Če je nekdo živel v družini ločenih staršev, je večja možnost, da se bo tudi sam ločil?

Ali celo obratno – ker ve, koliko hudega to prinaša, se toliko bolj trudi za zakon?

Kaj bi rekli?

Definitivno ima vpliv, v večini primerov gredo ločitve iz roda v rod. Prav tako se pozna v odnosu do žensk oziroma moških

Sicer nisem iz take družine ampak kolikor vidim se ločijo v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} otroci ločenih staršev. To bo po moje vpliv matere, ki hčeri vtepe v glavo, da bo najbolje, da se loči. S tem delno prevali kamen iz svojega srca ker vidi kako se je za.ebala.

Vauu imajo pa te ločene mame res supermoči. Jaz svojih ne morem prepričati niti, da naj jedo zelenjavo, ene znajo pa kar tako stvar “vtepsti v glavo”. A majo kje kakšne tečaje? jaz bi se tudi rada naučila tako “vbijati v glavo”. A deluje samo na hčerkah ali tudi sinovih? Jim lahko “vbiješ v glavo”, ko si ločena mama, tudi pospravljanje stanovanja, načela estetskega oblačenja, pravila skrbi za perilo? A ločeni očetje pa nimajo nobene moči? Kaj pa neločeni?

Vauu imajo pa te ločene mame res supermoči. Jaz svojih ne morem prepričati niti, da naj jedo zelenjavo, ene znajo pa kar tako stvar “vtepsti v glavo”. A majo kje kakšne tečaje? jaz bi se tudi rada naučila tako “vbijati v glavo”. A deluje samo na hčerkah ali tudi sinovih? Jim lahko “vbiješ v glavo”, ko si ločena mama, tudi pospravljanje stanovanja, načela estetskega oblačenja, pravila skrbi za perilo? A ločeni očetje pa nimajo nobene moči? Kaj pa neločeni?[/quote]

Super komentar! Tale z zelenjavo me je pa sploh nasmejal 🙂

Po mojih opzovanjih ja – velika večina ljudi, ki se ločujejo, je bilo iz razpadlih družin. So pa izjeme v obe strani – ločenci iz povezanih družin in močni zakoni med ljudmi, ki so se jim starši razšli.

Statistike ne poznam, ne vem, če je sploh delana. Pa vendar, jaz vidim zadevo v drugačni luči, kot se skuša v tejle temi prikazat. Recimo, da trditev drži. Vi skušate prikazat, da je ločitev več zato, ker je otrok rasel v disfunkcionalni družini, jaz trdim drugače. Ločitev je več, ker je v mladosti videl, da je možno tudi drugače živeti, kot zgolj v disfunkcionalni družini … po domače, odločil se je, da izstopi iz sranja, ker je videl, da se da. Drugi pa trpijo in vztrajajo v nerešljivem, le zato, ker so jih vzgojili v determinirani igri, kjer vsi igrajo glavno vlogo žrtve. Drugih vlog sploh ni.

Moj mož je otrok ločencev, ločitev je bila posledica varanja, lahko rečem le, da je ločitev in varanje tisto, kar me pri njem najmanj skrbi, kot otrok je moral zaradi svojih starih marsikaj pretrpeti, poskrbeti za sestro……ločitev zanj sploh ni opcija, je pa res stopil pozno v zakon, po 15 leti veze;)

Točno tako, zelo konkretno in realno napisano.

….. celo več vzorcev gre naprej od tega, kjer so se mame kur-bale, gredo hčere točno po materinih stopinjah, do vse žlehnobe, norosti …..

Saj to je to. Ločijo se hčere ločenih mam. Preko očeta se ta bolezen ne prenaša. Ločene mame so ponavadi žleht.

Ampak ločita se mož in žena. Od kod pa potem ti možje? Uvoženi z Marsa?

Drugače jaz ne vidim nobenega prevladujočega vzorca, če gledam ljudi, ki jih poznam.

Čakte malo: a slučajno jaz prav razumem, da tukaj nekateri mislijo, da je ločitev vedno slaba stvar?

Itak. In vedno sta krivi žlehnoba in norost (ženske seveda).

Sem hči ločenih staršev. Moram priznati, da sem bila zelo, zelo pozorna pri izbiri partnerja. Že takrat. Sedaj pa se trudim in delam na medsebojnih odnosih.
Za vsako ceno ne bi ostala skupaj, sigurno.
Sva pa že 20let poročena in 25 par.
Mislim da sem že v mladosti vedela kaj hočem in kaj ne.

Ko bi le res bilo tako… Resnica pa je ta, da velika večina ločenih cel lajf menjuje partnerje, na koncu pristanejo na ščenetanju ali še to ne. Malo je takih, ki so svojo “ločitev” vzeli kot šolo (neopravljen izpit) šli na inštrukcije (vodena resocializacija) in živijo osrečujoče partnerstvo.

Monožično pranje možganov je tudi to, da je večina parov ločenih. Resnica je ravno obratna, večina nekdanjih parov to spoh bili niso, ker tega niso bili sposobni, iz vzroka ki ga ti indirektno navajaš. (nihče jih ni naučil pravilnega odnosa do samega sebe in posledično do partnerstva)

ZZZDR sicer piše o neveljavno sklenjeni zvezi, vendar je sodna praksa taka kot je, pa tudi pobudnicam ločitve gre le za linijo najmanjšega odpora, kaj šele da bi priznale da so same nesposobne partnerstva…

Yo ima prav.. Zelo realna ženska je.

🙂

Možno. Jaz sem mnenja, da je večkrat slaba, kot dobra (predvsem za otroke), ampak da je tudi takrat, ko je slaba stvar navadno žal neizogibna.

Vedno ne, pretežno pa, pa če ti je všeč ali ne, kar slišiš od ljudi.

Kot jaz vidim, se večkrat ločijo otroci ločenih staršev.

Seveda obstajajo izjeme, ampak pogosto se zgodi da otroci ločenih staršev potem podzavestno hočejo ločitev. Zato preprosto iščejo razloge za ločitev ki so pogosto preprosto izmišljeni.

Vsekakor je prva možnost večja, saj nehote povzameš vzorce staršev. Zelo se je treba potruditi, da jih premagaš.

Ko bi le res bilo tako… Resnica pa je ta, da velika večina ločenih cel lajf menjuje partnerje, na koncu pristanejo na ščenetanju ali še to ne. Malo je takih, ki so svojo “ločitev” vzeli kot šolo (neopravljen izpit) šli na inštrukcije (vodena resocializacija) in živijo osrečujoče partnerstvo.

Monožično pranje možganov je tudi to, da je večina parov ločenih. Resnica je ravno obratna, večina nekdanjih parov to spoh bili niso, ker tega niso bili sposobni, iz vzroka ki ga ti indirektno navajaš. (nihče jih ni naučil pravilnega odnosa do samega sebe in posledično do partnerstva)

ZZZDR sicer piše o neveljavno sklenjeni zvezi, vendar je sodna praksa taka kot je, pa tudi pobudnicam ločitve gre le za linijo najmanjšega odpora, kaj šele da bi priznale da so same nesposobne partnerstva…[/quote]

Tako zelo zelo se motiš, sploh ko so v zakonu/zvezi prisotni tudi otroci. Povečini se odlaša in vztraja predolgo, škodljivo (za otroke) predoooooolgo … Iz prve roke, sem kot otrok, skupaj z bratom, trpela ko žival, ko sem morala rasti, živeti v družini, kjer med staršema ni bilo ljubezni (pa ni bilo niti krega, kaj šele nasilja). Onadva sta pa čakala, da bova z bratom odrasla (bedaka), potem sta se pa končno ločila … In ti povem, jaz sem poročena, trije otroci, že kar dolgo in vse je ok, danes, ampak ko več ne bo … se ločim in hudo dolgo o tem vem, da ne bom razmišljala.

Aja, moja starša. Oče se je v roku enega leta ponovno poročil in je že 20 let srečno poročen. Mama nikoli več, niti nobenega moškega ni nikoli imela, niti za seks ne. Prej bi rekla, da se je ujela zanko mržnje, pač sebi na škodo. Samuje in ja, bo umrla sama. A njena mržnja in njena odločitev.

Prepričana sem, da tudi vaša razlaga igra pomembno vlogo, a bi sama še vedno pripisala večji pomen temu, da otroci iz ločenih družin niso imeli vzorca dobrega partnerstva pri starših. Lahko si želijo dobrega partnerstva, ampak ne vedo, kako naj bi zgledalo in zato prepogosto ponovijo zgodbo svojih staršev. Ne vedo, kakšen je dober partner in kakšna dobra zveza, vedo samo kakšni ne smejo biti (taki kot starši) – včasih je to dovolj, večinoma pa ne.

Ljudje ločenih staršev so bolani,lažnivci,nevoščljivi,podtikovalci.

Poznam nekaj ljudi ločenih staršev,vzgajani so bili v sovraštvu proti očetu,laganju
proti očetu,podtikanja proti očetu,češ da jih zlorabljal,pretepal.

Un taki ljudje živijo s tem.Želijo svoj prav,sovražijo uspešne,uničujejo druge,lažnivci,podtikovalci.To so taki dobri igralci,ki bi lahko človeka zaklali in brez kaznovanja odnesli,ker bi z igranjem vsakaga prepričali.