Odvisnost od športa
Pozdravljeni.
Kdaj govorimo o odvisnosti od športa?
Sama 2x tedensko tečem, 2x tedensko plavam in 1x obiskujem jogo. Sem zdrava in nimam poškodb. Hodim na vodene vadbe. Med vikendom grem še na kakšen hrib ali tečem, če se mi ljubi.
Vsak dan tudi meditiram.
Prijateljica mi je rekla, da sem odvisna od športa in da so mi oprali v klubu možgane. Kar je kar huda izjava.
Meni se ne zdi, da bi bila zasvojena ali da bi imela oprane možgane. Ne želim pa gojiti odvisnosti. Ampak, če mi reče nekaj takega nekdo, ki mi veliko pomeni, se vprašam in pozanimam, če ja kaj na tem.
Kot najstnica do 21 leta sem bila pretežka in imela motnje hranjenja. S pomočjo športa sem to uredila.
Kako sama vidim, če imam nezdrav odnos do športa? Ali gre samo za izjavo nekoga, ki sporoča svoje nezadovoljstvo?
Hvala.
Fanči
Pozdravljeni.
Šport postaja vedno bolj popularen, še posebno v okviru vedno bolj glasnega boja proti debelosti in nezdravemu načinu življenja. Kljub temu je odvisnost od športa oz. fizičnih aktivnosti postala pogostejša šele v zadnjem času in zato še ni tako raziskana. Vseeno lahko potegnemo nekaj vzporednic z ostalimi odvisnostmi.
Študije so pokazale, da v pravem razmerju šport pomaga proti nekaterim boleznim kot so depresije in tesnobnosti. Telesna vadba namreč lahko v možganih poveča razpoložljivost dopamina in beta – endorfina. To so kemične snovi v možganih, ki povzročajo podobne občutke kot opioidi (npr. heroin in morfij). Telesna vadba sproži vedno novo proizvodnjo teh snovi, telo pa si jih želi vedno več želi vedno več in pogosteje, saj je v človekovi naravi da teži k ugodju in prijetnim občutkom. Odsotnost aktivnosti bi taka oseba doživljala kot abstinenči sindrom, saj možgani ne bi proizvajali več dovolj dopamina.
Sami najlažje prepoznate nezdrav odnos do športa po naslednjih kriterijih:
– če rekreacija postane nadomestilo za vse ostale aktivnosti v življenju (druženje s prijatelji, služba, družina idr.);
– če večino dneva namenite mislite na to, kdaj in kako se boste rekreairali, zaradi česar trpijo druge aktivnosti;
– če vadite kljub poškodbam ali bolezni;
– daljši in težji trening kot je potrebno zgolj za rekreacjio in kondicijo;
– premalo počitka med treningi ter posledično onemogočanje telesu regeneracijo;
– strog in rigiden urnik vadbe ter huda stiska ob morebitnem odstopanju;
– postavljanje vedno zahtevnejših ciljev;
– beg v šport zato da lažje nadzirate svoja čustva, s katerimi se težko soočate (npr. žalost, tesnobo, strah);
– če lažete bližnjim in se jim izogibate, zato da vam ostane več časa za vadbo.
Samo intenzivnost in pogostost vadbe torej ni zadostno merilo za zasvojenost s športom, pač pa morajo biti zraven prisotne psihološke konotacije, ki so enake kot pri ostalih zasvojenostih (npr. šport kot beg od težav, manipualicje bližnjih za dosego omamne snovi – vadbe). Za lažjo prepoznavo zasvojenost, so se oblikovali trije tipi ljudi, ki se manično in preveč intenzivno obrnejo k športu. Prvi tip je OBSESIVNI ŠPORTNIK ali tako imenovani zdravi nevrotik. Ta tip doživlja pri športu pozitivni napredek, ki se nanaša predvsem na občutke ugodja, uspešnosti in samouresničevanja. Drugi tip se imenuje KOMPULZIVNI ŠPORTNIK. Zanj je telesna aktivnost način za ohranitev natančne rutine, ki mu daje občutek mogočnosti in moralne superiornosti. Tretji tip pa je ZASVOJENI ŠPORTNIK, kjer šport ureja njegovo počutje, vzpostavlja notranje ravnovesje in popolnoma obvladujejo njegovo življenje. Le ta zadnja skupina se smatra za zasvojeno.
Zasvojenost s telesno vadbo so pogosto pridružene tudi motnje v hranjenju (bulimija, anoreksija) ni pa nujno.
Upam, da sem nekako odgovorila na vaše vprašanje. Zasvojenost s športom je dokaj nov in zato še precej redek pojav. Zajel naj bi okoli 1% populacije. Če potrebujete še kakšne dodatne informacije nas lahko tudi pokličete na telefonsko številko 051-339-725.
LP,
Tadeja Janežič.
LP.
Odgovoril ti bom skozi mojo izkušnjo ki sem jo tudi imel bil sem namreč zasvojen z bodybuildingom. Vsaka zasvojenost ni vredo pa noj bo to od branje knjig , pa do hujših zasvojenosti. Če si kristjanka upam da se te bo dotaknil ta verz, ki pravi da nič ne smemo dati pred Boga, on nam mora biti na prvem mestu. šport sam bo sebi ni napačen vendar se moremo vprašati kakšen razlog je da to počnem pri meni je bil ( samovšečnost,ponos ) pri tem pa pozabiš gledati na sočloveka in vidiš samo sebe in se tudi ukvarjaš samo s sabo, kar pa je velika zasleplenost. Jezus je odgovor na vsak problem , on mi je pomagal ven iz te zasvojenosti in še iz marsikaterih navad, problemov itd,
Upam da ti bo moja izkušnja v pomoč : )