Imava dva otroka, stara 3.5 in 1.5 let. Imata svojo sobo, mlajsi ima posteljico z odprtino, kjer lahko spleza ven, vecja spi v normalni postelji.
Problem imamo z mlajsim, ki vsako noc striktno hodi k nama. Ne proti jutri, med 00:30-2.00 nekje. Odpre vrata, prijoka k nama. Zleze na sredino, me objame, zeli da ga polupckam in zaspi. Mene otrok ne moti, malenkost slabse spim, a se vseeno se naspim, saj se obicajno ne razmetava, ne brca…. Partnerja pa grozno moti. Vsako noc ga nosi nazaj, mali joka, krici, hodi nazaj vse do jutra. Danes ponoci pa mi je skoraj pocilo srce, ko jih je mali dobil se po riti 🙁 do cca 5:30 je potem ostal v svoji sobi, nato pa spet prijokal k meni…
Sem v dilemi, po eni strani ima partner orsv, ko ga zeli navaditi na svojo posteljo. Ampak jaz sem njegova mama, otrok se mi smili, zeli si blizine, jaz pa mu je ne smem dati. Ce ga nesem nazaj jaz, moram z njim ostati do res trdnega spanca, da ne opazi ko grem ven, kar pomeni tudi po pol ure… In ko 1x vstanem, tezko zaspim nazaj, zjutraj pa zgodaj vstajam…

Imate kaksno idejo? Kako naj najdem nek kompromis?? Razmisljam, da bom danes, ko bo prisel k nama, odsla z njim in bova spala na kavcu…

Nabavi eno ležišče za v otrokovo sobo, da boš tam spala z njim. Pri teh letih je čisto normalno, da za otroka poskrbiš tako. Na fašističnega dedca se pa ne oziraj, se bo pač on malo navadil sam spat, če osnov glede otrok ne razume.

Kaj je s tem dedcem narobe? A triletnico pa že tišči delat prek študenta, da si zasluži za svoj frutek?

Moti ga, da si njegov lastni otrok zeli malo blizine?!

Oprosti, meni je pa ravnanje tvojega dedca nezaslišano. Razumem, da ga spanje otroka ob vaju moti. Razumem, da hoče svoj mir, da se lahko naspi. Tudi moj je tak. Ampak da pa gre in pretepe otroka, ki se je prišel pocrkljat, to je pa grozljivo. Jaz bi mu naredila eno orenk pridigo. Res orenk. Mirno in odločno, s popolnoma resnim glasom. Ne vem sicer, če vi drugače tepete doma otroke, pri nas jih ne, ampak ne more vendar kaznovati otroka zato, ker išče tolažbo in bližino.

Če bi mi imeli v spalnici več prostora, bi jaz že zdavnaj noter privlekla še eno posteljo za tamalo za občasne obiske. A ker ga nimamo, naša štiriletnica spi v svoji sobi, če pa kdaj išče tolažbo, pa ali grem jaz spat k njej (ima že veliko posteljo) ali pa ona pride k nama (proti jutru). Ko je bila pa takih let kot tvoj tamali, sem jo pa dostikrat uspavala pri njej v sobi, sede na stolu ob posteljici, ker takrat še ni hodila, je samo klicala. Včasih jo je tudi mož tako uspaval. In to je res hudo naporno. Če bi bila takrat z zdajšnjo pametjo, bi ji že zdavnaj kupila veliko posteljo, da bi lahko ob njej ležala, ko je potrebovala bližino.

Iz svojih izkušenj ti torej svetujem, da moža naučiš, da se otrok, ki iščejo bližino, ne tepe. Pa da tamalemu kupiš tako veliko posteljo, da boš lahko spala pri njem, če bo potrebno. Pač namestiš ograjice, da ne bo padal dol ponoči.

otroku prijazna rešitev je,da se da v spalnico ob zakonsko posteljo še eno otroško posteljo

No ja, meni se ne zdi reakcija moža nič grozna. Pač, če si ti tako neodločna, mora biti vsaj on tisti, ki naredi red. Pri nas je spalnica tudi najina. Ko sta bila otroka še dojenčka, sta občasno res spala pri nama (pa zato midva nisva, otroka pa tudi slabše), pri letu in pol pa je absolutno bilo konec. Včasih sva z možem malo poležala pri otrocih (ja, širša postelja je res fina zadeva), ampak k nama pa nista več hodila. In tega se oba držita in nimata zato nobenih travm. Seveda je bilo v začetku kdaj tuljenje in izsiljevanje – ampak predvsem zato, ker ne bi spala, ampak če si vztrajen (magari tako, da nekaj noči preždiš ob otrokovi postelji), se splača. Zato, draga mama – odloči se, kaj bi sploh rada. Če je to to, da bi se crkljala z otrokom, pojdi v njegovo sobo. Spalnica pa naj bo prostor, ki je rezerviran za vaju z možem. Ker ni ravno fer, da boš ti imela otroke pri sebi, mož pa zato ne bo spal in se čez čas celo preselil na kavč. Razmisli in se pogovori z možem.

Sredi noči je šel tepst otroka? Sori, ker bom to rekla, ampak, kreten. Kaj se da naredit? Nič, ta malega bo zdaj anjbrž bolj strah fotra kot noči in bosta imela mir, ta mal pa travmo. Jaz bi deca tako nazjala, da mu nikoli več na kraj pameti ne bi padlo počet kaj takega.

Drugače pa, mi smo enega pridno nosili nazaj, ta drugega pa ne (ker bi motili ta prvega, ki je med tem začel hodit v šolo in je rabil spanje). Rezultat? Oba sta nehala hoditi k nama med osmim in devetim letom.

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit!

Nas sestletnik tudi pride sredi vsake noci, se uleze kar k meni, da ne leze na sredino in zaspi. Nama nic grozno, se prekmalu se nehajo stiskat z mamo in ocijem.

To je pa res tako lepo, se stiskat s svojimi mladicki.:-) Na tvoji strani postelje dodajte se eno posteljo, otrosko posteljico, majhen kavcek, jogi al nekaj… Ko pride otrocek k tebi, ga daj k sebi na tvojo stran, ne na sredino in boste imeli vsi mir. Mozu pa daj za prebrat kaksno knjigo o razvoju otrok. Mal ga povprasaj, kako so njegovi starsi ravnali z njim, ker je velika verjetnost, da so bili grobi in ne zna drugace. Pogovorita se.

Ne tepite majhnih otrok, če si želijo bližine… Dober odgovor na to temo:

http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=9325679&p=9326277&hilit=nespalec#p9326277

4 otroci, 3 odrasli, jaz 1 x babica, najmlajša končuje 9. razred.

1. otrok iz knjig. Jedel na 3 ure, spal po cele dneve, nezahteven, fenomenalen, nekompliciran, prespal vse noči. Pri 11 mes sam jedel, shodil, pri 14 mes suh in čist, v življenju morda 5 x bolan, pri 4 letih bral, poznal na uro in vse številke, nikoli nisem vedela, da hodi v šolo, vedno zgleden učenec, predsednik razreda, zlati maturant, diplomiral v roku, 3 tedne po diplomi imel službo, zdaj je že sam oče. “Zlata ritka” – z eno besedo.

2. otrok sicer podoben prvemu, a nespalec, “stiskač”, nosila ga je luna, z njegovim spanjem so bile od vekomaj težave, pa smo vse delali enako kot pri prvem, red, rutina, nekje pri njegovih 3 letih smo vsi skupaj obupali, saj smo vsaj za silo spali samo, če je tamau pri prvih nošenjih lune pristal pri nama, sicer smo vstajali po 20 x na noč. Drugače isto bister, nezahteven, priden v šoli, priden študent, zelo delaven in marljiv človek, samo spal je pa tja do 12. leta ali pri nama ali pa pri bratu.

3. je punca in od prvega dne čisto nasprotje svojih bratov – ta prava baba. V vsem z glavo skozi zid, s hrano ogromno problemov, jedla bi ocvrt kruh in nič drugega, spala bi povsod, samo v svoji postelji ne, nikoli nisi zjutraj vedel, od kje jo boš izvlekel. Obvezno se je k nekomu “uvalila”, ali k nama, ali k bratoma, ali v dnevni, samo v svoji postelji ni spala. Šola ji je bila deveta skrb, delala ne bi nič, pri njej sva z možem pogarala za vse za nazaj pri postavljanju in ohranjanju meja! No , nekje konec srednje šole jo je le pamet srečala in danes je zelo fejst frajla, vestna, odgovorna, na zelo zahtevnem delovnem mestu.

4. je tudi punca in v vsem kopija najstarejšega, le da se je najdlje od vseh dojila in nikoli ni hotela niti pod razno spat sama. Nikoli, niti kot dojenček ne. Ker je bila četrta, sem že vedela, da se več kot toliko ne splača vztrajat, ker je vsak povsem drugačen in svet zase, za starša pa najvažnejše, da otroka sprejme takega, kot je. Meja ja, seveda, ampak smiselne.

Mož in oče otrok ni nikoli imel nobenih problemov. Pri nas seksava oba, ne samo mož in zaradi tega ni bilo seksa nič manj, ker so otroci začenjali svoje pohode tam po 2. uri. Otroci so pri nas skrb in odgovornost obeh, so hodili k možu in k meni, tudi ob službenih poteh so spali tako pri možu kot pri meni in danes, ko so praktično vsi odrasli oz. na pragu odraslosti, lahko rečem, da so krasne osebe. V spalnico jih nisva nikoli vabila, niti jih nisva nikoli ven metala. Po 4 otrocih pa lahko rečem, da potreba po skupnem spanju mine, kot mine vse drugo, od dude do plenic.

Aja,ti težko nazaj zaspiš, če si pol ure s tamalim, revčku je pa uredu, k se fotr sredi noči dere nanj in mu potala po riti.
Deca steraj na kavč in upoštevaj mladička, ki rabi mamino toplino.
Grozna sta, oba!

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit![/quote]

Jah no, predstavljaj si, da si ti samo na pol budna in se približaš nekomu, ki mu stoprocentno zaupaš, on te pa mahne. No? Fajn občutek?

In mimogrede, moji otroci nimajo travm zaradi nočnih prerekanj prav zato, ker jih jaz imam. Tepli me sicer niso, ampak vseeno so poskrbeli, da sem se njih bolj bala kot noči.

Saj verjamem da moža moti..tudi moj ne more spati če pride hčerka na sredino. Ima prpiravljeno pisteljo v drugi sobi in če se zgodi da pride mala k nama gre brez besed spat tja. Da bi pa zaradi tega položil roko nanjo pa oprosti ampak mislim potem res ne bi spal do jutra toliko bi mu imela za povedat. A ti ni lažje požret malo godrnjanja kot otroški jok ? Usedita se in pogovorita… najdita plan b…ustrahovanhe in tepež to nista.

JEbal te red. Pretepamo otroke, ki želijo bližine, glavno, da imamo “red”. Se ti bo hitro “red” vrnil, ko te bodo otroci ob prvi priliki v dom strpali, ker red je le red.

Seveda “nimata travm”. Če si bosta drznila izraziti svoja čustva, bosta verjetno dobila eno okol kepe. Potem se tudi travme lažje skrijejo. :)))))))

Jaz sem otroku nabavila normalno posteljo. Zvečer sem bila pri možu,ponoči ko me je klical otrok pa šla k njemu. Spala dobro. Včasi sem se zjutraj zbudila pri možu, včasih pri otroku.

Ko je moj dobil večjo posteljo, je začel prihajat k meni ponoči. Včasih me je zbudil, včasih ne. potem se je navadil na to, da ima sam svojo sobo in da ga ne rabi biti strah. In je potem le še občasno prišel, ko se je zbudil in ni mogel zaspat ali pa je kaj čudnega neluštnega sanjal. Mislim da se mije nazadnje prikradel v posteljo pri šestih letih, ko je zbolel za gripo.
Enkrat je ponoči še svoj kovter vlačil v mojo postlo, ker sem bila v svojem kot palačinka zavita.. pa me ni zbudil. Zjutraj se zalepljena pretegnem in ga vidim zraven spat, kar na smeh mi je šlo, ko sem opazila, da je še kovter s seboj privlekel.
saj jih mine veš. Takrat samo rabijo malo bližine. In to je vse.

Mah, daj no, zdaj pa ti zganjaš cirkus:-) Travme da bo imel zaradi ene čez rit? :-))) No, saj fino, da ste pri vas čakali toliko let, ampak mene bi že pobralo od nespanja. Se mi zdi, da bi otroci imeli veliko hujše travme od nenaspanih staršev, kot pa ene čez rit![/quote]
Traum ne bo imel zaradi ene čez rit, ampak zato, ker so ga ljudje, ki ga bi morali imeti najbolj radi, “izdali”.
Jaz ne bi komplicirala … pride sredi noči (za ostale “opravke” imaš do takrat morje časa) in potem vsi v miru spite do jutra – če se le ne premika po celi postelji in moti ostalih … Sicer zna to trajat kar dolgo časa (let), ampak na koncu vsi spijo v svoji postelji …

Ja boga revčka, ti in tvoj otrok, in grdi grdi ta hudobni ata, ki vaju maltretira sredi noči. Buča. Ne da je imel tvoj mož prav, da je udaril otroka, ampak vsakemu enkrat prekipi. On je tisti, ki ponoči vstaja in nosi otroka nazaj, ti pa njegov trud še miniraš. Jezen je na tebe in tvojo pasivno-agresivno cankarjansko držo, dobil jih je pa bogi otrok.

Pa nehaj ga no biksat s temi idejami, kako bosta oba skupaj z otrokom spala na kavču. To je izsiljevanje, ne pa materinstvo. Materinstvo pomeni, da včasih narediš tudi kaj, kar otroka boli, ker veš, da bo na koncu za vse bolje tako. Ne pa samo buci-buci in bognedaj se zamerit, ker te ne bo imel več rad. Če kaj obžalujem, ko gledam nazaj, je to, da so se mi ubogi otročki tako smilili, da nisem naredila reda pri spanju. Reda, ja, ti zgoraj. Od kronično neprespanih staršev, ki grejo napol nezavestni skozi dan, nima nihče nič, še najmanj otrok, ki ga biksa celo noč in je vsako noč bolj zahteven. Res se to njegovo nočno sprehajanje najprej rodi iz stiske, ampak potem neopazno preide v posesivnost in teoriziranje. Ni dosti razlogov, da tega ne bi ustavila zdaj, ampak najprej dovolila, da minejo leta in leta izčrpanosti in prepirov pred otrokom. Ni lepega načina, da prekineš s tem nočnim prihajanjem, obstajajo pa boljši in slabši načini. Tole je dober način. Boleč za otroka, ker drugače ne more biti, ampak speljan tako, da je psihološka škoda minimalna in da se končno vsi naspijo:
https://www.youtube.com/watch?v=OPMjlMTVuVQ
https://www.youtube.com/watch?v=HDNv6v0n5y4

Aja, v eni knjigi sem zadnjič brala, da je nočno zbujanje problematično pri tistih otrocih, ki se zvečer ne znajo uspavati sami. To je prvi pogoj, da lahko ponoči zaspi nazaj: da zna zvečer zaspati sam, ne v naročju ali kakor pač imate. Šele po tem pride nočno spanje brez joka, kar je logično, če pomisliš. A ti sina uspavaš ali zaspi sam?

je od rojstva zaspal ob meni. v najini postelji ali na sedezni in po zne je v njegovi, ko je pri treh letih dobil posteljo 140×200, ker se RES suce vse naokoli cele noci. se danes zaspi ob meni ali ob atiju in je prestavljen v svojo posteljo, ko ze trdno spi. in spi do jutra.
pri nas je pac tako, da se strinjava, da se vse prehitro zgodi trenutek, ko te zacne odrivat od sebe, se zapirat v svojo sobo itd.
kaksno leto se, pa konec
ni mi zal niti ene slabo prespane minute

Ja boga revčka, ti in tvoj otrok, in grdi grdi ta hudobni ata, ki vaju maltretira sredi noči. Buča. Ne da je imel tvoj mož prav, da je udaril otroka, ampak vsakemu enkrat prekipi. On je tisti, ki ponoči vstaja in nosi otroka nazaj, ti pa njegov trud še miniraš. Jezen je na tebe in tvojo pasivno-agresivno cankarjansko držo, dobil jih je pa bogi otrok.

Pa nehaj ga no biksat s temi idejami, kako bosta oba skupaj z otrokom spala na kavču. To je izsiljevanje, ne pa materinstvo. Materinstvo pomeni, da včasih narediš tudi kaj, kar otroka boli, ker veš, da bo na koncu za vse bolje tako. Ne pa samo buci-buci in bognedaj se zamerit, ker te ne bo imel več rad. Če kaj obžalujem, ko gledam nazaj, je to, da so se mi ubogi otročki tako smilili, da nisem naredila reda pri spanju. Reda, ja, ti zgoraj. Od kronično neprespanih staršev, ki grejo napol nezavestni skozi dan, nima nihče nič, še najmanj otrok, ki ga biksa celo noč in je vsako noč bolj zahteven. Res se to njegovo nočno sprehajanje najprej rodi iz stiske, ampak potem neopazno preide v posesivnost in teoriziranje. Ni dosti razlogov, da tega ne bi ustavila zdaj, ampak najprej dovolila, da minejo leta in leta izčrpanosti in prepirov pred otrokom. Ni lepega načina, da prekineš s tem nočnim prihajanjem, obstajajo pa boljši in slabši načini. Tole je dober način. Boleč za otroka, ker drugače ne more biti, ampak speljan tako, da je psihološka škoda minimalna in da se končno vsi naspijo:
https://www.youtube.com/watch?v=OPMjlMTVuVQ
https://www.youtube.com/watch?v=HDNv6v0n5y4

Aja, v eni knjigi sem zadnjič brala, da je nočno zbujanje problematično pri tistih otrocih, ki se zvečer ne znajo uspavati sami. To je prvi pogoj, da lahko ponoči zaspi nazaj: da zna zvečer zaspati sam, ne v naročju ali kakor pač imate. Šele po tem pride nočno spanje brez joka, kar je logično, če pomisliš. A ti sina uspavaš ali zaspi sam?[/quote]

Lahk se reši, da so vsi zadovoljni. Ona gre k mulcu spat, pa ni nihče nenaspan in nič narobe. Pa tvoj “red” nobenga ne rabi brigat potem, ker so vsi zadovoljni brez njega. Seveda je idiotsko, da pustite zbujanja in lomastenje, tega nihče ne mara. Ampak ravno tako je idiotsko, da od 1.5-letnika pričakujete, da vas ne bo rabil, še bolj, da ga tepete, ko ni po vaših znanstvenofantastičnih željah.

Lepo se zorganizirat, ona spat k mulcu že takoj, pa bodo vsi srečni – foter, ker bo v miru spal, mat, ker mulca ni pustila na cedilu, pa pamž, ker ga ne bo strah. Ko bo dost star za razlage (ker bo mel možgane mal bolj razvite od povprečnega psa), bo pa tudi priložnost za to spremenit.

In res, da obnašanju 1.5-letnaga mulca rečeš “problematično”, dost pove o tebi. Tu gre za tvoj komfort, če hočeš spat pri tipu celo noč, si pač otroka ne moreš omislit, razvajenka. Tam maš neko bitje, ki trpi in mu nič ni jasno. Ti pa vzameš vse osebno, kot da te 1.5-letni mulc zajebava namerno, a je znanstveno dokazano, da sploh ne more razumet sveta okoli sebe pri teh letih. Ne ve on, kaj je služba, kaj je zgodnje vstajanje, on misli, da je center sveta IN TO JE NORMALNO IN NEIZOGIBNO.

Najbolj, da ga pr dveh letih kar na faks vpišeš, pa če ti ne prinese diplome v enem letu, ga namikastiš ko psa, ker te verjetno nalašč zajebava. Eh.

Seveda, če si ga trola nazaj celo noč nosila verjetno, namesto spala z njim. Nenaspana si bila samo zaradi svojega “reda”. Če bi spala z mulcem:

1. NE bi on nikamor hodil, ker bi te imel že tam
2. Bi spala celo noč.

Čist sama kriva. “Red” te je spet izdal.