Forum.Over.Net

Starševski čvek

Pametnjakoviči, ki depresivce pošiljate na sprehod in ste proti AD-jem

Default avatar

zasvojljivi

ti, jaz pa ne je napisal/a:
Ni tu govora o mehanskih okvarah.
Znano je delovanje nevrotransmiterja Serotonin, ki prenasa drazljaje med mozganskimi celicami. Strokovnjaki verjamejo, da pomanjkanje proizvodnje serotonina, njegovih receptorjev v mozganih, vodi v depresijo, anskioznost, panicno motnjo.
Kolicine serotonina v zivih mozganih ni mogoce izmeriti. Da se izmeriti serotonin v krvi, in pri depresivnih bolnikih je dokazano nizji, vendar znanstenviki ne vedo, ce to odraza kolicino serotonina v mozganih.
Prav tako se ni dokazano ali padec serotonina povzroca depresijo, ali obratno, depresija povzroci padec serotonina.
Default avatar

trenirkas

zasvojljivi je napisal/a:
dokler bodo te raziskave finančno podpirale farmacevtske firme, jaz ne verjamem ničesar..
Default avatar

MARJETICA123

"Da pa v možganih nekaj ne funkcionira pa jaz ne kupim"

Ena najbolj butastih izjav ever. Vsem, ki ste tako nastrojeni proti farmaciji in medicini pa samo eno. Resnično iz srca vam želim, da vam nikoli v življenju nebo treba čez določene preizkušnje, kaj šele vašim bližnjim. V življenju ni hujšega kot, da te obkrožajo ljudje, ki so nevedni in brez empatije!
Default avatar

ne moreš verjeti

MARJETICA123 je napisal/a:
Točno to! Saj ne morem verjeti, kaj vse hodi okoli in ima možnost javnega izražanja svojega mnenja.

Vam ne želim nič slabega, ampak ko boste hudo zboleli vi ali vaši bližnji in vam bodo zdravniki pomagali in z zdravili rešili življenje, potem se oglasite pa da slišimo, kaj boste imeli za povedati.

Ja, zdravniki študirajo 10 let, kako ubijati svoje bolnike. In v farmaciji delajo sami peklenščki, ki špo cele dneve snujejo samo, kako iztrebit človeško raso.
Zato se je življenjska doba podaljšala in so danes ozdravljive mnoge bolezni, zaradi katerih se je pred časom zagotovo umiralo.
Res je človeška neumnost brezmejna!
Default avatar

zasvojljivi

Niso vse raziskave pristranske, niso vsa zdravila slaba. Ceprav se ne da npr. narediti krvnega testa za depresijo ali pa EEG ali kakega drugega mehanskega testa, obstajajo simptomi, na podlagi katerih se postavi diagnoza. Fizicni simptomi so lahko npr. Tezave s spanjem, bolecina v prsih, izcrpanost, bolecine v glavi, sklepih in misicah, tezave s prebavo, libido, nihanje teze, nemirnost. Custveni simptomi pa so obcutek zalosti, praznote, obupa.Anhedonia/Pomanjanje zanimanja za stvari, ki so cloveka veselile.Radrazljivost ali anskioznost. Nemoc sprejemati odlocitve. Crne misli. Intenzivni obcutki krivde in nicvrednosti.
Trpljenje je lahko zelo hudo.
Default avatar

marjetica šteje

MARJETICA123 je napisal/a:
seveda v možganih tudi kaj ne štima.tu so poškodbe, težki porodi..ampak poškodbe v možganih in depresija pa ni bilo nič dokazano. nekaj se predvideva glede serotinina..pa itak ne vedo, kaj je vzrok in kaj posledica.
Default avatar

ni logike tu

in ce je v možganih kaj narobe..kako do tega pride?''?
iz danes na jutri se prenos serotinina podere in si depresiven, ali kaj..
in če pride do tega postopoma, zakaj' pride do tega..
se pravi da lahko čisto zadovoljen, zdrav človek postane čez noč depresiven?
in zakaj recimo nekdo, ki doživi tragedijo, je slabe volje, žalosten, nejevoljen, ima črne misli ..a njemu se potem takoj spremeni prenos serotinina, se to dogaja dalj časa..postopoma ali kako to gre?
kaj je vzrok in kaj posledica česa..
ko se ti zgodi kaj hudega..te pretrese, nisi več vesel, si na tleh..se prenos tega (serotinina) zmanjša, možgani delujejo drugače, ne pa narobe..se pravi vzrok je pretres..ne pa najprej padec serotinina, potem pa depresija...in treba je odpravit črne misli, prebolet, kar koli te pač doleti, te psihično boli..ne pa vzet zdravila..ker dokler človek v sebi ne preraste žalost, oziroma vzrok..zdravila samo zatrejo čustva, ozdravit pa te ne morejo...kvečjemu te zasvojijo.
Default avatar

zasvojljivi

Ne morejo te ozdraviti , kot tudi aspirin ne ozdravi bolecega zoba, temvec
zadusi bolecino in pomaga, dokler ne gres k zobarju odstraniti vzroka.

Ad ji pomagajo lajsati trpljenje depresije, dokler s pravo terapijo / samoterapijo / spremembo zivljenjskega sloga pocasi ne odstranimo
vzrokov za trpljenje.
Default avatar

zasvojljivi

enaNika n. je napisal/a:
Ah pa se to - ucinek bolezni in ucinek zdravil je zelo lahko zamesati pri (recimo temu) nezazelenih ucinkih antidepresivov na custva. Torej tkz. famozni zombie ali robotski efekt. Napravljene so raziskave, kjer so ljudje porocali o otopelosti custev, odmaknjenosti, odklopu custev, praznini, in sicer drugacni, kot je bila od same depresije. Zdaj bi se dalo debatirati, da so to posledice same bolezni, vendar ucinek traja, tudi ko se je splosno stanje popravilo. Ce bi se, kot po trditvi g. Fiket, samo umaknila negativna custva tesnoba, strah, itd, bi se s tem odprl prostor za pozitivna custva navdusenja, veselja, so-cutenja ipd, ki jih je bolnik se kako pogresal.
Gre za to, da mora biti bolnik dobro informiran, sodelovati s terapevtom v cilju koncne ozdravitve in vzeti v zakup tudi negativne ucinke. Ne pa, da jih terapevt benevolentno zanika.
To pisem zato, ker dobro poznam posledice velike depresije ( major unipolar depression.)
Default avatar

Nkeichi

Veselilo bi me, da se oglasi g,Fiket in pove svojo definicijo odvisnosti.

Ali v svoji ambulanti zdravi tudi problem odvisnosti od benzodiapinov?

Kateri antidepresivi so ji najbolj primerni ( first choice drug), ali jih zamenja, kadar opazi nezadosten / neugoden odziv ali neželjene učinke?

Kako spremlja in meri odziv na zdravilo?

Koliko ponavadi traja, da začne terapija delovati in ali v tem obdobju
blaži simptome navajanja na antidepresiv s kakšnimi dodatnimi zdravili?

Kolikšen je, po njenih izkušnjah, procent bolnikov, ki so dosegli remisijo (tj. odsotnost simptomov ) samo z zdravili?

Hvala za odgovore.
Default avatar

Daniela_Fiket

Nkeichi je napisal/a:
Dobro jutro!

Sem presenečena koliko se je tukaj dogajalo. Probala bom po vrsti odogovoriti na vaša vprašanja.
1. Moje definicija odvisnosti ne obstaja, lahko pa vam napišem, kakako je zmenjeno med strokovnjaki, da se odvisnost definira.Torej, osnovni znaki so:
Močna, nepremagljiva želja (hrepenenje) po psihoaktivni snovi,
oslabljen nadzor nad količino zaužite psihoaktivne snovi,
spremenjena toleranca do te snovi
odtegnitveni znaki pri telesni odvisnosti od snovi,
nadaljevanje z uživanjem snovi kljub jasnim dokazom o škodljivosti tega početja in
uživanje snovi (ter dejavnosti, potrebne za pridobitev snovi) postanejo pomembnejše od drugih obveznosti prizadetega posameznika

2. Ambulantno se zdravi tudi odisnost od pomirjeval, če je možno, če pa ne gre, obstaja možnost bolnišničnega zdravljenja.

3. Antidepresiv se izbere na osnovi simptomov. Niso vse depresije iste, niso vsi ljudje isti, nimajo istih bolezni, ne jemljejo ista zdravila. Vse to moramo upoštevati pri izbiri AD-ja. Tudi v članku sem napisala: idealnega AD-ja ni.

4. Po uvedbi AD-ja so običajno redne kontrole, najprej po 15-tih dnevih, potem na mesec dni. Če se prej pojavi nek razlog za predčasen obisk, je pač kontrola prej. Na kontroli se preverjajo učinki in stranski učinki zdravil. Seveda, če je odziv na izbrani AD nezadosten, ali ga sploh ni, se odločam, ali za zvišanje odmerka, ali za zamenjavo. Če so prisotni zelo moteči stranski učinki, se s paciantom zmenim, ali je smiselno vztrajati, ali pa zamenjam zdravilo. Vse možne situacije, ni možno zdaj napisati. V vsakem primeru, je pristop individualen.

5. Ponavadi se prvi učinki opažajo po 4-6 tednih. V tem obdobju se nekateri stranski učinki (če so sploh prisotni) lahko blažijo z drugimi zdravili, za nekatere pa ni simptomatskega zdravljenja Večina straskih učinkov izzveni tudi brez zdravljenja.

6. Na to vprašanje je že tudi odgovorjeno, remisijo doseže dve tretjini bolnikov z prvim AD-jem, od te tretjine neozivnih, ena tretjina ne bo imela odgovora niti na drugi izbrani AD... Obstajajo, žal, tudi ljudje, ki nikoli ne dosežejo popolno remisijo. Na srečo, so v veliki manjini, ampak obstajajo.

V prejšnjih postih sem opazila še veliko stvari o katerih bi se dalo diskutirati. Moj cilj ni bil, prepričati tiste ki imajo negativno stališče do AD-jih, ker je to nemogoče. Moj cilj je dejansko dosežen, s tem, da se o temi govori, da bodo morda ljudje malo bolj pozorni ko odsvetujejo zdravila in se bodo začeli zavedati da je lahko to nevarno. Nikjer nisem zanikala obstoj stranskih učinkov, so pa včasih kakršnikoli stranski učinki sprejemljivi, ko gre dobesedno za življenje. Na srečo, v večini primerov, se veliko doseže tudi z manj drastičnimi ukrepi.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

antidepresivna

Sama lahko povem zase, da sem bila seznanjena z vsemi možnimi stranskimi učinki (ne nazadnje so vsi, tudi tisti, ki so se pojavili pri le enem od tisoč bolnikov, navedeni v navodilih, ki so priložena zdravilom). Ravno zato sem odlašala z jemanjem. Ker me je bilo, ob vseh ostalih nenormalnih strahovih, strah tudi tega. Da mi bo še huje. Čeprav ne vem, kaj bi lahko bilo še huje od celodnevne obupne groze.
Možnosti odvisnosti pa sem se itak zavedala, še vedno se je.
Na začetku jemanja sem zaradi možnosti še dodatnega poslabšanja simptomov dobila ob antidepresivih še antipsihotike. Če bi bilo nevzdržno; to je bilo že itak! Dva krat sem vzela antipsihotik, a ker sem bila "na večni preži", vsaki trenutek pozorna na dogajanje v sebi, na vsako najmanjšo spremembo, sem opazila (ali se mi je le zdelo), da imam v glavi nek čuden občutek po tej tableti. In, kar je še huje, bila sem nenaravno pomirjena, sredi dneva sem kar zaspala, brez, da bi se odpravila spat. Pa sem se odločila, da če sem vzdržala nekaj tednov nehumane groze in ostala živa, bom prenesla tudi morebitne stranske učinke antidepresivov brez antipsihotikov. Ker sem želela le biti normalna, ponovno zadovoljna, ponovno videti drobne radosti in doživljati normalno žalost ob tragedijah, ne pa biti zombi, ki bo življenje prespal.

Kot pri vsem v življenju, pri čisto vseh odločitvah, ne le glede tveganja pri zdravljenju različnih diagnoz, je tudi pri depresiji/anksioznosti potrebno dati na tehtnico: ali so dejavniki tveganja hujši od same bolezni, motnje, počutja.
Pri meni ni bilo dvoma. Tako naprej ni bilo več mogoče živeti. Preprosto - ni bilo mogoče!!
Zdaj pa živim. Kot človek, kot mama, kot zaposlena oseba.
Še vedno oz. spet z zelo intenzivnimi občutki, v plus in v minus. Ker sem taka po naravi. Predvsem zelo intenzivna.
Sodelavka, ki me je spoznala po tem, ko sem že jemala antidepresive in sem ji to povedala, ni mogla vrejeti. Ker si je ljudi na antidepresivih predstavljala drugače. Upošasnjene, umirjene, rahlo zadete. Zombije. :)

Zdaleč nisem srečna, da imam za sabo takšno izkušnjo; čeprav mi je veliko dala, razširila obzorje, bi komot preživela brez nje. :)
Sem pa vesela, da obstaja način, da sem se iz tistega grozovitega stanja izvlekla. Ne glede na morebitno zasvojenost, stranske učinke, predvsem pa predsodke mnogih, ki jim je na njihovo veliko srečo tako stanje (zaenkrat) prihranjeno.