Ljudje kaj si resnično mislite
Nič, saj nikomur ne škodijo.
Zato pa si marsikaj mislim o razplojevalkah, ki so prisesane na faliranega dedca, ker so same še bolj falirane. Kao zaradi otrok vztrajajo s pijanci, nasilneži, kreteni. Pa še malo zaradi plače, ker same niso zmožne skrbeti zase.
No, te pa škodijo in to zelo, zato si vzamem pravico, da si o njih mislim vse najslabše.
Tako majhen narod, in čuti potrebo, da se deli, kjer je le možna delitev. Pa tudi tam, kjer ni možnna.
Samo da za minutko, dve občutijo neko “večvrednost”, pa naj bo zato, ker imajo moža (nima veze, a je pijanec, nesposoben, jih tepe), a imajo otroke (ki so jih naštepale z edinim razlogom, da nase privežejo podivjanega idiota, ki jih tepe)….
Res ste perle, res.
Problem so tudi tisti,ki jih imajo na silo s prvim ki ga srečajo in nato uvidijo da so zbrale napačnega,samo zato da ugodijo sorodnikom in okolici,nato pa otrokom ne morejo nuditi ničesar oziroma so nesrečni ker morajo dati otrokom sebi pa ne morejo.In takih je tudi precej,ampak njih se ne obsoja,ker so izpolnili pričakovanja družbe.
So ženske, ki ne morejo imeti otrok, nekaj se jih boji materinstva, le peščica jih otrok noče.
Vse pa se morajo naučiti živeti brez. To je velik zalogaj, ogromna samodisciplina in ohranjanje samospoštovanja, ter dostojanstva.
Orientirati sama sebe, da ne izgubljaš lastne energije prazno v veter, pač pa se posvetiti stvarem, ki nas zapolnjujejo.
Biti nemati je za vsako žensko najtežja preizkušnja.
Imeti bi morale nek skupni forum, interesni krožek.
Zanima me vsaka, kako se je spopadla s tem načinom življenja.
Vsako posebej spoštujem in občudujem. Še nikdar nobene nisem slišala, da se pritožuje, še manj smili sama sebi.
Dejansko se mi tiste, ki se vtikate v nas, ki nimamo otrok, smilite. Vem, morda ste se same uštele s tem, ko ste si ustvarile družino, a tudi nam ne privoščite mirnega življenja in si mislite “o ti šment, zakaj je morala biti ta bolj pametna od mene in zdaj uživa v svobodi”.
Poznam veliko primerov žensk, sploh na štajerskem koncu, ki so se otrok odrekle, ali pa se s partnerji/možmi prepirajo, h komu bo šel otrok živet po ločitvi.
Brigajte se zase. Vsak zakaj ima svoj zato. Meni nič ne manjka in ničesar ne pogrešam, pa ne, da otrok ne bi marala. Človek sam pri sebi najbolj ve, česa si želi in česa ne. Starševstvo je velika odgovornost in prav je, da imajo otroke tisti, ki si jih res želijo.
ko pri 40-ih še nekako poveličujejo svojo odločitev, češ nam ne vladajo nagoni, nismo kot ostale, imamo višje cilje…potem pri 50 postajajo pa prave čarovnice, nastrojene proti vsem in vsakemu, ki ima manj kot 20 let.
Da ne govorim o primerih, ko si njihovi partnerji tik pod 50 omislijo 30 letnice, ki so še pred uradnim razpadom starih vez, že noseče.