Med.Over.Net

Zasvojenost in pomoč

Imate težave z zasvojenostjo ali kdo od vaših bližnjih? Potrebujete nasvet zaradi zlorabe alkohola, drog, iger na srečo, spolnosti, spletom ... Vprašajte in se posvetujte s strokovnjaki.

Prehod iz Buprenorfina na Substitol (prosim za kakršenkoli nasvet, pomoč, delitev izkušenj)

Default avatar

HočemŽiveti

LP vsem, prosil bi vas za nasvete oz. opis kakršnihkoli izkušenj glede prehoda iz Buprenorfina (ali Suboxon) na Substitol (morfij s podaljšanim delovanjem).

Da bi lažje razumeli mojo dilemo (ponujajo mi prehod iz Buprenofrina na Substitol),sledi kratek opis moje problematike z drogami :
Star sem 34 let. Z drogami sem imel težave vse od 15.leta naprej (do 18.leta marihuana,pomirjevala,heroin,opijati na splošno,vse kar mi je prišlo pod roke). Pri 18ih sem bil v komuni 1,5 leta, potem sem bil še 5 let čist (NOBENE terapije, nobenih pomirjeval,NIČ alkohola,itd.). Po 5 letih sem zašel nazaj v odvisnost (nekajkrat Tramal,potem nazaj na heroin). Leta 2006 sem se prijavil na CPZOPD, začel sem prejemati metadon. Zdravnik mi je povedal, da bom na metadonu vsaj 6 let, morda pa celo življenje. Leta 2008 sem začel prejemati še Apaurin, kot del detoksikacije od benzodiazapemov , odvisen sem namreč tudi od BZO , od 2008 sem 3x prišel z Apaurinom na 0mg (najdlje sem zdržal 3 mesece).
V glavnem, septembra 2012 (to leto sem 2x neuspešno poskusil prenehati z metadonom in apaurinom, 1x sam doma "na suho", 1x na DTO) sem po dolgotrajnih razmišljanjih, posvetih,itd. prešel na Buprenorfin (Alkaloid) (enako kot Suboxon, le brez Naloxona). Prehod je bil kljub relativno majhni dozi metadona (1.5ml) kar težak (postopek menjave je bil tipičen - v petek sem spil zadnjo dozo medadona, v ponedeljek sem dobil prvo dozo Buprenorfina). Boleč prehod je trajal dober teden (toliko je trajalo, da nisem več čutil odtegnitvenih sindromov).
Torej, na Buprenorfinu sem leto in pol. Na buprenorfin sem prešel zato, da bi lažje prenehal s terapijo (glede na to, da sem tisto leto 2x poskusil prenehati z metadonom, neuspešno). Buprenorfin sem želel uporabiti kot nekakšen vmesni prehod iz metadona na čisto abstinenco brez terapije. Vendar so to (kot večina stvari v mojem življenju) ostale le sanje, Po dobrem letu in pol sem še vedno na Bup., iz začetne doze 10mg sem zdaj na 14mg. (namesto opustitve sem zvišal). Poleg tega prejemam dnevno 4mg Apaurina (2x2mg dnevno).
Ob zadnjem obisku glavnega psihiatra (obiskujem ga redno, 2x mesečno) me je presenetil , brez da bi se jaz karkoli pritoževal nad terapijo mi je SAM OD SEBE predlagal ZAMENJAVO terapije iz buprenorfina na SUBSTITOL (morfij s podaljšanim delovanjem). Priznam, da odkar prejemam burprenorfin, da sem izgubil vso željo po spolnosti ter da se je depresija močno poslabšala. Vendar sem po drugi strani ponosen, da mi je uspelo iz metadona preiti na "polagonist", počutim se veliko bolj prisebnega (tudi na metadonu sem se počutil prisebnega, vendar šele ko sem prešel na buprenorfin, sem uvidel da "zdaj sem priseben, prej nisem bil". Torej, buprenorfin je zame po eni strani trpljenje, ker občutim vse težave življenja, verjetno poznate občutek ko je vsako jutro ko se zbudiš prva stvar da prideš k sebi in te stisne pri srcu, si rečeš "sr...je, spet sem v tem svetu, v tem življenju"..Torej, občutek, ko se vsak dan zbudiš s tesnobo v srcu in greš vsak večer spat s tesnobo. Kljub 4mg Apaurina dnevno. Vendar pa se tolažim s tem, da je pač življenje takšno. V svojem življenju sem zapravil nešteto priložnosti, nehal sem se družiti z ljudmi (še dobro leto nazaj sem imel redno družbo, ki nimajo izkušenj z drogami ter ogromno znancev in nekaj dobrih prijateljev/prijateljic). Tako, da si poglobitev depresije razlagam s tem, da imam zapravljeno življenje, zapravljene talente, pustil sem tudi službo,itd. in logično je da sem depresiven...In ker sem pač po buprenorfinu bolj "priseben", bolj občutim vsako takšno stvar. Je pa res, da sem tako družbo kot službo opustil po prehodu na buprenorfin , podobno je z izgubo libida in življenske volje nasploh..
Torej : po eni strani se zavedam, da je življenje pač težko in se moram spopasti z njim in buprenorfin mi ne daje več "čustvene potuhe", kot mi jo je dajal metadon,
In po eni strani vidim morebitni prehod iz buprenorfina na Substitol kot OGROMEN korak nazaj, po drugi pa mi zdravnik in psihiater govorita da to ni korak nazaj. In po resnici povedano, čeprav vidim to kot ogromen korak nazaj, zdajle že vsak dan razmišljam o temu "prehodu" na Substitol, ker se zavedam, da bi to rešilo mojo depresijo, libido , mi povrnilo socijalno življenje,itd.
Prosim vas za kakršnokoli mnenje, kako bi se vi odločili? Mislite, da bi bilo dobro ali slabo preiti na Substitol, iz vaše perspektive (kot 3. oseba) ?
In prosim , če ima kdo izmed vas izkušnje s prehodom iz Buprenorfina (Buprenorfin od Alkaloida ali pa Suboxon) na Substitol, če mi jih opiše (tako sam prehod kot kratkoročne in dolgoročne posledice).
Če pa ima kdo kakšno vprašanje, mu z veseljem odgovorim.
Hvala in LP vsem.
Default avatar

Klementina_Sambolic

Pozdravljen!

Vidim, da si imel kar veliko komentarjev. Bom poskušala odgovorjati enega za drugim.
Glede menjave substitucijske terapije bi ti malo težje svetovala, saj sem sama bila zaposlena v institucijah visokega praga. Zato so strokovnjaki, upam samo, da nisi "žrtev" prevelikega farmacevtskega lobija, ki se hrani z ljudmi, ki mislijo, da ne morejo več živeti brez drog ali njihovih substitucij. Zanima me namreč naslednje: kako si pri 20-ih zmogel biti 5 let brez kakršnekoli droge ali substitucijske terapije, sedaj pa kar ne najdeš več poti ven iz tega. Si razmišljal morebiti o ponovni vključitvi v kakšno komuno ali terapevtsko skupnost? Občutek imam namreč, da se substitucijske terapije (ne glede na sredstvo) že celo desetletje oprijemlješ, kot edine rešilne bilke;kot da substituti vodijo tebe in tvoje življenje in ne ti njih! Vtis imam kot da si nad življenjem čito obupal, kot tudi nad tem, da bi kdaj še zmogel živeti brez substitucijske terapije...najbolj pa me je fasciniralo dejstvo kako si prčel opuščati vse, za mladega človeka pomembne stvari: celo službo-v teh časih?!? Menim, da je normalna vključitev v zadolžitve, predvsem takšne kot je služba, nekaj kar je nujno potrebno, da nas dela vitalne, žive...povezana je namreč s kreativnostjo, idejami, včasih tudi fizičnim delom, z vsem, kjer moramo vključiti naše telo v celoti, od možganov, do fizične kondicije. Prav tako pa ravno služba od nas terja, da izklopimo svoje težave, da se ne ukvarjamo toliko s sabo, temveč se posvetimo stvarem, ki jih od nas zahteva:ljudem, predmetom, dokumentom, delom z računalnikom, čemurkoli...Ko ostanemo doma, se "zaležimo,"bolj se ukvarjamo s sabo, življenje pa lahko v naših očeh prične izgubljati tudi smisel! Upam, da ne bom prestroga, a imam pri tebi občutek, da je substitucijska terapija in vse kar s seboj prinaša:kontrole pri psihiatru, itd. bistvo tvojega življenja in da se ves tvoj svet vrti okoli tega. Pa mislim, da to ni najbolj zdrava osnova za tvojo prihodnost. Brez službe, prijateljev...Skratka s socialno mrežo na "off". Omenil si tudi neuspešen poizskus, da bi ponovno abstiniral. A mislim, da si vendarle prehitro obupal nad sabo in tem, da bi še kadarkoli bil zmožen dolgotrajne ali vseživljenske abstinence. Sicer poznam pojem "dvojne diagnoze" zelo dobro, takrat so duševne težave ali duševne motnje in odvisnost tako prepletene, da je težko reči kaj je bilo prej in je tudi težje prenehati z uporabo droge. A pa si se že kar sprijaznil, da si v tej skupini in da bo edini smisel tvojega nadaljnjega življenja obiskovanje zdravnikov in menjanje substitutov, v katera menim, da polagaš preveč upanja! Noben substitut ti ne bo povrnil socialnega življenja, če si ga boš, si ga boš sam! Ko boš nehal polagati tako velika upanja v to, da te bo katerikoli od teh substitutov rešil in boš usodo vzel v svoje roke, jim boš tudi pripisoval manj moči; in morda takrat niti ne bo toliko pomembno katerega jemlješ, temveč kako bi ga pričel zniževati, da si boš lahko ustvaril ponovno socialno življenje vredno človeka! Verjamem, da bolj kot dnevi in leta minevajo, težje se to zdi, zato pa morda ne bi bilo odveč opugumiti se in ponovno potrkati na vrata kakšne visokopražne ustanove. Morda pa si boš drznil odpreti čisto novo poglavje v svojem življenju in takrat ime substituta niti ne bo več tako zelo pomembno, temveč samo še to, na kakšen način boš z njim zaključil.

Seveda pa nisi nič slabši zato, če se boš na substitutu odločil ostati. Mnogi se v socialno okolje vključijo čisto solidno, ter zmorejo delati tudi v službim vsaj za polovični delovni čas. Pomembno se mi zdi, da iz svojega življenja narediš največ kolikor zmoreš!

V glavi mi odzvanja:Moove it, the life is out there...!

Pa srečno!

mag.Klementina Sambolić, magistra zakonske in družinske terapije
---

Klementina Sambolič,
magistra znanosti, zakonska in družinska terapevtka

http://zavod-druzinskaharmonija.si/
Default avatar

Glavo gor

Pozdravljeni.

Zelo zelo lepo odgovorjeno od g. Klementina.

Ma kakšen prehod,dej no dej.Na nič prehod to ja.
Če negre po neuspehih je zadni prehod lahko in edini na buprenorfin,še to skor ne podpiram.Zakaj,ker imam svoje prepričanje in izkušnje videne glede tega in glede na tvoj post prebran.


Enake misli imel ,prav zadela,ma po domače rečeno u piko pravilno napisano in odgovorjeno.Pohvalno.

Ja, vse se ve kaj nardit,sam je borba max teška na začetku, kaj šele kasneje ,ko se res borba začne.
Nikakor prehod nardit za vse podobne ,ki se v tem najdejo.
To negre v nedogled ,in nikakor ni substitucija narejena za cel lajf,razn nekaterih izjem morda nažalost.To je past sistema našega žal.Z leti pride že do hude depresije in drugih obolenj od te prek. Substitucije
Obvezno uredit bi se tole moralo ,glede časa max na substituciji itd. ,ampak se ne bo nikoli ,saj se služi s temi ambulantami.

Za libido in depro se pa že predpiše lahko kaj bolj pametnega.Vem da bzo deluje momentalno "lepo dobro takoj",samo ni ,ni to za opiodne substutucijske terapije poleg rešitev.

In če lahko:


V glavi mi odzvanja:Moove it, the life is out there...!

Pa srečno!