Pijanka sem
Pijem že od nekdaj…Pitje iz rodu v rod. Verjetno sem bila stara 10, 11 let, ko sem prvič poskusila alkohol. Pri teti in stari mami na deželi, tam kjer je normalno, da še otrok pri trgatvi dobi rahel špricerček ali dva…
Tak topel občutek sem imela, nobenih skrbi, nobenega strahu, ki sem ga kot otrok doživljala, ko smo se skrivali v zaklenjeni spalnici pred pijanim očetom.
Pitje se je nadaljevalo skozi srednjo šolo- kolikor sem hodila sploh tja. Potem delo v gostilni, pijača pri roki, vsak vikend žuri. Nisem družabna, ampak ko pijem sem pa zvezda zabave. Drugi dan pa koma. Vedno sem imela hude mačke. Pila samo ob vikendih, vendar nisem imela meje. Nikoli. Zavore spustijo.
In pripila sem si panične napade, depresijo. Na tabletah, brez kapljice alkohola 4 leta. Ločitev od alkoholika s 3-letno hčerjo in spet občasno pila. Po dveh letih spet panični napadi in depresija. Spet tablete.
Z novim partnerjem oba rada kakšnega spijeva- tudi na tablete (kako se to grozno bere). Bojim se alkohola, sem brez moči pred njim.
V javnosti smo urejena, uspešna družina, vsi se radi z nami družijo, lepo živimo.
Moj partner pravi, da pretiravam. Psihiater pravi, da pretiravam, jaz pa mislim, da bi morala abstinirat, ker mi je preveč fino, kadar spijem kakšnega. Ker potem je vedno drugi, pa tretji…zdaj imam vsaj mejo. Ampak drugi dan me vedno panika lovi. Ne glede na to, koliko spijem. Sama sebe zaj…… v živo glavo. Tak mi je težko pri srcu, da ne morem več pisat. Življenje je jebeno!
Glede na mnenja dveh ljudi, ki sta vam blizu, imam občutek, da ste le preveč strogi do sebe.
Seveda je bolje abstinirat, ampak če pijete občasno in brez hujših posledic, potem se res ne obremenjujte toliko.
Bolj kot na to delajte na tem, da počnete stvari, ki vas veselijo, da si lepo in pozitivno zapolnite življenje, da vas ne “zagrabi” depresija.
Ko boste enkrat uspeli sami v sebi najti sebe, potem bo tudi potreba po alkoholu izzvenela. Do takrat pa se učite sprejemati sebe, saj ste takšno kot ste, popolni. Na tem svetu smo zato, da se spoznamo in sprejmemo. Vsi dogodki so nam le šolo, vzpodbuda in motiv.
To kar počneš je alkoholizem in to v fazi s katero ni več heca. Partner te na nek način vzpodbuja pri pitju ker je tudi sam alkoholik in ob sebi potrebuje osebo ki pije-tebe. Napisala, da si brez moči pred alkoholom, to je dober pokazatelj da alkohol kroji tvoje življenje. Velika težava je v tem ker tudi tvoj partner rad kaj spije, v tem okolju se boš zelo težko otresla te navade. Imaš tudi privzgojene vzorce iz otroštva, ki ga je zaznamoval alkohol, pišeš da je pil oče, sedaj piješ ti, pije tvoj partner in po vsej verjetnosti bo pil tudi tvoj otrok. Telo ti je nedvoumno pokazalo, da ti alkohol škoduje, panika in depresija sta ta pokazatelj. To vem ker imam sam identične težave, po pitju sem v totalni depresiji, panika me grabi…, zato sem se odločil pred časom da s tem preneham. Tudi sama si ugotovila, da v obodbju ko nisi pila teh težav ni bilo…., lahko ti rečem edinole to, poišči si pomoč preden bo prepozno. Alkohol je za ljudi kot smo mi izjemno nevarna zadeva, ni vse za vse in za nas alkohol ni. Zelo dobro poznam občutek, pol leta nič pote pa eno pivo, pa zapaše še eno in eno in tako naprej do totalne pijanosti. Si klasičen odvisnik z zelo slabimi vzorci, ki si jih prejela s strani primarne družine. Prvi korak je popolna abstinenca, potem pa korenita sprememba življenja, sama abstinenca ne bo rešila tovjega problema. Srečno!
To. To je odgovor, ki sem ga želela slišat. Tako mislim tudi sama. Strinjam se z vsako napisano besedico.
Samo kako se tega lotit? Vem, da je več poti, ampak ne znam pravega načina izbrat. Potrebujem tudi podporo doma, ki je pa nimam, ker itak pretiravam po njegovo.[/quote]
On se boji da bo izgubil pivskega tovariša, ki ga ima sedaj na dosegu roke. Njegova druga skrb je ta, da v primeru da ti prenehaš s pitjem boš opazila njegov alkoholizem in mu povzročala težave. Vidva sta v dokaj nezavidljivi situaciji in sicer je vajina zveza vez dveh alkoholikov, ki se pri svojem početju podpirata. Take veze navadno vzdržijo dolgo časa ker sta oba v “rožicah” in ne dojemata kam vaju pot nese. Verjemi, da otroku daješ katastrofalno popotnico za življenje….to je 100%. Obstaja velika verjetnost da je lepilo za vajin odnos ravno alkohol, tukaj imata skupno točko.
Sama si dojela, da si alkoholik to je dober začetek, dojela si da je partner alkoholik…, kako začeti, ja popolna abstinenca za začetek, potem pa korenita inventura preteklega življenja. Odpraviti je potrebno vzroke, ki te porivajo v alkohol. Sama abstinenca brez odprave vzrokov je malo vredna, še vedno boš suhi alkoholik, ki je vedno v veliki nevarnosti da spet postane mokri alkoholik.
Osebno ne vidim druge rešitve kot to, da greš stran od partnerja, zamenjaš okolje, abstiniraš in se priključiš kaki skupini, AA in podobno ter striktno izpolnjuješ program. Druge rešitve zate po mojem mnenju ni. Pri teh zadevah ni lahkih in hitrih rešitev so težke poti in zelo dolge. Če ostaneš v tem okolju z istim partnerjem ne bo sprememb, šlo bo čedalje na slabše in te depresije, ki jih navajaš bodo vedno hujše, tudi do samomora te lahko pripeljejo…
Vem, da je to kar sem napisal zelo kruto oz. se tako sliši ampak alkoholizem je kruta in neusmiljena zadeva in za rešitev iz tega začarnega kroga je potreben kruti poseg. Vem kaj pišem ker imam s tem lastne izkušnje, zelo boleče in vem kdo mi je govoril, da pretiravam ko sem govoril da preveč pijem…ja znanci-alkoholiki, trezni ljudje so mi že davno nazaj rekli, da imam hud problem. Saj veš, iste ptice letajo skupaj v isto smer, kot ti in tvoj partner.
Hja, no, “Takole je”, en malo si pa pretiraval.
Jaz priznam da sem alkoholik, moj mož pa ni.
Rad kaj spije, ima mejo, in to ni alkoholizem. Me pa njegovo pitje moti, ker vem da potem še mene povleče zraven.
Midva nikoli nič ne spijeva med tednom. Niti doma pijače nimamo.
Ko pa gremo na morje (smo prikoličarji) ali k sorodnikom na deželo, si pa privošči/va.
In to da bi šla od njega, ne bo šlo. Je čudovit človek- do mene, do otrok. Poštenjak, dobričina in svoj problem moram rešit sama. Sva se pa pogovorila in se je strinjal, da mi bo pomagal.
Mene ubije že eno ali dve pivi- drugi dan sem katastrofa. Tako da…..ja, abstiniram in mi je zaenkrat v redu. Vem pa, da bom slej ko prej prišla v skušnjavo. Dogovorjena sem s psihiatrom, da začnem rešit zadevo.
Lep pozdrav…
Zdravo,
vem, da boš dobila ob tem mejlu občutek, da ti solim pamet, ampak prosim, pomisli najprej na svojo hči, kako ji mora biti pri srcu ob tvojem pitju, kakšna sporočila dobiva, kakšno vzgojo, čisto nedolžno bitje, čisto nič krivo… Predlagam, da prebereš kakšen forum s to tematiko (otroci alkoholikov).
Nato pa ti naj bo ta razmislek, ta misel na hči, povod in dovolj velik razlog, da nekaj narediš za sebe, na sebi. Partner res, da mogoče (še) nima težav z alkoholom in se zna kontrolirati, ampak tako okolje je zate zelo rizično. Prav on bi ti moral stati ob strani ter ti omogočiti varno okolje.
Če želiš uspešno vzpostaviti abstinenco, je potrebno v prvi vrsti odstraniti ves alkohol iz hiše, pustiti prijatelje, znance, ki uživajo alkohol, za seboj ter pridobiti čim več “zdrave družbe”.
Seveda pa brez strokovne pomoči najverjetneje ne bo šlo, razen če se zelo močno zdiscipliniraš.
Želim ti veliko vztrajnosti in poguma!
pozdravljena
ker sem kr nekaj caza ze v AA sem takih zgodb kot je tvoja slisal ogromno in vse imajo isti imenovalec
vsi alkoholiki smo bolniki
ce hocemo normalno ziveti ne smemo niti kaplje alkohola zauziti
spoznanje da se da brez alkohola lepo ziveti je najlepsi obcutek vsakega alkoholika
zato se odloci in vsaj pokukaj v naso skupino in nam prisluhni , ne grizemo hihi
srecno
za Stajerski predel ti posiljam tale naslov, pa si poglej to stran http://www.aa-drustvo.si/urnik/
srecno in pogumno na tej poti
On se boji da bo izgubil pivskega tovariša, ki ga ima sedaj na dosegu roke. Njegova druga skrb je ta, da v primeru da ti prenehaš s pitjem boš opazila njegov alkoholizem in mu povzročala težave. Vidva sta v dokaj nezavidljivi situaciji in sicer je vajina zveza vez dveh alkoholikov, ki se pri svojem početju podpirata. Take veze navadno vzdržijo dolgo časa ker sta oba v “rožicah” in ne dojemata kam vaju pot nese. Verjemi, da otroku daješ katastrofalno popotnico za življenje….to je 100%. Obstaja velika verjetnost da je lepilo za vajin odnos ravno alkohol, tukaj imata skupno točko.
Sama si dojela, da si alkoholik to je dober začetek, dojela si da je partner alkoholik…, kako začeti, ja popolna abstinenca za začetek, potem pa korenita inventura preteklega življenja. Odpraviti je potrebno vzroke, ki te porivajo v alkohol. Sama abstinenca brez odprave vzrokov je malo vredna, še vedno boš suhi alkoholik, ki je vedno v veliki nevarnosti da spet postane mokri alkoholik.
Osebno ne vidim druge rešitve kot to, da greš stran od partnerja, zamenjaš okolje, abstiniraš in se priključiš kaki skupini, AA in podobno ter striktno izpolnjuješ program. Druge rešitve zate po mojem mnenju ni. Pri teh zadevah ni lahkih in hitrih rešitev so težke poti in zelo dolge. Če ostaneš v tem okolju z istim partnerjem ne bo sprememb, šlo bo čedalje na slabše in te depresije, ki jih navajaš bodo vedno hujše, tudi do samomora te lahko pripeljejo…
Vem, da je to kar sem napisal zelo kruto oz. se tako sliši ampak alkoholizem je kruta in neusmiljena zadeva in za rešitev iz tega začarnega kroga je potreben kruti poseg. Vem kaj pišem ker imam s tem lastne izkušnje, zelo boleče in vem kdo mi je govoril, da pretiravam ko sem govoril da preveč pijem…ja znanci-alkoholiki, trezni ljudje so mi že davno nazaj rekli, da imam hud problem. Saj veš, iste ptice letajo skupaj v isto smer, kot ti in tvoj partner.
[/quote]
Pozdravljeni!
Hvala za tole napisano. Sedaj mi je jasno, zakaj je moj že skoraj bivši mož podpiral moje pitje. Na srečo sem se rešila te zasvojenosti in tudi zamenjala okolje.