Kaj naj pripravim za “kosilo”, da se lahko poje v avtu?
Ko je treba jest v avtu, jaz gledam, da je kaj takšnega, da se ne “zaleti” rado.
Ko smo imeli takšne urnike, da smo cele dneve letali, sem jima jaz naredila: v plastično posodico – pol rižote, pol drobno zrezane zeljne solate ali testenine s paradižnikom in sirom na eni polovici in popečena zelenjava na drugi, potem še krompirjeva solata in panirani pišč. file ali oslič ali mesni polpet zrezan na trakove,….
Nekaj v tem stilu.
Kadar pri nas ni možnosti, da bomo doma jedli kuhano kosilo – cca 2x tedensko, je ponavadi takole:
Dostikrat naredim domače quicheje – pite, sama doma naredim testo, nadev in zvečer spečem, ali pa zjutraj ali pa zgodaj popoldan predno razvažam naokrog otroke, pripravljeno dam v pečico, pol ure, pa je gotovo – najraje jih imamo z brokolijem ali pa korenjem in cvetačo, pa tuno, svežim paradižnikom, veliko opcij e možnih. In lepo nasiti, da niso samo makaroni s parmezanom ali pa tuno, oziroma hladne testeninske solate.
Ali pa domač hamburger, spečem doma pleskavico iz mlete govedine, naredim omakco iz nakockanih suhih nevodenih paradižnikov, čebulce, avokada, peteršilja – brez majonez, kečapov, ipd. Natur. Kot kruh pa uporabim veiko primorsko žemljo, ali pa doma spečem pravi nan kruh – hlebčke.
Da ohrani toploto, imam take izolirne termo posode. Včasih pa hladno Pri nas ne maramo ne burekov, kebabov, pic, ki niso spečene v krušni peči, skratka nobene fast food slovenske ulične hrane – razen ko je burger festival na Pogačarjevem trgu 🙂
Potem naredim tudi domače tortilje: pšenične ali koruzne, s tuno, ali pa zvečer naprimer spečem natur piščančje prsi, spravim na hladno in potem zjutraj natrgam na koščke, pa dodam doma narejeno gosto omako, koščke avokada, svež paradižnik na kocke, mlada čebulca, pa še kristalka solata na trakce zrezana, da se ne vleče iz ust.
Pa solato, narimer kuskus, koruza, ali pa čičerika, pa dodam nakockano papriko, paradižnik, peteršilj, kis, olje, malo soli,premešam in dam v posodo s pokrovom. Ali pa solato iz leče, čičerike, belega velikega fižola, z mlado čebulco, papriko, na kockice narezan parmezan. Odlično in nasitno. Namesto kruha grisini ali prepečenec.
Pa sushi – pri nas ga jemo vsi – to pripravim naprimer že prejšnji dan – role maki tako ribje kot zelenjavne( kumarice, avokado, stebelna zelena), tudi sashimi vse v eno škatlo, v trenutku izgine 🙂
Včasih pa čisto po italijansko en “Piada” sendvič: pod grilom zapečem na polovičko prepognjen kruh vrste piada, v katerega prej dam bivoljo mocarelo, pa kraški ali pa lokavski pršut, malo rukole, paradižnik iz katerega se ne cedi voda. In je super prigrizek.
Kaj je to “piada” sendvič:
Sendvičev z drugimi mokrimi ali suhih salamami ne maramo, ne jemo.
Potem zvečer otroka ponavadi še kašen smuti 8 sadno zelenjavni), ali pa mlečen gres, ovseno kašo, jogurt s koruznimi kosmiči, poleti pa za ohladitev tudi kak osvežilen sladoled.
Pri nas pač nismo navajeni jest hitrih prigrizkov kot so bureki, kebabi, pice za v roko iz škatle ali električne peči,
[/quote]
Kaj te pa moti, če drugi malo drugače jemo od slo povprečja, torej da ne jemo burekov, kebabov štručk s sirom in podobno? A zato te moti, ker to pripravljamo? ker se ti zdi cela znanost to pripravit? Pa ni, nekateri smo pač spretni, iznajdljivi in hitri tudi pri pripravi hrane.
In še odgovor na tvojo provokacijo – 4-5 dni v tednu kuhamo – tudi slovensko klasično hrano, kot je goveja juha, pražen krompir, pa kakšna pečenka,matevž, krvavica, golaž, ričet, mineštre. Pa se v rit in prste ugrizni sedaj, če se zmoreš 😛
Pica iz električne peči? A sem spada tudi pica, ki jo doma spečem iz nule? V električni pečici. Na žalost krušne peči nimam, ker je nimam kam postaviti.
In zame vse tisto, kar je zgoraj našteto, sploh ni junk food, če ga pripravljam doma. Pri kebabu sicer malce improviziram.
PS Ne kuham tipičnega kosila z juho, pečenko in praženim krompirjem, to kombinacijo sovražim že iz otroštva.
Meni je to predrago, da bi šla na pumpi na kosilo in ni mi na črpalki jest res ne! Lulat se gre pa doma ali kasneje na pediatrični. Običajno smo na cajt, če imamo toliko časa, da bi lahko jedli na črpalki ga imamo tudi toliko, da se ustavimo doma in pojemo. Gospa nima časa zato je postavila vprašanje, kaj mi pripravimo za na pot.
za avtorico “cela pojedina”:
Tudi priprava hrane je gurmansko opravilo, nekateri imamo za to voljo, talent in nam je v užitek, ne izgubljamo časa s tem, je sproti ( pa nismo nobeni holesterolni zamaščenci, kot bi bili, če bi jedli večino naštetih ostalih hitrih prigrizkov v tej temi – ne pozabit, da fojtrate s tem otroke,ki imajo še celo življenje pred seboj).
Nekaterim nam tudi ni vseeno, kaj dajemo vase-smo že doživeli tudi pri sorodnikih in znancih, kako hitro so kapi pa infarkti pobrali ali pa “streznili” take grešnike, že pri 40-ih, žalostno ja. In če si za to vzamemo čas, nas drugi nimate pravice ne zasmehovat, ne obsojat. Vsak po svoje, kakor mu paše, saj bo vsak dobil povrnjeno tisto, kar vlaga 🙂
Dej se tud ti ugrizni v rit, če se lahko,če jo dosežeš z zobmi -jaz se lahko. Toliko, da boš dojela bistvo. In ja, če napišem na MON, misliš, da je neverjetno – da vsi žulimo samo hotdoge, kebabe pa pice. Žalostno, res. Ravno prejšnji teden je kap zadela enega mojega bivšega sodelavca. Možanska. Se spomnim, da je naprimer v službi za malico najraje jedel burek, sirove štručke, pa rolano panceto v čebulnem mastnem kruhu. Vsi dobimo svoj davek nazaj. In kakšen bo tvoj? lahko pometeš najprej pred svojim pragom?
Komu ti to repliciraš? A ti kar preko mona vedeževalsko vidiš aroganco, “jezivost” in zajedljivost?
Spadam med nepretirajoče športnike ( 2x tedensko zase in za vzdrževanje kondicije in družinsko med vikendi pohod ali kolesarjenje), moja hrana je pa zdrava ravvno toliko, da se ne štejem ne na preveč zdravo in ne na preveč škodljivo stran.