vozijo taksiji …