Pogost oziroma redno tepen otrok dozivi tudi to, da ga starsa polozita lezati na trebuhu v nepremicen polozaj in izmenicno udrihata po otrokovi zadnjici s ta velko kuhalnico.

Nato muceni otrok slisi, da en od starsev preneha udrihati (drugi otroka drzi), nakar se v popolni tisini (otrok nima glasu vec), zaslisi mocno drhtenje tega starsa, ki je trenutno tepel, vzdrhtevanje nekaj sekund in na koncu nekajkratno (2 ali 3 x) globoko zajemanje sape, nato sele popolna pomiritev .
In drugi stars temu drhtecemu pomirljivo rece: ” No no no..”

Nato se izmenjata v udrihanju.
Otrok v svojem polozaju na trebuhu fiksiran z nogami in rokami enega od starsev (izmenjavata se pri drzanju in udrihanju) delno vidi nazaj in starsa stojita nad njim loceno, nista nikakor zdruzena. Ta otrok je pri 10 letih natanko vedel, da je ta en stars dozivel orgazem. (ker je kdaj slisal to iz spalnice).

Takoj se ta stars zbere in vec minutno udrihanje po riti se nadaljuje, izmenicno, zdaj eden, zdaj drugi.

In otroka izpustita sele potem, ko sta oba popolnoma zaripla, zasopla in premocena s vsakega lasu do koze, otrok pa ni mogel sedeti celih 6 tednov, kaksne poskodbe so to bile, pa ni znano, saj je zaradi krute depresije strmel prazno v predse, do zaceljenja, ne da bi kaj komu povedal.

Dogodek je resnicen.

Sej to se dogaja pri vseh starših, ki tepejo otroke. Strokovnjaki so že zdavnaj dokazali, da tepež čsto nič ne pripomore k zgoji, to služi samo za izpolnitev sadističnih fantazij staršev,

… ne vem, kaj reči, razen to, da verjamem. Se zelo dobro spominjam divjega pogleda v očeh svojih staršev, ko sta mlatila po nas, prav divje in brezumno, kot da nista v svojem telesu v tistem trenutku, kot da ju prevzame in obvladuje neka druga sila. Ker sta znala biti tudi normalna, sploh pred drugimi ljudmi.

Zame je bilo še večje ponižanje, ko sem se morala sleči, da je pač bolj bolelo, pas, kuhalnica ali šiba. Še posebej, ko sem bila že večja in sem se (tudi po njuni zaslugi oz. po zaslugi neprimernih komentarjev) močno sramovala svojega razvijajočega se telesa in ga sovražila.
Pa komentarji od mame – jaz sem te rodila, jaz te bom ubila. Nikoli nič takega kot otrok nisem naredila, da bi si zaslužila tak tepež in ne verjamem, da katerikoli (sploh majhen) otrok lahko karkoli takega naredi, da bi starši lahko upravičili tako mlatenje.

Danes se z njima ne pogovarjam. Ni opravičil. Ni jih. Pa fizična zloraba žal še zdaleč ni edina stvar, ki smo je bili deležni z njihove strani. Preprosto ni odnosa in tega se ne da nadoknaditi. Pa z moje strani ni več niti sovraštva niti zamere. To so ljudje, ki so tam nekje in ne želim z njimi imeti stikov.

Edina krivica je, da ima žal prav vsak izmeček lahko otroka, če ni ravno neploden. Ko bi se vsaj ljudje večkrat vprašali, ali res želim otroke, ali bom sposoben vsaj večino časa biti priseben in se ne pustiti iztiriti otroku in njegovim muham (in kdaj pač iztirijo vsi starši, tega ne moremo zanikati, da je starševstvo najzahtevnejša stvar), ali sem pripravljen prevzeti popolno odgovornost za nemočno bitje, ki bo dolgo časa odvisno samo od mene in partnerja…

Hvala vama, srce mi razbija.
Morda se javi vec ljudi in o tem poroca, da je slo za spolno naslajanje starsev nad otrokom! Da je to resnica. Divji pogled, divja vnema pri tem, ja. Je bil pri tebi oce ali mati?

Kaksno pa je dusevno zdravje, otvva? Si na antidepresivu? Jaz nisem, nikoli nisem bila. Sem pa celo zivljenje hudo anksiozna, plaha in sama, zato razmisljam, da bi pri 40 letih sla na tablete, da bi lahko svobodneje zazivela, vendar baje niso resitev tako pravijo.

Če se le da, je bolje da se tabletam (kakršnimkoli) izogibamo. Če ne gre drugače in za kratek čas, nikar ne se celo življenje priklenit na tablete. Najboljša je terapija, žal pri nas plačljiva in nekontrolirana.

Tem ljudem lahko samo rečem : “Welcome to the hell!”
To so bolniki in izprijenci, ki sejejo zlo na tem planetu.
Še dobro, da obstajajo peklenski planeti, kjer se bodo cvrli, in tam bodo hitro ostali brez sape…
Vse pride enkrat na okoli.

Če za kaj takega veš potem to prijavi.Če to počneš ti se pojdi zdravit ali oddaj otroka v posvojitev.Ne vem kakšen je bil tvoj namen da si pisala sem?

Njen namen je bil morda podeliti svojo izkušnjo in videti, ali ima še kdo podobno, se pogovoriti, izliti čustva, se izpovedati… Zakaj te je tako zmotilo, da je to pisala? Ob vseh primitivnih, prostaških, nekulturnih in popolnoma nesmiselnih temah se ti ravno v tej sprašuješ, zakaj avtorica sploh piše…

Avtorica rabi psihijatra ne nas

Upam, da gresta v zapor, kjer se bosta ljubila brez lastne privolitve s sozaporniki oz. sozapornicami. To bo popolna ljubezen.

Sem srednjih let brez otrok. Brez skrbi, da bi prijavila. Vem pa, da vecina Slovencev ne bi… Eni celo podpirajo telesno kazen in se pretvarjajo, da gre za vzgojo, pri tem pa skrivajo svoj uzitek zaradi obvladanja male osebe. Ko recimo dr. Zoran Milivojević, ki to odprto podpira, ceprav znano skoduje telesnemu in dusevnemu razvoju!

Oba, je bilo pa očetu večkrat iskreno žal in nas je tudi prej nehal tepsti kot mama. Sta pa bila oba deležna enakega oz. še slabšega otroštva, zanemarjanja, tudi lakota jima ni bila prihranjena, grozno. Ampak nikoli nista zares odrezala popkovino s svojo primarno družino niti zavzela kritične distance do vzgoje, kakršne sta bila deležna, zato nikoli nista ozavestila, kaj narobe počneta oz. kako hude posledice ima to kar počneta, ker sta pač ravnala tako, kot sta bila naučena, da se vzgaja.

Večkrat sem bila na tem, da bi šla na AD, ampak potem nisem, tudi na psihoterapijo še nisem šla. Enostavno čutim, da ne zmorem kopati po tej gnojni jami. Ozavestila sem bolj ali manj vse, kar se je dogajalo in o tem lahko tudi na glas govorim, a ne vem, kako bi se počutila, če bi morala komu razlagati vse to… BOjim se, da mi ne bi verjeli, da bi poskušali moje doživljanje relativizirati, normalizirati, minimalizirati in tega ne bi prenesla. Toliko je ljudi, ki enostavno nočejo nič slišati o tem, da so nekateri starši okrutni, škodljivi in življenjsko ogrožajo otroke.

Vemo, da nihče ni popoln in v še tako funkcionalnih družinah imajo otroci sem in tja kakšno zamero do starša, a uničevati mlado življenje, otroka, ki se ne more postaviti zase in se braniti pred nasiljem, je čisto druga sfera. Prvi vzgajajo z dobrimi nameni, drugi vzgajajo z izživljanjem, ker niso nikoli uspeli odrasti in drugje ne morejo razreševati svojih frustracij kot na otrocih, ki se ne morejo braniti in jih nihče ne bo branil pred njihovimi rablji.

Saj vemo, kako čudoviti so vsi ljudje navzven in vemo, da je nemogoče, da bi bili vsi ti nasilneži in nasilnice pretepači lastnih otrok, poniževalci, ustrahovalci, nabijalci občutkov krivde za lastno zafurano življenje, spolni izkoriščevalci in nikakor ne verjamemo, da vse to počnejo za štirimi stenami, saj jih vendar poznamo in vemo, da tega niso zmožni. Ker smo muhe na steni in vemo, kaj se drugod dogaja… pa marsikdo še pri sebi doma ne ve, kaj se dogaja.

Hudo tesnobo oz. anksioznost, kot praviš, sem sama pri sebi omilila (ne odpravila, ker dvomim, da se da) z meditacijo, športom, osredotočanjem na sedanji trenutek, na dihanje, misli in odpravljanjem neproduktivnih uničijočih misli, občutke v telesu, opažam tudi, da imam manj nihanj, kadar jem manj sladkarij, hehe. 🙂

Pa tudi srečo imam, da sem obdana z malo, a kvalitetnimi ljudmi, izogibam se vsakomur, pri katerem začutim, da bi se znala pojaviti taka odnosna dinamika, kot je bila doma.

Pa kdaj pomislim tudi na svoje kvalitete in dobre lastnosti, čeprav imamo zlorabljeni s tem velike težave, ker nas celo življenje spremlja občutek nemoči, popolne razvrednosti in krivde, da je z nami nekaj hudo narobe, da nas starši niso mogli imeti radi in biti ljubeči do nas. Ker smo bili že rojeni napačni.

Ne bo šlo samo z eno dejavnostjo ali dejavnikom, poskusi z več zdravilnimi stvarmi – branje, pisanje, pogovori z najljubšimi ljudmi, psihoterapija, šport in/ali narava, tudi prehrana je bolj pomembna kot hočemo priznati.

V zapor in upam, da bosta imela tam dovolj seksa. Enih šest do deset črnih iz Afrike bi bilo kar dovolj.

Ma dajte no s takimi… noben ne bo šel v zapor, kdo bo pa tožil ostarele starše in kako naj bi dokazali, prosim lepo?! Nehajte s takimi čisto nepotrebnimi komentarji. Ne gre za maščevanje, ampak gre za to, kako celiti takšne rane v odraslosti, živeti s tem, ne prenašati take vzgoje in travm na svoje otroke, če jih imaš in kako prispevati k temu, da se to otrokom ne bi več dogajalo.

migranti bodo pa itak kmalu tam

ravno sem prebrala knjigo Materina roka, Dušan Rutar (prvi del je Ne, oči, ne!) in bi jo svetovala vsem, ki imate probleme z zlobnimi in nasilnimi starši

pa tudi Upor telesa, Alice Miller

četrta zapoved spoštuj očeta in mater …. fuj! zakaj ne Spoštuj svojega otroka?

Brezpogojno bi morali postati znano, da izsiljena “ljubezen” lahko povzroči veliko škode.
Ljudje, ki so jih kot otroke ljubili, bodo ljubili svoje starše, ne da bi se pri tem morali podrejati ukazu.
Sledenje zapovedi pa ljubezni ne more ustvariti … prav tako ne nobeno nasilje!

Ves kako sem ti hvalezna, otvva, ker tako resnicno in iskreno pises in delujes mocna kljb prestanemu.
Tudi meni je moja mati govorila in prav tako babici, da sem jaz njena in da me lahko ubije, ce hoce.
Vendar me ni, samo mucila me je tako, da sem vsakic mislila, da bom umrla, tako mi je nabila vame strah v kosti pred zivljenjem. Nisem imela nikjer zascite in v mojem primeru smo o tem molcali, ker nisem nikomur povedati, kako hudo se nad mano izzivlja. Vecina ljudi si ne predstavlja te groze, saj cesar ne poznas, ne razumes. V mojem primeru sta bila oba na pomembnih funkcijah.
In tudi sama opravicujem oceta, ces da je bil samo clovek, da je takrat imel samo 30 let in da se mu je to zgodilo zaradi zenine prisotnosti in zaradi mocnega adrenalina, sicer se mu ne bi. Saj me ni nikoli tepel s takim namenom, sicer bi jaz to vedela. Tudi sam je bil izredno hudo pretepan otrok in je lakho imel taksno obsesijo, ki je na meni sicer ni redno izvajal, pac pa mati iz besa name, odkar sem se rodila, je bila name besna. Tako da mene je fizicno zlorabljala mati. Oce pa je njeno dokoncal, ko me je po opravljenem kasneje spraseval, ali me je kaj bolelo in enako me je vprasala babica, ali me je kaj bolelo (seveda vec dni, do naslednjic) in ko sem koncno dvignila svoj pogled, popolnoma otekle rdece oci in zaripla od vsega kloftanja, dusila hipanje nekaj ur kasneje, celo bruhala kasneje, se mi je pa vsakic gromko zakrohotal, vesel moje vidne bolecine. Bila so tudi druga ponizevanja seksualne narave, ceprav je to prikrito, zunaj nevidno, mislim pa, da je vzrok za to nekaksno globoko sovrastvo do otroka in tudi ljubosumje na prebujajoco se najstnikovo spolno naravo in nagon, ki je seveda moten in sicer zaradi povezanosti bolecine in ugodja in predvsem v otrostvu so me mucile prisilne slike nagote, trpljenja, hrepenenja v zvezi s tem in radovednosti, pri tem pa neznosni obcutki zelo hude osramotitve sramu, strahu in krivde.

Nekoc je pa mati to z mano izvajala na dvoriscu zunaj pred 4 otroci. Takrat je trajalo to mikastenje celih 20 minut skupaj, vmes je tudi menjavala pripomocke, vpila in znoj je mocno tekel z nje, ni me slekla. In otroci so me pa gledali ves cas brez besed in molcali, dokler ni bilo konec. Po tem dogodku se nisem upala z nikomer vec druziti zaradi tega javnega ponizevanja in sem prezivela osamljeno otrostvo, malo tud zato, sicer pa zaradi vseh prepovedi. Zadnje leto njenega okrutnega izzivljanja nad mano sem vse prestajala v molku ne glede na mlatenje in ne glede na vrsto pripomocka. Brez ene besede in brez ene solze, ona pa je njeno delo z mano izvajala v popolnoma enakem obredu z istim nebdrzdanim besom, srditostjo, nic manj in nic vec, dokler se ni sprostila in dokoncno utrudila, vsakikrat.

Pristojne sluzbe pa me niso resile, ceprav so izvedeli za moj pekel in celo veckrat vprasali, ali smo otroci tepeni, jaz sem pa v strahu vedno zanikala, ker mi je vsakic mati zabicala, ce komu povem, bo moja kri na stenah. Odkar sem utihnila popolnoma pri tem, pa so seveda mislili, da je vsega konec in da ni treba vec ukrepati!

To se je dogajalo dolgo nazaj, jaz sme srednjih let in sem oprostila, ker s sovrastvom ne bi mogla zivet dalje. Nobenemu od njiju in niti tistim ki so vedeli, a niso pomagali in me niso odvlekli stran, ne zelim pekla. Ker je to bilo prehudo, da bi to zelela najhujsim sovraznikom. Najbolj krivim tiste, ki so vedeli, a niso pomagali. In ne cutim ljubezni do njiju, tako kot tudi ti pravis, da ne. Ce pa bosta kaj potrebovala, jima bom ze zrihtala.

Komaj zadnje case se zavedam ko sem prek 40 stra, da nisem bila kriva, ce sem se rodila. Da sem bila rojena kot zdrava in nepokvarjena oseba in da sem si tudi jaz tako kot vsak clovek, zasluzila lepo otrostvo, varnost in ljubezen, dusevno in telesno zdravje in da so mi drugi to vzeli, ampak ni vse koncano, nekaj srece me morda nekoc nekje caka…

rada te imam in tudi ti se imej rada! daj si nežnost, prijetno glasbo, skrbi z ljubeznijo za sebe, objemi svojega notranjega otroka, nežno pocartaj to punčko …. kot bi jo morala starša

To je tvoja tolažba temu otroku? Peklenski planeti??

To je tvoja tolažba temu otroku? Peklenski planeti??[/quote]

ne jezi se, drugače ne znajo

10 zapovedi gre samo v paketu + še 11.
Če kršiš en člen postave, kršiš vse.
11 je brezpogojna ljubezen do bližnjega, to je rekel Jezus. Ta je najpomembnejša.

Žal mi je za vse, ki so vas starši uničili. In za nemočne otroke.

Avtorica: tudi tisti ruski serijski morilec, Čikatila, ali kaj je bil, je doživel orgazem samo med štihanjem otrok. Nestabilna žrtev okrutnih zlorab bo, žal, tudi sama zlorabljala. Nekateri znajo to presekat in ustavit, mnogi pa dajejo to naprej iz roda v rod.
Kar se Janezek nauči…

Ja, priče, ki so nas pustila na cedilu, Alice Miller, če jo boš brala, govori o razsvetljenih pričah, ki nam lahko dajo neko potrditev, da čutimo prav…. čeprav takrat, ko sva midve odraščali (jaz od sredine osemdesetih pa nekje do konca 90-ih), je bilo pretepanje otrok pač še normalno in sprejemljivo. Ampak marsikateri otrok ni bil deležen več kot sem in tja kakšne klofute in kakšne po riti. Še moja razredničarka je enkrat priznala, da je svojega sina srednješolca počila, ker jo je z jezikanjem in nesramnostjo spravil ob pamet… prvič in zadnjič takrat ga je udarila, v tistem trenutku ji je počil film, roka se je stegnila in jezikanje je čudežno prenehalo, na presenečenje in šok obeh. Daleč od tega, da je bilo prav, kar je naredila, ampak si lahko predstavljam situacijo, njen sin pa se zaradi te klofute gotovo ne počuti zlorabljanega. Pač nesrečen splet okoliščin in premalokrat mu je prej povedala, da se z njo tako ne bo pogovarjal in da imajo besede in dejanja posledice oz. kazni, ki jih je treba dosledno izvajati, če hočeš postavljati meje.

In za vse zagovornike pretepanja, tanka je meja med klofuto in zverinskim pretepanjem, kot ga npr. opisuje avtorica tega posta, preprosto zato, ker si starši domišljajo, da lahko to počnejo in nihče jim nič ne more, saj je dovoljeno kot “vzgojno sredstvo”, saj vsi to počnejo, saj so tudi nas tako vzgajali… Jaz kljub udarcem nisem nič manj odgovarjala ali bolj ubogala, kljub ustrahovanju, saj če sem kaj jezikala, sem vsaj malo sprostila nakopičeni bes in se na ta način nekako branila, čeprav sem to tudi plačala. A vsaj nekaj sem imela… spoštovala ju pa nikoli nisem in ju tudi sedaj ne. Nista bila noben vzor na nobenem področju.

Kot je napisala predhodnica, si zdaj ti tista, ki lahko varno in ljubeče dela z otrokom v sebi – in vsi ga v sebi vedno nosimo. Prijatelji, partner, psihoterapija itd. so nam lahko v pomoč, a dejstvo je, da delo z otrokom v nas ostaja na nas samih, nihče ga ne more prevzeti namesto nas. Zoprno, težko in neprijetno spoznanje, sploh ker je to tako prekleto težko. Zaslužiš si vso ljubezen, pozornost, varnost in prijaznost tega sveta. Ni treba verjeti (zares pristno, v sebi, težko verjamemo, da si zaslužimo vse najboljše), da je tako, važno je, da se zavedaš, da je to dejstvo in se k temu vračaš, kadar padaš na dno. Nihanja pa so neizbežna in jaz sem jih sprejela kot del življenja in jih sprejemam kot tečne obiske, pač čakam, da grejo. 🙂

Ampak moraš, vsak dan posebej, iti čez vse prepreke, moraš, zase. Tako si jaz rečem, ker sem trenutno obtičala pri neki zadevi, ki jo večina povprečnih ljudi opravi brez posebnih travm, meni pa se je tu ustavilo.. in ni prvič, da sem takole obtičala pri (da ne rečem banalni) neki formalnosti in zaradi tega ne morem v življenju naprej….

Pri meni pridejo obdobja, ko bolj razmišljam o samomoru, že od zgodnjih najstniških let je samomor vedno nekje kot izhod v sili, če ne bom zmogla več… A ker sem se malo izobraževala na tem področju in delala v povezavi s tem, verjamem, da ga vseeno ne bom nikoli naredila, že zaradi bojazni, da se bom morda morala vrniti na ta svet in še enkrat živeti to življenje, pa tudi zaradi bližnjih ne, ker vem, kakšno opustošenje to pusti v življenjih ljudi, ki so imeli to osebo radi.

Otrok pa nimam, tako kot ti ne, ne vem, če jih kdaj bom imela (s partnerjem se bolj nagibava k temu, da ne), ker še nekaj let časa imava, a ko sem v stiku z nečaki in otroki prijateljic, sosedov in znank, me popade neskončna ljubezen in želja po zaščititi jih, pred vsem, bojazen, da doživljajo, vidijo in slišijo kaj, kar ne bi smeli (kot rečeno, ne vem, kaj se dogaja z 4 stenami) in vedno mi je fascinantno, kako odrasli pozabijo, kako je biti otrok, kako se počutiš, kako razmišljaš… Ker se mi zdi, da jaz tega nikoli ne bom pozabila. A vseeno si otrok ne upam imeti.. kaj če se prebudijo v meni kakšni “demoni”, kaj če bom takšna kot so bili moji starši, kaj če bom po drugi strani pretirano zaščitniška, tesnobna in utesnjujoča, kar je tudi svojevrstna zloraba… ne vem, kje je prava mera, saj tega nikoli nisem poznala od doma.
Jaz osebno zgoraj omenjenih knjig nisem mogla brati (Ne, oči, ne! in Materina roka), ker… ne morem. Govorita o punčki oz. zdaj že odrasli slovenski ženski, ki sta jo mati in oče, sicer ločena, spolno, fizični in psihično zlorabljala na najhujše možne načine… ostaneš brez besed. Napisal ju je psihoanalitik Dušan Rutar, ki dela sedaj s to gospo, z njenim dovoljenjem, njena identiteta pa – jasno – ni znana.

Tukaj lahko poslušaš pogovor avtorjem o prvi knjigi (Ne, oči, ne) iz ene knjižnice: https://www.youtube.com/watch?v=Ijul4NoXEJg

A ni sprevrženo, kako besnimo in rohnimo in trepetam pred barbarskimi posiljevalskimi begunci, ko pa toliko pošasti spi v velikih in lepih slovenskih hiša…. Ravno danes je bila Sanja Rozman v neki oddaji na nacionalki in je povedala, da ob začetku svoje kariere ni bila pripravljena na dejstvo, da bo toliko ljudi poiskalo pomoč pri njej zaradi spolnih zlorab. Mislila je, da se pa to vendarle ne dogaja v tolikšni meri, vsaj ne pri nas. Pa se, še v večji, saj večina od nas nikoli nikomur ne pove, tudi najbližjim ne, ker tudi če zbereš moči in poveš, le redki želi slišati.

Piši še, ko tako čutiš, ne meni se za nekatere bedaste komentarje.

Smo družba zblojenosti in ekstremov. Iz vsega naravnega naredimo travme in jih povličujemo v grozote, po drugi strani pa vladajo nepojmljive norosti. Glave imamo dejansko oprane,. Meni se tudi zdi nepojmljivo in nedopustno tepst otroka, ravno tako kot se mi zdi nesprejemljiva popolnoma zaraščena češplja, pa sem na oboje še pred leti imel drugačen pogled.

Dokazano ni nič, kar eni trdite, je zgolj enosmerna propaganda, da je recimo klofnit po riti grozna stvar, po drugi strani se pa v šole uvaja izbira spola in poučevajnje spolnosti med istima spoloma…bolano

Da ni dokazano in gre zgolj za enoumje je lep primer muslimaski svet, kjer je fizična kazen zelo učinkovita tudi pri odraslih. In poačsi bo se lepo vračalo marsikaj, ker islamizacija Evrope je v teku, bila že pred migrantskim valom, zdaj bo pa seveda šlo hitreje.

Glede samomora sva na istem, jaz isto veckrat vidim resitev v svojem tem. Pa tudi v otrostvu sem ga skusala naredit, samo da bi se resila trpljenja, pa si ga nisem upala. Ker sem se do 12. leta bala, da me najdejo in iz mascevanja tepejo, dokler se ne obudim. Priznam, da celo danes kdaj na to pomislim, ko sem v kaksni stiski, ker sem bolj rahle narave, nekako se ne znam zase postavit in sem veckrat cesa po krivici okrivljena ali obtozena, v sluzbi in drugje. Nikoli pa seveda ne bom tega naredila iz istega razloga, ker se bojim vrniti v ta svet trpljenja!

Hvala za omenjene knjige. Se bom potrudila jih prebrat, od Rutarja in od Millerjeve, tudi ce mi bo tezko.

Jaz ti zelim, da bi ti imela otroke, ker sem prepricana sem, da bos cudovita mama, ker si tako razgledana, cuteca in rahlocutna, pa tudi ce bi bila malo tesnobna, kar je normalno, se zagotovo ne bos nad otrokom divje znasala in dala mu bos vso ljubezen. Sama sem prepozna za materinstvo in ne morem vec izbirat.