Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Zanimiva zgodba enega Slovenca

Default avatar

Branje na petek zvečer

Anton (Antol) Vramec (1538 - 1588)



»Bal sem se ugriza zlobnih ljudi, med katerimi so nekateri tudi tvoja sveta dela o nedeljskih evangelijih in praznikih svetnikov, izdana v slavo domovine in slovenskega naroda ter v korist krščanskega ljudstva, izdana v slovenskem jeziku in že znana, slabo sprejeli.

Tvoji odličnosti najzvestejši prijatelj Blaž literat Škrinjarič, varaždinski sodnik«

Prevod iz latinskega posvetila Blaža Škrinjariča Antonu Vramcu v knjigi De agno paschali 1587



»Štajerska me je rodila, sveti Dunaj vzgojil, Smrtnike sem poučeval, naj se držijo svetega zakona.«

Anton Vramec, 1559



Anton (Antol) Vramec se je rodil leta 1538 v Ormožu ali v njegovi okolici. O njegovi družini in o njegovih mladih letih žal ni prav veliko znanega. Eden od razlogov za to je tudi, da ga Slovenci po 19. stoletju namreč preprosto nismo več imeli za svojega in smo ga povsem nekritično prepustili Hrvatom. Slednji so seveda »darilo« hvaležno sprejeli, Vramcu pa so iskali rojstni kraj nekje na današnjem Hrvaškem, od Susjedgrada do Sotle in tamkajšnjega Vrbovca, pa spet do Vrbovca, ki se nahaja vzhodno od Zagreba. Zato je med Hrvati še zmeraj zelo pogosta navedba, da se je Vramec rodil v Vrbovcu, severovzhodno od Zagreba, (op. 1) kljub temu, da je prav Hrvat Alojz Jembrih že leta 1976 v svoji doktorski disertaciji z naslovom Antun Vramec in seiner Zeit, ki jo hranijo v dunajski Univerzitetni knjižnici pod signaturo D 21.121., jasno navedel in dokazal, da je Vramčev rojstni kraj Ormož.

Zapletov in nejasnosti pri Vramcu ni zgolj glede njegovega rojstnega kraja, temveč so tudi glede njegovega imena. Vramec sam se je namreč v svojih latinskih besedilih podpisoval kot Anthonius Wrametz (vpis v matrikah univerze na Dunaju leta 1558) ali Antonius Vramez (v inkunabuli iz leta 1559), v slovenskih besedilih pa se je podpisal kot Antol Vramecz (Kronika vezda znovich zpravliena Kratka Szlouenzkim iezikom, Lublana 1578 in Postilla po nedelne dni vezda znouich izpravlena szlouenszkim iezikom, Varaždin 1586). Na podlagi teh dejstev, bi lahko celo sklepali, da je Vramčevo pravo oziroma domače ime Antol, ki pa je med Slovenci precej bolj neobičajno kot ime Anton. Morda pa ima prav Franc Krnjak, ki v Zgodovinskih zapisih, Zgodovinskega društva Ormož v svojem prispevku Vramčeva Kronika – živi spomenik slovenstva, ugotavlja, da je ime Antol samo različica madžarskega imena Antal za sicer pri nas običajnejšega Antona. (op. 2) Verjetno je torej, da je med panonskimi oziroma ogrskimi Slovenci v 16. stoletju bilo v domači rabi za siceršnjega Antona ime Antol.


Naslovnica prve Vramčeve knjige Kronika (1578) – najstarejše slovenske tiskane zgodovinske knjige

V nasprotju s Slovenci Hrvati z Vramčevim imenom nimajo nikakršnih težav. V skladu s svojo običajno prakso (consuetudinem Chroatorum) pač imena in priimke vseh, ki imajo kaj skupnega s Hrvati ali pa tudi ne, preprosto pohrvatijo. Tako je Anton ali Antol naenkrat postal Antun, čeprav se sam nikoli ni tako podpisoval in kljub temu, da to hrvaški znanstveniki še kako dobro vedo. Priimka Vramec tokrat niso mogli spremeniti v priimek s »ć«, kot so to storili pri Pergošiču, Škrinjariču, Habdeliču, Petretiču in celo Francu Miklošiču, a kombinacija imena in priimka Antun Vramec je zanje vendarle zadoščala, da so ga lahko razglasili za »pravega« Hrvata. Prav tako pa je že Vjekoslav Klaić, ki je leta 1908 prvi izmed Hrvatov objavil daljšo študijo o Vramcu v njej zapisal: »Morda pa se je najprej zares pisal Vranić, in se komaj pozneje, iz nam neznanih razlogov začel pisati Vramec«. (op. 3)

Slovenski znanstveniki Vramca po letu 1918 niso več preučevali in ne le to, od Hrvatov so celo sprejeli izmišljeno in ponarejeno ime Antun in ga s tem imenom uvrstili v Slovenski biografski leksikon v izdaji Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, (op. 4) kar predstavlja očitno narodno izdajo in je v sramoto celotnemu SAZU-ju! (op. 5)

Njegovo življenje in delo je zato podrobneje obdelal Hrvat Alojz Jembrih, ki je na Dunaju iz tega tudi doktoriral. Pričujoč življenjepis Antola (Antona) Vramca je tako nastal prav na podlagi Jembrihovih del (Gdje je rođen Antun Vramec?, Dunaj 1975, Antun Vramec in seiner Zeit, Dunaj 1976, Antun Vramec i njegovo djelo, Čakovec 1981, O Vramčevoj Kronici, HAZU, Zagreb – Varaždin 1992). Fantazmagorije, ki so v zvezi z Vramcem nastale med Hrvati od Vjekoslava Klaića, pa vse do Alojza Jembriha, smo seveda bili dolžni odstraniti v skladu z očitno resnico o Vramčevem slovenstvu, saj ne obstajajo nikakršne sledi o njegovem hrvaštvu.

Antol Vramec se v zgodovinskih virih pojavi šele dvajset let po svojem rojstvu, ko njegovo ime najdemo v matrikulah Dunajskega vseučilišča. Leta 1558 se je namreč vpisal na Fakulteto Septem artes liberales (sedmih svobodnih umetnosti) med študenti avstrijske nacije kot Anthonius Wrametz, Fridauien(sis), Styrus, kar je torej pomenilo, da je doma iz Ormoža na Štajerskem. Med redne slušatelje se je vpisal 19. malega travna 1558 kot enajsti po vrsti in to v letni semester v času rektorja Georga Ederja. (op. 6) Tam ga najdemo v družbi še štirih Štajercev, šestih Krajncev in enega Zagrebškega Slovenca. Prav pri tem slednjem je zelo zanimivo, da se nahaja na seznamu študentov avstrijske in ne ogrske nacije. Njegov polni zapis se glasi Jurij Tamšak, Zagrebški Slovenec, v latinskem izvirniku Georg Thamschackh Sagrabensis Slauus. (op. 7) Pri drugih študentih je namreč namesto Sclavus naveden pridevnik Croata oziroma ex confinibus Croatie.

To pa pomeni, da so Avstrijci tedaj jasno razlikovali med študenti Sclave in Croate oziroma Slovence in Hrvate (enako, kot je to v svoji Kroniki počel tudi Vramec, ki jih vselej jasno razlikuje) in sta torej Šišić ter Jembrih tudi v tem primeru ravnala v skladu s prej omenjeno consuetudinem Chroatorum. Hrvaški zgodovinar Ferdo Šišić je sestavil seznam »hrvaških« študentov na Dunajskem vseučilišču med leti 1453 in 1630. V njem je seveda pohrvatil vse panonske Slovence iz Slovenijeh, ki imajo v dunajskih matrikulah običajno naveden pridevnik Slavus, Slauus ali Slavonicus. Enako je storil tudi Alojz Jembrih, ko je v svoji knjigi Antun Vramec i njegovo djelo, vse Slovence iz takratne Slovenijeh enostavno razglasil za Hrvate. Posebej je treba izpostaviti primer Nikolaja Nahuolgra iz Murske Sobote (Nicolaus Nachuolgr Muraisambatensis Sclauus H I 9), ki je jasen dokaz nevzdržnosti tega »seznama hrvaških študentov«, saj Slovenci iz Prekmurja niti danes niso Hrvati, kaj šele tedaj. Seveda pa ni mogoče tako pohrvatiti niti ostalih 121 študentov, ki imajo ob svojem imenu navedeno oznako Slovenec – Sclauus) in so bili doma v takratni panonski slovenski deželi, slovenskem orsagu oziroma Kraljestvu Sloveniji (regnum Sclavoniae).

Naslednje leto (1559) je Vramec v inkunabuli Atanazija Aleksandrijskega Komentarji pisem sv. Pavla apostola lastnoročno zapisal latinsko posvetilo: »Stijria me genuit nutruit sacra Vienna Mortales docui sacra tenere iura.« in se pod njim tudi lastnoročno podpisal »Antonius Vramez 1559«. (op. 8) Matrikulacija in inkunabula z lastnoročnim Vramčevim podpisom več kot jasno izpričujeta, da je Antol (Anton) Vramec pripadal deželi Štajerski ter se je počutil Ormožanca, Štajerca in Slovenca, s tem pa odpadejo vse hrvaške sanjarije o tem, da se je rodil nekje na ozemlju današnje Hrvaške in da je bil Hrvat.

Ker je Vramec v dopolnjenem dvajsetem letu starosti že študiral na Dunaju, je seveda moral nekje pridobiti predhodno izobrazbo. O tem žal danes ni nobenih podatkov. Vsekakor pa je precej verjetno, da se je najprej šolal že v Ormožu, saj so v njegovem obdobju tam delovali frančiškani, ki so imeli tudi svojo samostansko šolo. Na Dunaju je najverjetneje študiral tri leta (1558/9 do 1561/2) in je najbrž zaključil samo prvi del študija, imenovanega trivium (gramatika, dialektika in retorika), ko je začela razsajati »črna smrt« ali kuga in so po veliki noči zaprli večino šol, mnogo študentov pa je zapustilo Dunaj. Ivan Kostrenčić je v svojem delu Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven von 1559-1565, zapisal: »Die windischen Scholares sind nach Hause gegangen«, (op. 9) kar pomeni, da so slovenski študentje odšli domov, med njimi pa je bil očitno tudi Anton Vramec.

Do leta 1565 ni o Vramcu nobenih vesti, 2. malega srpana 1565 pa ga najdemo v Rimu kot kaplana slovenske bratovščine v Zavodu sv. Hieronima, v katerem je to dolžnost opravljal do srede malega srpana 1567. Na enem od rimskih vseučilišč je leta 1567 doktoriral iz teologije in filozofije, kot je sam zapisal v svoji Kroniki: »Ovo vreme ja jesem v Rime Doktorem postal.« Na seji Zavoda sv. Hieronima dne 13. malega srpana 1567 je Vramec povedal, da je prejel pismo in da se mora nujno vrniti domov za tri mesece. Obenem je zaprosil, da bi ga po vrnitvi ponovno sprejeli kot kaplana bratovščine, kar so mu tudi obljubili. Toda po odhodu se Vramec ni več vrnil v Rim.

Leta 1568 ga najdemo že kot najmlajšega kanonika v Zagrebu v Slovenijeh, kar potrjujejo dokumenti zagrebškega Kapitlja. Naslednje leto je postal župnik na Griču in je upravljal s cerkvijo sv. Marka. Leta 1573 mu je škof Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske Juraj Draškovič dodelil naslov arhidiakona v varaždinskem arhidiakonatu. Ker je dobro obvladal pravo, je bil tudi zastopnik zagrebškega Kapitlja v raznih pravdah na področju takratne Slovenijeh.

Dne 8. sušca 1574 je Vramec prisostvoval zagrebški sinodi, ki je obsodila in izobčila medmurskega župnika Mihaela Bučiča, avtorja danes izgubljenega dela Contra realem praesentiam Corporis Christi in Eucharistiae sacramento, domnevno prvega napisanega dela v narodnem panonskem slovenskem jeziku. Naslednje leto je kot »iudex arbiter« prisostvoval pri razpravah plemenite občine Turopolje, prenehal pa je s svojim župnikovanjem na Griču. 18. sušca 1576 je vložil tožbo proti nekdanjemu sodniku Ivanu Blažekoviču, ki mu za leto 1575 ni izplačal župniške plače, nato pa za nekaj časa o njem ni več nobenih pisnih virov.

V tem obdobju je Vramec zelo verjetno spisal oziroma dokončal svojo Kroniko, vezda znovich zpravlieno Kratko Szlouenzkim iezikom in je morda nekaj časa prebival tudi v Lublani, kjer je Kroniko leta 1578 tudi natisnil. Vsekakor pa se je preselil na Štajersko, saj ga istega leta najdemo kot župnika v Brežicah, kar je sam zapisal tudi v Kroniki (Parochus in Rain). Čeprav ni prebival v Slovenijeh, se je dne 5. svečana istega leta kot poslanec udeležil zbora ali Veče Kraljestva Slovenijeh, na kateri je »Gospodin Krištof Ungnad Slobodni Gospodin i Baro v Žoneku, Špan i Knez Varaždinske i Zagorske megje, večnik i tonačnik Cesarove svetlosti Dalmatinskim, Horvatskim i Slovenskim Banom, bogu vsamogočemu na diku i hvalu, posta«.

Leta 1579 ga najdemo kot zagrebškega kanonika in bekšinskega arhidiakona med pričami v zvezi z nasiljem Štefana Gregorijanca nad meščanom Krupičem pri Kamnitih vratih. Dne 9. rožnika istega leta je pričal kot petnajsti po vrsti, takrat pa mu je bilo enainštiridest let. (op. 10) Prav na temelju tega zapisa je že Vijekoslav Klaić za Vramčevo rojstvo določil leto 1538, kar še danes velja.

Leta 1580 je Vramec postal dubiški arhidiakon, naslednje leto pa so ga na zboru Kraljestva Slovenijeh, ki je potekal med 8. in 12. malim travnom, izvolili za prisednika (assesor) banskega oktavialnega sodišča (iudica octavialia) in to je ostal vse do svoje smrti.

Leta 1582 je zaradi družinskega življenja uradno izgubil vse svoje cerkvene benificije in časti. Anton Vramec je bil namreč oženjen z Lucijo (pozneje poročeno s štajerskim plemičem Wolfgangom Tolingerjem) in je z njo imel sina Mihala (Mihaela), čigar krstni boter je bil domnevno ormoški plemič Mihal Sekel (Szekely, Sekelj), lastnik tamkajšnjega gradu, ki je imel na Štajerskem in v Slovenijeh veliko posesti. Vramec Mihala v svoji Kroniki imenuje »dobri gospod« (v letu 1575). Hrvaški zgodovinar Klaić pa ga v svoji knjigi imenuje kar »barona Mihajla Sekelja, znamenitega hrvaškega in štajerskega velikaša, ki je ob številnih posestvih v tedanji Slavoniji, posedoval tudi mesto Ormož na Štajerskem.« (op. 11) Vjekoslav Klaić je tako v enem stavku samovoljno spremenil kar tri imena: takratno Slovenijeh je spremenil v neobstoječo Slavonijo, Mihala je prekrstil v Mihajla, obenem pa ga je imenoval še »hrvatski velikaš«, čeprav je dejansko bil slovenski velikaš, s posestmi v dveh slovenskih deželah, na Štajerskem in v Slovenijeh (Windischland, Sclavonia, Slovenski orsag). O hrvaštvu Mihala in ne Mihajla Sekla Anton Vramec ne ve ničesar, čeprav ga je očitno zelo dobro poznal.


Naslovnica druge Vramčeve knjige Postilla (1586)

Dve leti zatem je Vramec očitno spet prišel v milost pri Sveti Cirkvi Zagrebečki Slovenski, saj ga najprej najdemo kot župnika v Stenjevcu, nato pa še v Varaždinu. Prav v Varaždinu se je veliko družil s tremi prijatelji, slovenskimi književniki: Ivanušem Pergošičem, ki je že leta 1574 v slovenščini objavil Decretum, prevajalcem in avtorjem Pravil tkalačkog ceha 1561 Blažem Antilovičem, »ki je toga lista z dijačtine reči od reči na slovenski jezik na prošnjo teh meštrov tkalcev preobrnol«, (op. 12) in Blažem Škrinjaričem, avtorjem dela De agno Paschali, ki ga je spisal v latinščini. Vsi književniki na področju Slovenijeh 16. stoletja: Bučič, Pergošič, Vramec, Antilovič in Škrinjarič govorijo zgolj o slovenskem jeziku = lingua Slavica, lingua Sclavonica, oz. lingua Slavonica. Nihče med njimi svojega jezika niti v domači govorici niti v latinščini ne imenuje hrvaški jezik, še manj pa kajkavski jezik, ki je mnogo kasnejši oziroma sodobnejši izum Hrvatov, zato so vse trditve hrvaških znanstvenikov, da so njihova dela napisana v hrvaškem jeziku navadne ponaredbe, nevredne znanosti. Še bolj pridejo ta dejstva do izraza ob tem, ko vemo, da so vsi našteti dejansko poznali Hrvate in hrvaški jezik, in so ga tudi nedvomno razlikovali od lastnega slovenskega jezika.

Dne 6. malega srpana 1885 najdemo na zboru ali Veči Kraljestva Slovenijeh tri izmed zgoraj navedenih književnikov Antola Vramca, Blaža Škrinjariča in Blaža Antoloviča. (op. 13) Leta 1586 je Vramec v Varaždinu v potujoči tiskarni Ivana Manliusa natisnil svojo drugo knjigo Postilla v dveh delih, ki jo je posvetil škofu Svete Cirkve Zagrebečke Slovenske Petru Herešincu. Prvi del ima naslov Postilla na vsze leto po nedelne dni vezda znouich izpravlena szlouenszkim iezikom, drugi del pa Postilla veszda znovich zpravlena szlouenszkim ieszikom po godoune dni, na vsze leto. Vramec je v slovenskem posvetilu k prvemu delu Postille napisal, da jo »nasijm matherinim szlouenszkijm iezikom, szlouom, i gouoreniem szprauil i nachinil iesem«.

Avtor prve slovenske tiskane zgodovinske knjige je po Klaićevih predpostavkah umrl v drugi polovici leta 1587, po podatkih Rudolfa Horvata pa leta 1588, kar potrjujejo tudi vesti o tem, da so leta 1587 kmetje iz Kneginca Vramcu za Božič pripeljali tri vozove drv, dva purana (kopuna) in šest hlebcev kruha. Vsekakor Antola Vramca ni bilo več na tem svetu 4. svečana leta 1588, saj to potrjuje uradni sodni zapisnik v Varaždinu. (op. 14) Potemtakem je zelo verjetno umrl med 25. 12. 1587 in 4. 2. 1588. Vso njegovo imetje je nasledil tedaj še mladoletni sin Mihal Vramec.


slika srebrnega pečatnika Kraljestva Slovenijeh iz 15. stoletja

Antol Vramec si nedvomno zasluži pravo mesto v slovenski zgodovini, saj ni le začetnik slovenskega slovstva, temelječega na panonski narečni skupini, ki se je od Trubarjevega kroga razlikovalo tudi po črkopisju, temveč je tudi prvi Slovenec, ki je objavil tiskano slovensko zgodovinsko knjigo – Kroniko in to v obdobju, ko so v slovenščini izhajale zgolj knjige s pobožno vsebino. V svoji dobi je predstavljal visoko izobraženega duhovnika, teologa, filozofa, pravnika in zgodovinarja, predvsem pa humanista. V družbenem in kulturnem življenju dveh tedanjih slovenskih dežel – Kraljestva Slovenijeh in Vojvodine Štajerske – je pustil močan pečat. Bil je izrazit domoljub z več kot očitno izpričano slovensko narodno zavestjo in prav je, da »to delo /../ varujemo in branimo« saj ga je »izročil v roke ljudi«, da bi ga vardevali pred propadom, kot je sam zapisal v predgovoru svoje slovite Kronike. Tako bomo resnično in v skladu z njegovo željo, »stopali po stopinjah srečnega spomina svojih prednikov« in »pokazali nesrečni domovini zgled velikega poguma«. Slava mu!

Več o Antonu (Antolu) Vramcu in njegovem pomenu za naš narod, lahko preberete v predstavitvi knjige Anton Vramec in Slovenci na tej povezavi.

Opombe:

Wikipedija, Slobodna enciklopedija, kategorija Hrvatski književnici, geslo Antun Vramec, elektronski vir: http://hr.wikipedia.org/wiki/Antun_Vramec, dostop [27. 8. 2012]
2 KRNJAK, F.: Vramčeva Kronika – živi spomenik slovenstva, v Zgodovinski zapisi, Letnik VIII (2011), Ormož : Zgodovinsko društvo Ormož, 2011, str. 11, opomba 9
3 KLAIĆ, V.: Antonii Vramecz: Kronika, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, Vol. XXXI., Scriptores V., Zagreb : Jugoslovanska Akademija znanosti in umetnosti, 1908, str. VII, opomba 1
4 Slovenski biografski leksikon, geslo Antun Vramec, elektronski vir: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:4473/VIEW/, [dostop 27. 8. 2012]
5 Opravičujemo se tistim, ki so morebiti proti temu protestirali, a jih niso upoštevali.
6 Imatrikulacija se nahaja v Die Matrikel der Universität Wien 1518/II-1579/I, zvezek IV., fol. 113b.
7 JEMBRIH, A.: Antun Vramec i njegovo djelo, Čakovec, 1981, poglavje Studenti iz Hrvatske na Bečkom svučilištu prije i za vrijeme djelovanja Antuna Vramca, str. 258, leto 1566
8 Prevod: »Štajerska me je rodila, sveti Dunaj vzgojil, Smrtnike sem poučeval, naj se držijo svetega zakona. Anton Vramec, 1559.«
9 KOSTRENČIĆ, I.: Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven von 1559-1565, Dunaj/Wien, 1874, str. 78-79
10 „Decimus quintus testis reverendus dominus Antonius Wramecz canonicus ecclesiae Zagrabiensis ac arcidiaconus Bexin annorum 41“; slovenski prevod se glasi: „Petnajsta priča, častiti gospod Anton Vramec, kanonik zagrebške cerkve in bekšinski arhidiakon (41 let). “
11 JEMBRIH, A.: Antun Vramec i njegovo djelo, Prilog proučavanju starije hrvatske književnosti i povijesne dijalektologije, Čakovec : Izdal RO »Zrinski« Tiskarsko-izdavački zavod, 1981, str. 12: » /…/ baruna Mihajla Sekelja, znamenitog velikaša hrvatskoga i štajerskoga, koji je uz brojne posjede u tadašnjoj Slavoniji držao grad Ormož u Štajerskoj.«
12 Arhivski vjesnik X , Zagreb, 1967, str. 53-67 in tudi časopis GESTA, št. 2/3, str. 137-158
13 „Anthonius Vramecz plebanus civitatis Varasdiensis, Blasius literatus Skrinyarich, et alter Blasius literatus Antilovich“
14 JEMBRIH, A.: Antun Vramec i njegovo djelo, Čakovec 1981, str. 246 in Prothocollum magistratuale liberae et regia civitatis Varasdinensis pro anno 1592-1602, str. 64
Default avatar

kakšna klobasarija!

Pa kdo bo to bral? Koga to danes zanima? Halo?
Default avatar

porka duš

Porkaš, kdo bo pa to bral?
Napiši obnovo v 5. stavkih.
Default avatar

škoda je

A ni škoda prostora za ta čreva?
Default avatar

waikiki

Kolkr sem zastopla, je Zagreb odnekdaj slovenski. Oziroma od drzave SlovenijeH.
Default avatar

hmhm*

Hvala za ta prispevek. Slovenija je bila res velika.
Kako potvarjajo zgodovino!