Sin, 16 let, je že od nekdaj redkobeseden. Zaprt vase, težko navezuje stike z drugimi. V osnovni šoli je bil prva leta zelo družaben, od nekako 6. razreda vse manj. Zdaj je v srednji šoli in nima v razredu nobenega sošolca, ki bi mu zagotovo posodil zapiske za fotokopirat, če kdaj manjka.

Ni edinec, z domačimi je zgovoren, prijateljstva z drugimi pa mu uhajajo iz rok. Lani je še imel nekaj redkih stikov z bivšimi sošolci, tudi na rojstni dan jih je nekaj povabil. Obratnih vabil ni bilo. 2x se je menil še za kino, pa onega ni bilo.

Ne vem, kje sem falila v vzgoji. Naša hiša je bila vedno odprta za obiske, spodbujala sem sina k družabnosti. Zdaj se ne mešam, saj niti ne vem, kako bi mu pomagala. On se z mano seveda o tem noče pogovarjati. Bojim se, da se bo po več neuspehih popolnoma zaprl vase.

Se da kaj pomagati ali naj le opazujem z bolečino v srcu, kako je vse bolj osamljen? Pa prosim brez neprimernih komentarjev. Lahko, da sem delala napake pri vzgoji, a to ni bilo namerno in vede, rada bi nasvete za naprej.

Najpraj moraš ugotoviti, če je res osamljen, ali mu tako paše. Kaj veš, mogoče mu gre pa to, da je vaša hiša vedno odprta za ljudi, na živce in je sam s sabo srečen.

Si si že sama odgovorila, nehaj drezat vanj.

Tu si falila. Vsak človek je tak, kot je, ne tak, kot bi bil mamici všeč.

Ne paše mu biti brez prijateljev, saj sem napisala, da si prizadeva za stike, a z druge strani ni zanimanja. S tem, da je naša hiša odprta za ljudi, sem mislila, da ne branim stikov ali obiskov. Ni pa tako, da bi si podajali kljuko. S svojimi prijateljicami se ponavadi dobivam zunaj.

Mogoče mu pa manjka samo kakšna dejavnost izven šole. Nekaj, kar ga res veseli. Tam bo našel sebi podobne. Sošolcev si pač ne more izbirati sam, zdi pa se mi, da se preveč zanašaš na to, da bo kolega s kakšnim sošolcem.

Mislim, da mu manjka samo en najboljši prijatelj, na katerega se bo lahko zanesel. Ko ga bo našel, bo stvar rešena. Dvomim, da bi se dobro počutil v ogromni družbi.

Tu je bistvo, ki ga kar nočeš in nočeš videt. Tudi če bi rad imel več prijateljev, on tebe noče zraven v tej zadevi, zato se ne pleti na silo. In to je to.

In ON ŽE VE, zakaj ne. Si lahko prepričana. Malo zaupanja v človeka, ni več 6 let star. Si bo znal sam postlat in to ti tudi jasno da vedet.

Tako ga pošlji do psihiatrične klinike. Nekaj more biti narobe s njim. Predpisali mu bodo AD-je ali AP-je in to je to. Čez kaki dve leti zdravljenja bo sigurno spet krasen sin.

je več možnosti;

-lahko je samo čudak in ne zna z ljudmi
-lahko je genij in vidi kako se realnost bizarna
-lahko samo sedi doma in si “drka” kurca ter spi ker mu tako paše
-lahko je genij tisočletja in odkriva v sobi izum
-lahko
-lahko-lahkkkoooo

Tudi jaz mislim, da potrebuje najboljšega prijatelja. Za sošolce vem, da si jih ne more izbirati, vendar je le dobro imeti koga za zanesljive informacije, če ga kdaj ni. On je zvezek že posodil komu, obratno je pa kar problem.

Problem je tudi najti kako dejavnost. Nogomet, košarka…mu ne ustrezajo. Kakšne dejavnosti so sploh še?

In če je to prvo, če ne zna z ljudmi, kako mu pomagati? Pri 16. letih se najbrž še da kaj storiti?

Če ga čisto nič ne veseli, potem ima pa drugačen problem. To pa mora sam zase vedeti. Saj ne obstaja samo šport. Imaš vse od fotografije, glasbe, gledališča, lončarstva pa do risanja, kuhanja in arheologije 🙂 Iz skoraj vsake stvari, ki te veseli, se da narediti hobi.

Draga mamica, nikjer nisi storila take napake, da bi to lahko bil tak vzrok. Verjetno gre za gesnko zasnovo in mu tako ustreza, bolj boš drezala vanj, bolj se bo zavedal svojih čustvenih motenj. VERJETNO GRE ZA NIZKO SAMOPODOBO. Sprejmi ga takšnega kakršen je, pa tudi če ni tak kot ti želiš, oziroma po tvojem vzorcu. SPRIJAZNI SE Z NJEGOVO OSEBNOSTJO!!! Obstaja pa kar nekaj knjig za jačanje pozitivne osebnosti. Morda od Rhonde Byrne – The secret prevedeno v SLO pri MK ( Moč ). Lahko pa tudi tako kot so ti svetovali psihiater in psiholog, če to sprejema, seveda če to sprejema, sicer pozabi.

Na prvo žogo. Dominantna, energična, impulzivna in ne preveč družabna, niti navezana na širšo družino si.
Ne paziš kaj rečeš. Vse poveš kot misliš, brez razmisleka.

Zbila si mu samozavest in samopodobo.
Seveda nevede in nehote. Ampak dominantne mame puščajo te posledice:)

Tako te čutim. Če se motim, me ne upoštevaj.
Če se motim, je tvoj otrok res genij, kot omenja že ena gor. Ti so samotni. In nerazumljeni

Pomojem je tak karakter. Pusti ga pri miru in mu ne težit. Bolj boš težila, večji problem bo nastal.

Genij ravno ni, je pa zelo dober na računalniškem področju in se veliko ukvarja s tem. Žal to ne pripomore k družabnosti. In tudi čisto zadovoljen ni, če se vsake toliko trudi dobiti družbo, pa mu ne uspe. In potem se vrne k svojemu samotnemu hobiju. Začaran krog, iz katerega bi rada 16 letniku pomagala, pa ne vem kako. Razen knjige za boljšo samopodobo.

Seveda je opcija, da ga pustim pri miru. Ampak pri 16 letih najbrž še ni vse izgubljeno? Ne bi si rada pri njegovih 30 letih očitala, da sem ga pri 16 pustila brez pomoči ali nasvetov.

Kakšen je pa karakter? Bi se ti družila z njim če ne bi bila njegova mama? Lahko da je dolgočasen do amena, poznam take, govorijo samo o eni in isti stvari, lahko laže kakor pes teče, opcij je veliko. Eni so pa pač taki, z leti psotanejo še večji samotarji, pr 35 so samski in so doma pri mamici. Če boš pametna, boš vsaj poskrbela da ne ostane doma pri tebi, ker če je samotar pa še lepo mu bo šlo, bo ostal zavedno.

Pri 16 res še rabi oporo. Ima pa že močan svoj prav.
Poslušaj ga, sprašuj, čudi se… Ne izražaj nobenega svojega mnenja, samo poslušaj in poslušaj.
Da pridobi samozavest v komunikaciji. Ti navsezadnje nisi pravi sogovornik. Nekaj pa le je.

Sicer pa, morda pa le ima prijatelje. Saj hodi v šolo. Tam srečuje sovrstnike. Danes se pa tako ali tako vsi samo še s pomočjo računalnika pogovarjajo. Vse se zmenijo. Prijateljstev, ki smo jih imeli mi, ko smo sedeli kje zunaj in razglabljali, skoraj ni več.

V katerem mesecu je rojen tvoj sin?

Omenjaš, da v šoli ne dobi za skopirati zapiskov od sošolcev. Kaj to pomeni?
a) da sine ne upa/zna prositi za zapiske
b) mu sošolci ne želijo posoditi zapiskov.

Kakšni so hobiji oz. kaj veseli tvojega sina? Kakšne cilje ima za prihodnost?

Po karakterju je miren, drži besedo, zanesljiv, v domačem krogu, ko se sprosti, zna biti tudi zabaven, kadar tema ni po njegovem okusu, pa je tiho. Včasih pa zna biti težek, ker vztraja pri svojem.

Razumem nekako, da nima družbe, ker je po moje bolj predpražnik, vedno na voljo. Če se kaj dogovori, z njegove strani drži 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, tolerira pa, da se drugi zmišljujejo in ne držijo besede. Če nimaš družbe, potem ti kaj drugega niti ne preostane.

Ravno tega, da bo ostal samotar, se bojim.

Sin prosi za zapiske, a mu sošolci nočejo posoditi ali pa le s težavo. In je problem, če kdaj zboli. Drugi si med sabo posojajo, saj so prijatelji, kot pravi sin. Veseli pa ga računalništvo, od športa le kaj individualnega.

Zdaj imam malo bolj jasno sliko tudi o njem. Nežen, pameten in na žalost občutljiv fant,
Jaz bi na njegovem mestu dvignila nos in bila bolj “freh” do sošolcev in znancev. Ne bi se jim udinjala.
Skrivnostni, odločni fantje so magnet. Tako za fante, še bolj pa za punce.
Postavi naj se zase in naj ne dovoli, da ga izkoriščajo.
Ni treba iskati prijateljstva v vsakem človeku.
Z nekom, ki mu je podoben se bosta že našla in spregovorila na frekvenci.
Najstništvo je čas iskanja. Naj eksperimentira s svojim odnosom do ljudi. Se bo že izbrusil na lastnih izkušnjah in se naučil .

Sin prosi za zapiske, a mu sošolci nočejo posoditi ali pa le s težavo. In je problem, če kdaj zboli. Drugi si med sabo posojajo, saj so prijatelji, kot pravi sin. Veseli pa ga računalništvo, od športa le kaj individualnega.[/quote]

Tvoj sin ima blokado. Ni sproščen. In to je problem. Ljudje pa to začutijo ….
Je doživel mogoče kakšen travmatičen dogodek?

Mogoče ima Aspergerjev sindrom – pri nekaterih ga odkrijejo zelo pozno, pri 18 letih … in takrat družina šele dobi vse nepojasnjene odgovore.

Individualni športi praviš – malce se zamisli?

Iskreno ti polagam na srce … danes mnogi najstniki zelo težko spoznajo in dobijo (iskrene)prijatelje.
In najstnikov s takimi “problemi”, ki jih ima tvoj sin je veliko. Verjemi. Samo ti pač ne veš za njih.
Marsikdo, ki ima okoli sebe veliko “kvazi” prijateljev in zgleda frajer, je v resnici zelo nesrečna in osamljena oseba. Zapomni si : “ni vse zlato, kar se sveti”!

Danes postaja vse več ali manj instant, brez globine, da ne rečem virtualno … in taki postajamo tudi ljudje, ki vedno manj premoremo iskrenih čustev in ljubezni. In pa predvsem mladi.
Zakaj misliš, da je toliko popivanja in drogiranja? Prav gotovo ne zato, ker so srečni.
Ne znajo žurat, če se poleg še ne opijajo. So izjeme, redke.

Verjami v svojega sina, ki je zelo pozitivna in čustvena oseba, ter mu stoj ob strani in verjemi mi, tudi zanj bo posijalo sonce!
Srečno!

Avtorica, nič nisi falila v vzgoji. Ni samo vzgoja, je tudi genetika, karakter…
Drugače pa, tvoj sin ni družaben. Fino pa bi bilo da bi imel enega prijatelja, to bi mu bilo čisto dovolj. Pa preveč je prijazen in nežen, to pa zna družba izkoriščati in ga zafrkavati. Fantje so precej grobi med seboj.