Zakaj je po rojstvu otroka pomemben samo še otrok?
Pari se po rojstvu otrok obnašajo, kot da zase ne bi več živeli. Samo še otrok levo, otrok desno. Samo še za otroka živijo. Meni je to vse skupaj patetično. Valda sem na svetu, da bom zadovoljeval svoje lastne potrebe kot prvo in šele nato potrebe nekoga drugega. Mislim a se vi zavedat da se bo tem sončkom, ko enkrat odrastejo dobesedno je*alo za vas (in prav je tako!) in vas bodo obiskovali morda parkrat letno?
Pa saj čudno, da se vam potem ne zmeša. Najprej 20 let vsakodnevna skrb za otroke. Samo oni v središču pozornosti. Potem pa odidejo in ostanete sami s partnerjem, čustveno izčrpani, brez cilja, po možnosti jezni na otroke, ki vas obiščejo, kot že rečeno, parkrat letno.
To je za vas smisel življenja? Kako lahko kar pozabite nase, na vaše cilje, sanje???? Sej je lepo da skrbite za otroke sam še vedno … kako lahko kar pozabite nase? Meni se vsi starši sončkom zdite ko eni zombiji, ki ne znate več živeti zase!
Ja vraga, pa da kar vsak dan skrbijo tile čudaki za tega nebodigatreba otroka????
Čuj, otrok je vsaj na začetku malo nebogljeno bitje, ki potrebuje skrb 24 ur na dan, in to vsak dan. Način, kako zanj skrbiš, je odvisen od starosti otroka in ta 24urna pripravljenost je tudi čedalje bolj ohlapna. Na vsakem posamezniku je, da prepozna, kdaj je dovolj zrel, da se je taki skrbi za otroka sposoben predati. Če se nisi, potem pač ne imej otrok, pa je zadeva rešena. Ni pa otrok kot ena igrica na računalniku, nima off gumba.
In kaj tebe tu pravzaprav moti?
Se popolnoma strinjam s tabo. Poznam dosti takih, prej urejene, vedno spedenane, bog ne daj da pozabi nohte nalakirat, vedno sexi ipd. Potem pa komaj da se ji še da kakšne stare cunje izbrskat iz omare, ves denar gre samo za otroka, sebi ne privoščijo več nič. Tudi v družbo dostikrat popolnoma prenehajo zahajati. Opažam pa to predvsem pri ženskah, moški manj.
Vem, da majhen otrok zahteva ogromno časa in energije, ampak ponavadi je tako še ko so otroci že večji, kao se ne spodobi to in ono ipd. Potem se jim pa tam pri 50 strga, ko se odroci odselijo in so izgubile ves smisel življenja.
Pri vseh sicer ni tako, imam eno kolegico ki se še vedno ful rihta, si marsikaj privošči, hodi ven ipd., ampak sem prepričana da bi jo tukaj spljuvali kot “slabo mamo”. Pomoje gre dosti za mnenje okolice in so potem takim ženskam ki si še upajo samo zavistne.
Ker dejstvo je, kot praviš, da otrok enkrat odraste in gre in to je normalno. Ja, nimam še otrok in “bom že še videla”. Samo jaz imam mnenje, da smisel MOJEGA življenja ne more in ne sme biti neka druga oseba, to ni fer do nje in mene, pa čeprav gre za otroka! Vsak ima svoje življenje, ki si ga mora osmisliti na svoj način in če bi enkrat prišla do te točke, bi se zelo zamislila sama nad seboj.
Mal si pobrkljal zadeve.
Ko se odločiš za otroka, prvo zadovoljuješ neke svoje lastne potrebe, se ti ne zdi?
Ker si na svet spravil bitje, ki ni sposobno skrbeti zase in ker si odgovoren za to bitje, je edino pravilno, da najprej zadovoljiš njegove potrebe in šele potem svoje. Kakor to bitje raste, je bolj samostojno, skrb zanj vzame manj časa in lahko se spet več posvečaš sebi in svojim željam.
Kakšen odnos si imel s starši, ne vm, predvidevam da zelo slab. Ne ceniš ne staršev, ne otrok, tebi je ta vez v obe smeri popolnoma tuja. Žalostno.
Kar zadeva partnerstvo, če želiš, ga vsekakor lahko imaš, če ne želiš, pač ne. Vse je stvar želje. Midva z možem po 20-ih letih zakona in treh odraslih fantih doživljava novo zaljubljenost. Zdaj sva dve zreli in stabilni osebi, če primerjam z najstništvom, ko sva se prvič zaljubila, bi težko rekla, katera je lepša…
Še vedno jih lahko, ker ko dobiš otroka tvoja lastna potreba postane, skrbeti za otroka. Razen, če si pizdek. :))
Je tvoja dusica. Ko osebica,ki ji je glavna prioriteta videz in zabava postane mama obicajno preseze svoj egocentrizem in spozna globji pomen,bistvo in radost bivanja ter obstoja cloveka. Preda se minljivemu trenutku,zivi za sedanjost in ceni ta dar. Obicajno posledicno z materialno in vizualno orientiranimi puhoglavkami nima vec nic skupnega in opusti odhode v tako druzbo. Otrok je ne sodi in presoja zato je cas porabljen za otroka tudi veliko bolj smotrno porabljen zivlj.cas. Verjetno bos nekoc to tudi ti razumela. Ce ti bo dano. Sicer pa probaj ze sedaj ziveti zase in ne tratiti cas za obsojanje in misli o drugih. To kako ti trenutno zivis ni kvalitetno porabljen zivlj.cas. Modreci poslusajo,gledajo,opazujejo,prihajajo do spoznanj..avse pa govoricijo in spleticijo vsepovprek.
avtorico in se celo strinjam z njo. Smisel življenja niso samo otroci, ker ko le ti odidejo smisla za nekatere več ni. Otroci so del življenja, nikakor pa ne smisel. Z njimi je treba živet, včasih se jim je potrebno prilagajat, predstavljajo skrbi in tudi zadovoljstvo. Skratka so del življenja oz spremljevalci v življenju, tako kot so naši starši.Ampak življenje in smisel pa je v vsakem izmed nas.
Prerekanje o dveh skrajnostih, je vse kar sem prebral v zgornjih zapisih.
Prioritete se v različnih življenskih obdobjih in ob različnih dogodkih pač spreminjajo.
Enkrat so na vrhu “nalakirani nohti in minice” (zakaj nihče ne omenja očetov?), nato je otroček, še nekoliko kasneje je družina in družinsko življenje z vsemi radostmi in tegobami.
Prava mera ob pravem času, pa je odvisna le od nas samih.
Tudi jaz te popolnoma razumem.
Butasti starši raje najprej nahranijo tulecega dojenčka, kot da bi se upedenali, raje ga nosijo celo noč, ko ga mučijo kolike, kot da grejo na zabavo v petek zvečer, raje gredo se z otroki igrat na igrala kot s kolegi na kavo, raje gredo kampirat ob bliznje jezero kot letovat v hotel na drug konec sveta, raje jih vozijo na dejavnosti, kot da bi zahtevali od otrok, da naj celo popoldne presedijo doma in luščijo fižol, ned tem ko bodo sami na fitnesu trenirali za triatlon, raje jim plačajo stroške za študij, namesto da bi zahtevali, da takoj po osnovni šoli začnejo delati in ponižno vračati staršem denar, ki so jih imeli z otroki, da lahko starši čim lažje delajo na svojih neodlozljivih prostocasnih dejavnostih.
Mislim, čisto se pootrocijo…
Sem ravno pri 4 dojenčku. In ja, čist sem/sva/smo v naši familiji. Zakaj?
1. hormoni (taki mi narekuje moja “narava”)
2. čut za odgovornost (če sem spravila na svet mulca, se mu naj posvetim polno vsaj 1 leto, ko sem doma na porodniški, potem bo tega znatno manj, žal)
3. želja po urejeni in ljubeči družini (da bi dolgo ostali povezani vsi družinski člani in da bi otroci dobili maksimalno od mene in moža in od naju skupaj, ter midva od njih). Če si skos naokoli, otroci in mož/žena pa so deveta briga, potem od tistega “ljubečega in urejenega” ne ostane prav dosti, ampak se kmalu začne kot v nekaj temah preteklih dni “A naj ostaneva skupaj le še zaradi otrok?”
Vse to je povezano med sabo.