Dol s psihiatri !
Zdravila lahko rešijo življenje. Ljudje s predsodki in zarukanci jih pa res uničujejo. Malo več strpnosti in premišljenosti bi koristilo našemu narodu.[/quote]
Rešijo življenje?Mogoče morilcem,da lahko ti še naprej ubijajo?Kaj rešijo?Mogoče zate rešijo neko življenje,mentalno zdravje pa ne.Vsi ADji te sam držijo na eni črti.
Pol pa berem psihiatrični bolnik ubil zdravnico,ubil mamo treh otrok,na cesti na prehodu zbil in ubil dve punci,… Drugače pa ljudje še vedno,kljub pishičnim zdravilam imajo še naprej težave.Kar ni nič narobe,saj se dajejo večji odmerki in s tem gre več denarja.
Celo to je zanimivo,da za vsako obnašanje je danes diagnoza.Če se midva samo skregava,imava diagnozo postavljeno in z veseljem,bi naju sprejeli,ter zdravili,da se nebi več skregala.In še to vedi,da vsi ljudje so bolani,le psihologi so zdravi.Zanimivo,ne?
Je pa ogromno alternativnih metod za uspešno premagovanje in razvoj duha,kot so šport,meditacije,joga,…
https://www.youtube.com/watch?v=3JgbEcYCx0o
tole je prava rešitev, ne pa neki psihiatri in drugi zdravniki…
Ni res, tableti nič ne pomagajo, samo v rastlino te spremenijo, zato da si sprejemljiv za okolico.
Psihiatre boli kur.. zate, oni te morajo tako spedenat, da si sprejemljiv za okolico, za ostalo jih boli ku….
Nikoli pa ne boš dobil od psihiatra takih tablet, ki bi ti resnično pomagala, da bi se postavil nazaj na noge. Samo taka, ki te spremenijo v rastlino, da nič ne čutiš, da se ti nič ne da, ampak tak si sprejemljiv, ker potem tudi na neumnosti ne misliš, na kaj dobrega pa tudi ne. S tableti te samo obvladajo.
Sej vsi vemo, kaj v resnici pomaga. Vsi vemo, da so poslovneži na koki, ki je za navadno rajo prepovedana in predraga. Veliko slavnih je že priznalo, da jim brez drog ne bi uspelo, ker ne bi imeli energije. No, to je v psihatriji zagovo prepovedano, ker zasvaja.
Katera dobra stvar pa ne zasvaja? Pa govorim od tipa dalje, že od kave lahko postaneš odvisen in od alkohola, od AD pa ne moreš? Ja itak da ne, če je pa to d r e k za ustvarjanje neproblematičnih rastlin….
Tak človek nikoli ne bo uspel, ker je zapečan s tem zdravili, ki delujejo tako, da uničujejo receptorje v glavi in jih ne spodbujajo. Itak, če ti manjka pol glave, boš pa ful uspešen. Ja pa kaj še.
Jest mam že celo življenje slabe živce, ampak zdravili bi me pa za depresijo in shizofrenijo in ne vem kaj še vsem… samo za tistem ne, kar je problem. Ne, to pa ne.
Pol glave si sfukajo in uničijo vse, …. ampak živce maš pa vedno zanič. ker ti ne upajo napisat nekaj za živce, ker jih je strah, da se boš navadil na to… itak, za odvisnost od alkohola jih pa ni nič strah.
Ma dohtarji so debili.
Od AD-ja ne moreš postati odvisen. Sam govoriš o tem kako te naredijo v rastlinco. To drži in kdo hoče imeti tak občutek? Sam sem jih odnehal jemati, ker mi je bil tisti občutek prav beden. Po enem mesecu in pol jemanja vsak dan mi ji bilo brez veze. Zvečer sem se hotel sprostiti pa me je AD še vedno držal na enakem nivoju kot sem se počutil zjutraj. To mi je najbolj bedno pri AD. Cel dan te drži v enakem počutju ali gre to zjutraj ali zvečer. Ampak pomagal pa mi je priti ven iz najhujšega. Bil sem povsem zavrt in te blokade mi je metalo ven. To mi je bilo v tistem trenutku tako dobro, da ne morem reči nič čez AD. Ne veš v kakem stanju sem bil. Zoprno mi je bilo vstat in iti na balkon čeprav sem hotel ampak me je nekaj držalo nazaj ker bi mogel odpreti balkonska vrata. Zakaj me je motilo odpreti balkonska vrata še sam ne znam ti razložiti. To mi je vse ven zmetal. Prej me je pa to oviralo pri vsak danjih opravilih. Še ko sem si ga na roke metal mi je pomagal AD. Prisežem, da je tudi tam odpravil neko blokado.
Od AD-ja ne moreš postati odvisen. Sam govoriš o tem kako te naredijo v rastlinco. To drži in kdo hoče imeti tak občutek? Sam sem jih odnehal jemati, ker mi je bil tisti občutek prav beden. Po enem mesecu in pol jemanja vsak dan mi ji bilo brez veze. Zvečer sem se hotel sprostiti pa me je AD še vedno držal na enakem nivoju kot sem se počutil zjutraj. To mi je najbolj bedno pri AD. Cel dan te drži v enakem počutju ali gre to zjutraj ali zvečer. Ampak pomagal pa mi je priti ven iz najhujšega. Bil sem povsem zavrt in te blokade mi je metalo ven. To mi je bilo v tistem trenutku tako dobro, da ne morem reči nič čez AD. Ne veš v kakem stanju sem bil. Zoprno mi je bilo vstat in iti na balkon čeprav sem hotel ampak me je nekaj držalo nazaj ker bi mogel odpreti balkonska vrata. Zakaj me je motilo odpreti balkonska vrata še sam ne znam ti razložiti. To mi je vse ven zmetal. Prej me je pa to oviralo pri vsak danjih opravilih. Še ko sem si ga na roke metal mi je pomagal AD. Prisežem, da je tudi tam odpravil neko blokado.[/quote]
Lepo to slišati. Jest se pa počutim že leta kot rastlina,…. pa ne jem nobenih AD-jev in mi je za vse ravno…. dobesedno. Za vse mi je “ravno”,… nič ni bolj pomembno, nič ni manj pomembno… vse je isto. Nobenih čustev nimam. Nič. Otopela sem kot rastlina. Ničesar ne čutim, ne morem. Svet dojemam kot skozi en filter, ki je vedno isti. Stalno se počutim isto, ne glede na to kaj delam. Sploh se ne zavedam v kakšnem bednem stanju živim. Ne morem se, čeprav nekako to vem.
Skratka res se nahajam v bednem stanju in sovražim da čutim tako bedno energijo kot jo čutim. Sovražim, da imam tako bedno energijo, ki jo čutim pri sebi. In potem se kar samozadovoljujem samo zato, da bi se počutila malo bolje, samo ne pomaga kej dosti. Živce mam pa ful slabe, to pa ja.
Skratka šla bom na koko… zavestno…. ali kej podobnega. Ker slabše itak ne more več biti ali kej podobnega. Problem je samo v tem, da ne najdem dilerja.
Psihiatrizacija družbe ne vodi k mentalnemu zdravju, temveč povečanju duševnih motenj
aj pravzaprav definira krizo psihiatrije?
Najprej se ta odraža v procesu psihiatrizacije prebivalstva oziroma dejstvu, da smo vse več čustvenih stanj in vedenjskih odzivov, ki so del človekovega življenja, nekritično patologizirali. Tako je na primer prva izdaja psihiatričnega diagnostičnega priročnika iz leta 1952 vsebovala le 106 psihiatričnih diagnoz, v že omenjenem petem priročniku pa je že več kot 312 psihiatričnih motenj. Če bi bilo v katerikoli drugi veji medicine v obdobju šestdesetih let odkrito več kot 200 novih diagnostičnih entitet, bi to pomenilo revolucionarni predor te stroke. Žal teh 200 novih psihiatričnih motenj niso “odkrili”, temveč so dogovorjene oziroma dobesedno demokratično izglasovane.
Takšna diagnostična hiperinflacija posledično pomeni, da so duševne motnje, ki so bile še pred pol stoletja redke in so prizadele manjšino prebivalstva, zdaj postale vseprisotne. S takšno diagnostično ekspanzijo je v sistem psihiatričnega zdravljenja vključenih vse več ljudi in meja med normalnim in psihopatološkim je vse tanjša in vse bolj zamegljena. Vse to pa gre v prid biološki struji znotraj stroke, ki želi preoblikovati staro tezo, da so psihiatrične motnje pravzaprav bolezen možganov.
Tako na področje mentalnega zdravja vstopajo farmacevtska podjetja in ponujajo rešitve, ki jih je mogoče klonirati na množice, kot to počne na primer z antidepresivi in antipsihotiki, kar se pompozno imenuje druga psihofarmakološka revolucija. Farmacevtske družbe so z metodami posredne in neposredne korupcije v popolnosti posrkale psihiatrično stroko, ki neosveščeno postane agentura njihovega marketinga. Omenjeno trditev nazorno odraža podatek, da je leta 1986 v ZDA prodaja antidepresivov in antipsihotikov skupaj znašala približno 500 milijonov dolarjev, leta 2004 pa že 20 milijard dolarjev.
Od AD-ja ne moreš postati odvisen. Sam govoriš o tem kako te naredijo v rastlinco. To drži in kdo hoče imeti tak občutek? Sam sem jih odnehal jemati, ker mi je bil tisti občutek prav beden. Po enem mesecu in pol jemanja vsak dan mi ji bilo brez veze. Zvečer sem se hotel sprostiti pa me je AD še vedno držal na enakem nivoju kot sem se počutil zjutraj. To mi je najbolj bedno pri AD. Cel dan te drži v enakem počutju ali gre to zjutraj ali zvečer. Ampak pomagal pa mi je priti ven iz najhujšega. Bil sem povsem zavrt in te blokade mi je metalo ven. To mi je bilo v tistem trenutku tako dobro, da ne morem reči nič čez AD. Ne veš v kakem stanju sem bil. Zoprno mi je bilo vstat in iti na balkon čeprav sem hotel ampak me je nekaj držalo nazaj ker bi mogel odpreti balkonska vrata. Zakaj me je motilo odpreti balkonska vrata še sam ne znam ti razložiti. To mi je vse ven zmetal. Prej me je pa to oviralo pri vsak danjih opravilih. Še ko sem si ga na roke metal mi je pomagal AD. Prisežem, da je tudi tam odpravil neko blokado.[/quote]
Lepo to slišati. Jest se pa počutim že leta kot rastlina,…. pa ne jem nobenih AD-jev in mi je za vse ravno…. dobesedno. Za vse mi je “ravno”,… nič ni bolj pomembno, nič ni manj pomembno… vse je isto. Nobenih čustev nimam. Nič. Otopela sem kot rastlina. Ničesar ne čutim, ne morem. Svet dojemam kot skozi en filter, ki je vedno isti. Stalno se počutim isto, ne glede na to kaj delam. Sploh se ne zavedam v kakšnem bednem stanju živim. Ne morem se, čeprav nekako to vem.
Skratka res se nahajam v bednem stanju in sovražim da čutim tako bedno energijo kot jo čutim. Sovražim, da imam tako bedno energijo, ki jo čutim pri sebi. In potem se kar samozadovoljujem samo zato, da bi se počutila malo bolje, samo ne pomaga kej dosti. Živce mam pa ful slabe, to pa ja.
Skratka šla bom na koko… zavestno…. ali kej podobnega. Ker slabše itak ne more več biti ali kej podobnega. Problem je samo v tem, da ne najdem dilerja.[/quote]
Sam sem bil na istem oziroma sem še vedno delno tam. Leta in leta sem bil povsem otopel čustveno in bil kot rastlinca. V mojem življenju se tako rekoč nič ni dogajalo. Sovražil sem se in vse okoli mene ker sem bil ve čas na dnu. Sedaj pa korakam proti duševno zdravemu človeku. Malo so pomagali AD ampak po večini je bilo pa potreben čas.
Večina teh tukaj, ki kritizira AD-je, se ne zaveda kako je, če je v igri drug ekstrem – prepotencirana čustva, izgubljenost v čustvenem svetu negativnih in nerealnih čustev, depresivnost, negativne misli, pesimizem, ko po 20x na dan pomisliš na samomor in na to, da tvoje življenje nima smisla in imaš že praktično izdelan načrt, kako bi se pokončal. In ko se ob vsakem neuspehu začneš žreti, kot da je konec sveta in v čem je smisel vsega, namesto, da bi se spomnil na svoje dosežke. V takih primerih so AD-ji zlata vredni! Za človeka, ki trpi namreč, ne za družbo. Družba bi najraje videla, da se taki kar fentajo, da se zniža brezposelnost, ampak če ljudi zdravimo telesno, zakaj jih nebi še duševno. Če pomagamo narkomanom, zakaj nebi še ljudem, ki se niso zapustili in si hočejo pomagati in nekaj doseči v življenju? Kdo ima pravico odločati kaj in koga bomo zdravili in koga ne? Ali zdravimo vse, ali pa nič, pa vse prepustimo naravi, da nas selekcionira in potem lahko nekdo umre od pljučnice in gotova stvar, če ima nekdo možgansko kap, mu ne pomagajo, ampak pustimo, da ostane rastlina…
http://www.barbkaspruk.si/psihiatricna-zdravila/
copy paste , IZPOVED BARBKE ŠPRUK
PSIHIATRIČNA ZDRAVILA
10. 2. 2015 Napisal admin
Po naključju sem danes našla tale posnetek iz leta 2012, kjer starši končno spregovorijo, da za smrt svojih otrok krivijo psihiatrična zdravila. Ja solze so se mi ulile. Komu se ne bi??? Sploh pa tistim, ki vse to poznamo. Malo že razumem, da vem o čem govorijo. Upam, da dobim čimprej prevod v slovenskem jeziku.
Ko to gledam se spomnim…
Ko sem ležala v sobi v psihiatrični bolnici v Polju se spomnim, da je prišel na obisk moj ati. Vprašal me je zakaj se ne morem premakniti. Komaj sem izgovorila, da sem dobila injekcijo. Vpil je kje je sestra in jo spraševal kaj je z menoj, da ne morem govoriti in da ne premikam ne rok in ne nog. Sestra je rekla, da sem dobila injekcijo Haldola, ker sem prehitro govorila in prehitro hodila… Mojega očeta je želela prepričati, da je to dobro, da to potrebujem in da sem manična… Samo oči sem lahko premikala in rekla atiju, da to ni res.
Spomnim se ko so mi dali psihiatrično zdravilo moditen, v glavi so se mi pojavile grozne misli, napetost v prsih. Oči mo je potegnilo gor, slina je tekla iz ust sama od sebe. Dobila sem akineton proti stranskim učinkom…
Spomnim se vseh antidepresivov od cimbalte, Zolofta, Cipraleksa… ta zdravila so me silila v nešteto poskusov samomora…
V navodilih antidepresiva AMYZOL piše: Pri bolnikih z depresijo se lahko pojavijo misli na samopoškodovanje ali samomor…
Zakaj za vraga na to mene ni nihče opozoril??? Res je – moja nevednost je bila, da sem tako zaupala izobraženim psihiatrom, da ta zdravila potrebujem, da nisem niti pomislila, da me počasi ubijajo… To je le kapljica v morje neštetih mojih zgodb iz pred 7. let…. Ko sem zdravje žal zaupala strokovnjakom, ki bi me lahko pokopali…. Pa nihče ne bi vedel, da nisem bila kriva jaz, ampak zdravila… Zanima me točni podatek koliko samomorov in umorov in hudih nasilnih dejanj je bilo storjenih pod vplivom več letnega jemanja psihiatričnih zdravil v Sloveniji???
Meni je Asentra pomagala, tukaj navajaš ekstremne primere in druga zdravila. Vsak naj sam presodi, ampak kot sem rekel, meni je AD pomagal priti iz začaranega kroga negativnih misli in misli o samomoru, rešil mi je življenje. Vedno pa se najde tudi nekaj ekstremnih primerov pri vsaki stvari. Tudi od pitja mleka je že kdo umrl ali pa se zastrupil. Vidim pa, da še vedno ne ločiš med antidepresivi, pomirjevali in pa med posameznimi AD in med količino, ki jo pacient vzame. Brezveze, ti si v svoje prepričan/a, očitno več veš od strokovnjakov s področja medicine in psihiatrije. Kdor reče “dol s psihiatri”, je verjetno že tako daleč, da je nad seboj obupal in si v resnici misli: “konec je z mano, ni se več vredno boriti”.
Spoštovani.
Moje ime je Barbka Špruk, lansko leto sem imela v reviji Jana članek z naslovom “Kako sem odvrgla tablete”.
http://www.jana.si/2014/10/kako-sem-odvrgla-tablete/
Že od leta 2008 sem brez psihiatričnih zdravil, sem srečna, zdrava, polna življenja. Imam celo svoje podjetje in se veselim tega, da vedno več predavam o svoji zgodbi, ki je marsikomu spremenila življenje, nazadnje so me povabili na predavanje na filozofsko fakulteto.
Vsak človek se odloča sam, vsak odgovarja za svoje življenje SAM!
A želim si, da bi ljudje vedeli, da obstaja tudi alternativna pot iz depresije v življenje, saj so meni zdravila naredila preveliko škode.
Še povezava na moj bloger, ki sem ga odprla nedolgo nazaj.
http://www.jana.si/2014/10/kako-sem-odvrgla-tablete/
VSO SREČO VSEM, NAŠE ZDRAVJE JE V NAS SAMIH! 🙂
Pozdravljeni,
se opravičujem ker sem posredovala napačen link na moj bloger.
Pravilni link je tale:
https://www.facebook.com/barbkaspruk?fref=ts
Vsem, ki ste v depresiji ali kakršnikoli drugi psihični bolezni iz dna srca svetujem
VELIKO GIBANJA V NARAVI! Vem, da ni enostavno, a samo vi lahko premaknete svoje življenje v srečno življenje, tako kot je to nekoč uspelo tudi meni.
Ni bila enostavna pot, a verjemite se je splačalo!
Delo, šport, pogovor, veliko zdrave hrane, spanje… Meni je zelo pomagala domača ovčarka, pa veliko kolesarjenja in pospravljanja v hiši.
Ko ti ne zna pomagati noben psihiater, ne psiholog, terapevt… takrat je čas, da začneš delati male korake na poti do zdravja.
Pa velikooo pozitivnih misli, smešnih filmov…
VSE JE V NAŠIH MISLIH! KO OBRNEŠ MISLI V POZITIVNO SMER POSTANE
ŽIVLJENJE POLNO HVALEŽNOSTI, LJUBEZNI IN VSEGA LEPEGA 🙂
Tukaj :
Monika Bohinec: »To je ena sama groza.«
Socialna delavka meni, da je obravnava ljudi s težavami pri nas neustrezna, nestrokovna, neetična, nečloveška.
Maja Korošak Ona
tor, 23.07.2013, 04:00
Monika Bohinec: »To je ena sama groza.«
Monika Bohinc. Foto: Tomi Lombar/Delo
Monika Bohinec je po poklicu socialna delavka in pri svojem prostovoljnem in profesionalnem delu je, kot mnogi, opazila, da je obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju pri nas neustrezna, nestrokovna, neetična in nečloveška. Stvari se da postaviti drugače, to jo učijo dobre prakse iz tujine in tudi izkušnja dela na področju varovanja pravic teh ljudi ter prizadevanje za to, da bi jim omogočili izhod iz ustanov v življenje, v skupnost. Vsi smo ljudje, pravi, in strah pred tistimi, ki imajo težave v duševnem zdravju, je neutemeljen.
Kaj vas je vodilo k temu, da se zavzemate za pravice ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju?
Že kot srednješolka sem imela izkušnje s psihiatrično bolnišnico. Prijateljica je pri šestnajstih letih odšla v Psihiatrično bolnišnico Ormož. V življenju je bila precej zatrta, vendar ni imela posebnih motenj ali težav. Naenkrat pa se je začela veliko smejati, govoriti neumnosti … Postavili so ji diagnozo bipolarna motnja. Ko sem šla k njej na obisk, se mi je zdelo nelogično, pravzaprav noro, da naj bi jo tam z zdravili, zaradi katerih je bila omotična in otopela, pozdravili. Potem so jo zvezali, tri dni je samo spala, zbudila se je zvezana. Začela je jokati in to po njihovem mnenju spet ni bilo v redu. Bila sem zaprepadena, a to ni bil edini primer, s katerim sem se od blizu že takrat srečala.
Na fakulteti za socialno delo sem izbrala smer duševno zdravje v skupnosti. Dobivala sem vse več stikov in se seznanjala z ljudmi, ki so imeli izkušnjo s psihiatrijo, ter se čedalje bolj poglabljala v to problematiko. Izkušnja Iz-hoda v letu 2010 pa je bila tako močna, da me je v temelju pretresla. Zamislili smo si Iz-hod iz institucij – kot pohod, s katerim bi javnost opozorili na problem obstoja velikih ustanov. Spraševali smo se o etiki socialnega dela, ki so nas jo na fakulteti učili – kako delati v skladu z njo, če pa sistem tega ne podpira? Delovali naj bi v korist in dobro uporabnikov socialnovarstvenih storitev, tako da lahko ohranijo kar največji vpliv na svoje življenje. Odprtost ustanov je prav tako načelo dela v socialnem varstvu, spoštovale naj bi se človekove pravice in svoboščine, uporabnik mora imeti možnost izbire pomoči in ohranjati in razvijati je treba njegovo samostojnost v naravnem življenjskem okolju. Izkušnja z ljudmi, ki so dolga leta preživeli v institucijah, pa nam je pokazala, da pri delu z njimi te etike ne upoštevajo. In da bomo tudi mi prisiljeni delati v takšnih razmerah. Na pohodu po ustanovah so se nam pridružili stanovalci iz nekaterih zavodov, nekateri samo za nekaj dni ali teden, drugi so šli z nami do konca in potem niso hoteli več nazaj.
Kaj je bilo tisto, kar vam je najbolj dalo misliti?
Ko spoznaš ljudi in slišiš njihove zgodbe, si misliš, kako krivično je, da so že v družinah prestali strahotne stvari (včasih se čudiš, kako so sploh preživeli), potem pa so jih potisnili v institucijo in jih obsodili na maltretiranje vse življenje. Način dela z njimi v institucijah utemeljujejo s tem, da je to najbolj varno zanje. Res je, vsi potrebujemo varnost v življenju, a ta je za vse enaka. Tudi ljudje, ki imajo diagnozo in stiske, imajo svojo življenjsko pot, svoje odločitve in morajo imeti tudi možnost soodločanja o sebi, pa tudi tveganja – tako kot imamo vsi drugi.
Ali ni obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju v zadnjih desetletjih vendarle kako napredovala, postala bolj človeška?
Na površini je videti, kakor da pri nas na tem področju vse lepo deluje, a ko se malo bolj poglobiš, ko slišiš zgodbe ljudi, ko vidiš, kaj se dogaja na mikroravni, to je ena sama groza.
Nekoč sem na obisku v Hrastovcu videla fanta v trenutku, ko je bil sprejet v zavod. Star je bil osemindvajset let, ni jemal zdravil, ki bi jih moral, imel nekaj težav z alkoholom, udaril je svojo mamo in poškodoval avto. Takoj so ga spravili v zavod. Prosil nas je, rotil, naj mu pomagamo na prostost. Potreboval bi le nekaj pomoči, da bi se lahko osamosvojil, ter kakšno psihoterapijo – in lahko bi normalno živel. Žal nismo imeli možnosti za to. Tam se je dolgo upiral. Po letu in pol sem ga spet videla: deloval je uničeno, slinil se je, hodil je ukrivljen v eno stran, premikal se je kot lutka, bil je popolnoma otopel. Si lahko predstavljate, kaj vse so počeli tam z njim? Najverjetneje so ga napolnili z zdravili, da ni več vedel zase. Dejansko je utihnil, ni se več upiral. Zdaj je tak in do smrti bo ostal tam. Bila sem šokirana. Videla sem tudi, kako so se ljudje spremenili, ko jim je iz zavoda uspelo oditi – na bolje, seveda. Pogled od blizu jasno pokaže, da gre za (načrtno) uničevanje ljudi.
Kako hude težave z duševnim zdravjem mora imeti človek, da ga napotijo v psihiatrično bolnišnico ali socialnovarstveni zavod?
Ugotovila sem, da so to večinoma hude socialne stiske, in ne težave v duševnem zdravju. Ljudje zaidejo v brezizhodno materialno stisko in če ta traja dlje, se lahko razvije tudi duševna in tako se hitro znajdejo v instituciji. Duševna stiska je namreč sestavljena iz več dejavnikov, seveda je eksistencialni strah eden od njih. Poznam ljudi, ki gredo na psihiatrijo zato, da dobijo hrano in so na toplem. Gospa, s katero sem delala, mi je pokazala račun za 4900 evrov za enomesečno zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje. Paradoks je v tem, da je šla v psihiatrično bolnišnico zato, ker ni imela dovolj denarja za preživetje. Njena zgodba je takšna: mlada je odšla v Nemčijo, tam delala pri nekem arhitektu in se tudi poročila, a je mož začel piti in postal nasilen do nje. Ko se je ločila in vrnila v Slovenijo, je dobila samomorilne misli, znašla se je v duševni stiski. Njeno zdravljenje se je začelo z elektrošoki. (Zdaj je to zdravljenje pri nas z zakonom močno omejeno, dogaja pa se, da ljudi vodijo v zagrebško psihiatrično bolnišnico, to sem izvedela od uporabnikov.) Pred sprejemom v bolnišnico je torej imela urejeno življenje in se ob delu tudi šolala. Pravzaprav bi takrat potrebovala le podporo, da bi lahko duševno predelala in ovrednotila vse, kar se ji je v življenju zgodilo, in laže načrtovala pot naprej. Zdaj je stara šestdeset let. Večkratno »zdravljenje« z elektrošoki in intenzivno zdravljenje z medikamenti sta povzročili, da je njeno življenje odvisno od zdravil. Še en značilen primer človeka je, ki so ga uničili v psihiatriji. Zdaj je približno šestkrat na leto hospitalizirana. Ob dveh majhnih pokojninah, ki ju imata z možem, si namreč ne more privoščiti, da bi si kupovala potrebno dietno prehrano in si še doplačevala zdravila.
Zakaj je še pomembno, da bi za te ljudi skrbeli, jim omogočili pomoč v skupnosti?
Dejansko so izolirani iz socialnega življenja, kot ga imamo drugi – služba, delo, prijatelji, partnerski odnosi, prosti čas, zabava, rekreacija. Vse te stvari se ljudem v institucijah dogajajo na enem kraju z istimi ljudmi, in to je večinoma strokovno zdravstveno osebje – medicinske sestre. Zanimivo je, da v teh ustanovah na, denimo, petsto ljudi delata ena socialna delavka in ena psihologinja, preostalo pa je medicinsko osebje, ki skrbi, da dnevna rutina poteka nemoteno in da vsi vzamejo svoja zdravila. Druga ločitev je geografska, večina teh ustanov je izoliranih. Vsi ljudje pa si, ne glede na svojo stisko, zaslužijo živeti med drugimi ljudmi in dobivati podporo tam, kjer dejansko živijo.
Dolgotrajno bivanje v zavodu je za človeka škodljivo. Verjetno bi bili tudi mi videti in bi se počutili izjemno slabo, če bi nas za nekaj mesecev zaprli in bi se morali podrediti istemu režimu življenja in zdravljenja. Problem je, da ljudje pridejo tja pod prisilo, kar pomeni, da druge možnosti nimajo. Sprejemni oddelek je zaprtega tipa, tako da vsakdo najprej »pade« v zaprti sistem. Njihov dan poteka od obroka do obroka, dobijo tri terapije na dan, kar jih povsem poneumi. Od časa do časa jim priredijo kakšno zabavo pa nekakšno delovno terapijo, v kateri lahko izdelujejo predmete iz gline ali kvačkajo. Spomnim se gospe, ki je bila notri osem let. Rekla je, da so ji dali toliko zdravil, da ni mogla več razmišljati. Butala je z glavo ob steno, da bi sploh občutila, da še živi. Zdaj je zunaj, živi samostojno in prav zdaj gre na zaposlitveno rehabilitacijo.
Bivanje v ustanovi bi moralo biti prehodno, kratkotrajno in v drugačnih oblikah. Delala sem v prehodni stanovanjski skupini za ljudi s težavami v duševnem zdravju. To je bilo stanovanje za pet ljudi. Tam šele lahko vidiš, koliko je človek zmožen poskrbeti sam zase in koliko podpore in kakšno v resnici potrebuje. Videli smo, da človek, ki nekaj let živi v instituciji, izjemno nazaduje. Ko pride ven, je rehabilitacija zahtevnejša in dolgotrajnejša, kot če bi že od začetka dobil primerno podporo.
Ali je obravnava v ustanovah vsaj ekonomsko utemeljena, cenejša kot v skupnosti?
Eksperimentalni projekt individualne obravnave v skupnosti, ki je potekal do leta 2010, je pokazal, da bi bila obravnava v skupnosti na posameznika v povprečju dvesto evrov mesečno cenejša. Institucije so same po sebi, kot stavbe, drage za vzdrževanje, vzdržujejo se graščine in vse tehnično in strokovno osebje. V skupnostnih oblikah dela lahko sodelujejo svojci, prostovoljci, socialna mreža v širšem pomenu besede, in uporabniki sami skrbijo za sebe, nekateri so bolj, drugi manj zmožni. Poleg tega ljudje, ki pridejo iz ustanov, tudi precej zmanjšajo jemanje psihofarmakov, vsaj za 70 odstotkov, če se zdravijo ambulantno. Vse to seveda še dodatno zmanjša strošek podpore. Vendar ni pravega zanimanja, saj ima farmacevtska industrija pri tem velike dobičke in močan vpliv. Odgovor na socialne in duševne stiske pri nas je medicinski sistem zdravljenja.
Kakšna bi bila prava rešitev?
En vidik rešitve je zagotovo stanovanjska politika, ki pa je pri nas skorajda ni. Drugo je pomoč v vsakodnevnem življenju. Nekateri ljudje potrebujejo zagovorništvo pri vsakdanjih opravkih, na primer pri zdravniku ali na centru za socialno delo. Drugi pomoč pri gospodinjstvu, vsaj v začetku, saj po dolgotrajni institucionalizaciji to pozabijo delati. Dejstvo je, da si znajo kavo vsi skuhati, drugega nič. Poleg tega potrebujejo delo za preživljanje, saj socialni transferji ne zadoščajo. V ustanovah nimajo pravice do dela.
Lani sem bila spet v Trstu, oni nimajo psihiatričnih bolnišnic, imajo centre za mentalno zdravje. V njih deluje ekipa strokovnih delavcev, ljudje dobijo obroke, terapije, za večino pa je cilj, da se čim prej osamosvojijo in živijo na svojem, ne želijo biti dolgotrajni uporabniki. Tam ljudi ne smejo držati na zaprtih oddelkih. Če je človek v veliki krizi in presodijo, da je nevaren sebi ali drugim, imajo v splošnem oddelku bolnišnice postelje, kamor pride po posebnem postopku, ki vključuje napotitev zdravnika in dovoljenje svojca, da ga lahko zaprejo tja, a največ za en teden. Povedali so nam, da v zadnjem letu niso imeli niti enega takšnega primera. Poleg tega imajo izdelane mehanizme za vključevanje ljudi v trg dela in urejeno stanovanjsko politiko. Torej le nekaj več kot sto kilometrov od nas stvari delujejo povsem drugače.
Če so v praksi v tujini stvari drugačne, zakaj tudi pri nas ni tako?
Naša psihiatrija kot stroka zavira ta razvoj. Nima niti volje niti vizije, da bi kaj spremenila. V Trstu mi je svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije povedala, da imajo najslabše izkušnje s slovenskimi psihiatri. Hodijo po Evropi in pobirajo najslabše možne prakse, da lahko tako utemeljujejo svoje delo. Tudi sama sem videla, da v Mednarodno šolo France in Franca Basaglie, ki je vsako drugo leto, pridejo strokovnjaki z vsega sveta: Argentine, Velike Britanije, Nove Zelandije, Avstralije, Palestine, Grčije in drugih držav ter delijo svoje pozitivne izkušnje in predstavljajo primere dobrih praks. Drugi se pridejo učit, da bi v svoje države lahko nekaj podobnega prenesli. Vendar ni tam nikoli nobenega slovenskega psihiatra.
Slovensko zdravstvo deluje,kot je zdravstvo glede na standarde delovalo pred letom 1900.
O psihologiji pa nebi.Slovenc se sprašuje in sprašuje in čudi kako čim več umorov,ropov,mobingov,laganja,kako ljudje z psihološkimi težavami in motnjami pridejo do šefa,direktorja brez težav.Nato ugotoviš da na preventivnem pregledu za službo uporabljajo teste iz leta 1950.Nekateri z zvezami dobijo zdravniški pregled bp,itd.. Najhuje pa ko je nekaterim zdravnikom pomembno zbadanje,podtikanje neresnic,maščevanje,obtoževanje,a zraven njega pa s epacient duši in tega ne opazi ne on ne kdo drug.
Nasplošno v sloveniji smo marsikje v zaostanku,nismo v koraku s časom.Mladi zdravniki se grejo izpolnjevat v tujino,prinesejo znanje v slovenijo in ker opravljajo delo bolje od nadzornika ali šefa ali profesorja,jih ta zabije nazaj kaj se gre,saj on pa ima več znanja kot mladi zdravnik.In če mladi zdravnik želi delat,bo delal po starem sistemu.Enak sistem je tudi po šolah.Učimo se same stare izničene stvari.
En del jih tja odpeljejo, ker so nevarni sistemu, drugi del gre pa tja, da so preskrbljeni, kot je dobro napisala: Poznam ljudi, ki gredo na psihiatrijo zato, da dobijo hrano in so na toplem. Gospa, s katero sem delala, mi je pokazala račun za 4900 evrov za enomesečno zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Polje. Paradoks je v tem, da je šla v psihiatrično bolnišnico zato, ker ni imela dovolj denarja za preživetje.
Da, “preskrbljeni”, to poznam. Poletje se bliža, doma so ostareli starši ali stari starši. Imajo slabo pokojnino, duševno zdravje je primerno. A leta prinašajo spremembe; tako pozabljajo, pustijo npr. vklopljen plin… In njihovi najbližji, ki preko leta (še) skrbijo zanje, bi želeli na dopust. Samo malo, za dva tedna ali tri. Ne, v dom jih ne bodo dali! Kam torej? Na psihaitrijo v oskrbo, če se le da. Pridejo z njimi, še pogosteje pa jih “dostavijo” po odhodu na dopust (verodostojni viri – starčki ostanejo v zaprtih stanovanjih, hišah…). Kot domače živali v upanju, da bo nekdo poskrbel zanje. Nenadoma postanejo del sistema, postanejo bolniki po sili. Pripeljani z reševalci, s policijo, če so v domačem okolju postajali “moteči”. IZGUBLJENI.
Psihiater/inja ob pregledu porabi ure, da prikliče svojce. Ni jih, ne morejo priti. Naj jih dajo na cesto? Pa jih sprejme. Kdo bi moral to plačati?
Starejši, nenadoma v novem okolju, postanejo res zmedeni. Tavajo. Začaran krog, potrebno jim je omejiti okolje. Jih skratka – ZAPRETI! In izpostaviti še možnim bolnišničnim okužbam.
Poletje je čas dopustov, poletje je čas tragičnih prihodov ostarelih mater in očetov. Se zgodi, da ponje “pozabijo” priti. Bo že družba pomagala, saj smo vendar solidarni glede na naš zdravstveni sistem!
Psihiatrija je EDINA veda, o KATERI VSI VEDO VEČ KOT PSIHIATRI SAMI. Vsak, ki ima pet minut časa, bo pristavil svoj komentarček (kot ga sedaj tudi jaz) in napisal, da naj se gredo solit. Drugi, ki pa nimajo pet minut časa, ki so v stiski, iščejo pomoč. Povsod. Pri kvazi-terapevtih, pri polagalcih rok, pri terapevtih s sončno energijo, angelsko terapijo (jih je več). Zelo redko terapevti delajo za majhne denarje, zastonj pač nihče. Znan terapevt ne pove cene, spodnja je okoli 50€ BREZ računa, a lahko se da več, bo bolj pomagalo. Preverjeno, z dokazi podkrepljeno. Računi so sicer občasno nujni, saj DURS pogleda poslovanje. Zato – znajdi se!
Ko ljudje s težavami obhodijo nekaj takšnih, imajo dve možnosti – da naletijo na zdravo mislečega človeka, ki jim pomaga v stiski. Večina t.i. reaktivnih depresij je namreč ozdravljva brez zdravil. Vzrok je ponavadi zelo jasen (pogosto mobbing, težave doma…). In v tem se strinjam z vsemi, ki na tak način pomagajo. Pogovor je terapija!
Psihiatri se v takih forumih ne oglašajo (vsaj večina ne). Morda bi se morali kje drugje, in to tisti, ki jim del bolnikov zaupa. Nikakor predpisovalci mega odmerkov zdravil. Ki so po mojem “zaposleni” v farmacevtskih firmah. Ker se je zakonodaja poostrila, so farmacevtske firme iznašle (kot hekerji) nove načine plačevanja. 1/3 je uradno prikazana, ostalo pa ponikne. Vedno zmaga farmacija. Pri tem niso naše firme nič boljše. Čim več receptov, tem bolje jim gre. Njihov moto – od zdravnika se NE gre brez recepta, od psihiatra ne brez AD, pomirjevala, ali še bolje, gre se z novimi, dragimi zdravili. Velika večina teh zdravil se najde v košu in onesnažuje naše okolje. Antipsihotik za zdravljenje enostavnih stisk? Poglejte si, koliko ljudi dobiva 25 ali 100 – 200mg Kventiax ali kaj podobnega. ZAKAJ? Že ime pove, da se antipsihotiki uporabljajo za zdravljenje psihoz in se le redko dodajajo k drugim duševnim boleznim (ne motnjam).
Moja izkušnja je posredna. Prijatelj, ki je postal globoko depresiven, se je znašel na robu samomora. S pomočjo svojcev je poiskal pomoč pri zelo eminentnem psihiatru/inji. Že v prvem srečanju (15 minut) je bilo specialistu VSE jasno. Prijatelj je dobil dva AD, uspavalo, pomirjevalo in blag antipsihotik, da bi se še preko dneva ppomiril. In zagotovilo, da bo to pomagalo. Pomagalo je – farmacevtski industriji. Bil je kot zombi, ker mu psihiater/inja ni razložil/a, da je uvajanje zdravil zelo nevarno, da se lahko poveča samomorilnost, je postal zmeden, mislil še bolj na smrt. Dokler se svojci niso odločili in ga peljali h kliničnemu psihologu, ki mu je v nekaj seansah vedenjsko kogntivne terapije pokazal pot. In poiskal psihiatra, ki mu je pustil dva zdravila z dogovorom, kako jih naj jemlje.
Pomagalo je. Sedaj je drug človek, vzame si čas zase in za družino.
Za zaključek: v čem je uspeh B. Špruk? Govori o tem, kar je doživela. A pove tudi, da kdo POTREBUJE zdravila, vsaj sama sem jo slišala. Mi, pametnjakoviči, pa slišimo tisto, kar želimo.
Nikoli končana zgodba. Če zbolim jaz, naj mi naklonijo zdravnika z zdravo mero pameti, psihiatra, ki me bo poslušal, čeprav vem, da ne bo imel časa (realno jih je premalo), svojce, ki bodo opazili, da pomoč potrebujem. Ne pa hospitalizacije za 5000€, ki gre tudi iz mojega žepa, iz žepa vseh nas.
Že dolgo nazaj sem se odločila, da ne bom posploševala, ne bom pljuvala po vseh. Ne morejo se braniti, po Hipokratovi prisegi in (upam) etiki, ki jih vodi, ne smejo govoriti o ljudeh, ki jim skušajo pomagati. Zato se oglašam na nek način enim v bran – kot ni samo slabih ljudi, je nekaj dobrih psihiatrov. Le da se ti ne izpostavljajo s svojimi nadutimi izjavami v javnosti, ne kažejo svojega (ne)znanja z reševanjem bolezni z zdravili, ampak povedo, kdaj duševno bolan človek potrebuje oboje,
Moj najljubši psihiater/inja, klinični psihlog/inja bo/je tisti, ki postavi vprašanje: kako se počutite? Ali se po pogovoru počutite bolj varni, sproščeni. Ki ne laže, ki ne dela iz zdravil čudeža, ker tega NI.
Verjemite, nekaj jih je, so pa obupani nad vsem, kar se dogaja. Z delom “nagrajeni”, z obilico bolnikov, ki jih morajo odkloniti, če nočejo škodovati. V nekaj minutah ne morejo rešiti težav. Take je treba poiskati in jih – ne preko foruma – ampak osebno svetovati drugim.
Zdravila lahko rešijo življenje. Ljudje s predsodki in zarukanci jih pa res uničujejo. Malo več strpnosti in premišljenosti bi koristilo našemu narodu.[/quote]
Vprašam samo to, zakaj pa rinete k psihiatrom, če imate prirojene težave. Jaz nisem šla niti takrat, ko sem imela sanje, da bodo mohamedanci uničili dvojčke v NY. No potem so jih res in potem sem sanjala, da bo Bergolio papež in sem vsa vesela ugotovila, da je prišel Racinger ampak glej ga zlomka Bergolio je zdaj papež. Pa nisem šla k psihiatru in zdaj sem ponovno sanjala in imela vizijo, da bo Ted Cruz 47. predsednik ZDA in bo rdečelasi (podobna bo pevki iz pesmi, ki poje ne pomaga hladna prha, zdaj počutim se kot mrha, … bi me spravil na polico…) pilotki ukazal stresti atomsko bombo na mohamedansko Evropo. Da bo 45. predsednik ZDA baba H. Clinton in da bodo v nekaj letih začeli Evropejci bežati v Argentino, Kanado, Avstralijo…
Uživala bom življenje dokler ga še lahko in si začela aktivno iskati zaposlitev v Avstraliji, ker bolje je, da grem prej, kot kasneje, ker če ostanem se bom spekla na Atomski bombi, če me seveda že prej ne bodo spekli šeriatarji.