Rak žolčnega voda-tumor (karcinom)
Moji mami so odkrili raka žolčnika oz. žolčnega voda (tumor oz. karcinom), posledica je bila rumenica oz. zlatenica…
Pravijo, da bodo opravili operacijo, ki je rizična.
Mami je stara 74 let, drugače nikoli prej ni bila nič resno bolna,….
Upam do zadnjega in upala bom..
Težko se spopadam z dejstvom, mi drugega ne preostane, da sem pokončna in optimistična…
Koliko vaših bližnjih je imelo raka (katerega), operacija, kemoterapija,…je bilo zdravljenje uspešno?
Hvala
Moja mama je imela tumor na črevesju, zanjo je bila še najbolj rizična narkoza. Operacija je potekala kot po maslu, hitreje, kot so načrtovali, okrevanje je bilo razmeroma hitro, tumor so lahko v celoti izrezali. Dobila je kemoterapijo bolj preventivno, ki pa je ni zdržala do konca zaradi prehudega vnetja sluznice vse do želodca (pa že tako je čisto presuha, takrat je bila pa sploh na ravni dahavca). Možnosti za uspešno operacijo je kirurg ocenjeval na 30 procentov, ampak že ko jo je odprl, je videl, da bo vse v redu.
Res, ne domačih pokopavat kar na pamet.
Pri moji je bilo izredno podobno, le da se je bolezen po enem letu po operaciji ponovila in še leto in pol kasneje je umrla.[/quote]
O.
Mah saj nikoli ne moreš vedeti, včasih se dobro izide, včasih ne. Treba pa je ostati realen in verjeti, da ni vsaka grozna diagnoza avtomatično tudi usodna. Je pa življenje tukaj včasih precej krivično – moja teta se je z rakom bojevala od mladih let, prvič je diagnozo dobila, ko je bila stara malo čez 30, umrla je stara malo čez 70, vsakih nekaj let nova borba. 40 let borbanja, vsa čast. Od prijateljice mož pa niti ni vedel, da ima raka, imel je akutno epizodo svoje kronične bolezni (ki pa načeloma ne bi smela biti usodna) in žal podlegel, pri obdukciji se je pokazalo, da je imel tudi začetni stadij raka. Star malo čez 30. Še danes se vprašam, zakaj pa on ni dobil vsaj ene priložnosti, da bi se poskusil boriti proti bolezni.
Ne bom ti iskreno opisovala, kako je bilo pri nas, ker je bilo preveč grozno! Za rakom sta mi umrla dva najožja družinska člana.
Ti upaj, da bo vse O.K. Vsak človek je drugačen, pri vsakem se bolezen drugače odvija. Če je mama drugače kolikor toliko zdrava, odporna, optimistična, upajte, da se bo iz tega izvlekla. Stojte ji ob strani, vlivajte ji moč in zaupanje. Vso srečo vam želim!
Ne vme, kaj želiš. Če želiš zgolj tolažbo, preskoči moj post. Če želiš resnico, da bi se lažje pripravili na neizogibno, beri naprej.
Rak žolčnih vodov im azeo slabo prognozo, ke rje običajno odkrit prepozno za karkoli. Operacija podaljša življenje pod pogojem, da je sploh še možno in da ni zasevkov v okolico, sicer je nesmiselna. Vse, kar je ob tej diganozi možno, je bolj ali manj paliativa, torej lajšanje in lepšanje preostanka življenja, ki ni dolg.
Mama ima lepa leta, tako da je ne mučite preveč z mučnimi obsevanji in kemoterapijami, ki ji ne bodo kaj dosti pomagale. Jaz vem, da se za svoje ljudi, ki jih imam rada, pri 74 letih ne bi borila za nič drugega kot za to, da so jim max olajšane bolečine in da jim, v kolikor je le mogoče,. izpolnim želje, ki jih še imajo.
Moj nasvet: odkrit pogovor, z zdravniki in v družini, ureditev stvari med najbližjimi za mirno slovo s tega sveta. Vem, da tega nihče ne želi prebrat, vendar je to resnica in želim si, da bi jo meni kdo povedal pred 4 leti, da bi se lahko drugače pripravili na smrt, ne pa da so nas do zadnjega tolažili, kako bo vse OK. Če bi vedeli, bi marsikaj naredili drugače, tako pa smo verjeli pravljici, v katero si vsak normalen človek želi verjeti, logično da si. A včasih so naše želje nerealne in je edino, s čimer si lahko pomagamo, sprejetje resnice in to, da naredimo najbolje kar moremo znotraj možnega.
verjamem,da se težko spopadaš.
kot ti je napisala ,,izkušnja znanke” tvoja mama ima lepa leta,ampak ne verjamem,da se ona ne bi borila-upala za svoje bližnje.
men je mami umrla malo po 40+,bolezen je trajala kar nekaj let,žal je ni premagala,se je vedno vračala.
borba je težka,izguba še večja,počasi bolečina popusti-ne pozabiš,vendar življenje gre naprej
še vedno jo imam rada in jo pogrešam
Jaz imam kontra izkušnjo, kot tista pred mano, ki je pisala, da se pripravite na najhujše.
Od moža babica je dobila zlatenico, v bolnici ugotovili raka žolčnih vodil. Bila je stara 79. Operirali so jo v LJ, operacija je bila dolga, okrevanje je tudi trajalo kar nekaj časa. Samo na intentivnem odd je bila 6 dni, potem pa skoraj 3 tedne še na navadnem oddelku. Izgubila kar precej teže, pa že prej ni bila močna. Odstranili so vse, napornih preiskav ali se je kaj kam razširilo niso opravljali, ker je babica tako želela. No, živi še danes in šteje 86 let. Na vsake pol leta gre na kontrolo tja, kjer so jo operirali, na onkološkega ni šla nikoli.
Držim pesti, da se tako izteče tudi pri vas.
lp
Tudi pri nas smo se pred dvema letoma soočili z najhujšo nočno moro, ki si jo lahko predstavljaš…sin je pri 18-ih dobil diagnozo Hodgkinov limfom, po sprejemu v bolnici in po opravljenih preiskavah je smo izvedeli, da je rak v IV. stadiju. Po prvem šoku, ko mi je vso mojo bit okupirala beseda rak in sem bila kot v drugem svetu, sem se pobrala, ker sem vedela, da me moj otrok potrebuje, bolj kot kadarkoli…tukaj in zdaj.
Zdravljenje (kemoterapija 6 mesecev) je bilo uspešno, prenesel ga je brez večjih problemov, sedaj ima le kontrole vsak mesec (preiskava krvi) in vsake 3 mesece magnetno resonanco. Izvidi so bili do sedaj vedno dobri in močno upam, da bo tako tudi ostalo.
Avtorica, želim tvoji mami, da bo zdravljenje prenašala čim boljše.
Vse dobro vsem vam in en topel objem…dobro vem, kaj prestajate…
Ljudje božji, NE PRIMERJAJTE rakov med sabo!!!! Rak ni raku enak in nekateri so lahko ozdravljivi, ne zasevajo, niso agresivni, lahko jih je operirati, ker se jih z lahkoto loči od zravega tkiva, niso hormonsko odvisni in še miljon podrobnosti je, ki različne vrste rakov razlikujejo med sabo. Še isto vrsto raka na enem in istem organu je težko primerjati in razplet ni vedno enak, kaj šele kaj drugega. Hodgin’s je – hvala bogu!!! – eden anjbolje ozdravljivih limfomov, ki ap praviloma prizadane mlade ljudi in seveda povzroči šok in razdejanje v življenju mladega človeka ter njegovih bližnjih. A ima v nad 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odlično prognozo. Redko se ponovi.
Imamo pa več vrst levkemije, recimo, ki se redko toliko zazdravijo, da se ne ponavljajo, večnoma se pacienti soočajo s ponovitvami ali ponovnimi zagoni vsakih nekaj let.
Imamo karcinome, ki jih z lahkoto izrežemo, nikamor ne penetrirajo, so kot kak bradavica – odrežeš in je mir.
Imamo pa karcinome, ki se jih tudi z največjim naporom ne da ločiti od zdravgea tkiva in so praktično neoperabilni. Zato – ne primerjajte med sabo! Zaupajte strokovnjakom, ki vas vodijo, pojdite po drugo mnenje, da boste mirni, posvetujte se v tujini – primerjate pa lahko edinole z ljudmi, ki imajo do pike isto diagnozo, kot vi, so enake konstitucije, kot vi, enake starosti, spola, imajo enako oz. podobne življenjske navade in podobno zdravstveno zgodovino. Pa še tam je primerjava zgolj za orientacijo, ne pa za merilo.
Sama diagnoza ni vzpodbudna, leta sicer govorijo za počasno napredovanje bolezni. Koliko je rak napredoval, je bistven podatek, ki ga tu ni. Moje vodilo je – upaj na najboljše in pripravi se na najslabše. Vso srečo!
Tudi moj oče ima kar nekaj izkušenj z rakom: prva diagnoza rak želodca in požiralnika, IV. stadij, prognoza slaba.
Komaj smo izsilili operacijo, ki pa je bila uspešna, čeprav so bile posledice hude še precej časa, preživel je zahtevne kemoterapije in obsevanja. Nepričakovano dobro si je opomogel, zdaj je minilo od te kalvarije že skoraj 10 let in jih ima zdaj 79.
Pred par leti še pojav raka na prostati, ponujeno operacijo je zavrnil. Zdaj prejema zdravila, ki zavirajo napredovanje. Trdi, da nima nobenih težav in se kar drži.
Tako da ni pravila, kako bo. Upaj na najboljše in predvsem se spopadaj z vsakim problemom posebej, ko do njega pride. Ne se kar vnaprej predajat črnim scenarijem, morda se obrne na bolje, pa čeprav nepričakovano.
Mama raka na debelem črevesu, stara 50. Se je vse bolj nagibalo k temu, da se ne bo dobro izšlo.
Operacije, začasna stoma, kemoterapije, obsevanja,… Po 16-ih letih ne duha ne sluha o raku.
Partner, star 45, rak debelega črevesa. Operacije, začasna stoma, obsevanja, kemoterapije,…
Od zdravljenja je minilo dobrih 6 let, o raku ne duha ne sluha.
Vse dobro!!!