Še ena zgodba……kako grenit življenje
Bom kratka, čeprav vem, da me boste napadali. Da nisem to pa ono….. pa kriva si sama….. Pa bi rada samo mir in neke odnose, ki vladojo med nami že ves čas.
Od doma sem šla pri 16-tih letih. Naredila šolo ob službi in oddelala svoje. Službo sem res imela rada in šok je bil, ko sem šla v pokoj.
Vmes sem se poročila in ločila (mož vse za druge, doma pa nič), spravila dva otroka do kruha.
Večino sem prigarala, prihranila…. nihče mi ni materialno pomagal.
Če pomislim za nazaj….res se ne spomnim, da bi si bili kdaj s starši blizu. Parkrat na leto smo imeli vljudnostne obiske, saj veste: pa najavi se prej…. pa potem ena sama muka, finoča. Nikoli nista pazila vnukov, nikoli nič vprašala…tako da nihče ni navezan na nikogar.
Živela sem svoj lajf. Nikomur težila, nikogar nič prosila. Pa je bilo včasih res hudo. Imam pa prijateljico, s katero si res pomagava. Z njo in njeno družino smo res pravi prijatelji.
Ko sem bila kdaj ‘v riti’, so bili oni vedno z mano, da sem preživela. Isto jaz njej/njim.
Otroka sta še kar. Jima pa vedno pomagam: z varstvom vnuka, z varstvom psa (čeprav mi je to muka), z darili in denarjem. Ničkolikorat sem vedno pri roki. Ker drugega moškega si nisem nikoli več nakopala na ramena!
Delata in živita po svoje. Pravilno. Nič se ne posvetujeta nič! Ko pa kaj potrebujejo, sem jaz molzna krava. Če oklevam, če nisem navdušena…. (sploh hči) utihnejo, kot da me ni.
Hčeri sem ….da najštejem: lani kupila šivalni stroj za 200 €, ker si je želela šivat. Vnuku so zapravili ves denar, ki sem mu ga dala ob rojstvu in kasneje za RD. Decembra posodila 1000 €.
Pa je potem tako jamrala, da sem rekla, da ni treba vrnit. Da se ne sekirat!
ZDAJ bi nekaj obnavljali in naj bi spet posodila. Pa sem rekla, da ne bo šlo v celoti, ker tudi sama mislim nekaj prenovit doma!
Nič hujšega! Niti oglasi/jo se ne – kot da me ni. Do naslednjič, ko bodo (verjetno) rabili varstvo za vnučka. 🙁
Res imam dost tega. Ampak a veste, kako to boli?? Za ves ta (PREKLET) denar bi jaz lahko kam šla.
Z njimi (itak vedno vse jaz plačam, če kam gremo) in z vnukom!
Ne kupujem si cunj, jem ‘skromno’ – zato imam! Ven grem z biciklom (imam tudi avto), ne posedam pri kavici v lokalih…. gledam akcije. Mah – nisem pa škrta ali brezglavo zapravljiva!
In ZDAJ še starši. Ko bi končno rada živela v miru, po svojih željah, mi še onadva povzročata slabo vest. Nikoli se nismo preveč družili – sem že napisala. A zdaj – pa sta še vedno vitalna – “ju premalo obiskujem, nič ne pomagam….!” Sinoči sta me tako znervirala, da me je celo noč tlačila mora.
In prvič v življenju sem se zbudila s takim glavobolom, da sem rabila par ur, da sem šla lahko ven!
In zdaj jaz premišljujem – a si končno zaslužim svoj mir? A me lahko pustijo pri miru? A imam lahko svoj ritem, svojo družbo, svoja veselja? A se moram sekirat, da sem slaba? A sem egoist?
A moram ves čas živet tako, kot si želijo ‘moji najdražji’??
A bom svinja, če se jaz ne oglasim cel mesec in grem po svoje? Če se ne oglasim nikoli več…..
najprej ne dovoli da ti nalagajo slabo vest… predobra si – oni pa to vsi izkoriščajo… od sedaj naprej kadar veš,da ne zmoreš jim pomagati pri kakšni njihovi prošnji, kadar bi to zade pomenilo odrekanje sami sebi, slabo počutje, napor – ali karkoli negativnega zate, mirno reči, žal mi je ne morem… spoštujem vaše prošnje in želje, rada bi vam pomagala, ampak tokrat žal ne morem, upam,d a razumete- če me spoštujete potem razumete.
Ne moreš preko sebe – človek, ki te spoštuje te ima rad in mu ni vseeno zate itak bo razumel in ne bo od tebe nekaj zahteval kar bi tebi povzročilo kakršnokoli škodo – v kakršnikoli obliki.
Ne dajaj denarja, niti posojaj. To je prvo. Če potrebujejo nematerialno pomoč, pa le pomagaj, ampak spet do neke mere. Ne moreš skrbeti za vnuke po cel teden skupaj, lahko pa vskočiš za kak dan ali dva. In če ti je muka počuvati psa, potem to jasno povej. To pa res ni nič takšnega, veliko ljudi se s psi noče ukvarjati, ali se jih celo bojijo.
Isto pri tvojih starših: pomoč ja, ampak do neke mere. Saj te potem čaka cela veselica, ko bosta enkrat napol ali v celoti nepokretna, verjemi meni, ki sem to dala skozi.
Izmišljena ali ne, mnogokatera beroča se bo našla v tvojih zapisih.
Življenje ni bilo prijazno s tabo, še bolj pa nisi prijazna sama sebi.
Ne le pravico, dolžnost imaš, da take odnose prekineš, ker če je res, da te imajo le za kešmašino – to ni noben odnos.
Ja vzemi si čas in denar zase, zavrni psa in otresi se krivde.
Začni misliti nase in se postaviti na prvo mesto. zaslužis si.
Včeraj sva s sestro klepetali po telefonu. V ozadju je bilo slišati njeni malčici, stari 3 in 2. Žabici, za kateri moja sestra porabi vsak prosti trenutek, vso svojo energijo, ki ji še ostane od službe. Ves čas, ko so skupaj, skupaj kaj počnejo.
In včeraj, med najinim pogovorom, naenkrat fehtanje njene starejše in mamin odločen: “Ne, to je moje meso, ti si svoj kos že pojedla.” Mala je pravi mesojed, nikoli ji ni dovolj mesa, drugo pa ostane na krožniku. Je vztrajala. Sestra pa tudi: “Ne, mesa ni več. Ta kos pa je moj!”
Uh, kakšno tuljenjeje bilo potem.
Sestri sem samo rekla: “Bravo!!”
Potem sva se poslovili, ker se zaradi dretja male nisva več dobro slišali.
Upam, da razumeš, kaj sem hotela povedati.
Res pa je težko, če zamudiš to pri dveh, treh, desetih, petnajstih letih. Nikoli pa ni prepozno! 😉
Si tipicna predstavnica tako imenovane sendvic generacije, ujeta med starse in otroke.
Po prvem postu sem mislila, da se bos vsedla s hcerino druzino in jim povedala, kako se pocutis, ker se nate spomnijo le kadar kaj potrebujejo, in da nisi pripravljena imeti vec odnosov na podlagi denarja, ampak na podlagi medsebojne ljubezni in pomoci.
Ko pa sem prebrala tale post, pa vidim, da tega v resnici sploh noces, ampak zelis se naprej igrati trpeco mater, ki se odpoveduje zivljenju v korist odraslega otroka in upa, da jo bodo drugi za njeno samozrtvovanje obcudovali. Ampak ne bomo te obcudovali. Meni se hkrati smislis in se mi zdis nespametna.
Si tipicna predstavnica tako imenovane sendvic generacije, ujeta med starse in otroke.
Po prvem postu sem mislila, da se bos vsedla s hcerino druzino in jim povedala, kako se pocutis, ker se nate spomnijo le kadar kaj potrebujejo, in da nisi pripravljena imeti vec odnosov na podlagi denarja, ampak na podlagi medsebojne ljubezni in pomoci.
Ko pa sem prebrala tale post, pa vidim, da tega v resnici sploh noces, ampak zelis se naprej igrati trpeco mater, ki se odpoveduje zivljenju v korist odraslega otroka in upa, da jo bodo drugi za njeno samozrtvovanje obcudovali. Ampak ne bomo te obcudovali. Meni se hkrati smislis in se mi zdis nespametna.[/quote]
Ne da noče , ampak očitno ne zna.Ni navajena postavljati meje, ni se navajena pogovarjati in izpogajati stvari zase.
Včasih na to temo ni bilo predavanj, o tem pri nas niso bile prevedene knjige in tega nas niso učili.
Da moramo gledati v prvi vrsti tudi nase, ker če bomo mi srečni, bomo lahko zadovoljstvo dajali naprej drugim.
Ti lahko pišeš, da se ti smili in da se ti zdi nespametna.Pozabljaš pa, da ta generacija tega pač enostavno ne zna.Nekateri ja, večina ne.
Ker so živeli v drugačnem času in drugačni družbi.Pa tudi vzgajani so bili povsem drugače.
Tako kot si napisala nam, napiši pismo tudi njim, mogoče se jih bo dotaknilo ko bodo brali in komaj takrat razumeli kaj ti počnejo. Veš, če se odločiš, da jim v obraz poveš, to kar čutiš, se zna zgoditi, da boš preveč čustvena in bo prišlo do besed, ki jih ne bi nikoli rekla in bi namesto reševanja problema v korist vseh, dosegla le to, da zapreš vsa vrata. Pismo, v katerem opišeš svoje videnje je dober pristop. Prvič, ker boš pisala z razumom, nihče ti ne vstopa v besedo in te ne provocira in vsako besedo preden jo napišeš imaš čas, da premisliš, kako jo bo bralec razumel. Tisti, ki bo pismo bral, ga bo bral v miru, določene stvari si lahko prebere večkrat in z treznim razmislekom bo razumel kaj si točno želela povedati. In potem lahko sledi konstruktiven pogovor.
Verjamem, da oni sploh ne razumejo, da te izkoriščajo, ker jim nikoli nisi rekla ne.
Probaj s pismom, kjer boš opisala tvojo ljubezen do njih in tvojo pravico do lastne sreče
Srečno
Ja, vendar to naj bo pismo, ki je namenjeno zgolj njej sami. Ga napiše, morda sama prebere in to je to. Da sprosti energetske balone. Ne pa da jim ga daje brat. S tem ne bo dosegla nič, le še več negativizma, poniževanja, zaničevanja, negiranja, posmehovanja bo doživela. Pa nima veze, ali je za to kriva ona sama (dejstvo pa je, da je). Treba je zaključit, zdaj, ta trenutek. V celoti. isti rez. In iti naprej, drugam. To je edina možnost, edina pot za spremembo. Zajeb … si je nekaj desetletij življenja, za to naj prevzame odgovornost, neha špilat vlogo žrtve in rešiteljice. Odgovornost za življenja drugih (otrok in staršev) pa prevali na njihova ramena. In začne živet. Brez slabe vesti, z vso pravico. Ampak … bo treba v to nek napor vložit, ozavestit in počet to z zavedanjem … dokler ji ne bo to prišlo v navado ali način življenja.
Kupuješ ljubezen sebičnih, nehvaležnih ljudi, ki so čisto slučajno tvoja kri, niso pa tvoje narave po duši, po srcu. Lahko kupuješ pogojno ljubezen še naprej, lahko pa končno zaživiš, se zrihtaš in greš v life, pojdi na izlet, na dopust, obnovi stanovanje, kupi si kaj lepega…. In ne plazi se pred njimi, ker tega niso vredni.
Ja, vendar to naj bo pismo, ki je namenjeno zgolj njej sami. Ga napiše, morda sama prebere in to je to. Da sprosti energetske balone. Ne pa da jim ga daje brat. S tem ne bo dosegla nič, le še več negativizma, poniževanja, zaničevanja, negiranja, posmehovanja bo doživela. Pa nima veze, ali je za to kriva ona sama (dejstvo pa je, da je). Treba je zaključit, zdaj, ta trenutek. V celoti. isti rez. In iti naprej, drugam. To je edina možnost, edina pot za spremembo. Zajeb … si je nekaj desetletij življenja, za to naj prevzame odgovornost, neha špilat vlogo žrtve in rešiteljice. Odgovornost za življenja drugih (otrok in staršev) pa prevali na njihova ramena. In začne živet. Brez slabe vesti, z vso pravico. Ampak … bo treba v to nek napor vložit, ozavestit in počet to z zavedanjem … dokler ji ne bo to prišlo v navado ali način življenja.[/quote]
Odvisno, v kakšnem stilu bo pismo napisano.Če bo napisano v toplem tonu, vendar s postavljenimi mejami in z utemeljitvijo, potem normalni ljudje morajo razumeti kje so meje.Če pa jim vse dovoliš, potem pa kar naenkrat skočiš kot lev, so seveda vsi okrog tebe začudeni :Češ, kaj pa ji je? se ji je zmešalo?
Tako, kot piše zgoraj, pismo je treba napisati razumsko in taktno.
Zakaj bi se bala negativizma, poniževanja, zaničevanja, negiranja, posmehovanja?
Se vsedeš, premisliš in napišeš.In narediš duplikat.
In za tem stojiš trdno kot skala.Ko vidijo, da ne gre, bodo odnehali.Vsi ljudje na tem svetu imamo pravico, da branimo sebe, kaj pravico, to je naša dolžnost.
Tisti negativizmi pa naj kar sekajo.Nič hudega! Se bodo že unesli! Se bodo morali.