Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Partnerski odnos po smrti otroka

Partnerski odnos po smrti otroka

Mineva tri mesece od smrti otroka v 34 tednu. Razlog neznan. Ustavil se je srček.

Trudim se živeti iz dneva v dan..se zaposliti..maksimalno se posvetiti starejšemu sinu. Potem pa pride večer in me zlomi..masikdaj zaspim v solzah…težko je

Otroka sva si želela oba.. moz je krasen oce svojemu sinu..doma veliko pomaga itd. Ubistvu si je od od nekdaj želel veliko družino…mogoče bolj kot jaz..njemu bi bilo cisto normalno in obvladljivo imeti 5 otrok..sama si ne predstavlam. Hih ne planiramo ampak omenim iz vidika da je zelo druzinski clovek itd.

On je vse skupaj preživel po moško..ga je zlomilo..svoje odjokal..ko je bil pigreb mimo je bilo zanj konec nečesa..poberi se in idi dalje. Zame se je kalvarija tu sele začela.

Ne razume zakaj mi ni do raznih dotikov, spolnosti. Zakaj se dan na dan ukvarjam s tem. Ni lahko..ampak naj se skuliram in grem dalje. Ne razume, če je govora o še kakšnrm otroku (nekje v prihodnosti…) da en dan si ga na nek način želim…drug dan mi je pa misel na to odvratna. Kot neha nihanja..seveda si želim še kakšnega otroka, tudi tega sem si..zelo..ampak seveda me je strah..strah nosečnosti itd.In tako v začaranem krogu. Ko se nekako sestavim in se mi zdi, da bi se res lahko malo potrudila, da ga mogoče res nehote odrivam stran..ga hočem samo objet in dobim nazaj zavrnitev, naj ne bom hinavska…da jutri bodo pa spet solze in žalost in naj dam mir. Da bo šel, če bo pitočena samo še ena solza na ta račun.

Da ne bo pomote..ne tulim non stop, ne pestujem svoje žalisti da bi čisto odpivedala. Hodim v službo..skrbim za dom in družino..ko se tempo umiri se pa prikradejo spomini.

Strah me je, da se bova še midva izgubila. Jaz od njega pričakujem malo pidpore, razumevanja…on od mene naj grem čez in živim normalno naprej. Naj ne hodim vsak dan na grob in naj otroka ne omenjam. Naj bom na neki konstanti. Pa enostavno ne morem. Pridejo slabi trenutki tudi takšni na katere nimam vpliva…se je zgodilo da sem se ponoči iz sanj zbudila v joku in namesto podpore me je nadrl, da če mislim jokat naj grem v dnevno, ker sem moteča in ne more spat.

Ne vem kaj naj storim. Težko mi je iti čez to, težko mi je obenem krpati še odnos za katerega imam občutek, da razpada…sedaj me tudi on ne pusti več blizu, ker pi njegovem še vedno jokam zanalašč. Če ne bi bilo starejšega sina bi verjetno res šla. Tudi on mi je že grozil da še par solz in bo šel, ker me take ne želi več gledat.

Včasih mi je res žal, da sploh živim. Svoje družine nimam…oče in mati umrla, ko sem bila še najstnica…nimam nikogar 🙁 nihče me ne razume..ne morem se spremeniti v kamen. Bil je moj otrok 🙁

Za vsak nasvet ali dobro misel že vnaprej hvala.

Se opravicujem za kak manjkajoc šumnik ali napakico…pisem z telefonom.

res je hudo tole 🙁
ampak ko sem prebrala tvoj zapis … kot da v prvem delu govoriš o povsem drugem človeku, kot v drugem delu. Če resnično tako čuti, kot pišeš, to ni isti človek kot ga opisuješ na začetku.

3 mesece ni dolga doba, bi ga razumela, če bi od smrti minilo leto ali več, ampak 3 mesece?
ne moreš pozabit kar čez noč, saj nisi robot.

sama nimam podobne izkušnje, ampak mi je ob branju tebe na misel prišel včerajšnji prispevek v Tedniku o taboru Levjesrčnih, ki se preko Hospica soočajo z bolečino izgube bližnjega.

Praviš da nimaš nikogar, ampak to bolečino in žalovanje boš morala dat čez, ven iz sebe, predelat, sicer se ti bo poznalo na zdravju.

Poglej si in mogoče najdeš tam uteho in podporo?

http://www.hospic.si/programi/zalovanje-odraslih/
http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174427126

nova
Uredništvo priporoča

Žalostna zgodba, težko je kaj sploh povedat tukaj. Kaj čes, živet in borit se je treba naprej.

Sem iz družine, kjer je bila mnogo desetletij prisotna nepredelana travma smrt 2-letnega otroka, ki je umrl po spletu nesrečnih okoliščin. Bila je bolečina vse družine in bila je tabu tema. Več o tem ne bi, sem pa poiskala sposobno gospo, ki je to travmo z energetsko-duhovnim delom po dolgih letih po dogodku pozdravila.

Ni ti lahko. Poleg tega prihaja na plan tudi prezgodnja smrt staršev.
Vsak od družinskih članov se s tem sooča na svoj način.
Je pa filozofija tvojega moža, da je treba živeti za žive in iti dalje, z mojega vidika bolj funkcionalna in boljša za vse vas, ki ste živi. Ob njegovi filozofiji od njega ne moreš pričakovati prav veliko podpore ob svojem žalovanju, poišči jo drugje. Ne zameri mu tega, poskušaj sprejeti in spoštovati, da ima drugačen odnos do življenja in smrti.
Pošlji duši svojega otroka lepe misli, reci mu, naj bo njegova duša srečna in vesela. Zahvali se mu, da sta bila toliko tednov skupaj. Lahko ob tem prižgeš svečo iz čebeljega voska. Začutila boš njeno prisotnost. Ta duša bo najbolj srečna, če boš tudi ti srečna. od tvoje žalosti nima nič dobrega.
Priporočala bi ti, da si najdeš res dobro pomoč, če meniš, da jo potrebuješ. Psiholog, psihiater, psihoterapevt, duhovnik dobrega srca…. Izogibaj se tistih, ki jamrajo in poglabljajo svojo in tvojo žalost.
Vsak dan se obrni na Boga, na primer zjutraj in zveče in ko ne moreš spati. Če nisi hodila v cerkev, se z njim pogovarjaj in ga prosi, da ti pomaga predelati ta dogodek, pogovarjaj se z njim s svojimi besedami, ni se ti treba učiti molitev. Bog je tu za vse nas, prišel bo in ti bo pomagal.
Zagotavljam ti, da nikoli ne umremo dokončno. Duša ob smrti preide iz ene dimenzije v drugo. praviloma odide, ko je njen čas. Morda preberi knjige od našega sposobnega pisca Mateja Pavla Raka.
Tudi sama se poskusi dvigniti. Najdi smisel in veselje v življenju. Reci si, da imaš sina in moža in je prav, da si za njiju prisotna tukaj in zdaj.
Preberi si zgodbo očeta Tima Gajserja.
http://www.delo.si/prosti-cas/bog-mi-je-dal-najtezjo-zgodbo-a-tudi-moc-da-prezivim.html
Pojdi v naravo sama. Začni se morda ukvarjati s tekom.
Globoko zadihaj in dovoli si biti srečna.
V msilih sem s tabo in ti želim, da v tem kar imaš najdeš smisel in srečo.

Verjamem, da ti je hudo, verjamem, da tudi tvojemu možu ni lahko, ko te gleda in ti ne zna pomagati. Verjamem, da ženske rabimo več časa, da prebolimo izgubo v tvojem primeru je še toliko hujše ker podoživljaš še smrt staršev. Vem, da je lažje svetovati kot to narediti. V prvi vrsti je že velik korak, da se zavedaš problema in da veš, da iz svojim početjem škoduješ tako sebi, možu in sinu. Imaš pa vso pravico žalovati. Pojdi na grob pogovori se iz svojim otrokom najdi mir in ko prideš domov bodi pimirjena. Vsak mesec bo lažje. Tudi otroka boš še imela kljub strahovom ki te tarejo sedaj. Vsaka taka preizkušnja zamaje še tako trden odnos. Da odideš ni rešitev. Bodi močna. Možu pa le povej, da ga imaš rada, da ga ceniš, da se zavedaš da je dober človek vendar da naj še malo potrpi ob morebitnem izbruhu solz katere za enkrat še ne moreš kontrolirat.

Pokliči v zavod živim in se dogovori za pomoč.

Meni je ta zgodba samo še en primer več, kako so v resnici stvari ravno obratne, kakor jih ljudje večinoma doživljajo.

Moje sožalje ob izgubi otroka.
Imej zaupanje v moža, ki predstavlja drugo stran vajine tehtnice. Njegova reakcija ti bo pomagala pogledati v prihodnost. Praviš, da je dober oče svojemu sinu? Torej imaš še enega otroka. Ne zanemari ga, takšne rane ostanejo.
Žalovanje je proces, vsak ga predela na svoj način. Ne misli, da je mož prenehal žalovati samo zato, ker se trudi narediti korake naprej.
Svetujem ti, da si poiščeš pomoč psihoterapevta.

Moj odgovor bo hladen in realen: spremeni fokus.
Ok, jasno je, da zalujes in da je tri mesece povsem normalno zalovanje.
Z otrokom ocitno nekaj ni bilo v redu in sreca v nesreci je, da se ni rodil. Koliko mucenja in bolecin bi dozivel, ce bi se rodil…
Tvoj fokus je na tvoji izgubi. Spremeni ga. Fokusiraj se na tem, kar imas, na otroka in na moza, crpaj ljubezen in energijo od njiju.
Poznam dva para, ki sta sla skozi stevilne splave in mrtvorojene otroke. Ni jim bilo lahko, a sem obcudovala njihovo vztrajnost, da spravijo skozi uspesno nosecnost in pridejo do cilja. Njihov fokus je bil na otroku, ki naj bi ga imeli. Oba para imata zdaj po enega zdravega otroka.

Že na začetku bom povedala, da kdor se sam ni soočil s smrtjo otroka ne more zares vedeti kaj in kako.
Sama sem bila blizu izgube.Po normalnem porodu in tik pred odhodom iz porodnišnice je prenehal dihati, pa oživljanje in intenzivna pa iskanje vzroka. Svojega otroka sem v nekaj dneh skoraj izgubila 3x in med tistimi dnevi sem celo pomislila na to, da naj bo že enkrat konec tako ali drugače. Ker vsakič ko so ga oživljali vsakič so prišli na dan s še hujšo diagnozo in prihodnostjo. Tiste dneve sem bila v porodnišnici, sama v sobi in razen tistih 15 min ko sem ga lahko videla, sem imela čas za razmišljanje, jokanje, tuljenje,…… in verjela ali ne sem zadevo predelala v 5ih dneh. Bila sem popolnoma pripravljena na izgubo, skoraj bolj kot na skrb invalidnega in prizadetega otroka. Izšlo se je srečno.
Sem se pa utrdila in od takrat naprej sem psihično veliko bolj trdna oseba in so redke stvari, ki me vržejo s tira.
iz tistih časov imam kolegico, s katero sva skupaj objokovale, le da je njej otrok umrl po mesecu dni intenzivne. Pogreb je bil miren, iz njene strani popolnoma brez solz in je nisem videla jokati nikoli. Gre na njegov grobek, sem bila parkrat poleg, očisti, prižge svečko in se malo pomenita in gre domov. In pravi tako kot sem napisala prej, zjokala in najokala se je dovolj tisti mesec. Sinek je čutl njeno ljubezen, imela ga je rada in še ga ima rada in, da če je še vedno nekje zgoraj lahko vidi, da je bil željen. In to ji daje neko zadovoljtsvo. Z možem sta ostala skupaj in imata dva otroka, oba rojena po smrti sineka.

Pač, ljudje smo različni in to je treba sprejet. Po mojem mnenju ti sama ne znaš ven iz te žalosti in žalovanja in brez pomoči tudi ne bo šlo. Strokovne pomoči, kjer si boš lahko dala duška z izpovedovanjem tega, kar ti leži na duši. Tu ti v pomoč mož ni. Moraš vedeti, da čuti popolnoma drugače in roko na srce ga razumem, ker bi tudi meni šlo na živce, da mi nekdo 3 mesece jadikuje, kolikor grdo se to sliši. Pa tega ne mešat s tem, da nima rad tebe ali otroka in da mu tega ni žal. Le izubo predelaš in se potem spominjaš lepega. Ker roko na srce življenje gre dalje. in dalje boš morala tudi ti, če ne zaradi moža in sebe pa zaradi otroka, ki ga imaš.

Torej, poišči pomoč, skupino in predelaj izgubo ter živi dalje.

lp

Bi mogoče šla h kakšnemu terapevtu, oba z možem. Če on ne bi bil zato, mogoče najprej ti. To kar sedaj doživljata, vodi v neko odtujitev. In sedaj veliko bolj potrebujeta drug drugega, kot si tako ti kot on mislita. Pa še enega otroka imata, ki vsekakor vsaj na trenutke doživlja vajino stisko. Vsaj zaradi njega in v izogib njegovim stiskam, bi jaz vsekakor poiskala dobrega terapevta, vsaj za sebe, če že mož ne bi bil zato, ali vsaj če imata kakšnega prijatelja, znanca… ki bi razumel kaj doživljaš in bi ti znal svetovat, pomagat, poslušat, za začetek. Še bolje, da bi pomagal obema.

Ne vem, koliko jokaš oz koliko ne jokaš več. Najbrž je sedaj povod za bolečino tudi kriza v vajinem odnosu, pa ti potem to poenotiš s smrtjo otroka. Oz ti je spomin na smrt otroka še toliko težji, ker je zraven še vedenje, kakšno življenje sedaj živiš.

Se smiliš sama sebi?

Spusti. Pozabi na sebe in pomisli na to, da ti še vedno ni najslabše, če le lahko narediš tako. Razmisli, kaj lepega imaš. Imaš otroka. Glej, otroka ki se smeje, stiska k tebi, ki ga cartaš in ki te ima zelo rad. Vse to nisi izgubila. Nisi. Poglej svojega otroka. Dobro ga poglej. Živ je in tvoj je. Je sad tebe in tvojega moža. Moža, s katerim sta ekipa pri vzgoji, pri vsakodnevnih utrinkih, sta par, še več, sta ljubeč par. (Če nista več, pa sta to bila in bi lahko spet bila.) Vse to nisi izgubila. Mogoče tega ne vidiš, ampak ali je zato že izgubljeno?

Res, poglej kaj imaš in poišči pomoč, če ne bo druge. Bodi optimist, ne pesimist. Išči lepe, dobre stvari, ne pusti se preplaviti slabim.

Vem, da se tole sliši kruto pa vendar- si pomislila, da te je ta nerojena dušica prišla nečesa naučit?

Hvala. Ja, tudi jaz imam občutek, da zadnje mesece živim z drugim človekom. Živim in delam vse za otroka in živim normalno življenje kolikor se le da. Se poskušam doma držati nazaj, predvsem čustveno, zavoljo obeh (moža in sina). In sem že, ko je prišel trenutek slabosti, da le ne bi s tem obremenjevala ostale vzela psa in šla z njim na sprehod. Ko sem prišla nazaj sem dobila pod nos, da se umikam. V navalu neke jeze ali česa mi je celo rekel, da sem sama kriva, da je otrok umrl. Ker sem si verjetno po tihem tega želela, ker nikoli nisem hotela več otrok. (več govorim o več kot dveh). In da se mi je sedaj želja izpolnila. In takšne stvari me še bolj potarejo, včasih se mi res ne da niti več živeti. Zadnja stvar, ki bi jo v življenju naredila je, da bi škodovala svojemu otroku. Ko sem enkrat v trenutku slabosti rekla, da najraje bi kar umrla sem dobila nazaj, pa daj, zadni čas… Ko bi najbolj potrebovala njegovo podporo mi je kvečjemu zaradi njega še veliko slabše.

Otrok je bil iz zdravstvenega vidika ok.. prenehal mu je biti srček. Ko se je rodil je imel popkovino 4x zavito okrog vratu in je to en izmed najbolj razumnih razlogov zakaj je umrl.

Ne poznam ga več. Čisto se je spremenil. Pa ni to neka začetna veza. Živiva skupaj 10 let. Včasih bi res najraje šla tudi jaz iz tega sveta.. In resno razmišljam, da bi šla stran od njega ampak žal nimam kam. Predvsem pa nočem tega storiti sinu, vem kako je težko odraščati brez staršev…

To je zdaj napisano v čisto drugem tonu in vprašanje je zdaj ali je ta tvoj opis moža objektiven ali vidiš le slabo, ker si ti v depresiji – iz tega posta se to točno vidi. V tem stanju bi jaz rekla, da ne zmoreš objektivno ocenjevat ne osebe ne njenih dejanj, ker zate bo kozarec vedno na pol prazen. Poišči strokovno pomoč, tudi zdravila niso nič sramotnega, ker depresija ni stanje, ki se popravi samo. Gre samo na slabše.
In te tvoje misli, da bi šla tudi ti na drugo stran…… po drugi strani pa praviš, da želiš vse dobro otroku, ki ga imaš. Motiš se, da se bolj ne moreš. Oba in mož in otrok čutita in slišita te tvoje misli, želje. Pomisli zares kolikokrat si to izgovorila. Pomisli kako se v takih trenutkih počuti tvoj otrok, na koncu bo še on ena živčna razvalina. Otroci slišijo, razumejo pa ne. Ne zna si razlagat stvari kot mi odrasli in v podzavesti si bo spletel sliko, ki ne bo nujno odraz realnega stanja. Ampak ti strahovi in stiska lahko udari ven kasneje. AMpak ti v tem trenutku vidiš le sebe in kako te nihče ne razume in ti ni nihče v oporo. Komu pa si ti? Vsi ste nekaj izgubili, nekaj česar ste se veselili. Mož, ki si je otroka zelo želel, pa zdaj posluša tebe, da želiš tudi sama umreti. Ja pa normalno, da v navalu čustev, ki vrejo v njemu, izusti pa daj. Ker verjetno tudi njega vodiš v isto brezno, kjer si sama. Misliš, da ti bo bolje, če bosta oba v njem?

Še enkrat potrebuješ strokovno pomoč, kar ni nič slabega. In poišči so jo prej, preden boš uničila sebe in svojo družino. Če boš čakala, bo lahko mož tisti, ki bo šel drugam.

Seveda pa je možnost tudi ta, da je obraz, ki ga mož kaše zdaj, njegov pravi in je postal nekdo, s katerim si skupnega življenja več ne predstavljaš. Vseeno si najdi pomoč, spravi se it depresija in potem boš videla možnosti, ki so okoli tebe, da zaživiš samostojno življenje.

lp

To je zdaj napisano v čisto drugem tonu in vprašanje je zdaj ali je ta tvoj opis moža objektiven ali vidiš le slabo, ker si ti v depresiji – iz tega posta se to točno vidi. V tem stanju bi jaz rekla, da ne zmoreš objektivno ocenjevat ne osebe ne njenih dejanj, ker zate bo kozarec vedno na pol prazen. Poišči strokovno pomoč, tudi zdravila niso nič sramotnega, ker depresija ni stanje, ki se popravi samo. Gre samo na slabše.
In te tvoje misli, da bi šla tudi ti na drugo stran…… po drugi strani pa praviš, da želiš vse dobro otroku, ki ga imaš. Motiš se, da se bolj ne moreš. Oba in mož in otrok čutita in slišita te tvoje misli, želje. Pomisli zares kolikokrat si to izgovorila. Pomisli kako se v takih trenutkih počuti tvoj otrok, na koncu bo še on ena živčna razvalina. Otroci slišijo, razumejo pa ne. Ne zna si razlagat stvari kot mi odrasli in v podzavesti si bo spletel sliko, ki ne bo nujno odraz realnega stanja. Ampak ti strahovi in stiska lahko udari ven kasneje. AMpak ti v tem trenutku vidiš le sebe in kako te nihče ne razume in ti ni nihče v oporo. Komu pa si ti? Vsi ste nekaj izgubili, nekaj česar ste se veselili. Mož, ki si je otroka zelo želel, pa zdaj posluša tebe, da želiš tudi sama umreti. Ja pa normalno, da v navalu čustev, ki vrejo v njemu, izusti pa daj. Ker verjetno tudi njega vodiš v isto brezno, kjer si sama. Misliš, da ti bo bolje, če bosta oba v njem?

Še enkrat potrebuješ strokovno pomoč, kar ni nič slabega. In poišči so jo prej, preden boš uničila sebe in svojo družino. Če boš čakala, bo lahko mož tisti, ki bo šel drugam.

Seveda pa je možnost tudi ta, da je obraz, ki ga mož kaše zdaj, njegov pravi in je postal nekdo, s katerim si skupnega življenja več ne predstavljaš. Vseeno si najdi pomoč, spravi se it depresija in potem boš videla možnosti, ki so okoli tebe, da zaživiš samostojno življenje.

lp[/quote]

Ne glede na vse, je to, kar ji mož govori, izredno okrutno, brezobzirno in nima nobene pravice ali opravičljivega razloga, da izusti kaj takšnega. Če je ona tako zelo na tleh, je absolutno edina prava pot, da poišče strokovno pomoč in to čimprej. Ampak to še ne daje njenemu možu pravice, da jo zatolče s takšnimi okrutnimi besedami. On je tisti, ki ustvarja razdor, namesto, da bi rekel – glej, ti žaluješ drugače kot jaz, ne znam ti pomagati, počutim se nemočno, lahko ti pomagam, da poiščeš pomoč. Toliko je on lahko pomaga, na njej pa je, da to sprejme ali pa ne in v vsakem primeru nosi odgovornost za posledice svojih odločitev. Ker pa si želi obdržati skupaj družino in se potruditi, verjamem, da bo pomoč poiskala.

Ampak njej obešati odgovornost za ubogega možička in za NJEGOVE BESEDE IN REAKCIJE? Ženske, kdaj hudiča se boste naučile – sebe in svoje hčerke – da je vsak, torej jaz, vi, one, oni, vsak sleherni posameznih odgovoren za svoje besede in dejanja? Nehajte že drugim ženskam obešati odgovornost za uboge, nebogljene, nesposobne moške, ki to niso.

Ona prikriva žalost in bolečino, ki jo preplavljata, če joka zdoma, jo obtožuje, če joka doma in je iskrena, dobi v obraz, da se lahko ubije … Halo? Pa dajte že enkrat odrast in odpret oči – TO JE NESPREJEMLJIVO. NI OPRAVIČILA. Velja za moške in za ženske.

Razen tistih nekaj, ki imajo osebno izkušnjo s tako tragičnim dogodkom, so vse ostalo natolcevanja, pokroviteljska in neuporabna moraliziranja.

Avtorica, želim ti vso srečo, vso moč, da najdeš pomoč zase, se naučiš s to bolečino, ampak najprej najdi pomoč zase, za naprej pa boš videla kako in kaj. Ne dovoli, da mož s teboj tako govori, ker je nedopustno, žaljivo in ponižujoče. Sprejemljivo je, da ti ne zna pomagati, ni pa sprejemljivo, da te žali in še bolj tlači. Objem in vso srečo ti želim.

Pa se je tvoj mož tebi kdaj opravičil za besede, ki ti jih je izgovoril po vajini izgubi?

Ker da ti človek reče zadnji čas da umreš in da si ti kriva za smrt … to je res hudo. Tudi če jih je izrekel v afektu ali ker je pač kolerik … to bi vidva morala razčistit.

Daj mu za prebrat tole pisanje, tvoja in naša razmišljanja, mogoče bi mu odprlo oči, kaj v resnici doživljaš.

Dvomim da je on sprejel smrt in da brez težav živi dalje, mogoče so njegove reakcije in besede tudi jeza in nemoč, ki jo čuti ob vsem, pa ne zna drugače stisko izrazit, kot da se “puca” na tebi.

Je pa tako, da nekateri ljudje so bolj močni kot drugi in naše preteklosti so drugačne, dogodki se nam zdijo različno težki in dva človeka ne žalujeta enako.

Ampak to kar mož tebi govori ni ok, to morata predelat, ker tudi če bo z vama čez čas vse ok, se ti bodo te njegove besede kasneje vračale in boš negotova, ker nikoli ne boš vedela, kaj je on s temi besedami res mislil. Ali so resnične?

moje sožalje!
sama si, sama boš morala predelati žalost … s tem “zlatim” možem jaz ne bi hotela imeti nobenega otroka več

ni tako težko odraščati brez očeta … celo laže je biti brez kot pa takšnega hladnega gledat dan na dan

imaš sina, imaš psa … zakaj še rabiš moža, ki to ni?

Zenska draga, mislis da si edina, ki zaluje?
Mislis, da je moz predelal in sel naprej?!

S tem, ko te obtozuje, ni predelal!
Samo moski drugace razmisljajo in verjetno isce realnega krivca, kar moski delajo in se je pac v vsem svobem custvenem kaosu spravil nate in drugo, njegovo razmisljanje gre tudi takole: moski sem, moram biti trden za druzino, kaj se zdaj ta zenska gre, ce sem jaz trden zase in za njo, zakaj se vedno travmira!

Kolikor vem, v porodnisnici takoj ponudijo psihijatrijsko pomoc. Zakaj ne hodis/hodita na terapije?!

Ona ima sina ali ima ta sin mamo? Očitno je mož dober oče, če je že kot mož odpovedal. Mama si naj najprej poišče pomoč in predela izgubo preden odideta stran, da se bo lahko 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} posvetila otroku in ne zdaj, ko objokuje izgubo nerojenega potroka in premišlja celo, da bi mu sledila.

lp

Ne podpihujte avtorice, če ne poznate druge plati medalje. Kdove, kako težka je s svojim žalovanjem, kako obremenjuje drugega otroka. Že to, ko omenja, da gre vsak dan na grob? Koliko časa sploh preživi z drugim otrokom? Koliko se pogovarja z družino, če mož pravi, da se umika? Skratka, mi ne vemo, kakšno je dejansko vzdušje v družini. Nekateri so tako osredotočeni na svoje občutke, da postanejo pravi čustveni vampirji za svojo okolico. Ste prezrli, da govori o misli na samomor? Ne znam si predstavljati, kako naporno je ljudem okoli avtorice.
Poišči pomoč in se discipliniraj, da ne boš samo pasivno jadikovala. Življenje gre naprej.

a društvo Solzice še obstaja?
Nujno si poiščita pomoč, ker jo oba resno potrebujeta.

To je zdaj napisano v čisto drugem tonu in vprašanje je zdaj ali je ta tvoj opis moža objektiven ali vidiš le slabo, ker si ti v depresiji – iz tega posta se to točno vidi. V tem stanju bi jaz rekla, da ne zmoreš objektivno ocenjevat ne osebe ne njenih dejanj, ker zate bo kozarec vedno na pol prazen. Poišči strokovno pomoč, tudi zdravila niso nič sramotnega, ker depresija ni stanje, ki se popravi samo. Gre samo na slabše.
In te tvoje misli, da bi šla tudi ti na drugo stran…… po drugi strani pa praviš, da želiš vse dobro otroku, ki ga imaš. Motiš se, da se bolj ne moreš. Oba in mož in otrok čutita in slišita te tvoje misli, želje. Pomisli zares kolikokrat si to izgovorila. Pomisli kako se v takih trenutkih počuti tvoj otrok, na koncu bo še on ena živčna razvalina. Otroci slišijo, razumejo pa ne. Ne zna si razlagat stvari kot mi odrasli in v podzavesti si bo spletel sliko, ki ne bo nujno odraz realnega stanja. Ampak ti strahovi in stiska lahko udari ven kasneje. AMpak ti v tem trenutku vidiš le sebe in kako te nihče ne razume in ti ni nihče v oporo. Komu pa si ti? Vsi ste nekaj izgubili, nekaj česar ste se veselili. Mož, ki si je otroka zelo želel, pa zdaj posluša tebe, da želiš tudi sama umreti. Ja pa normalno, da v navalu čustev, ki vrejo v njemu, izusti pa daj. Ker verjetno tudi njega vodiš v isto brezno, kjer si sama. Misliš, da ti bo bolje, če bosta oba v njem?

Še enkrat potrebuješ strokovno pomoč, kar ni nič slabega. In poišči so jo prej, preden boš uničila sebe in svojo družino. Če boš čakala, bo lahko mož tisti, ki bo šel drugam.

Seveda pa je možnost tudi ta, da je obraz, ki ga mož kaše zdaj, njegov pravi in je postal nekdo, s katerim si skupnega življenja več ne predstavljaš. Vseeno si najdi pomoč, spravi se it depresija in potem boš videla možnosti, ki so okoli tebe, da zaživiš samostojno življenje.

lp[/quote]

Ne glede na vse, je to, kar ji mož govori, izredno okrutno, brezobzirno in nima nobene pravice ali opravičljivega razloga, da izusti kaj takšnega. Če je ona tako zelo na tleh, je absolutno edina prava pot, da poišče strokovno pomoč in to čimprej. Ampak to še ne daje njenemu možu pravice, da jo zatolče s takšnimi okrutnimi besedami. On je tisti, ki ustvarja razdor, namesto, da bi rekel – glej, ti žaluješ drugače kot jaz, ne znam ti pomagati, počutim se nemočno, lahko ti pomagam, da poiščeš pomoč. Toliko je on lahko pomaga, na njej pa je, da to sprejme ali pa ne in v vsakem primeru nosi odgovornost za posledice svojih odločitev. Ker pa si želi obdržati skupaj družino in se potruditi, verjamem, da bo pomoč poiskala.

Ampak njej obešati odgovornost za ubogega možička in za NJEGOVE BESEDE IN REAKCIJE? Ženske, kdaj hudiča se boste naučile – sebe in svoje hčerke – da je vsak, torej jaz, vi, one, oni, vsak sleherni posameznih odgovoren za svoje besede in dejanja? Nehajte že drugim ženskam obešati odgovornost za uboge, nebogljene, nesposobne moške, ki to niso.

Ona prikriva žalost in bolečino, ki jo preplavljata, če joka zdoma, jo obtožuje, če joka doma in je iskrena, dobi v obraz, da se lahko ubije … Halo? Pa dajte že enkrat odrast in odpret oči – TO JE NESPREJEMLJIVO. NI OPRAVIČILA. Velja za moške in za ženske.

Razen tistih nekaj, ki imajo osebno izkušnjo s tako tragičnim dogodkom, so vse ostalo natolcevanja, pokroviteljska in neuporabna moraliziranja.

Avtorica, želim ti vso srečo, vso moč, da najdeš pomoč zase, se naučiš s to bolečino, ampak najprej najdi pomoč zase, za naprej pa boš videla kako in kaj. Ne dovoli, da mož s teboj tako govori, ker je nedopustno, žaljivo in ponižujoče. Sprejemljivo je, da ti ne zna pomagati, ni pa sprejemljivo, da te žali in še bolj tlači. Objem in vso srečo ti želim.[/quote]

Ce sva oba v istem situ in en skoz jamra in cmizdri, drugi se pa trudi za oba, bi tudi jaz temu prvemu rekla, naj se fenta al karkoli ze hoce, samo da se neha ta agonija!
Ker imam rada sebe! Sem pripravljena dati in deliti, ampak nekje je pa meja!

Po vseh teh besedah, ki ti jih mož nameni, se sploh ni začuditi, da te tako odbija, da si ničesar intimnega z njim ne želiš. Ne vem, morda je po 10ih letih skupnega življenja le pokazal svoj pravi obraz? Pa sej s takšnimi besedami se ne zabija nikogar, ki je izgubil otroka, sploh pa ne mater svojih otrok!

Ljudje smo si različni in če je on potreboval 5 dni, da je prebolel otrokovo smrt, kaj ima potem tebi nekaj za odmerjat, koliko časa potrebuješ ti?? Če ti žaluješ recimo pol leta, je to čisto tvoja stvar in nima se kaj zgražat nad tem, nenazadnje se tudi ti ne, ker je on žaloval 5 dni.

Drugače pa ti njegovi odzivi in besede so ena navadna poniževanja. Zdaj pa samo ti veš, a je bil že prej takšen, pa ti zgolj nisi opazila, ali je zdaj našel perfekten moment, da se izživlja nad tabo.

New Report

Close